Verjetno niste slišali ničesar o škandalu na Norveškem, ki je vplival na celoten sistem delovanja centrov za socialno delo na področju odločanja o odvzemu otrok staršem, ki so bili ocenjeni za neprimerne ali nasilne. Vrsto let je veljala Norveška za državo z izjemno nizko stopnjo tolerance do zlorabe otrok, hkrati pa so na ombudsmana deževale pritožbe zaradi domnevno lažnih obtožb staršev in neutemeljenega odvzemanja otrok iz primarnih družin. Nihče ni nič raziskoval, nič preverjal, vsi sodelujoči kadri so pač pridno sodelovali. Leta tečejo in lepega dne se naposled le izkaže, da je velika avtoriteta med psihiatri, gospod, ki je bil hkrati tudi sodni izvedenec in ki je leta in leta bdel nad področjem obravnave zlorab otrok v družinah, leta in leta zbiral in razpečeval otroško pornografijo, tudi najbolj sadistično, kar jih obstaja na milo rečeno prostem črnem trgu. Okrog sebe je imel polno pridnih sodelavcev, ki so ga zelo upoštevali in opravljali svoje delo kot slepe budale. Obstajali so tudi “razsvetljeni” dvomljivci, a so neprofesionalno previdno molčali. Direktor psihiatrične klinike je na koncu sage celo izjavil, da pač niso vedeli in da konec koncev uporaba pornografskega gradiva (več kot tisoč fotografij in posnetkov) še ne pomeni, da je obtoženi tudi aktiven pedofil v neposredni praksi. In takšen idiot je ostal na položaju direktorja psihiatrije. Pač mnenje. Blamaža, da psihiatri v lastni vrsti ne zmorejo izločitve primerov psihopatske osebnosti, ampak tudi na njihovem področju predvsem rapidno napredujejo v karieri, in da psihološki profil psihiatra brez dvoma ni ustrezal delu z otroki, pa tudi z odraslimi ljudmi ali živalmi ne, se direktorja klinike ni posebej dotaknila. Seveda so naknadno po revizijah primerov ugotovili, da so bili številni starši lažno obtoženi in da so bila podana totalno napihnjena in neutemeljena izvedeniška mnenja. Osebnostno moten sadist je ustvarjal krivične zgodbe, v katerih so brezmejno trpeli starši in otroci. Logično.
Ta resnična zgodbica je le ena izmed mnogih zgodbic v svetu tekmovalnega prosperiranja osebnostno degeneriranih in priležniško prilagodljivih invazivnih škodljivcev, ki upravljajo sistem in tkejo usodo ljudi.
Ne gre za nikakršne ekscesne primere oziroma za zgolj pravočasno odstranjena gnila jabolka v malhi. Gre za splošen problem z gnilobo, ki se rapidno širi in je razširjena do tolikšne mere, da ekscesne primere predstavljajo kvečjemu kakovostne, etične in profesionalne osebe na položaju moči. Pozitiven ekscesen pojav med bolj ali manj drastično gnilobo pa zlahka ne traja dolgo, ker je užitno jabolko odstranjeno iz malhe, če se ne podvrže procesu gnitja. Zakaj trdim, kar trdim?
Ker je ob pozornem sledenju politiki in konceptu ekonomskega in političnega sistema očitno in ker z razlogom ne obstajajo nikakršni mehanizmi za preverjanje psihološke, osebnostne in intelektualne primernosti na nobeni institucionalni ravni vstopanja v tekmo za karierno delovanje. Ne obstajajo niti varni mehanizmi za preverjanje obstoječega stanja. Nula!
In že je v medijih eskaliralo množično pričevanje o izvajanju nasilja na slovenski psihiatrični kliniki. Logično. Saj gre vendar za sistemski in sistematski problem neoliberalne diktature v zlati dobi norosti. Norost, ki lahko postane tudi kolektivna, seveda ni neposredno povezana z duševnimi boleznimi in motnjami, je pa zelo povezana z osebnostnimi bolestmi še tako navidez uglednih in duševno krepostnih posameznikov (morda celo zdravnikov), ki ambiciozno uničujejo življenja, povzročajo škodo in predstavljajo pravo nevarnost vsem, ki hrepenijo po dostojnem življenju na tem svetu.
Pričevanj v primeru ljubljanske psihiatrične klinike je preveč, da bi verjeli v izgovore direktorja o zarotniških konstruktih. Nekaj zagotovo ne štima in vemo, da ne štima marsikaj. Pričajo pacienti, očividci in nekdanji zaposleni! Zgodba ni popolno presenečenje, saj je opozarjanje na slabe razmere po psihiatričnih klinikah že zelo staro in pravzaprav plesnivo. Aktualni direktor klinike dr. Bojan Zalar je bil pozivan k odzivu na porazno stanje že prevečkrat. Dolgočasimo se, kar je tudi namen. Da se zdolgočasimo in privadimo na stanje, ker se nikoli nič ne spremeni. Tudi na psihiatrični kliniki se varčuje na vsakem koraku, zato ni ustreznih programov, ni psihoterapije, ni dovolj stikov in pogovorov s psihiatri in ni dovolj primernega profesionalnega kadra. Kaj torej lahko pričakujemo?
Najprej najpomembnejši simptom obstoječega stanja, ki se takšno, kot je, tudi vzdržuje. Na direktorski položaj institucije se lahko zlekne le kooperativna oseba, ki je ne bo motilo, da institucija ne deluje zadovoljivo in profesionalno! Vsaka profesionalna, etična in vestna oseba ne more zasedat položaja v takšnih razmerah, ne da bi zagnala “revolucije”, kar pomeni, da bo kmalu obglavljena, ker nagaja in teži. Če resne spremembe niso zaželene, dobijo prostor kooperativni značajski in strokovni slabiči od vrha pa vse do dna hierarhične lestvice. Svetle izjeme bodo dobri kadri, ki bodo trpeče vztrajali v greznici, in ne obratno. Normalo bodo predstavljali profili, ob kakršnih kar naprej cvilimo, da odgovarjajo na kritike kot birokratski roboti s puhlicami zgolj v obrambo instituciji in svojemu položaju. Uslužbenci, ki se trudijo pač obdržat svojo službo z mesečnim dohodkom in nič več od tega. Tiho so ali pa nas razočarajo zgolj s puhlicami. Enako se dogaja tudi v danem primeru. Javnost je zgrožena, ker je odziv direktorja depresivno hladen in brezvsebinski. Po njegovem mnenju za javnost je ves halo le zarota, za zdravstvene tehnike, na katere letijo očitki o nasilju, pa je gospod posredoval zgolj birokratsko floskulo, da so bojda očitki deplasirani, ker je osebje bojda izobraževano in usposobljeno. Ko slišite takšno krilatico, lahko veste, da je smoter delovanja institucije zagotovo v temelju zgrešen in porazen. V instituciji, kjer so kadri porazno slabo plačani in jih krvavo primanjkuje, je jasno, da izobraževanje in usposabljanje ni vredno pol skodelice poscane gnile vode. Marsikdo se lahko v sili razmer s pridnostjo prigrebe do papirjev, ki naj bi potrjevali izobraževanje in posledično usposobljenost, kar pa še niti slučajno ne pomeni, da je oseba vsaj minimalno nadarjena in ustrezno motivirana za poklic, ki ga opravlja. Oseba lahko poklic tudi sovraži, je značajsko, intelektualno in mentalno povsem neprimerna za področje. Te plati medalje nihče nikoli in skoraj nikjer ne preverja. Še najmanj na področjih, kjer kadra primanjkuje, je nespoštovan in podcenjen. Kjer ni prostora za presežke. Potem se pač dogaja v takšnem kontekstu marsikaj, vse do eskalacije hujših ekscesov, ki so zgolj kaplja čez prepoln rob. Dogaja se vse, kar se dogaja lahko.
Nekoč sem že pisala o slovenskem pojavu Edinih kandidatov. Sistem “Edini kandidat” opredeljuje razpise za direktorske in druge visoke položaje v državnih institucijah, na katere se kronično prijavlja le en kandidat!!! Morda v določenih primerih odda prijavo še kdo, ki je pa tako očiten analfabet, da je z aviona jasno, da gre zgolj za navidezno prikazovanje več prijav od le ene in edine. Pojav edinega kandidata je pogost v sodstvu, zgodil se je na NPU, v medijih, šolstvu, zdravstvu in številnih drugih primerih. Nazadnje se je zgodilo na primer ob izboru novega predsednika vrhovnega sodišča. Položaj je zasedel en in edini kandidat Miodrag Đorđević. Kjer konkurence ni, pomeni, da vlada globoka korupcija ali klientelizem, zaradi katere vsi primerni kadri nimajo upanja za uspeh, ali pa vladajo tako groteskno porazne razmere, da si položaja želijo le diletantski neetični stremuhi, ki jih plavanje v kalni greznici ne moti. Druge variante ni! Ko postane takšen način delovanja sistemske narave, kar se pri nas in vedno bolj po celotnem Zahodu tudi dogaja, dobimo … No, dobimo to, kar tudi imamo. Državo vodijo nekompetentni in značajsko škodljivi nosilci ustreznih papirjev (tudi razpisno prilagojenih papirjev ipd.). Družbo vodijo politikanti, influencerji in dragi prijatelji prijateljev, zaposlovanje obvladujejo diletanti. Mafija.
In v takšnih razmerah je povsem logično, da dan za dnem, od škandalozne zgodbe do škandalozne zgodbe, poslušamo le brezvsebinske puhlice, floskule, flance, krilatice in navadne laži v zagovor obstoječi situaciji z interesom za ohranjanje status quo pozicije, ki koristi le dobro omreženim in kooperativnim škodljivcem, dobrobiti družbe pa niti v sanjah. No, le v morastih sanjah.