Samospoštovanje in obramba maternega jezika, kar predstavlja ključno varovanje nacionalne identitete in kulture, pač ni zgolj v opozarjanju na pogoste pravopisne napake po družbenih omrežjih in omemba nekih protokolarnih prireditev ali izjavljanj po dominantnih medijih na dan poklona maternemu jeziku. Niti ni v norčevanju iz tujcev, ki se težje priučijo tujega jezika. Res bi bilo lepo, če bi imeli le tako fine probleme, ki izpuhtijo v pogostosti, če so vzpostavljeni ustrezni mehanizmi v odnosu do sebe in drugih.
Razumevanje pomena spoštovanja, ohranjanja in razvoja maternega jezika pomeni, da gojimo do lastnega jezika bistveno večjo ljubezen kot do jezika tistih, ki nas kulturno (in ekonomsko) podjarmljajo in med drugim uničujejo tudi smisel rabe maternega jezika. Do tistih, ki nam vsiljujejo svoj jezik kot prvi neuradno uradni jezik. Razumevanje pomena spoštovanja do lastne kulture in identitete pomeni, da ne podležemo mantram uporabnega idiota, ki se na polno hvali, ker tekoče razume, piše in govori angleščino, ki nam je itak vsiljena kot prvi jezik, medtem ko je uporabni idiot v maternem jeziku lahko celo polpismen in v resnici tega nihče – niti šolski sistem – ne zameri, ne pričakuje nič in še manj kaj posebnega zahteva od državljanov. Na primer dvig domače in prevodne bralne kulture.
Delno sem odraščala v Jugoslaviji. V prvem letniku gimnazije sem postala hkrati tudi državljanka samostojne Slovenije. In če bi mi kdo takrat rekel, da bom nekoč živela v državi, v kateri bo na večini delovnih mest znanje angleščine pogoj za pridobitev službe, bi le debelo zijala? Tako prekleto naivni smo bili. Zakaj? Ker je v Jugoslaviji Slovence – še posebej kulturnike – konstantno frustriral strah pred izrinjanjem slovenskega jezika s strani dominantne Srbije, pa tudi drugih bratskih republik. Zlahka si slišal pritoževanja, zakaj se moramo mi v šoli učit srbohrvaški jezik, oni se pa ne učijo slovenskega. Ker smo mi znali srbohrvaško, priseljenci pa običajno niso znali slovensko, se je krepil tudi gnev, če se priseljenci niso naučili slovenskega jezika tudi po desetletjih bivanja v Sloveniji. Vendar razlog za pogost pojav demotiviranosti priseljencev za obvladovanje slovenskega jezika ni tičal zgolj v občutku superiornosti določenih bratskih držav, ignorance ali težnje po potujčevanju naše male republike. Kot lahko še danes poslušamo z vseh vetrov, so po logiki stvari tudi priseljenci trpeli za občutki frustracij. Kot deprivilegirane tarče diskriminacije in podcenjevanja. Politični udar “Izbrisani” je le še formalno podkrepil utemeljenost argumenta o diskriminatornih Slovencih. Vendar se nič ne razreši, ker se bistvo skriva v načrtno in nenačrtno prikrivanih podrobnostih.
Tisti, ki ste še živeli v Jugoslaviji, si poskušajte predstavljat, da bi v Jugoslaviji uzakonili obladovanje srbohrvaškega jezika za sprejemljiv pogoj za zaposlitev na slovenskem trgu dela! Da bi takrat veleslavna paranoja pred skupnimi jedri zaživela na polno. Ali da bi celo na univerzah začeli zanemarjat slovenske prevode predložene študijske literature. Ali da bi začeli alarmantno upadat prevodi – celo prevodi literarnih del – ker bi jih imeli na voljo itak v srbščini ali takratni srbohrvaščini. Slišali bi, da se bojda prevodi vedno manj splačajo, ker Slovenci itak tako radi berejo vsebine v srbohrvaščini in se še raje na polno bahajo z znanjem tujega jezika, tako da nima smisla vlagat v prevode. Potem bi začeli poslušat, da so dobro izobraženi in kakovostni prevajalci predragi in v bistvu nepotrebni. Mladina brez ponotranjene lastne identitete, kulture in posledično mej verjetnosti za optimalno kakovostno bivanje skupnosti bi začela na ves glas trapat, da lažje razmišljajo in se izražajo v srbščini, pa zato tudi kulturni produkti v slovenščini zamirajo. Ne splača se slovenščina na jugoslovanskem trgu, ki je večji in bolj profitabilen. Predstavljajte si!!! Če bi v Jugoslaviji prišlo do česa podobnega, bi bila tista veleslavna Roška cesta – in pol Slovenije pravzaprav – že davno pred razpadom Jugoslavije zabasana z razburjenimi kričači, ki se ponosno borijo za ohranjanje lastne identitete, kulture in samospoštovanja. To bi bilo nepredstavljivo! Skoraj vsak kulturnik, ki bi ga ob referendumu za osamosvojitev vprašali, zakaj neki sploh podpira skrajno tvegano osamostvojitev države, bi pridno oddrdral mantro o pomenu samostojnosti države za ohranitev in razvoj (kulturne) suverenosti!
Sprašujem, kje so vsi tisti pametnjakoviči danes, ko je povprečen Slovenec bolj ponosen, da obvlada angleščino, medtem ko se mu fučka, da celo v okviru šolskega sistema kriteriji pismenosti drastično padajo! Bralna kultura in bralna pismenost pa sploh. Da se povprečen Slovenec celo baha, kako raje bere vsebine in še posebej literaturo v angleščini (tudi angleške prevode raje bere, ne le izvirne angleške literature), medtem ko do slovenščine in narodne identitete goji celo frustriran prezir. Kje so danes vsi tisti in sodobni psevdokulturni patrioti, ki ne zinejo ne bele ne črne ob dejstvu, da je v državi prevladal pogoj obvladovanja angleščine za zaposlitev, medtem ko pogoja obvladovanja pismene slovenščine ne zasledite praktično v nobenem zaposlitvenem oglasu! Kje ste?!!! Predvsem borci za osamosvojitev v imenu ohranjanja suverenosti naroda!!! Teh vprašanj ne postavljam le na primer Borisu A. Novaku, ker sem zasledila, da je kot nekakšen osamljen narodni posebnež edini zagnal vik in krik ob poskusih legaliziranja rabe angleških gradiv brez prevodov za študijsko rabo. Ne morem verjet, da se je Slovenija počutila kulturno ogrožena v Jugoslaviji, ker je šlo očitno za navadno hinavščino prodanih politikantov na eni strani, na drugi strani pa za neznosno lahkotnost naivnosti premnogih državljanov, ki so zgolj povzeli pamflete borbe za suverenost, ki v resnici ne obstaja, če politika tako pač ne dirigira, ampak nekaj drugega. Da morate postat na primer ponosni na svoje hlapčevanje velikemu gospodarju. In da zdaj lahko povsem opustite domneven ponos na lasten jezik, kulturo in identiteto.
Celo še tako zabitemu cepcu je zlahka jasno, da takšna frustrirana hlapčevska ideologija vodi v postopen izbris smisla rabe maternega jezika, kaj šele dobre ali celo visoke pismenosti. In ne samo to! Premnogo ljudi kljub uradni osnovnošolski in celo srednješolski izobrazbi v resnici sploh ne razume, zakaj je jezik tako pomemben za identiteto naroda. Kaj kultura sploh pomeni. Da to pomeni tudi ponotranjenje načina življenja in zmožnost umevanja politične misli in sistema. Tudi ekonomskega sistema. Da besedna zveza “duh naroda” resnično nekaj konkretnega pomeni in šteje!
Slovenci so že leta pred osamosvojitvijo ponotranjali občutke hlapčevske manjvrednosti, kar se je manifestiralo preko prenosa na domnevno pozitivno vrednoto. Politika vedno deluje na takšen način! Ne podtika samodestrukcije neposredno. Logično, da ne. Ampak s pomočjo domnevnih pozitivnih vrednot. V času mojega odraščanja, ki predstavlja že obdobje postopnega rušenja evropskih socialističnih držav (Tito je že umrl, ko sem bila stara komaj štiri leta, in razvijala se je demokratizacija, a večinoma nismo vedeli, da geopolitično to pomeni razsutje držav, kolonizacijo, tranzicijsko razprodajo države in veleslavni sprejem neoliberalnega reda), se je na polno razpasla mantra o ponosu na takoimenovano poliglotstvo. Znanje tujih jezikov je predstavljalo praktično najvišjo izobrazbeno vrednoto. Naposlušala sem se celo puhlice, v katero že takrat nisem zmogla verjet, kot so verjeli prenekateri drugi brez obrazložitve, da znanje tujega jezika pomeni pomemben kriterij inteligence. Jebeš prodorne filozofe, zgodovinarje, sociologe in druge mislece. Jebeš vrhunske matematike, fizike, astronome in znanost nasploh. Kdor obvlada tuji jezik, je kralj pameti nad kralji uma. Kdor obvlada več jezikov, se mu ponižno klanjamo. Ne, to ni veljalo za materni jezik. Jebeš slaviste. Posebne debate o obvladovanju tujega jezika ni bilo. Več je več. Kajti tisti prevajalci, ki se z znanjem domačega ali tujega jezika z vsemi kulturnimi fenomeni v paketu ukvarjajo profesionalno, se popolnoma zavedajo, da resno poznavanje in razumevanje jezika v drobovje in preko vsake ulične fraze pomeni vseživljenjsko učenje. Mi smo seveda politično preskočili na malikovanje umevanja znanja jezika zgolj kot na zasilno sporazumevalno orodje in prakso napihnili v znak genialnosti. Popolna neumnost, ampak nereflektirane neumnosti so najmočnejše politično orožje. In danes je povsem razvidno, da tista modna mentalitetna neumnost politično ni bila zgolj naključje ali le posledica spontane kolektivne psihopatologije slovenskega hlapčevsko pregovornega občutka manjvrednosti. Omenjena kolektivna psihopatologija brez dvoma obstaja, ampak je bila ogabno zlorabljena za “višji” cilj, v katerem bebavo životarimo danes.
Logično, da je bil angleški jezik vrednoten najvišje. Američani so sloveli in še danes slovijo po tem, da v povprečju ne obvladajo nobenega tujega jezika. Ker ga ne potrebujejo. Tako preprosto je to! V Sloveniji je že zelo zgodaj angleščina predstavljala v vseh šolah obvezni prvi tuji jezik. Osebno sem obiskovala gimnazijo s programom angleščine, francoščine in latinščine, kasneje na družboslovni fakulteti spet dve leti angleškega jezika. Na študij angleškega jezika so bili sprejeti le odličnjaki zaradi navala na program in političnega bildanja pomembnosti obvladovanja angleščine. Tudi jaz sem bila potomka te mentalitete nadpovprečne pomembnosti znanja tujih jezikov, le da sem za razliko od mnogih drugih odraščala tudi v družini, kjer so slovenski jezik, branje in slovenska kultura predstavljali visoko vrednoto, pomen in smisel. Naposlušala sem se tudi obilja manter o pomenu slovenske suverenosti, kar naj bi bilo povezano z osamosvojitvenim procesom. Danes sprašujem tiste figure domnevnega nacionalnega ponosa o nategu stoletja, v katerem danes hiperproduktivno in nesmiselno životarimo, in nimajo nič pametnega za povedat o zadevi, razen podobnih izjav, kot si jih privošči javno Spomenka Hribar – osupljive izmišljotine ali pa brezmejna ignoranca, kako bojda (Demos in drugi veljaki) niso vedeli, da bo tako, kot je pač bilo in kot danes je. Slovensko osamosvojitev so torej vodili politikanti in kulturniki, ki so bili totalno za luno. Tudi razprodajo države, denacionalizacijo, izbrisane … Oh, oh … vse to so počeli neki lunatiki, ki še danes ne slišijo in ne vidijo dobro. Tranzicija se je bojda odvijala na luni. Vzdržala se bom preklinjanja.
Odraščala sem torej v obdobju, ko so tudi moji vrstniki zasmehovali na primer Italijane, pa tudi Francoze, a Italijani so nam bili bližje. Z njimi smo se srečevali in družili na hrvaški obali. Slovenci so Italijane večinoma označevali za zabite, ker ne obvladajo angleščine. Redko kateri naiven Slovenec je sploh hotel pomislit, da politično Italijani bijejo bitko z anglosaksonskim podrejanjem in zato še uspevajo gojit ignoranco do ponotranjanja tujega jezika. Točno to se je namreč dogajalo. Podobno v Franciji. Medtem smo naivni Slovenci bildali manjvrednostni kompleks male državice preko pozitivne manifestacije ponosnih poliglotov in malikovalcev Zahodne kulture. Sram me je teh spominov. Angleščino smo se tako pridno piflali, da nam ni bilo para. Brez najmanjšega zavedanja, da se žal ne učimo le tujega jezika, ampak se tudi pridno uvajamo v kolonizirano družbo, ki bo kmalu celo svoj lastni jezik, za katerega naj bi nas bojda tako skrbelo v Jugoslaviji, zatajevala na vsakem koraku. Italijani in Francozi so pač vztrajali dlje. Ni jim uspelo, a vsak napor šteje. Rusi se seveda v skladu s svojim nacionalnim in kulturnim ponosom, ki gre Američanom najbolj na jetra, ker kulture z vidika nacionalne identitete sploh nimajo, niso vdali. Zato njihov predsednik govori rusko in zahteva prevajanje ob stikih s tujimi politiki in pri tem vztraja, čeprav še kako razume angleško, pa tudi nemško. In ja, tej drži brez dvoma ploskam! Gre za princip. Za zavedanje, kaj se dogaja in za odnos do lastnega naroda in do sebe!!!
Kaj počnemo pa Slovenci? Še danes pred volitvami mnogi državljani po družbenih omrežjih posebej izpostavljajo kot pomemben kriterij, ali kandidat za predsednika ali predsednika vlade obvlada angleščino. Vsebina brezveznih, narcističnih in pohlepnih kandidatov ni pomembna, še posebej če o njej bore malo vemo. To je bolno in neznosno neumno! Predsednik države ali predsednik vlade sploh ne bi smel pristat na angleško govorico, čeprav tuji jezik obvlada! Naš jezik je namreč slovenščina!!!
Kaj se pravzaprav dogaja z našim odnosom do lastne identitete, jezika in kulture. Še vedno se moram dolgočasit ob zastarelih kompleksih priseljencev in domorodcev, ki trkajo drug ob drugega. Na eni strani jamranje priseljenih iz nekdanjih bratskih držav, da še vedno občutijo diskriminatoren odnos, še posebej če ne obvladajo slovenskega jezika, ki ga Slovencem ni treba več obvladat. Na drugi strani pa prava kalvarija zaskrbljenosti zaradi totalne nezahtevnosti Slovenije do določenih priseljencev, ki z naseljevanjem okupirajo cela slovenska mesta in začnejo počasi zahtevat storitve v svojem maternem jeziku. Ali bodo Albanci poalbanili relevantna področja slovenskega ozemlja, ali so bomo končno zbudili, se občasno slišijo zgrožene pripombe? Smo Slovenci torej neznosno nestrpni do tujcev ali jim v bistvu kar prepuščamo državo na takšen ali drugačen način.
Družba, ki stvarno in ne zgolj teoretično uspešno ponotranja lastno identiteto, samospoštovanje in posledično suverenost, bo imela avtomatsko dobro izdelan koncept odnosa do tujcev in jasna pravila igre!!! Pravila igre, ki so dobro poznana domačinom in priseljencem, zaradi česar ne prihaja do trkov svojevoljnih interpretacij pomenov in interesov. Družba se ne bo utapljala v sivinah nedorečenega, kaj naj bi pomenila asimilacija in kaj globalizacijski politični ideološki izum – integracija, ki v resnici ne pomeni nič. Ne vsebuje jasne defincije, ker po logiki stvari ni hegemonskega interesa po razkritju, čemu v resnici služi! Zato se zlahka vnema po potrebi boj med interesi domačinov in priseljenih, pri čemer domačini izkoriščajo priseljence (predvsem ekonomsko), pri čemer tudi sebi tragikomično nižajo vrednost dela, priseljenci pa po potrebi in možnostih vzvodov politične moči zlahka tudi izsiljujejo marsikaj mimo osnovne logike dobrega upravljanja z državo in narodom. Najbolj nas seveda nadvladujejo tisti, ki se sploh ne priseljujejo na naše ozemlje, ampak nas ropajo ekonomsko in kulturno na daljavo, tudi s pomočjo spodbujanja samomorilnih frustracij uplenjenih narodov in ustvarjanja konfliktov, ki rezultirajo v neobvladljivem uporabnem kaosu.
Povprečen Slovenec je sicer zelo priden in zgleden primer prilagodljive uporabne vrednosti. Slovenskemu priseljencu, ki se celo zgodovino s trebuhom za kruhom potepa po tujih državah, ne pade na pamet, da se ne bi pridno naučil jezika in sprejel pravila igre tuje države. Kdo ga bo pa prenašal? Žal pa v tem prilagodljivem Slovencu v povprečju ni tiste lastnosti nacionalnega ponosa, ki jo občuduje in upošteva pri drugih narodih, ki jih dojema za močnejše. To so skoraj vsi narodi na svetu in skoraj vse države, celo povsem neodvisno od velikosti držav in števila prebivalstva. In enako velja za države bivših jugoslovanskih republik. Slovenska veleslavna nestrpnost je vedno izvirala iz občutka ogroženosti, občutki manjvrednosti pa so delovali le kot olje na ogenj. V Jugoslaviji so Slovenci vse bratske države doživljali kot superiorne. Od tod navidezna kontradiktornost Slovencev kot malikovalcev tujcev in tujine. Vsak, ki je celo nekje v mitsko spromovirani popularni tujini – naj bo Amerika, Nemčija ali Francija – magari eno leto pometal ulice, je bil itak sprejet kot glavni frajer na vasi, čes, poglejte to izjemno persono, ki je živela v tujini. Zavijam z očmi.
Ko se danes spominjam problema priseljencev v Sloveniji iz južnih bratskih republik, ki se niso zmogli ali hoteli naučit dobro slovenskega jezika in so se zapirali v svoje kroge ali glasno jamrali zaradi občutkov diskriminacije, se spomnim predvsem tega dejstva, da dobri strpni Slovenci – tisti, ki so poskočili od gostoljubnosti ob vsakem priseljencu in so dihali jugoslovansko bratstvo – niso dopustili priseljenim, da bi se asimilirali, hkrati pa niso razumeli pojma integracije, ker ga tudi nihče ne more razumet v jasnih pravilih igre in mejah verjetnosti. Gostoljubni in bratski Slovenci so namreč vedno komaj čakali, da izrazijo svojo nenadjebljivo superiornost na način, da se izkažejo z žlobudranjem v njihovem jeziku. Komaj so čakali, da pričajo srbohrvaško in pokažejo, da obvladajo. Enako je veljalo za angleščino, ampak priseljenih iz južnih bratskih držav je bilo vedno več na razpolago za to kontradiktorno izkazovanje pokroviteljske drže. Labilnejši priseljenci so se hitro vdali tej pasti. Na eni strani so bili tisti strpni Slovenci, ki so svoj zgodovinski občutek manjvrednosti prikrivali s pokroviteljskim odnosom, ki je nudil vtis zavezništva. In zato so na drugi strani tisti, ki so opozarjali na zahtevo po obvladovanju jezika in sprejemanju pravil igre države, izpadli toliko bolj monstruozni fašisti. Eno proti drugemu je tudi dejansko povečevalo skrajnost v mentaliteti in prepad med enim in drugim polom se je širil. Hkrati se je širilo brezno, v katerem priseljenci niso vedeli, kaj si lahko privoščijo in česa ne in zakaj neki ja ali ne. Kaj je moralno pričakovat od priseljenih in domačinov. Ta igra se odvija še danes in je bedna do konca in čez. Nekateri priseljenci seveda niso imeli nikakršnih posebnih težav in so celo zelo dobro prosperirali in še danes prosperirajo v naši državi, ker so spregledali past naše domačijske psihopatološke in kulturno precej samomorilne igre.
Trenutno živim v deželi s porazno kulturno in narodno zavedno identiteto. Za svoje delovanje v slovenskem jeziku večinoma berem vsebine v angleškem jeziku, ker za razumevanje politike nimam na voljo niti približno dovolj gradiva v slovenščini. Znanje jezika mi omogoča, da sploh lahko kakovostno mislim in delujem. Ampak! Vedno in povsod bom trdila, da sem bila in sem še vedno v to itak prisiljena. Nikogar ne briga znanje kakšnega drugega tujega jezika in na domači grudi celo vedno manj ljudi briga pomen maternega jezika. Prisiljena in kolonizirana sem!
Nisem ponosna in se ne trkam po prsih, ker znam določen tuji jezik, ki ga itak potrebujem, ker je hegemon izrinil in poteptal idejo rabe nevtralnega esperanta, ki v nobeni šoli nikjer na svetu niti predlagan ni bil v učni načrt. Prehodna ideja je služila zgolj kot nateg v procesu hegemona, ki je uveljavil globalizacijsko ideologijo kot amerikanologijo – kulturno in ekonomsko. In če bi postala predsednica države (kar me niti najmanj ne zanima), bi govorila v slovenskem jeziku, ker je to moralna dolžnost predstavnika svojega naroda!!! In hkrati bi ravno zato lahko spoštovala tudi druge predstavnike, njihovo kulturo in njihov jezik! Tako to gre in ne more bit drugače in nikoli ne bo drugače. Kdor ne spoštuje sebe, ker ne ve, zakaj neki bi se spoštoval (kar morda tudi drži), mu bodo sledili v povratnem odnosu tudi drugi. Slovenija je z današnjim načinom in pristopom udinjanja na vseh ravneh in zanemarjanja lastne identitete in kulture na poti v kulturni, sistemski in ekonomski brodolom. Je ugrabljena država, ki jo vodijo in razprodajajo tranzicijski neozaveščeni in prodani osebki. Nekoč smo takšne kreature imenovali kolaboranti, danes pa domnevno karierno uspešni predstavniki “elite”. Ne me basat!