Levica s svojimi potezami očitno zadnje čase uprizarja politični samomor. Da bi se izognili uničujočemu in potratnemu referendumu, je koalicija umaknila predlog Levice o poučevanju maternega jezika in kulture za priseljene učence v šolah iz nekdanje Jugoslavije.
To je tipičen primer – eden izmed – ki priča, kako pomembno je razumevanje in upoštevanje kontekstov. V obdobju, ko v Sloveniji drastično upada znanje in raba maternega jezika (vključno z ožanjem nabora kakovostnih prevodov tuje literature in drugih vsebin), ker smo pristali na kolonizirano in razprodano državo, in ko že vrsto let v javnost komaj prodirajo opozorila, da se po določenih predelih Slovenije naraščajoče priseljene skupine, ki tukaj živijo in delajo, sploh ne naučijo slovenskega jezika (problem je posebej alarmanten v primeru Albancev na področju Velenja, Kranja …), se Levica s koalicijo v paketu spomni, da bi bilo dobro uvest v šole možnost učenja maternega jezika za priseljene otroke. Kaj boljšega za desnico, da zažene vik in krik z utemeljenim argumentom. Da je obvladovanje in varovanje slovenskega jezika na psu. In da je v takšnem kontekstu posebna skrb matične države, da bodo tujci negovali svoj jezik in kulturo, medtem ko Slovenci svojo identiteto in kulturo milo rečeno zanemarjamo, cinizem posebne vrste.
Da ne bo pomote! Z možnostjo obšolske dejavnosti učenja tujega jezika v šolah samo po sebi ni čisto nič narobe. Ta praksa obstaja od nekdaj v okviru izbirnih krožkov na šoli. Če je interesentov dovolj, se izvaja dodatni popoldanski program. Seveda je bil predlog Levice itak premišljen na horuk, zato so po požaru pametno ugotovili, da po marsikaterih šolah zaradi premalo interesentov programa ne bi mogli izvajat, kar pomeni, da bi se neenakopravno na nekaterih šolah za točno določene priseljene otroke program izvajal, drugod pa določeni otroci te možnosti ne bi imeli. In spet bi bil ogenj v strehi.
V vsakem primeru pa takšna ideja ne more naletet na pozitiven sprejem v državi, kjer goji narod frustriran in zaničevalen odnos do lastnega jezika, identitete in kulture. Takšen narod posledično goji tudi temu primerno ogrožen odnos do gostov in prišlekov. To se Slovencem dogaja že desetletja, od priprav na služenje velikemu gospodarju, ki mu služimo danes. O tem procesu sem pisala ravno nedavno na dan maternih jezikov v prispevku pod naslovom Kaj sploh pomeni ponos na materni jezik in lastno kulturo!
Kot zakleto so ravno na tisti dan v parlamentu sprejeli nov zakon, ki zapoveduje učenje tujega jezika že za prvošolčke. Blazno ponosni! Da bodo že čim manjši otroci najbolj zgodaj ponotranjili zavedanje, da je tuji jezik za naš narod enakovredno prvi jezik kot materni jezik. Ker vemo, da se za materni jezik že večini fučka, to v praksi pomeni slabitev odnosa do lastne identitete in kulture. Ne gre namreč za učenje tujega jezika. Ne! Otroci se v najzgodnejšem obdobju najlažje učijo tuji jezik na način, da spontano ponotranjajo identiteto jezika kot del sebe. Gre za zgodnje ponotranjanje jezika, identitete in kulture hegemona, našega gospodarja! Gre za angleščino, ki jo morajo otroci kolonizirane države umevat in občutit kot del svoje identitete! Vsi globalizirano amerikanizirani. In proti temu nima seveda nič niti koalicija niti desničarska opozicija, ki podpira potujčevanje Slovencev, da le ni potujčevanje iz bivše Jugoslavije. To je tista politična opcija, ki tudi zavrača pomen NOB in skuša kolaboracijo interpretirat na ameriški način – le kot boj zoper strašni komunizem in stalinizem, ki dandanes mora predstavljat edino omembe vredno diktaturo, glede na to, da nemški nacizem očitno preko ekonomskega vzvoda ni izgubil 2. svetovne vojne. S tega vidika je ukrep Levice razumljiv v poskusu razrahljanja ukrepa, ki so ga tudi sami demagoško potrdili – obvezno učenje tujega jezika za prvošolčke! Katerega tujega jezika in zakaj?
V času omenjenega hinavljenja, ki sem ga s svojo zgodovino medsebojnih odnosov opisala v prispevku Kaj sploh pomeni ponos na materni jezik in lastno kulturo, pa se v oddaji Globus odločijo, da bodo kot posebno intervjuvano gostjo povabili v oddajo Erico Johnson Debeljak. Zakaj neki? Da bi nam kaj povedala o situaciji v ameriški politiki pred prihajajočimi volitvami. Kaj neki naj bi nam pa ona posebnega povedala, saj ni nikakršen “mastermind” na področju politike, ameriške, slovenske ali svetovne! Ampak pozor! Mi smo v Sloveniji in Erica Johnson Debeljak nam predstavlja figuro “masterminda” za vse, ker je “from America”. In ker se je poročila s prepoznavnim slovenskim pesnikom in esejistom Alešem Debeljakom. Debeljak je nekaj malega časa živel in predaval v Ameriki, kjer je moral seveda tekoče obvladat angleščino, sicer bi se lahko spokal nazaj v Slovenijo po hitrem postopku. Ker je Erica Johnson postala žena Aleša Debeljaka “from America” in se preselila z možem v Slovenijo, je uživala maksimalen privilegij s strani slovenske kulturne srenje, zato je kot nekdanja bančnica nekega dne v sebi odkrila žilico za pisanje. Zakaj pa ne bi še ona pisala, saj bo vso kulturno srenjo in medije zelo zanimalo, kaj je napisala Debeljakova žena “from America”, zato lahko že vnaprej upa na odlično promocijo in prizanesljive kritike. In ker je “from America”, že desetletja živi v Sloveniji in še vedno ne govori slovensko. Zato se še leta 2024 pojavi v oddaji Globus in modruje o ameriški politiki v angleščini. Naša Američanka. Povedala ni nič zanimivega, razen nekaj površinskih floskul o grozni prevladi starih moških na čelu politike, kar naši prevajalci prevajajo kot “starci” in ne starejši ali stari moški, kar zveni odvratno in zgolj stigmatizirajoče in se pojavlja v prevodih neprestano (starci in starke se kot izraz tudi v SSKJ pojavlja kot pojem, ki označuje usihajoče, posebne fizične ali mentalne pomoči potrebne osebe, ker so ostareli).
Ampak sploh ni pomembno, da Erica Johnson Debeljak nima nič omembe vrednega za povedat. Pomembno je, da je pač prava žena “from America”. Kdaj neki bo nastopila v Globusu ob tematiki političnega vrelišča na Kosovu v Sloveniji živeča Albanka in modrovala v albanščini, čeprav se s politiko kaj posebej sploh ne ukvarja? Mogoče takrat, ko se bo poročila s kakšnim prepoznavnim kulturnikom, biznismenom ali politikom? Zgolj vprašam.
Ker tako na eni kot na drugi strani hinavščinam ni konca in kraja, si stranke izmišljujejo poteze, ki so milo rečeno idiotske v danem kontekstu. Kaj pa stroka? Kje so slavisti? Kje so učitelji slovenščine in zgodovine? Kje so kulturniki s svojo besedo? Kje? Le čakajo na navodila politike za opravljanje svoje službe in šljakanje v bitki za dohodke?