Bivša Tovarna Rog je brez dvoma potrebovala korenito obnovo, brez dvoma pa hkrati nikakor ni bila potrebna nasilna izselitev številnih alternativnih mladih umetnikov, brez ustreznega dialoga in reševanja njihove situacije. Kakšne situacije? Bivajoči in delujoči priseljenci so nekoč razpadajočo Tovarno Rog zaskvotali, kar nikogar od oblastnikov ni nikoli motilo. Zakaj neki bi jih? Dokler desetletja ni bilo v interesu zastopnikov kapitala, da bi se brigali za propadajoče stavbe – celo visokega kulturnega pomena (enako je veljalo za Cukrarno ali Kolizej) – ni nikogar motilo, da so vsaj za silo s svojim bivanjem vzdrževali stavbo ljudje, ki so potrebovali prostor za delo ali celo začasno bivanje. Ni problema. Socializem deluje, dokler so pošasti kapitala ignorantske do usod ljudi z večinoma praznim tekočim računom, ki si ne morejo kupovat karier (čemur se reče ljubkovalno investicija) in vedno težje pridejo celo do strehe nad glavo. Potem pa se lepega dne pošasti diktature kapitala odločijo, da je v njihovem visokem interesu, da v proces gentrifikacije vključijo zanemarjen in razpadajoč prostor. Interes je izrazito in povsem ekonomski, vsebina in korist družbi sta povsem podrejena potrošniški mentaliteti, ki ignorira osnovne človeške potrebe za ključen človekov mentalni, duhovni in intelektualni razvoj ter zdravje človeštva in celotnega onesnaženega planeta. Gre za proces zasužnjevanja znotraj globalističnega koncepta kopičenja kapitala peščice in uveljavljanja posledične izkoriščevalske moči nad “plebsom”. Zato je župan Ljubljane, Zoran Janković, po obnovi Roga predvidljivo najavil, da bo Ljubljana na Trubarjevi ulici dobila še eno elitno sosesko, ki bo služila predvsem parkiranju kapitala domačih in tujih kapitalskih pošasti. Luksuzni Center Rog z luksuzno restavracijo in “Fashon week” dogodki za uvod bo drastično zvišal tudi cene stanovanj v bližnji okolici, kar je za župana in kapitalsko mafijo še ena dobra novica v procesu izganjanja prebivalcev Ljubljanje iz mesta zaradi umetnega navijanja cen restavracij, bifejev in celo stanovanj. Gradijo se luksuzna stanovanja, ki so lahko tudi prazna, ker je itak pomembno le parkiranje in pranje kapitala premožnih. Turisti so postali pomembnejši od domačinov, ker se prestolnico preobraža v tržnico za turiste, ki jih je treba čim bolj olupit za vsako kavo. Nekdanji domovi Ljubljančanov postajajo le še apartmaji za turiste, pri čemer so najbolj zaželeni premožnejši turisti, torej je treba poskrbet za luksuzne destinacije. Povsem logično je, da nekdanjega trgovca, ki je nekoč po politični poti postal župan, niti malo ne briga celo umetnost ali kultura naroda ter ustrezni svobodni in enakopravni pogoji za ustvarjalce, neodvisno od njihovega kapitalskega pedigreja.
Janković z direktorico Centra Rog Renato Zemida zlahka hinavsko oznanja, da naj bi Rogovcem ponudili določeno manjšo površino znotraj stavbe v uporabo, a so nedisciplinirani delinkventi ponudbo zavrnili. Logično, da so jo zavrnili, saj bi to pomenilo, da so skrajno naivni sprejeli skromno podkupnino za molk in sodelovanje pri procesu gentrifikacije, hkrati bi pa s časom itak ugotovili, da v takšni infrastrukturi in vzdušju sploh ne morejo funkcionirat, ker ne spadajo v kontekst industrijske proizvodnje in ker gre za stavbo in okolje, ki ne dojema in niti ne dopušča določenega načina življenja v imenu umetnosti. Japiji si namreč tudi umetnost predstavljajo izključno skozi komercialno prizmo. Dobra umetnost je tista, ki se dobro trži. Ogvantan “umetnik” se namaka v džakuziju, sreba šampanjec, se izogiba kakršnim koli soočenjem z življenjem brez praznega naropanega blišča (kot so na primer tudi brezdomci in azilanti, ki so nekoč tudi zahajali v propadajoč Rog), vmes pa ves “fensi” in bebav malo fotografira, oblikuje izdelke, ki se dobro prodajajo, in se zvečer po novi dozi botoksa poči k zdravilnemu počitku. Problem je v tem, da takšen profil “umetnika” nima pojma o pojmu o življenju, o ničemer na svetu in ga tudi nič ne zanima in ne briga, zato v takšnem praznem vzdušju ne more nastajat nikakršna vredna umetnost, nastaja pa z lahkoto tak ali drugačen prodajni kič v imenu umetnosti. Vzdušje in namen sta zelo pomembna. Obstajajo seveda različna vzdušja in načini življenja pri raziskovanju življenja. Nikakor ne le bohemski alternativni slog Rogovcev, ki tudi obstaja in ima svojo poanto. To, kar ponuja kapitalska mafija in kakor si zadeve predstavlja, pa žal ne služi poanti nobene umetnosti z visokim vsebinskim potencialom. Demonstracije pred Centrom Rog ob otvoritvi za samooklicane petičneže zato nikakor niso bile zgolj demonstracije peščice bohemskih razgrajačev, ki so izgubili zastonjkarski prostor za zapijanje, drogiranje in bluzenje v tri krasne, kot nekateri naivni ciniki predstavljajo situacijo, ampak so se zgodile demonstracije proti gentrifikaciji, razslojevanju in ubijanju esence umetnosti v širšem in ožjem pomenu besede. Proti tistemu, zaradi česar je že očitno, da tudi Cukrarna ne zaživi v svojem navideznem poslanstvu, ki ostaja mrtva črka na papirju. Bivšim Rogovcem so se zato protestno pridružili številni kulturniki in aktivisti, ki tja sicer sploh zahajali nismo. Zaradi stališča in širšega konteksta, ne zgolj zaradi osebnega interesa.
Kar se je dogajalo pred Centrom Rog ob slavnostni otvoritvi, je zgolj ena veja popolnoma iste korenine tistega, kar se dogaja v Palestini. To mora bit jasno! Med pretepanjem z organi pregona, ki ščitijo interes prilaščenega velekapitala, in genocidom, ki ga izvaja vojska premožne države nad “prekletimi razcapanci, kulturnimi odpadniki, barbari, človeškimi živalmi …” v Palestini, je le nekaj stopenj vojne v vmesnem prostoru. Tudi postopek je povsem enak! Nikomur ni mar za kos opuščenega teritorija, če si na njem najdejo domovanje pobegli odpadniki in tam po svoje živijo in ustvarjajo. Dobro je, da nekdo nekaj počne z določenim prostorom. Traja toliko časa, dokler ne pridejo biznismeni s premočjo v vseh ozirih in velikimi sanjami o svojem elitnem projektu. Začne se izrinjanje in ekonomsko izčrpavanje naseljencev s strani močnejših barbarov, ki se okličejo za elito. Ponosni, ker so bosi in razcapani prilomastili velikim ciljem naproti in uživajo privilegij bogatenja, ker so na primer unovčili magari silno tragedijo pomorjenih sonarodnjakov. V zameno za holokavst so sklenili biznis z imperialistično velesilo, ki temelji na vojni za prazen kapital, blišč in duhovno bedo. Turbokapitalist je ponudil državo trgovalcem z usodami sonardonjakov v zameno za gradnjo vojaškega oporišča na Bližnjem vzhodu. Kolaboranti pri koritu so pokimali. Le neki razcapanci so jim tam v napoto, že tisočletja. Enaka zgodba se je odvila v primeru Tovarne Rog, ker drugače bit ne more.
Medijsko in politično preusmerjanje pozornosti na pretepanje s policisti oziroma robocopi, kot se rado poudarja, je le preusmerjanje pozornosti na nebistven del zgodbe. Vključno z modrimi ugotovitvami, da vse poteka enako kot v času Janševe vlade. Če je to razodetje stoletja za ta narod, smo gotovi! Logično, da poteka vse enako. Bi bilo kaj bolje, če bi pošasti kapitala demonstrante zgolj ignorirali, kar se sicer redno dogaja, ker režim kapitala, potrošništva in mentalne praznine ne premore nikakršne osebne časti, ampak le animalno plenilsko brezdušno logiko. To je dejstvo in pika. Policija ali vojaki po službeni dolžnosti in navodilih ščitijo predvsem premoženje in zato sploh pridejo na delo, saj sicer ne bi. To je zapisano v naši velecenjeni ustavi in je del globalističnega neoliberalnega Zahodnega režima, ki smo mu razprodali državo in državljane skozi tranzicijo. V aktualnem režimu predstavlja varovanje lastnine oziroma kapitala prednost pred varovanjem življenja ljudi, kaj šele človeškega smisla. Ja, vse je prazno, se pa blešči. Umetnost je po defoltu socialistična v svojem poslanstvu in cilju. Zakaj? Ker je smiselna in funkcionalna le, če je na voljo in v uporabo vsem ljudem in če družba omogoča, da se lahko izrazijo v svojem potencialu vsi ljudje (avtorji) resnično enakopravno, da bi lahko krakali, kako podpiramo in spodbujamo kakovostno umetnost ter intelektualni in duhovni razvoj človeka, ki je najpomembnejši za osmišljenost bivanja. Enako velja za vse intelektualne dejavnosti, ki jih trg po defoltu ne podpira, kajti Trg je pravzaprav okupirano podjetje interesov kapitala in barbarskih plenilcev v službi politike s svojo propagando, prisilnim zaposlovanjem in poneumljanjem ljudi.
Naj posebej omenim simptomatiko nezavedanja tega, kar izpostavljam. Razgrnjena je v ganljivem zapisu na Facebooku, ki ga je objavila Barbara Čeferin in naslovila na protestnico. To je propagandna zgodba o dobrosrčnih premožnih borcih za svojo deželo obilja in statusnih simbolov na račun drugih.
Barbara Čeferin je dolgoletna zasebna lastnica podjetja Galerija Fotografija, ki se ukvarja z razstavljanjem in prodajo umetniških fotografij doma in v tujini. Pismo se začne z degradacijo ustvarjalke in aktivistke na drugi strani brega. Pred javnostjo jo opomni, kako je tudi ona nekoč v njeni galeriji prejela dobrotljivo možnost za neko malo prireditev, na kateri je nekaj prebrala. Nalašč verbalno banaliziram zadevo, ker sta namen in poanta banalni. Če ji ne bi dobrodelna lastnica galerije tega omogočila, dogodka ne bi bilo. Pika. In ker je dobrota sirota (pravica do obrambe kot v primeru Izraela), zdaj tista nehvaležna in nedisciplinirana smrklja blati njeno dobro ime in ime njene družine v okviru nasprotovanja ustanovitvi Centra Rog. Še en elitistični prostor za kapitalistične mentalne siromake in ne za razvejano ustvarjalno elito, v kakršnih mentalni in intelektualni siromaki v precenjenih oblačilih in obdanih z drugimi precenjenimi materialnimi pridobitvami vidijo predvsem neke razcapance, ki se družijo celo z brezdomci, migranti in drugo zalego. Naj opozorim, da je ta narod, ki naj bi se vzpostavil predvsem na kulturi, v zgodovini izstradal in umoril že veliko razcapancev, ki jih danes politikantska oportunistična mentalno razcapana okravatana drhal slavi kot vrhunske umetnike, da ustvarja lažen vtis razgledanih, intelektualno in duhovno zadostno razvitih ljudi. Spomenik tovrstnemu genocidu je tudi že obnovljen in se imenuje Cukrarna! V bedi je pomrlo veliko vrhunskih umetnikov – razcapancev, pijancev, revežev, sistemskih izvržkov, neprilagojencev …
Barbara Čeferin je v Centru Rog pridobila velik prostor za svojo dejavnost in se seli na sodobno elitno lokacijo (tudi stanovanja, ki obkrožajo psevdoelitno institucijo in restavracijo itd.), ki jo bodo lahko uporabljali tudi izbranci na nekih razpisih, s katerimi upravljajo isti ljudje, ki so izgnali prejšnje skvotarje (ljubljanski “palestinci” pač) in postavili spomenik sodobnemu neoliberalnemu režimu v imenu umetnosti, kar je vulgarnost posebne sorte.
Tudi Barbara Čeferin je kakopak pridobila prostor “pošteno”, kot trdi. To pomeni preko razpisa. Ne le to! Barbara v odprtem pismu za javnost še posebej opozori na lastno zavedanje, da je predstavnica vnebovpijočih ekonomskih privilegijev, saj bi se brez družinskega kapitala lahko pod nosom obrisala za posedovanje galerije in nadaljnje uspešno delovanje. Brez obilnih investicij na trgu pač ne gre. Status je preprosto kupljen. Kdor ima denar, lahko počne, kar ga je volja in uresničuje svoje želje, vizije, gradi status itd. Nobena posebna informacija o tem, v kakšnem režimu živimo. Ampak! Zakaj se počuti Barbara Čeferin prizadeta zaradi “terorističnega napada” razcapancev na njeno ime in “ugled” s strani protestnikov in prebivalcev nekdanjega Roga? Ker je, kot podrobneje popisuje, toliko dobrega storila za umetnike, ki si ne morejo kariere preprosto kupit in se težko prebijajo. Ne le da je nekaterim omogočila razstavo, ampak jim je pomagala tudi pri prodaji njihovih del. V revščino umetnikov, ki si ne morejo sami financirat kariere na trgu, je investirala že ogromno. Seštevek bi lahko štel za nakup enega stanovanja ali celo več. Ker je dobrota baje sirota, zdaj ob tolikšni žrtvi dobiva v povračilo klofute, blatenje njenega dobrodelnega imena in celo družine. Družina veliko pomeni! Še posebej nekaterim. Pred Rogom so protestno korakali mnogi mladi, ki si sicer ne upajo ustvarit družine, tudi če bi želeli. Pomanjkanje investicijske zmožnosti. Saj veste, kako je. No, ampak Barbara Čeferin je del premožne družine, žena verjetno najbolj premožnega odvetnika za ščitenje zaščitnikov velekapitala z verjetno najbolj premožno odvetniško pisarno v Sloveniji. In družinski člani te iste družine in lastniki premožne odvetniške družbe Čeferin so – kot lahko preberemo na facebook strani aktivistov z naslovom Ohranimo Tovarno Rog – županu Ljubljane prodajali pravne storitve, ki so omogočile izgon nekdanjih Rogovcev. Vse je pošteno, a veste. Zgolj pošteno delo. Pravne storitve za tiste, ki si jih lahko kupijo pač. Pošten svet! Ni kaj. Članica te iste družine, ki je svojo galerijo preselila v Center Rog, je zdaj baje globoko užaljena, ker jo izvorni Rogovci mečejo v isti koš z raznimi kapitalističnimi brezbrižnimi prasci in prasicami. Ona meni, da tudi s tem, kako je nastal aktualni Center Rog, nima čisto nič! Zato se ji zdi zelo nefer, da jo nekateri blatijo, kot da bi kaj imela z vsem skupaj! Zakaj? Saj je vendarle toliko mladim umetnikom s praznim žepom že pomagala, da so lahko dobili prostor za razstavo ali prodali kakšno fotografijo. Formulacija je izredno pomembna: Gospa Čeferin je svojo dobrodelnost opisala kot pomoč, da bi se lahko umetniki preživljali na trgu s prodajo svojih fotografij.
Mišljenje je seveda z vidika poslanstva umetnosti absurdno in v skladu s psihopatsko politiko kapitala. Funkcija umetnosti in podpore kakovosti umetnosti pomeni, da je dostopna in obravnavana, tudi če je povprečen potrošnik ne kupuje. Ker ne premore dovolj finančnih sredstev, vseeno pa rad bere, obiskuje razstave, koncerte ipd., ali pa zato, ker se odvija rapidno in sistematično poneumljanje in razčlovečevanje ljudi, da jih intelektualne in umetniške dejavnosti ne zanimajo več, ker jih sploh niso sposobni dojemat, absorbirat in doživljat. V takšnem primeru je podpora umetnosti in intelektualnim dejavnostim v obliki rednih plač oziroma rent kot dejavnostim posebnega pomena še toliko bolj pomembna. Logično, da je uničena v kapitalističnem režimu, v kakršnem živimo in mu vlada kontaminiran “prosti trg”. Nikakor ne pomeni, da je najbolj kakovostna in družbi zdrava tista umetnost, ki se dobro prodaja. To vendar vemo ali niti tega ne več? In pristajanje na mentaliteto in režim, ki umori potencial ali konkretno življenje ustvarjalcev duhovne ali intelektualne hrane zgolj zaradi tega, ker se ne trži dobro na trgu, je navaden zločin proti koristi družbe. To je pot v sveto Palestino in Izrael, v sam center nastanka civilizacij.
Barbara Čeferin, ki skuša bit v dialogu z “nevemkom” in “nevemsčim”, ne razume in zelo verjetno tudi noče razumet, da je kot predstavnica sloja, ki si lahko kupi prostor za galerijo kjer koli hoče, v očeh pregnanih skvotarjev iz Roga avtomatsko predstavnica “gnile buržoazije”, kot se je temu nekoč reklo, ko so še v mitizirani Cukrarni in še marsikje drugje umirali premnogi nadarjeni umetniki in razni “autsajderji” in “jezusi kristusi”. Ne razume, da se je na izraelski način nasrala na teritoriju, od koder so bili ljubljanski “palestinci” pregnani. Ne le to! Njena draga družina je pri tem asistirala s prodajo svojih pravnih storitev županu. Čeferin je posebej poudarila, da je tudi premoženje družine pridobljeno pošteno. Vse je tako pošteno, da ni za povedat. Poštenost je težko filozofsko vprašanje, za bogataše pa sila preprosto. Dokler te drugi lobiji ne strpajo v čuzo zaradi izkoriščanja pravnih sivin ali razkrinkanega kriminala zaščitene mafije, pomeni, da si pošten bogataš. Problem je pač v tem, da že sam kapitalistični režim nima nobene zveze s poštenostjo. Kot vojna v Palestini nima nobene zveze s poštenostjo, v skladu s pravom ali ignoranco do neenakopravno delujočega prava. Nič poštenega ni v tem, da si lahko nekdo kariero preprosto kupi, drugi pa ne morejo preživet, četudi izkazujejo svoj potencial in nadarjenost ali opravljajo družbi resnično koristno delo – tovrstna dela v potrošniškem režimu avtomatsko padejo v prostor podcenjevanega taboriščnega šihta. V vsem skupaj ni nič poštenega z vidika univerzalne morale, ki še kako obstaja. In ravno zato je dobrodelnost ključen element za vzdrževanje izkoriščevalskega, skrajno nepoštenega in daljnoročno družbi škodljivega neoliberalnega režima in diktature “prostega trga”. Dobrodelnost služi prašenju slabe vesti bogatašev, samopromociji pred javnostjo in s kolektivnega vidika čisto nič drugega. Med kapitalisti je večina dobrodelnikov, ki so “ohoho” že toliko pomagali ali/in donirali. In vsi vemo, da nič ne pomaga in da se prepad med revnimi in bogatimi le poglablja, kajti dobrodelnost ne služi namenu socialne države enakovrednih možnosti. Dobrodelnost in podpora deprivilegiranim s strani lastnikov tega in onega omogoča predvsem sadistično radost premožnim, da Oni odločajo, kdo bo kaj dobil in kdo ne. Oni izbirajo, Oni odločajo, ali bodo komu pomagali ali pa pač ne in komu in kdaj in kako!!! Družba, ki postane odvisna od muhaste dobre volje predstavnikov kapitala in lastnikov tega in onega, bo postala družba, kakršna tudi postajamo in jo je cirkus pred otvoritvijo Centra Rog lepo ovekovečil. Zunaj uličarji, ki bodo morda kmalu tudi bivali na ulici v šotorih kot v deželi sanj, ki nam vlada (Amerika), znotraj palače pa neki ogvantani plenilski primitivci, ki so kazali “fuck off” ljudem, ki jih je odstranjevala policija. Odvratno!!!
Nihče ne more predstavljat poosebljenja empatije, ki visi v tisti palači s šampanjcem v roki ali se celo naserje v ta kontaminiran prostor barbarstva, kakršni nas v širšem kontekstu vodijo tudi v eskalacijo nove svetovne vojne. Komur to ni jasno, nima pojma o pojmu, kdo je, kje živi in zakaj sploh živi. In komur to ni jasno, je vsako izigravanje želje po dialogu le bedna predstava jare gospode za poneumljen del družbe.
Srhljivka se namreč na tej točki nikakor ne konča. Nadaljuje se s komentarji, ki se svetijo pod zapisom Barbare Čeferin, ki je v modusu operandiju in samopromociji povsem predvidljiv. Kar zaboli v želodcu je, ko preletiš imena komentarjev v podporo “Dragi Barbi”. Med njimi so namreč premnogi, ki so sicer glasni v podpori nekakšnih humanističnih vrednot in tudi konkretni podpori umetnosti v imenu enakovrednih možnosti in blabla … Ampak oni tam trdijo, da njihova prijateljica Barbi je pa res kul in ni takšna (Kakšna pa je?). Nekateri se ji priliznjeno zahvaljujejo za pomoč, ki so jo dobili in izrekajo podporo. Ne pomislijo radi, da se jim pri tem fučka za usodo vseh, ki zavezujoče sponzorske pomoči kapitalistov nočejo ali ne dobijo. Važno, da so “pomoč” prejeli hvaležni. Sebičnost nedolžnih deprivilegirnaih prebivalcev je še mnogo bolj patetična od sprenevedanja premožnežev s svojimi podkupovalskimi taktikami. Je tudi tragična in gnusna. In potem spet drugi, ki celo redno uprabljajo facebook za neke domnevne boje v imenu pravičništva in socialne države. Ampak menijo, da kapitalisti, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo, so pa res kul. Nič ne štekajo v resnici. Menijo, da je Barbara Čeferin drugačna, ker pomaga nekaterim brez denarja pri vključevanju na Trg!!! Zremo v prizor, ki pojasnjuje, da nedolžni civilisti niso nujno res nedolžni, saj se za lastne koristi takoj zbruhajo v skledo kolektivne tragedije. In s takšno mentaliteto jih ne loči od logike “poštenih” bogatašev čisto nič. Tudi oni bi radi postali le pošteni bogataši ali pa sponzoriranci in le do tu seže njihov “boj” za socialno družbo, solidarnost in podobne moralistične pritikline. Ob takšnih prizorih se fakiči ogvantanih primitivcev ne zdijo tako deplasirani. Prepričani so, da se tam zunaj na ulici derejo njim enaki brezvezniki, ki se le borijo za plen, a so pač izviseli. Tu ni nobene resne civilizacije v igri.
Barbara Čeferin in vsi njej podobni primeri bi se lahko pohvalili s podporo deprivilegiranim predvsem na en način, da bi bojkotorali sistem, ki je njih preobilno nahranil. Čisto nič drugega ni možno, ne da bi izpadlo oportunistično! In da bi investirali svoje do zdaj nagrabljeno in prisvojeno premoženje v boj za spremembo sistema, ki bi sploh obetal možnost za flancarjenje o enakopravnosti in drugih vrednotah, ki iz mentalnega siromaka ustvarjajo realno bogatega človeka. Zelo preprosto! Vendar razumem, da ji kaj takšnega na pamet ne pade in zakaj bi sploh ji, ko pa depriviligiranim in “pravno pošteno” izropanim na tem svetu ne stopijo v podporo niti tisti, ki naj bi bili s svojim poklicnim poslanstvom zavezani humanosti ali branjenju področja, na katerem delujejo.
In na koncu lahko pridemo do spoznanja, da so demonstrancije pred Centrom Rog in podobnimi že uplenjenimi institucijami bob ob steno. Nesmiselno je mafijo prosit za milost. Demonstracije v takšnem kontekstu koristijo le za širjenje glasu o dogajanju, k čemur pripomore predstava s čim več pretepanja in škandalov, da postane bolj jasno, za kaj gre, vendar pa je ta glas hitro preglašen z drugimi škandaloznimi dnevnimi novicami in prizori tistih, ki jih ravnokar ne le škropijo s solzivcem, ampak jih že kar konkretno mesarijo in ubijajo! Dobro bi se bilo vprašat, v kolikor so nameni boja resni, kje so profesorji z univerz ter razni umetniki in intelektualci, ki so že dobro preskrbljeni in karierno uspešni? Kje je njihov glas v podporo in poziv politikom? Kje je glas tistih, ki naj bi vplivali na mentaliteto družbe in posledično na politiko? Je sploh še kdo kje z dušo ali že živimo v deželi zombijev?
Ker moralno celo stranka Levica podpira boj Rogovcev, bi bilo smiselno, da glede na svoj plačan položaj tudi ukrepajo na vladi, katere sestavni del so, predsednik vlade pa tesen zaveznik ljubljanskega župana. Zakaj neki bi se na primer kapitalistični “dobrodelniki” zavedali, kje živijo, kdo so in kaj komu predstavljajo in zakaj, če si niti tisti, ki bi lahko in bi od njih tudi pričakovali delovanje v imenu njihovega moralno posvečenega poslanstva, ne upajo več niti muksnit v silnem kooperativnem boju za drobtine pod obloženo mizo razčlovečene plenilske drhali?
Odlična kirurška analiza, presežek vseh natepavanj doktorjev kardeljizma, po katerih tudi vprašujete. Občudovanja vredna ostrina vaših stališč. Toda manjka še drugi del, analiza skvoterske “gnile anarhije”.
Moj pogled je takšen:
KURC GLEDA ROG
Umetnik rabi srce in glavo,
blefer pa klečeplazi pred državo.
Umetnik je sam sebi bog,
bleferju pa je bog le Rog.