Na bruhanje mi gre ob neiskrenih floskulah izrazov sočutja in celo sožalja s strani raznih politikantskih moralnih zločincev ali mentalnih priskledniških brezveznikov, ko se ponovno zgodi množični poboj na šoli ali univerzi. Tokrat na Univerzi v Pragi.
Naravnost degutantno je na primer prebrat suhoparno robotizirano puhlico Ursule von der Leyen, ki izrazi globoko solidarnost s svojci pobitih študentov, študenti in z univerzo v Pragi ob tako grozovitem Nesmiselnem dejanju. Potem sledi izjava Bidena za javnost, ki je identična, s poudarkom na oznako, da je bilo dejanje nesmiselno!!! Kaj v resnici beremo?! Suhoparno jebivetrsko klaftranje dveh težkokategornih vojnih zločincev in vojnih dobičkarjev s krvavimi rokami in pošastno glavo, ki sta tako inteligentna in izvirna, da usklajujeta celo eno ušivo izjavo, ki ne presega dometa AI! Spremljamo abotno perverzen resničnostni šov psihopatov na najvišjih položajih moči, ki se brez sramu oglašata po dolžnosti in skušata spropagirat nek množični zločin kot nesmiseln, kajti njuno sodelovanje pri bistveno številčnejših in okrutnejših morilskih pohodih naj bi bili smiselni! To je sporočilo za nas, popolne vodljive in zasužnjene idiote, ki se jih ti kalibri čisto nič ne bojijo, čeprav nas je prekleto več!
Mediji servilno zgolj poročajo. Ta je rekel to, tisti je rekel ono … Vse izjave so prazne, lažno empatične in služijo predvsem blokadi kakršne koli smiselne polemike o pojavu, ki se po logiki stvari širi, za kar obstajajo tudi zelo konkretni sistemski in kolektivni vzroki. Ampak če je neko dejanje označeno za nedojemljiv nesmisel, lahko mirno preidemo na druge brezvezne novice brez refleksije ali še bolje … na reklame za božična peciva v akciji.
Popolnoma jasno je, kje se geografsko nahaja zibelka prakse množičnih pobojev po šolah in na ulici. To je spet ena in edina hegemonska Amerika, ki in ker se napaja na vojni, orožarski industriji, zlorabi priseljenske delovne sile, ropanju tujih ranljivih držav in na neoliberalni psihopatski mentaliteti, ki izničuje kakršno koli humano misel, kaj šele dejanje, in jo nadomešča z ideologijo izkoriščanja, tekmovanja in zlorabe pojma uspeha. Širjenje neoliberalnega reda povzroča tudi širjenje terorizma in množičnih pobojev, ki nosijo – pa če nam je prav ali pa nam ni – simbolično sporočilo odpora. Že dolgo si ni več možno zatiskat oči pred dejstvom, da ne gre le za neke naključne samonikle izpade težkokategornih duševnih bolnikov, ampak da ima praksa svoj vzorec, ki se naslanja na kopiranju akcije predhodnikov. Na občutku pripadnosti sorodno mislečim in čutečim. V tem smislu imajo tovrstni množični poboji po šolah enako logiko v izvoru kot veleslavni terorizem. Pristajamo na svet, v katerem nihče ni več nikjer slišan – tudi in še najmanj demonstranti po ulicah, kaj šele intelektualno prodoren posameznik – razen če vrže vsaj bombo med ljudi. Tragedija je v tem, da se tudi v tem primeru itak načrtno aktivira mašinerija perverzne ignorance! Vsaka resna in smiselna polemika o razlogih in nujnih spremembah je blokirana. Ampak akterji so vsaj slišani z vidika odmevnosti dejanja. Kajti mesto v medijih dobi le škandal. Bolj je krvav, bolj je odmeven. Seveda so izvajalci povsem diskreditirani s pavšalnimi oznakami tipa: norci, zločinci, psihopati itd. … Ampak to za posnemovalce, ki se množijo, ni več bistveno, kajti več kot opazno je, da so itak enako diskreditirani tudi premnogi miroljubni, dostojni in empatični posamezniki, ki obujejo herojske čevlje pozivanja k premisleku in nujnim humanim spremembam v vedno bolj podrhaljeni in plitki robotizirani potrošniški družbi. Zakaj bi torej osebo v brezupu in brezmejnem besnilu, ki se je odločila proslavit kot avtor skrajnega dejanja, skrbelo, da bo po verjetni smrti ali dosmrtnem zaporu označena z negativnimi pridevniki, namesto da bi koga kaj zanimalo, zakaj se dogaja, kar se dogaja.
In ne le da se dogaja vedno bolj pogosto in širi po celem Zahodu. Akcijo izvajajo tudi vzorni bodoči upi, ki jim sistem za navidezni uspeh ni povzročal posebnih preglavic, kar je zelo pomemben podatek, ki sam po sebi demantira izgovore o nekih težkokategornih nasilnih profilih duševnih bolnikov, saj očitno zmorejo uspešno igrat vlogo sistemsko zelo uspešnih primerov, ki dolgo časa planirajo svoje dejanje, kar je v primeru blodnjavih duševnih bolnikov nemogoče. Šolar v Srbiji, ki je izvedel množični poboj, je bil odličen učenec, posebej nadarjen tudi v glasbeni šoli in sploh in oh. Bil naj bi pa tudi žrtev bullynga in nesrečno zaljubljen. Aktualni izvajalec množičnega poboja na praški univerzi je bil odličen študent zgodovine na magistrskem študiju, ki je prejel celo posebno nagrado za izjemno esejistično delo iz poljske zgodovine. Tudi v Ameriki, kjer so že popolnoma sprejeli, da se tovrstna streljačina pogosto Pač dogaja v šolah ali na ulici, pogosto ne gre za enostavno diskreditirane primere zgolj nekih delinkventov s težavami pri učenju in vzornemu sledenju sistemskim pričakovanjem in normam. Ne, strga se tudi zglednim “vojakom” v izobraževalnem sistemu. Še toliko bolj. Nekateri storijo le samomor, kljub neskončnim flancam o zlati in zgledni prihodnosti nenadjebljivo “uspešnih” šolarjev, dijakov ali študentov. Običajno svojo akcijo planirajo dlje časa, o čemer pričajo razni zapiski ali dnevnik, prodani mediji pa skrbno objavljajo le najbolj degutantne ali bizarne izseke, da bi ljudi prepričali, da gre za neke redke popolne psihopatske morilske idiote, zaradi kakršnih ni vredno izgubljat nobenega trenutka premisleka ali celo besede, ker bojda nimajo veze z “normalnim” umom. Takšno logiko seveda zahtevajo psihopatski narcistični vojni zločinci in težkokategorni kapitalski lopovi, ki čepijo na položajih izvršilne moči! Najhujši osebnostni motenci nam vladajo in se v danem sistemu tudi najlažje prebijejo do titul kariernega ali kapitalskega uspeha. Zločine, tudi množične umore, prenekateri izvajajo legalizirano.
Da je mera polna, si nekateri dobičkarski in servilni mediji drznejo brez sramu takšne primere tudi konkretno zlorabljat v politične namene za zavajanje in podebiljanje ljudstva. V zadnjem primeru to počnejo prokapitalistični kolaborantski novinarji medijev, ki kariero kujejo tudi za drobtine s servilno podporno politiko Zahodnim vojnim zločincem. O študentu, ki je izvršil množični poboj na praški univerzi, z največjim veseljem, brez polemike, poročajo kot o nekem rusofilu, ki je v ruščini pred dejanjem napovedoval morilske blodnje, pri čemer naj bi se zgledoval po 14 letnem dekletu, ki je morilski pohod na šoli nazadnje izvedlo v Rusiji. Ni problem v navajanju golih informacij, ampak v načinu predstavljanja le teh. Gre za brezsramen politični poskus preusmerjanja pozornosti z Amerike na Rusijo, češ da v Rusiji počiva izvor tovrstne posnemovalske prakse, čeprav je lahko vsakemu še tako zabitemu cepcu jasno, da izvor prakse domuje in se tudi najbolj številčno pojavlja pač v Ameriki, zibelki potrošniške korporacijske zločinske ideologije, ki se širi po celotnem Zahodu. In kolikor se je že skozi srhljivo tranzicijo, ki ji je gospodoval Clinton, po razsutju SZ razširila tudi v Rusijo, se zgodi tudi tam. In zgodi se v Srbiji in v Franciji, Angliji ali na Češkem in že jutri se lahko zgodi v Sloveniji. Izvajalci očitno čutijo solidarnostno vez in pripadnost s podobno čutečimi, ki se jim s svojim dejanjem pridružijo, ob čemer brez dvoma občutijo svoj cilj kot akt poguma.
Zakaj pobijajo nedolžne vrstnike ali učitelje? Zagotovo zato, ker se jim ne zdijo tako zelo nedolžni. Nekateri sicer ustvarijo spisek zelo jasnih tarč, pri čemer ubijejo tudi kakšnega po nesreči. Nastane kolateralna škoda z njihove perspektive. Ta kolateralna škoda se jim pa gotovo ne zdi nič bolj ganljiva, kot se zdi politikom ganljiva kolateralna škoda številnih sistemsko zlorabljenih ali pobitih civilistov in celo otrok v vojnah, ki jih podpirajo in obilno financirajo. Veliko leporečno brbljajo in moralizirajo, a v praksi jih ganejo njihovi morilski pohodi ob stokanju o nedolžnih civilnih žrtvah mnogo manj, kot če komu pade mobitel na tla.
Nekateri akterji pobojev ne streljajo na podlagi nikakršnega spiska z določenimi tračami, ampak povsem na slepo. Kot so na slepo pobiti ljudje v vojnah. V svojih tarčah pa zagotovo ne zaznavajo le nedolžnih vrstnikov, ampak gmoto ljudi, ki simbolizirajo apatijo in podredljivost sistemu, vzdušju in vsemu, kar vojaka na svoji fronti navdaja z odporom in besom. Tam je on, na drugi strani pa vsi tisti, ki molče korakajo dan za dnem vštric z vsem, kar vojak prezira ali doživlja brezupno, brezizhodno in prezira vredno. Nič drugače od psiholoških vzgibov v vsaki vojni.
Imamo problem. Pojav množičnih pobojev, tudi po šolah in univerzah, ki producira vedno več občutkov nesmisla ob industrializaciji poučevanja in deljenja spričeval, ki ne sovpadajo z realno vsebinsko težo realnega znanja in ljubezni do učenja ali z realnimi osmišljenimi cilji. Poboji po šolah so le eden izmed negativnih simptomov potrošniškega nesolidarnega sistema, splošnega stanja duha in vsiljevanega načina praznega ambicioznega življenja v gonji le za kapital. Le eden izmed mračnih simptomov, ob katerem se ne ustavimo in ne ponudimo prostora za razmislek, kaj se sploh dogaja, zakaj in kdo je kdo, kje in zakaj.