Rusija je tik pred volitvami, na katerih ponovna zmaga Vladimirja Putina ni vprašljiva. Pa ne le zaradi Zahodne propagande o neverodostojnosti volitvev v Rusiji! Tudi volitve v ZDA uživajo milo rečeno vedno manj zaupanja, predčasna predvolilna kampanja med obema kandidatoma pa se tokrat odvija kar preko sodnega resničnostnega šova, v katerem lahko spremljamo, ali bo demokratom uspelo strpat Trumpa v zapor in brez resne konkurence omogočit iztrošenemu Bidenu še en mandat. O verodostojnsoti volitev in vseh razpoložljivih nategih volivcev po državah bi lahko posebej razpravljali.
Dejstvo pa je, da podpora Putinu in odpor do aktualne ameriške politike v spregi z establišmentom v EU ne narašča le v Rusiji, ampak še posebej v Ameriki. Intervju Tuckerja Carlsona z Vladimirjem Putinom je bil za interese Rusije brez dvoma izredno uspešna poteza. V javnosti se je promocijsko okrepilo nasprotovanje rusofobni agendi, demonizaciji Putina, podpora pogajalskemu pristopu v odnosu do vojne v Ukrajini ter ustavitvi financiranja in oboroževanja Ukrajine. Putin je več kot očitno držal in krepil promocijske vzvode na Zahodu. Zahodne sankcije niso sesule Rusije niti približno, saj se je Kremelj predhodno odlično pripravil na vse predvidene udarce Bele Hiše, vključno s taktikami CIE. Zato ni nenavadno, da si je Putin po Carlsonovem intervjuju privoščil še bizaren vic, da podpira ponovno zmago Josepha Bidena, ki in ker je predvidljiv ameriški politik stare šole. V proksi vojni na ukrajinskem ozemlju je ukrajinska vojska v resni krizi, morebitna ruska pogajalska izhodišča pa so za Kremelj vedno bolj ugodna.
In točno v tem trenutku, malo po promocijsko uspešnem intervjuju Carlsona s Putinom in malo pred volitvami v Rusiji udari v eter šokantna novica, da je Aleksej Navalni v sibirskem zaporu umrl! Treba je posebej opozorit, da je smrt Navalnega zaradi morebitne izmučenosti ali hude bolezni ob slabih pogojih v zaporu malo verjetna, saj noben novejši videoposnetek Navalnega ne priča o čem podobnem in predvsem žena in mama Navalnega jasno pričata, da je bil še v torek, pred nekaj dnevi, Navalni v zaporu povsem zdrav in celo vesel. Nekaj dni za tem pa mrtev. Najbolj verjetno umorjen. Kako prikladno! Ampak za koga prikladno?! Za Kremelj? Sredi tako odlične promocije na Zahodu in krepitve moči je smrt Navalnega, ki po logiki stvari smrdi na umor, za Kremelj samomorilni dogodek, ki minira vsa očitna prizadevanja Putina po pridobivanju javne naklonjenosti, že pridobljene ležerne zmage na volitvah in pozive k pogajanju ter ustavitvi vojne v Ukrajini.
Navalni, ki je bil pospravljen v zapor, ni z ničimer pomembno ogrožal Putinove zmage na volitvah ali kakršne koli agende. Dogajalo se je prej nekaj povsem drugega. Opozicijski arzenal Navalnega je imel vedno manj naboja in Navalni je vedno bolj tonil v pozabo. Podobno kot na primer Julian Assange ne uživa ravno udarne uličarske podpore državljanov Amerike ali Velike Britanije in Zahoda nasploh. Nič se ne dogaja, zaradi česar bi se politična elita bala uličarskih protestov. Ugasnili so. Podobno je ugašala zvezda Navalnega, ki je sijala predvsem s pomočjo Zahodne propagande. Navalni, ki je podobno kot nekoč Volodimir Zelenski zabaval ljudstvo z drugorazrednim političnim humorjem, nekoč korakal s fašisti po ulicah, se ovijal v ameriško zastavo, svoji hčeri očitno zlahka financiral študij na Stanfordu, se je iz Nemčije, kjer je ozdravel po zastrupitvi, povsem “prostovoljno” vrnil v Rusijo, kjer ga je čakala aretacija. Vedel je, da bo zaporna kazen dolga, najbolj verjetno dosmrtna. A se je vseeno vrnil in pustil aretirat. Te podrobnosti Zahodni mediji sploh ne omenjajo, ker je preprosto preveč nenavadna za potrebe naoljenega propagandnega Zahodnega narativa o Navalnem kot neodvisnem in nesponzoriranem borcu za demokracijo, ki je postal žrtev strašljive morilske Putinove diktature in pika.
Navalni je bil sicer brez dvoma življenjsko ogrožen, pa vendarle vsaj od izbruha splošne vojne v Ukrajini zagotovo ni bil ogrožen le s strani Kremlja, saj bi mrtev lahko zelo koristil tudi Zahodni oziroma ameriški strani. In točno v tem trenutku, v katerem se nahajamo zdaj, ko Bidenu s sumljivimi posli v ukrajinski Burismi pred volitvami milo rečeno trda prede, medtem ko je Putin okrepil položaj v Rusiji in celo imidž na Zahodu, bi bil umor Navalnega samomorilna poteza Kremlja in pravzaprav perverzno radosten dan za Belo hišo in Josepha Bidena. Vsa uspešna prizadevanja Putina za pozitivno samopromocijo se ob umoru Navalnega zlahka odplaknejo. Aleksej Navalni bi moral imet neverjetne skrivnostne adute v rokavu iz daljnega zapora, da bi se ga Putin bal. Navalnove opozicije se bistveno bolj – če že – lahko Kremelj boji zdaj, zaradi razgretosti in besnila gorečih oboževalcev Navalnega, ki so sicer že precej zaspali ali obupali. O vsem omenjenem – prerokujem – da v Zahodnem medijskem prostoru posebnih razprav ne bo! Ravno obratno. Kakršno koli razpravo o mejah verjetnosti glede na interese ene ali druge države je za Belo hišo bistveno bolje blokirat, da se utrdi v etru zlizana krilatica o antidemokratičnem morilcu Putinu, ki pač ubija oporečnike. Kot povsem logična stvar, za kakršno ni potrebna nobena resna neodvisna preiskava. Kot ni bila “potrebna” nobena neodvisna preiskava ob razstrelitvi Severnega toka in ni potrebna ob dvoumnim in sumljivih vojnih zločinih.
Verjetni umor Jevgenija Prigožina in njegove desne roke je bila povsem drugačna zgodba. Prigožinu je stopil v glavo občutek moči in začel je izvajat resne oborožene in propagandne grožnje Kremlju, v kolikor se Prigožinu ne bi ugodilo, da se zavihti na položaj ministra za obrambo. Paravojaška enota Wagner, ki je leta 2014 nastala kot enakovreden odziv na razgrajanje naonacističnega bataljona Desni sektor v Ukrajini (česar večina ne ve), ni v širši javnosti uživala nobene posebne podpore, še najmanj na Zahodu. Brez korektnosti rečeno se je vsem fučkalo za umor Prigožina. Tudi Bela hiša bi ga z veseljem pokosila na fronti, če bi jim uspelo. To ni bila poteza, ki bi Putinu realno gledano sredi vojne posebej škodila. Wagner je užival močno podporo določenega nealarmantno pomembnega odstotka ljudstva, da bi se stabilnost Kremlja zamajala. Tudi nekaj zahodni javnosti malo poznanih ruskih oligarhov, ki so bili v zadnjih letih umorjeni in so bili predvsem povezani z Gaspromom, predvidljivo ni bilo posebej objokovanih.
Prav gotovo pa si Kremelj ni privoščil umora na Zahodu razvpitega in podprtega Mihaila Hodorkovskega. Še najmanj v zaporu, kjer se toliko bolj zdi, da umora ne more izvest kdor koli, ki ni povezan z državno oblastjo, kar je sicer varljiv občutek. Utemeljeni sumi, da na primer smrt Jeffreya Epsteina ni bil zgolj samomor, se zdijo sprejemljivi in logični, ker bi šlo v primeru umora za posredovanje ameriške umazane politične psevdoelite, še preden bi se Epstein razklepetal. Smrt čilsko-ameriškega komentatorja Gonzala Lire v ukrajinskem zaporu ni bila za Zahodne medije niti posebna novica dneva. Smrt Navalnega je seveda udarna novica z vnaprejšnjo obsodbo Kremlja za umor, umor s pomočjo CIE se zdi manj verjeten v izvedljivosti. Se zdi pač. Čeprav ni res, ker v vseh zaporih sicer zlahka potekajo razne kriminalne dejavnosti, od preprodaje droge tudi preko podkupljivih paznikov pa vse do naročenih umorov od zunaj znotraj zapora. Vse, kar imamo v zvezi s smrtjo Navalnega na voljo, so domneve, ki se v interpretacijah zlahka prilagajajo osebnim ideološkim interesom. V vsakem primeru pa realno gledano ne zaznavam, po kakšni logiki neki bi umor Navalnega v danem trenutku koristil Kremlju ali celo personi Vladimirja Putina. Zaznavamo pa zlahka, kako urnebesno koristi propagandi Zahodne hunte, pri čemer so si takoj po objavi tragične novice s hujskaštvom proti Putinu skoraj polomili jezike Joe Biden, neizvoljena Ursula von der Leyen, nemški kancler Olaf Scholz, ki izvaja novo genocidno etapo Nemčije z neomajno podporo masakra v Gazi, in drugi predstavniki Zahodne militantne hunte.
V dani situaciji je zelo pomembno še opozorilo, da je novica o umoru Navalnega odjeknila malo za tem, ko sta Velika Britanija in Nemčija z vso podporo EU začeli krepit idejo o prihajajočem spopadu z Rusijo na teritoriju baltskih držav, zaradi česar so preko medijev začeli obveščat o krepitvi vojaškega nabora in proizvodnje orožja. EU se mora baje vojaško okrepit, ker se bliža spopad z Rusijo. Tako je odločila Zahodna militantna hunta. V Sloveniji poročanja o tem skoraj ni. Posebej interesantna je vloga Amerike, ki podpira vojaško krepitev EU, ker NATO ne bi mogel zadovoljivo pomagat Evropi v vojni z Rusijo, kajti usmerjeni bi bili na eskalacijo predvidenega spopada na Tajvanu. Zanimiv pogovor na to tematiko si lahko ogledate v pogovorni oddaji medija Unheard s pomenljivim naslovom Ali bo Evropa izgubila 3. svetovno vojno. Zahod se pripravlja na spopad z Rusijo, medtem ko Putin promovira ravno nasprotno agendo in poziva k pogajanjem in končanju spopada v Ukrajini. In potem odjekne novica o umoru Navalnega. Umori in atentati so v ustreznih kontekstih odlični spodbujevalci vojne, kar iz zgodovine že poznamo.
Nujno se je treba zavedat, da je za ameriško korporacijsko elito s svojimi političnimi oprodami izguba vojne v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu Misija nesprejemljivo. Glede na to, da jih je Kitajska prehitela tudi na trgu, pa sploh. Za kapitalistično legalizirano mafijo je 3. svetovna vojna bistveno bolj sprejemljiva od zatona ekonomske in politične moči! V krizi le vojna svetovnih razsežnosti ponuja možnost, da se hegemonija kapitala reši. Mi, državljani ugrabljenih držav, pa smo zgolj “amorfna gmota” za pranje možganov in kanon futer v vojnem masakru. Upor poneumljanju in zavajanju je zato ključnega pomena. Krik vnebovpijočih.