Blizu scenarista in režiserja Lucasa Dhonta je res odličen film (koprodukcija Belgije, Nizozemske in Francije). Zelo priporočam. Na sporedu je bil pohvalno tudi na TV Slovenija v četrtek (7. 3. 2024) ob 20:00 na 2. programu. Lahko si ga ogledate na zamik, dostopen pa je še 29 dni tudi v arhivu MMC portala.
Tisto, kar film Blizu loči od povprečnih aktivističnih projektov, ki skrajno vsiljivo in tendenciozno nizajo pamflete in predvidljive stereotipne nauke, je iskrena posvečenost tistemu, česar se loteva na psihološki in družbeni ravni. Resnično zanimanje avtorja, kako nekaj poteka. Resničen pogled “od blizu” in ovekovečenje emocij. Brez vsiljivih pridig.
In čeprav je pamfletarjenje danes nad vsem in čez vse in so si zato prenekateri gledalci tudi ob ogledu tega filma, ki ne sugerira ničesar oziroma se sugestijam celo izogiba, kar sami odgovarjali, da na primer film govori o nestrpnosti do xy, še vseeno film govori le o tistem, o čemer pač spregovori. Ne vemo, ali fanta razvijata gejevski odnos, ali je eden gej, drugi pa ni, ali nobeden izmed njiju pravzaprav ni gej in gre le za prijateljski odnos, ki se po mnenju porote obnaša preveč povezano in naklonjeno. Ni pomembno pravzaprav, za kaj gre, ker gre vedno lahko za nekaj in marsikaj, kar odstopa od predvidenega. Film se osredotoči na dialog posameznika z družbo in obratno. Na ranljiv proces oblikovanja osebne identitete, stališč, zaupanja lastnim čustvom v kontradikciji z narcistično željo po ugajanju in vklapljanju v družbo, ki nas bo vedno postavljala na preizkušnjo lastne pristnosti ter iskrenosti do sebe in drugih. Za ceno sprejetja v svoje vrste nas bo zagotovo hotela oropat naših najbolj dragocenih vrednosti in vrednot. Zato je ravno ljubezen najbolj krhka preizkušnja, čeprav največ vredna.
Film govori o pomenu socializacije, ki se po logiki stvari začne že v otroštvu. In da ne gre za nikakršno predvsem radostno in sproščeno obdobje med vrstniki, ampak predvsem in tudi za surovo oblikovanje težnje po pripadnosti, kar z velikimi fanfarami pozdravljajo tudi odrasli. Želijo si, da se otroci vklopijo v sistem, v družbo vrstnikov, pridobijo prijatelje, so uspešni … Same dobre in lepe želje v dobrobit svojih malčkov, mar ne. Ampak ali to res pomeni oblikovanje človeka, kakršnega običajno trdimo, da želimo ob sebi – za prijatelja, sodelavca, partnerja, ljubimca … O čem pravzaprav govorimo? Govorimo o človeku, ki se prioritetno ozira predvsem na to, kaj bodo rekli in spekli drugi? Kako nas sodi bližnja in širša družba? Bomo imeli oteženo življenje, ker bomo plavali proti toku, ali se bomo smehljali z rajo in se pretvarjali, kako nam je fajn, da bomo le pripadali. Se bomo vpisali v krožek, športno dejavnost ali kasneje v politično stranko, da bi postali takšni kot drugi – povprečni, običajni, normalni. In kaj pravzaprav to pomeni? Se bomo “poročili” z osebo, ki prinaša v naše življenje manj problemov in več socialnih koristi, ali bomo dojemali življenje kot svojo avanturo, zgodbo, doživetje in nauk. Bomo poslušali sebe in preizpraševali svoja čustva ali navodila drugih, kakšni, kako in kdaj smo fajn. Dobrodošli v dobrem in v zlu.
Že dolgo nisem v nobenem filmu spremljala tako odbijajoče prizore radosti in veselja v družbi. Ker so predstavljeni otroci, ki se že uvajajo v ponarejeno smehljanje, športanje, tekanje, čvekanje bedarij, da bi le postali del skupnosti, je efekt odbojnosti še toliko močnejši. Posebna kvaliteta filma je tudi v tem, da ne spregovori o bulingu na bombastičen način. Vse se dogaja tako potiho in za mimogrede, kot se večinoma res dogaja. Vmes drobni znaki eskalacije kaplje čez rob, sicer pa čisto nič posebnega. Povsem vsakdanje radosti in žalosti v medsebojnih odnosih. Samo eden izmed njih občuti silo tega konstantnega tihega nasilja zelo močno in globoko. Premočno. Ostali so čisto kul. Plavajo s tokom. Nič posebnega ni bilo narobe. Nič, kar se ne dogaja vsak dan, vsako minuto. Dejstvo. Ampak!
Filma na takšen način ne bi bilo možno ustvarit brez vrhunske igralske ekipe. Vse te drobne večini nevidne prikrite emocije so morale žaret iz oči ob kameri od “blizu”, brez posebej otipljivih dokazov. In ker sta glavni vlogi, pri čemer je osrednja vloga, ki jo je fenomenalno nosil Eden Dambrine, še posebej zahtevna, namenjeni otrokoma, je dosežek toliko večji. Za vrhunski film ni popuščanja. Odrasli in mladina morajo izpeljat zadevo kot vrhunski profesionalci. In če je otrok nadarjen, je v svoji prostodušnosti zlahka boljši igralec od premišljenih odraslih profesionalcev. To dejstvo spremljamo tudi v filmu Blizu.