Lepega dne človek prižge računalnik, prejme opozorilo na neko kolumno in bere tekst v uradnem mediju, v katerem nek gospod ubeseduje, kako pada na rit od zgroženosti in celo od gnusa, ker je prebral prispevek, v katerem neka gospa baje primerja vojno v Gazi s prenovo Tovarne Rog. Od histerije se ne more pobrat, ker baje ne razume, kako lahko nekdo spremlja demonstracije pred Centrom Rog, potem pa na ekranu zagleda pokol v Gazi in reče: Hej! To je to. Isto. Kako lahko nekdo ne loči med ubijanjem in izgubo brezplačne pisarne tam nekje v tisti prekleti Sloveniji, kjer po ulicah korakajo zblojeni socialisti, ki hrepenijo po egalitarnosti in šljakanju enega in istega za tekočim trakom, česar v Ameriki, deželi neenakosti in napredka, nikoli ne bi razumeli. Tako se razburja gospod. Samo gospod Miha Mazzini v Sloveniji vse zelo dobro razume, medtem ko je predolgo obdobje neumorno šljakal eno in isto mantro o strašnih socialističnih egalitarcih in zgubaških literarnih likih (prosto po dometu Janeza Ruglja) ter izjemnih hollywoodskih junakih, ki vedno premagajo vse težave in na koncu zmagajo! Kot na primer premagujejo težave in zmagujejo z zaveznikom trenutno v Gazi. Ups, pardon, zadnji stavek ni padel na pamet gospodu.
Konstrukt gospodove “logike” je čista sveta preproščina in sledi zlizani propagandi sleherne odkrite ali prikrite diktature. Tudi in še posebej diktature kapitala. Dokler vam ne padajo bombe na glavo ali vas na ulici ne šicajo, se nimate kaj pritoževat, ker je vse v redu! Živite v vati. Tista plesniva rupetina, kjer ste ždeli, je bila samo vaša brezplačna pisarna, do katere niste upravičeni. Dobro vam je! Vse je v redu! Tudi če nimate strehe nad glavo, ste diskreditirani, izropani in ignorirani. Tišina! Kje so bombe? Nikjer. Torej ni razloga za pritoževanje. No, ko bodo bombe padale na vas, bo itak že prepozno za jamranje. Res je vse, kot mora bit.
Gospod se s svojim izbruhom vsaj podzavestno zaveda, če že zavestno morda ne, da trapa afektirane, neargumentirane in površne kozlarije. Zato bralcem brez sramu vsiljuje lažno idejo, da je prebral nekaj, kar nastaja v predelu možganov za čustva in ne logike. Kar sam se promovira kot oseba z logiko, če bi slučajno kdo opazil, da v njegovem izvajanju ni niti enega razumnega argumenta, kaj šele referiranja na kateri koli košček vsebine, ki jo izpostavlja, pač pa le obilje pridevnikov, ki so zaznamovani z negativnimi čustvi. Grozno, ogabno, sramotno … Nula! Čustva pač. Ljudje mu morajo verjet, da je vse dobro in pošteno dojel, ker naj bi bil logično bitje in ne suženj čustev. In to trapa seveda Miha Mazzini, utopljenec v amaterski psihoanalizi in kronični premetovalec travm iz otroštva na veke vekov, kar za tekočim trakom tudi šljaka in šljaka že celo večnost. Kdo bi bil drug.
Miha Mazzini je s svojo izjemno logiko poustvaril prizor z gospodom, ki bi po branju o banalnosti zla Hannah Arendt v vsej razpoložljivi sveti preproščini zakričal: Hej, a je ta baba nora! Totalno čustveno neuravnovešena, brez logike! Množičnega morilca, ki je odgovoren za uplinjevanje Židov, primerja z navadnim birokratom! Sramota! Ogabno! Prenekateri so takrat točno tako tulili. Še posebej politiki v Izraelu. Z razlogom niso hoteli razumet. Še posebej v nadaljevanju, ko je Arendt napisala tudi manj javnosti znane članke, v katerih je namigovala na soodgovornost Judov pri koritu za holokavst in kolaboracijo z nacisti. Govorila je o Judih, ki so postali žrtve, in tistih drugih Judih, ki so kovali kariero za bodočnost in dobiček. V Izraelu so bila dela Hannah Arendt prepovedana v šolah in na univerzah do srede devetdesetih let. Takrat se je sionistična politika pod Jicakom Rabinom sprostila, a kaj ko so sionisti takoj popravili napako v sistemu in uspešno izvedli atentat na Rabina. Obstajajo uspešni in neuspešni ljudje. Zmagovalci in poraženci. Miha vse razume o junakih našega časa.
Tako preprosto je torej to. Pogledaš prizor pokola, potem pogledaš prizor nekoga, ki zeha v pisarni, in vse ti je jasno. To ni isto! In blazno si zadovoljen sam s seboj. Pričakuješ aplavz občinstva. Gotovo je dovolj bralno polpismenih budal na svetu, ki sploh ne bodo prebrali domnevnega prispevka o primerjanju vojne z zehanjem v pisarni, pa tudi če ga bi prebrali, ne bodo dojeli zapletenega nabijanja v primerjavi z jasno in glasno sveto preproščino. Tako očitno upa gospod, preden se spravi razbijat po tipkovnici v svojem udobnem stanovanju. Potem bo gospod poniglavo navrgel še stereotipno mačoidno diskreditacijo o domnevno čustvenih osebah, pri čemer bo kar samega sebe hvalil, da je razumen, čeprav tega s površnim puhličarjenjem ne dokaže. A kdo te bo hvalil, če samega sebe ne boš, mar ne. Še en nauk na poti patriarhaliziranih vzorcev kariernega uspeha. Za češnjo na torti pa se gospod v skladu s stereotipom narcističnih motencev okliče še za edinega odrešenika pred sramoto med molčečimi kulturniki v Sloveniji. O, moj veliki Jaz! To bo gotovo še ena mala uspešna akcija tipičnega uspešnega karierista!
Kar sem zapisala do zdaj v odzivu na zadnjo kolumno nekega gospoda, ki se podpisuje Miha Mazzini in ki ga sicer tudi osebno poznam že kar dolga leta, je pomembno tudi zato, ker se Miha nikoli v svoji kolumnistični zgodovini sploh ni ukvarjal z mukotrpnimi postopki za pisanje politične analize in posledično možno argumentirano polemiko o geopolitičnih vprašanjih. Verjetno se s tem ni ukvarjal tudi zato, ker je poleg obilnega zbiranja informacij, sledenja politični ekonomiji in povezovanja v logične kontekste za resno in kakovostno politično analizo nujno potrebno vzdrževanje objektivne distance in dober nadzor nad čustvi. Slogovno je za prispevek čustveno okrasje dobrodošlo, vsebinsko pač ne. Seveda tudi ni treba, da bi se ukvarjal s politiko. Naj se vsak drži svojega plota. Problem nastane, ko protagonist drame skoči čez plot. Je na primer komentiral vojno v Ukrajini, a logično, da na skrajno predvidljiv čustven način, ni bilo pa nobene politične analize v tistem populističnem hlipanju o strašni Rusiji, ki napada “neodvisen in samostojen” narod. Naravnost blesavo in poniglavo pa je, ko se ravno nekdo, ki obsesivno pometa predvsem čustvene odpadke pred svojim pragom že celo večnost, a se mu “začuda” kopiči vedno več smeti, pride usrat na sosedov predpražnik. Potem pa še pozvoni pred vrati, jo popiha, da se kar kadi za njim, se pa podpiše na kupček dreka. Okej, Miha, živijo, kako kaj življenje, pa kariera, pa blablabla …
Popolnoma razumem, da ima Mazzini verjetno zadnja leta problem, ker je mednarodno politično dogajanje tako udarno, da se mu skoraj noben kolumnist ne more izognit, vendar pa hkrati zalogaju ni mogoče kakovostno parirat zgolj s črno – belim navijaškim pogledom krasnega Zahoda in strašnega Vzhoda. Mihe Mazzinija ljudje ne berejo radi, ker se bodo ob njegovih tekstih morili ob pomembnih zgodovinskih in aktualnih informacijah s političnega parketa, ob geopolitiki, politični ekonomiji, kaj šele z argumentiranimi izpeljavami in konteksti. V tem Miha pač očitno ne najde posebnega vira radovednosti, kaj šele intelektualnega draža. Od nekdaj ga privlači in intrigira predvsem psihoanaliza sebe, družbe in vsega na svetu. V tem pristopu še zdaleč ni edini. Gre za zelo popularen hobi in tudi posebej priljubljen pri širokem občinstvu, ki iščejo osebno odrešitev za to in ono. V našem prostoru ne manjka samookolicanih freudovcev, lacanovcev, jungovcev, rugljevcev in malo mešano ali v prostem slogu. V vsakem primeru se zadeve lahko zapletejo do neodpustljivih nebuloz, ko poskusi psihoanalize pojavov ali subjektov trčijo ob resno ignoranco in manko poznavanja terena, v katerega ambiciozen prostočasni psihoanalitik vkoraka ali zapelje s traktorjem ali celo prijuriša kar s tankom, neznosno narcistično prepričan vase in v svojo nenadjebljivo prodornost na metafizični podlagi. Že za dober dan se pojavita dva problema. Prvi je ta, da je ravno področje psihoanalize, s katero se poleg profesionalcev zelo radi ukvarjajo tudi številni amaterji, najbolj gnetljivo, spolzko in podvrženo številnim manipulacijam s seboj in z drugimi. Vse do vsiljenih izmišljenih “diagnoz” problema ali vira problema. Drugi problem je pa ta, da je psihološki aspekt razmerij in dogajanja v kolektivnem in individualnem smislu relevanten del dobrodošle analize katerega koli družbeno-političnega pojava, nikakor pa celota, ki lahko povsem nadomešča funkcionalno pojasnilo obstoječih dejstev in kontekstov. Halo efekt ni informacija, še manj argumentacija. Je zgolj demagogija.
Gospod slalomira med moraliziranjem o nemorali na vseh ravneh in se zaleti tudi ob prispevek gospe, za katerega pravi, da je postal nezaslišano priljubljen. Ta gospa sem jaz! In razumem, da so mu prsti kar otrpnili ob ideji, da bi moral konkretno zapisat ime. On bi, ampak raje ne bi. Gradivo za psihoterapevta. Vsekakor. Še posebej ker to gospo tudi osebno pozna, je nekoč z njo srebal kavice, mljackal kosila ali poklepetal po telefonu. Potem gospod z nečim neizrečenim in neizrekljivim ni bil zadovoljen in ni se več družil z gospo, za kar gospe dol visi, a zdaj ta gospod trdi, da misli, da se je gospe sfecljalo, ker piše take neznosnosti, a je nič ne pokliče, niti ji ne piše, da bi vprašal: Hej, a je vse v redu s tabo, gospa? Logično, da ne. Saj gospod gotovo ne dvomi, da je vse v redu s čustvi in razumom gospe, česar pa ob vsem priloženem ne bi upala trdit niti v sanjah za poniglavega gospoda.
Ampak zdaj gospod spet grmi, kako si ljudje dandanes drznejo modus operandi gentrifikacije in izrinjanje kapitalsko šibkejših prebivalcev primerjat z modusom operandijem Izraela do Palestine, nekateri baje tudi s procesom Izbrisanih. Mazziniju se zdi primerjava absurdna, ker je v Rogu po njegovem mnenju le nekaj ljudi izgubilo brezplačno pisarno. Banaliziranje naj bi pomagalo pri izpeljavi neargumentiranih idej. Mazzini potrebuje kot kakšen na novo izumljen japi posebno pojasnilo, da se v Rogu niso zbirali ljudje, ki bi imeli kjer koli kakršno koli pisarno, ampak ljudje, tudi in predvsem mladi, ki so potrebovali prostor za ustvarjanje, mnogi izmed njih pa so tam celo bivali. In pozor! V Rogu so bivali tudi prenekateri izbrisani. S časom so se tja zatekali tudi zelo konkretni brezdomci in migranti, ki česar koli podobnega pisarnam že dolgo niso videli ali še nikoli. Kaj še sledi, Miha? Razprava o Ivanu Cankarju, ki je preminul v luksuzni pisarni nekdanje Cukrarne? Do kod seže perverzija zlorabe besed? Mazzini strne, da je gospa (Allo, Allo, It is I, Leclerc!) primerjala prenovo Roga s sedanjim izraelskim bombardiranjem Gaze. Prispevek gospe je povsem dostopen na njenem blogu in da bi dojeli idiotsko formulacijo Mihe Mazzinija, izven slehernega konteksta, ga je treba seveda prebrat. Gospa namreč ni primerjala zgolj prenove Roga z aktualnim bombardiranjem, ampak je primerjalno navajala proces do naseljencev Palestine, postopkov izrinjanja na pravno podrejeno omejeno območje, pregon in postopke izseljevanja, čemur lahko sledi bombardiranje, ki spet služi predvsem očiščenju prostora, da bi premožni in močnejši Izrael lahko uporabil teritorij v Gazi, na Zahodnem bregu in naposled v Jeruzalemu po svoji volji. Ja, za Palestince je Izrael kot ekonomsko in orožarsko močna država, ki jo podpira hegemon Amerika, nekaj podobnega kot za številne nekdanje Rogovce kapitalistična legalizirana mafija v Sloveniji, ki ubira sive in črne pravne vzvode za uveljavljanje interesov kapitala. Vedno je prisoten tudi razredni boj. Prav utruja me to osnovnošolsko pojasnjevanje proti prozornim verbalnim manipulacijam, ki so še bistveno bolj nedostojne, kot se zdijo na prvi pogled. Najhujši mentalitetni brodolom šele sledi.
Žal se nikakor ne morem odzvat na noben Mazzinijev protiargument, ker ga ni navedel. Kako naj se človek odziva na čustveni izbruh in pridevnike: grozno, ogabno, sramotno … Ni se referiral na nič konkretno vsebinskega. Kaj šele na kakšen kontekst. Stipkal je le dva čustveno angažirana stavka o nečem strašnem in upal, da bo njegov čustveni izbruh brez resne argumentacije dovolj vplival na čustva njegovih bralcev, da ga bodo dojemali resno. To pomeni, da Mazzini targetira zelo nizek nivo dojemljivosti populacije. Ne vem, ali svoje bralce podcenjuje ali niti ne in me niti ne briga. Svojo manipulacijo s čustvi bralcev opremi celo tako, da lastno sranje preloži na tuja pleča. Sicer stereotipen postopek narcističnih motencev. Mazzini pere možgane bralcev z golimi trditvami in žaljivkami brez pojasnila. Trdi, da bi moral avtor tovrstne pregrehe, ki je za Mazzinija tako nesprejemljiva, da ne potrebuje pojasnila, prejet sočutne poglede, češ, da je malce skrenil (kukulele, norec pač). In potem se pač spet nasloni na svoje prostočasno wanabee psihoanaliziranje in trdi, da to nima veze z logičnim delom možganov, ampak s čustvi. Pojasnilo prosim? Na konkretnem primeru? Dajmo konkretno preverit prištevnost? Sem za. Slabšalni pridevniki niso argumenti, ampak le gostilniško preklinjanje. Nizka čustva. Mazzini na koncu v svojem brezmejnem narcizmu čustveno eksplodira in vse skupaj označi za gnusobo brez primerjave, sebe pa izpostavi kot enega in edinega Odrešenika med kulturniki, ki obelodanja in zavrača sramoto. Od zavijanja z očmi se lahko bralcu le zvrti v glavi vsaj toliko, kot se Mazziniju preočitno vrti v glavi od egomanije.
Mazzini seveda ne bi bil Mazzini, če se ne bi spomnil še na svoje čustvene tegobe v Covid-eri, ko se je obsedeno “ukvarjal” le s prekletimi antivakserji in teoretiki zarote. Rad je napraskal takšne primerke, za katere še nihče sploh slišal ni, dokler jim ni Mazzini namenil posebno pozornost v kolumnah. To je namreč najbolj enostavno in ne terja posebnega intelektualnega napora. S prstom kažeš na najhujše zblojence po svojem mnenju in se postaviš poleg v upanju, da bodo ljudje opazili, kako nenadjebljivo pameten si. Paranoično je kričal, kako je mogoče, da vsi ljudje ne dirkajo na cepljenje takoj zjutraj, ko zaslišijo, da je sosed zakašljal. To izjavo sem si zapomnila, ker sem se res nakrohotala ob njej. Woody Allen bi mu zavidal nenamerno duhovitost. In zdaj je ustvaril še primerjavo, češ da so na enak nezaslišan način primerjanja Rogovcev s Palestinci neki antivakserji po družbenih omrežjih sebe vzporejali s preganjanjem Judov. To je Mazzini verjetno moral pripomnit, da uravnoteži tudi sočut s Palestinci in Judi. To počnejo danes redno tisti apologeti Zahodne propagande, ki bi sicer po predloženi shemi enako kot v Covid eri in v primeru vojne v Ukrajine pač krakali pamflete v skladu s propagando in enako bi bilo zdaj nesporno podpiranje Izraela (oziroma Amerike), a kaj ko je palestinska zgodba in odlično planirana promocija tako hitro prodrla v eter z vsemi grozodejstvi pokola v Gazi, da ni mogoče srat le s predvidljivimi pamfleti. Mazzini je spet zgrožen in potrt. Čustva mu ne dajo miru. Populizem pa ne potrebuje razlag. In tudi to ne potrebuje razlage. Zakaj ne? Samo zato, ker necepljeni (to sploh niso bili nujno le splošni antivakserji, a s podrobnostmi se Mazzini ne ukvarja rad, če so mu v napoto) niso dejansko končali v taborišču, čeprav so predlogi o tem resno kapljali v eter, celo iz ust prestrašenega Noama Chomskega.
Ampak dragi Miha, tudi moje babice, nemške Židinje, ki je bežala z družino iz Nemčije na Nizozemsko in z Nizozemske v Slovenijo, kjer se je priključila partizankam, ni pokončal holokavst. Preživela je, tudi partizanski boj. Iz Nemčije je pa bežala v zgodnjih tridesetih letih! Veš, zakaj? Ker je že intenzivno potekala diskriminacija s prepovedjo obiskovanja določenih prostorov, blokadami pri zaposlovanju in izgubljanju služb ter drugi stigmatizacijski in izločevalski postopki. Odnos, ki ga je politika gonila do necepljenih z vsem širjenjem sovražnosti v paketu, k čemur si rad pripomogel tudi sam, je delno primerljiv s poanto tistega, kar se je dogajalo Judom v prvih fazah pogroma. Proces vzpona nacizma in hkrati gonja proti Judom se je odvijal skoraj dve desetletji do končnega izvajanja genocida, zato je naravnost idiotsko osredotočanje zgolj na epilog. Slovanov je bilo sicer pobitih mnogo več, a so bili v propagandi svoje žrtve s strani Zahoda bolj omejeni in preslišani. Če tulimo, da bi se radi iz zgodovine česa naučili, to pač ni mogoče, če se je človek teoretično voljan učit šele takrat, ko mu bombe frčijo nad glavo in je za učenje prepozno. Enako je v primeru Palestincev, ki je sicer precej drugačna zgodba od judovske v vzrokih in posledicah, kar sedem desetletij trajalo do aktualne eskalacije genocida. Začelo se je z vojno, nadaljevalo s hinavsko diplomacijo in konstantnim pozivanjem k miru, a le na račun tišine deprivilegiranih Palestincev v strahu!
Mazzini ga je v svojem tekstu še naprej biksal pri usmerjanju vode na svoj mentalitetni mlin in označil Renato Zamida celo za ultimativno žrtev podivjanih socialističnih kulturnikov, ki ne razumejo izjemnosti karieristov. Kot sam tudi potrdi, gre za nekaj, kar v Ameriki razumejo, v Sloveniji pa blodijo naokrog grozni socialistični razcapanci, ki blatijo izjemne pojme uspeha, kot je na eni strani Zoran Janković, na drugi kooperativna in ambiciozna Renata Zamida, na tretji pa kakšen izjemen biznismen Jože Anderlič, ki razume razliko med elito in neko brezvezno gmoto tlačanov, ki baje ne ve, ne kod ne kam, če jim razni anderliči ne pokažejo rezultatov svojega trgovanja. Ta spin v imenu moraliziranja je še mnogo hujši od padanja na rit zaradi otročje zgroženosti in naivnega preizpraševanja, kaj imata lahko skupnega človek, ki je zgolj “izgubil brezplačno pisarno”, in Palestinec v Gazi. Ne smeta imet nič skupnega, ker razredni boj, razslojevanje ter ekonomska in pravno humanitarna neenakopravnost ne smejo bit problem, saj po tej logiki ameriški imperializem in globalizem pomenita vir problema in ne dežele sanj, ki se bori proti socialističnim razcapancem, ki bi baje radi le egalitarno šljakali eno in isto sranje v nedogled, kot Miha šljaka v nedogled marsikaj, čeprav je z glavo v Ameriki. Rodna gruda je res težko breme.
Mazzini ob vsem priloženem že na začetku kolumne zavajajoče trdi, da so njegove simpatije na strani skvoterjev. Trdi pač in spet mu moramo verjet na slepe oči. Po mojem menju je to kar debelo laganje. In nič mu ni nerodno. On bi tako, da ne bi. Po izraženih simpatijah namreč takoj doda, da vendarle je pa treba znat enkrat nehat. Skvoterji so torej upravičeni do simpatij, dokler ne pride nekdo in reče, da zdaj je pa dovolj! Adijo! To Mazzini poimenuje modrost. Kaj pa češ. Če so izpeljave za lase privlečene, jih je treba opremit z všečno embalažo. Naj na njej piše na primer Modrost, čeprav se v embalaži skriva primitivizem. V nadaljevanju soglaša s tistimi, ki ne delijo nobenih posebnih simpatij ali brižnosti do tovrstnih skvoterjev in za hudo žrtev kolektivnih poskusov zatiranja kariernega razvoja okliče Renato Zamida, direktorico sodobnega Centra Rog! Miha izvaja takšne absurdne akrobacije v prezentaciji dvojne morale, da je salto mortale neizbežen.
Mazzini kritike na delovanje Renate Zamida omeji na besedno zvezo “dela kariero”. To besedno zvezo je našel na družbenih omrežjih med socialističnimi obsedenci, ki sovražijo kariero, napredek in spremembe, kot pravi. Zato nas čaka izjemna raziskovalna analiza. Ker je z virtualne megle pobral “dela kariero”, je za Miho Mazzinija dovolj, da okrog tega drobnega odpadka izven konteksta ustvari pravo pravcato odlagališče po svoji volji. Prizna, da je trdobučen, ampak to naj bi bila simpatična trdobučnost, ki nas brani pred napadalci na uboge karieriste. Ko bi se Miha zavedal, kako podobne interpretacije in manipulacije razumevanja pojma žrtve izraelskim populističnim sionistom izvaja, bi se lahko vsaj malo zadržal. Ali pa tudi ne. Verjetno se ne bi. Mazzini okrivi protestnike celo izkoriščanja delavcev, ker morajo snažilke pucat za njimi. Pravi, da ne ve, kaj bi rekel svoji mami, ko bi ga vprašala, kako naj gleda na grozne protestnike, ki se borijo za delavske pravice, a mora ona pucat grafite za njimi. Miha pametno ugotovi, v kakšni zadregi bi bil, ko bi moral mami predočit, kako jo imajo za norca ti borci za delavske pravice, ki razgrajajo, smetijo po ulicah in grafitirajo stene. Imam en droben nasvet, Miha! Kaj ko bi kot zgleden sin mami v tem koščku cenenega filmskega prizora svetoval, da se s kolegicami in kolegi pridruži protestnikom, ker jo imajo kapitalistični lopovi za norca, je ne spoštujejo in niti ne plačujejo dostojno. Kaj praviš na takšno idejo! Mazzini pač recitira pamflet Zahodne politike, ki že dolgo zatira voljo do demonstracij s puhlicami o zapovedi po mirnih, politično sprejemljivih, nevidnih in neslišnih demonstracijah.
Težko verjamem, da je Miha Mazzini tako zabit, da dejansko ne razume, kaj se očita Zoranu Jankoviću in Renati Zamida, ki je po vodenju JAK-a, ki pod njenim vodenjem in še danes ne premore niti enega resnega agenta za mednarodni prostor, sprejela funkcijo direktorice Centra Rog. Sprejela je tudi funkcijo medijske glasnice politike, ki jo zastopa na mestu župana njen šef, Zoran Janković. Nekateri se za razliko od Mazzinija kdaj pa kdaj vprašamo o vsebini in namenu kariernega napredovanja. Gre za politiko gentrifikacije in nič drugega, česar župan sploh ne skriva, ampak se celo hvali s podvigi. Ni pomembna vsebina napredovanja, ni pomembno, zakaj in kako nekdo karierno napreduje, ampak je pomembno le, da statusno in ekonomsko napreduje pač. Ni pomembno, če človek v določenem sistemu in pod določenimi gospodarji izvaja sila nemoralna dejanja, za kar je tudi poplačan z napredovanjem in plačili, pomembno je, da pridobi višji status in krepi svoje ekonomsko stanje. Tako očitno misli Mazzini, jaz pa niti v najbolj morastih sanjah ne. Mihi Mazziniju banalnost zla ni le “španska vas”, ampak pomemben element razumevanja kariernih vzponov v mafijskem kapitalističnem sistemu, ki se mu pokorno, lačno in slinasto priklanja.
Bistvo kritičnega spoznanja Arendt je v tem, da oseba podpira “zlo”, ker ne sprejema nobene soodgovornosti za storjeno. Ker zgolj izpolnjuje navodila nadrejenih, kar naj bi pomenilo, da oseba ni polno odgovorna za to, kar počne in za kar je plačana in za kar lahko tudi karierno napreduje. Na takšen način se je zagovarjal tudi Eichmann. Če obvelja ideologija, da soodgovornost za lastno početje in služenje gospodarjem, ki povzročajo posameznikom in družbi hudo škodo, ne obstaja, se seveda ne moremo nadejat kakršne koli spremembe v pozitivno smer, dokler ne začne špricat kri in padat trupla. Med karierno napredujočim birokratom, ki na neki točki zgolj nemo izpolnjuje obrazce, ki povzročijo masovno kršenje človekovih pravic, na primer tudi pod nazivom “Izbrisani”, in osebo, ki služi ta trenutek navodilom izraelske oblasti na terenu ali v topli pisarni, ni razlike v temelju problema. Razlika je le v stopnji možnega razvoja banalnosti zla. Če tega Miha Mazzini res ne razume v poanti, potem me njegovo moraliziranje tudi v zvezi z Izbrisanimi bolj malo briga in lahko rečem le, da je v pravem trenutku pač izkoristil nišo aktualne tematike, o kateri je posnel film na hollywoodski način, ker je tematika po defoltu deležna simpatij v imenu morale. In nič več od tega. V vseh obravnavanih rabotah boja za teritorij in kapitalsko moč se v temelju bije vojna na ekonomski bazi. Vse omenjeno so v mojem tekstu bralci lahko razbrali v poanti. Miha Mazzini pač ne. Demonstranti ob otvoritvi Centra Rog niso demonstrirali le proti temu, kar se je dogajalo okrog Tovarne Rog, ampak so protestirali proti sistemskemu delovanju, proti gentrifikaciji, ki se tiče vseh Ljubljančanov in Slovenije nasploh. Tudi proti navijanju cen stanovanj s pomočjo projektov, kakršen je tudi projekt gradnje in namenskosti Centra Rog. Demonstracij so se udeležili mnogi posamezniki in kulturniki, ki sploh niso zahajali v Tovarno Rog, kaj šele tam delali ali celo bivali. Prišli so izrazit podporo. Tam, dragi Miha, tebe ni bilo, ti pa vseeno ni nerodno protestnikom, ki niso protestirali prvič, še manj prvič opozarjali na problem in vnebovpijoče zahtevali spremembe, solit pameti, kaj naj postorijo v parlamentu proti razmahu Airbnb legaliziranega izčrpavanja mesta. Predlog za demonstracije z zahtevami je dobrodošel, a kaj ko s tvoje strani ni posredovan z dobrimi nameni, ampak očitno z namenom odvračanja pozornosti od lastne hinavščine.
Miha Mazzini se je nekoč večkrat moralno razpisal s kritiko Slovencev, ki so obsedeni z lastnino. Vsi hočejo imet lastno hišo ali vsaj stanovanje in zadnji model avtomobila, ki se blešči parkiran pred vhodom. Nikjer na svetu ne obstaja takšna obsedenost z življenjem za bajto in avto. V tem je na žalost veliko resnice in ne oporekam zaznavi te vrste kolektivne psihoze, ki je rezultirala v ignoranci do rušenja ponudbe javnih stanovanj se zdaj Slovencem že kruto maščuje preko potomcev, vendar pa je Miha Mazzini ob tistem psihoanalitičnem izvajanju spet pozabil na politiko. Da so bili Slovenci dobesedno prisiljevani v nakupe stanovanj in jemanje kreditov, saj so bile že dolgo tržne najemnine za stanovanja skoraj višje kot obrok kredita za nakup stanovanja. Na drugi strani pa tranzicijsko izropani slovenski državljani nismo uživali več niti približka jugoslovanskemu ali celo dunajskemu modelu ponudbe neprofitnih stanovanj, pri čemer je logično, da 85% Dunajčanov raje koristi najem s prijaznejšo najemnino in dosmrtno pravico koriščenja stanovanja, kot pa da bi si pokvarili življenje s tridesetletnim odplačevanjem kredita, ki prenekatere peha v siromašno in alarmantno stresno življenje. Mihe Mazzinija takrat ta plat medalje uničevanja modela javnih stanovanj na trgu ni posebej brigala in se je raje ukvarjal le s psihokritiko neznosnih Slovencev, socialističnih egalitarcev, ki bi imeli le svojo nepremičnino in avto ter neumni in prazni pač za tekočim trakom nekega dne pocrkali. Vseeno pa ga ta plat medalje seveda ni toliko motila, da ne bi tokom štancanja osebnih kariernih in ekonomskih napredkov tudi sebi raje kupil stanovanje kot večina Slovencev. Zdaj se je po dolgem premoru ekskluzivno vrnil k nepremičninski problematiki, ker z vseh kotov lezejo neki strašni socialistični egalitarci, ki blatijo dobra imena uspešnih karieristov. Kdo bo rešil Slovenijo, če ne ravno Mazzini, morda s serijo medijskih projektov Osebno v slogu resničnostnega šova. Morda se na Mazzinijevo nebulotično poniglavščino niti ne bi odzvala, še posebej s posebnim prispevkom ne. Morda le s komentarjem na facebooku. Morda. Tako, kot se sploh nisem odzvala prvič, ko je zakuhal podobno sranje, in mi pokazal, da mu ni čisto nič izpod časti tudi povsem načrtno zavajat. Znanka me je obvestila, da se ji zdi, da me Mazzini nabija v kolumni. Ne poimensko, ampak je možno razbrat, da gre zame. Štos je bil v tem, da sem prebrala njegovo kolumno, a se osebno nisem prepoznala. Nabijal je namreč, med drugim, o odlični ali celo vrhunski intelektualki, ki se ji je očitno čisto strgalo. Mazzinija tako skrbi moj razum, da zelo dvomim v njegovega. Morda kliče na pomoč. Takrat sem bila zanj še cenjena intelektualka, zdaj sem le še gospa. Torej napredujem. Smeha polna skleda. Modroval je o norostih sredi Covid norije. In kaj naj bi zagrešila? Na svoji facebook strani naj bi propagirala nekega guruja, ki prodaja teorije zarot in trži neko skupinsko namakanje v ledeni vodi za ohranjanje psihofizične odpornosti. Problem je v tem, da sem za razliko od Mazzinija, za osebo, ki se namaka v ledeni vodi, slišala prvič, kaj šele da bi kar koli, kar bi on rekel ali spekel, delila na svoji facebook strani. Miha Mazzini je namreč tisti, ki je redno fascinirano brskal za raznimi guruji in teoretiki zarot. Miha jih je rad izpostavljal in potem masturbiral nad njihovo neumnostjo in se veselil, kako pameten in razumen je sam. Meni se s čim podobnim ukvarjat res ni nikoli ljubilo. Kaj se je torej takrat zgodilo? Delila sem zapis nekega psihologa in učitelja iz prejšnjega stoletja, ki je bil zelo relevanten tudi za današnji čas, k temu sem celo pripisala lasten komentar, tako da je bilo zelo jasno, kaj je bistvo objave. Isti zapis učitelja pa je delil tudi guru, ki se skupinsko namaka v ledeni vodi. In to je vse. Iz tega je Mazzini izpeljal, da na svojem facebooku delim objave gurujev in teoretikov zarote. Celo množino je vpeljal, čeprav je šlo le za eno objavo. Pa kdo zganja takšne poniglavščine in zakaj? Takrat se mi ni ljubilo javno odzvat, ker je bila bedarija tako očitna in zlahka preverljiva. Sem mu pa pisala preko mejla, kaj, zaboga, se gre. Če je vse v redu z njim? Kako kaj razum? Kaj pa čustva? Bi mi rad kaj povedal morda? Tako naj bi komunicirali dobri znanci in prijatelji, mar ne? Predlagala sem mu, da bi bilo morda bolje, če bi trošil prostor za kolumne s čim bolj pomembnim od iskanja gurujev, teoretikov zarote in preklinjanja antivakserjev. Naštela sem mu nekaj sistemskih brodolomov, s katerimi sem se ukvarjala v prispevkih o Covid eri. A to ga pa ne briga? Z vsem se je strinjal, ulala, da ja, to je res zelo pomembno. Ampak po njegovem mnenju bi morala vseeno bolj pazit, kdo deli enake vsebine kot jaz. No, meni za to precej dol visi, ker vsebin ne presojam po tistih, ki jih zgolj delijo po družbenih omrežjih. Ampak štekam, nekaj je moral napalamudit. Bizarnosti pa še ni bilo konec.
Čez dolgo časa naletim na podkast ob izidu njegovega pop romana Osebno, opremljenega z njegovo fotko, s katere se smeji, kot naj bi se dandanes smehljali uspešni ljudje na trgu. Izvem, da intervju z njim opravlja njegova nova partnerica Nina Gaspari. Prisluhnem intervjuju, v katerem se veliko smehljata in obveščata poslušalce, da se kar naprej smejita. Smeh in sreča, smeh je sreča … Krasno. Med kramljanjem o tem in onem beseda nanese tudi na razne “new age” bulšite, pa o izjemni katarzi ob romanju na El Camino in namakanju v ledeni vodi, ki je res ful kul zadeva. Našpičim ušesa in ne morem verjet, kaj slišim. Miha hvali namakanje v ledenih jezerih in priporoča, da v kolikor ni mogoče odpotovat na ustrezen kraj, si za silo privoščimo ledeni tuš pač doma. V sili človek še muhe žre. Znašla sem se v bizarnem stripu, nad katerim nimam nadzora. Tudi prav. Neham poslušat intervju in se odločim, da imam Mazzinija za dolgo časa res dovolj. Vendar pa Mazzini očitno nima dovolj mene in ga še vedno popade neznosna potreba, da bi nebulozoval na račun kakšnega mojega prispevka, še posebej, če se mu zdi, da je preveč priljubljen, kot je zapisal. Tekmovalnost je očitno tudi pomembno bistvo pojma uspeha, mar ne.
Dragi Miha, kaj ko bi se kdaj pa kdaj pred pisanjem vendarle raje malo namakal v mrzli vodi! Sprejmi kot zgolj sočuten predlog, kot si sam bojda zelo sočuten.
To ni politična analiza pač pa zapis o njenem osebnem mnenju o zapisih g. Miha MAZINIJA. Povedala je, da se z njegovimi zapisi ne strinja, ker je neprava oseba. Pri tem se poslužuje metode žaljivk, zaničevanja in diskvalifikacije. Če je to nivo ROG kulture potem, njeno zapisano predstavo ni mogoče sprejeti. S tem pa tudi ne vseh parcialnih interesov Rogovcev, ki jih uveljavljajo nasilno. Ker je po njenem za stanje kriv kapitalizem, bi bilo dobro vedeti od česa ta g. sama živi in se preživlja??? Kaj konkretno dela in kdo ji to globokoumno delo plačuje???
Dejmo bit še malo bolj hlapčevski. Saj bo šlo, ker vam gre to namreč odlično od rok. Kaj če bi jo kar skurili na grmadi? Totalna inkvizicija, kot v srednjem veku. Pisun Mazzini pa si zasluži najmanj Prešernovo nagrado in medaljo časti za svoje neumorne slavospeve tem idealnem sistemu, ki je najboljši v zgodovini odkar obstaja svet.