Svetlana Slapšak me nikoli ni prepričala (odziv na današnji Intervju). Zelo hitro postane jasno, da je ena izmed tistih pri nas obilno podprtih govornic in pisk ravno zato, ker ne premore presežnega uvida v politiko, ampak reciklira zgodbice in percepcijo iz propagandnega mehurčka naše ubožne razprodane tranzicije.
Vse “modre misli” temeljijo na aktivizmu iz študentskih časov v Srbiji, kar običajno pomeni targetiranje najbolj naivne in ranljive populacije, a z močno motivacijo po upornem duhu in še močnejšim potencialom za narcizmom – prepričanju, da vse štekamo, čeprav je uvid mladega človeka v resnici ubožen. Malo identitetnih politik, jamranja na horuk in mnogo dokazljivo zgrešenih definicij problema v skladu z ideologijo in raznimi krožkarskimi marši, ki se podmazano, sponzorirano in podkupljeno zavedajo ali pa se ne zavedajo vplivov, ki jih zadevajo s strani struktur moči (struktura moči nikoli ni le ena, ki jo uteleša oblast).
Ampak tisto, kar fascinira, je spremljanje osebe v visokih zrelih letih, ki še vedno lajna iste parole kot iz študentskih časov in se ob verjetnem zavedanju lastne intelektualne negotovosti konstantno simpatično posmiha – posmihanje kot kulisa za intelektualno negotovost (to hibo ima na primer tudi Vesna Vuk Godina, kadar širi razne majave populizme). Novinar intervjuvanke z vnaprej določeno simpatijo gostje nikoli ne postavi na preizkušnjo.
In tako spremljamo klepet z neko osebo, ki naj bi bila relevantna intelektualka tudi na političnem področju in ki celo mirno pridiga, da je bil razpad Jugoslavije zgolj logična posledica tega, da se bojda komunisti pod strašnim diktatorjem Titom, ki so ga ona in sokrožkarji sovražili, niso zmogli med seboj dogovorit, kako naprej. Pa še strašna nacionalistična struja se je krepila (od kod neki in zakaj se je krepila, gospa ne prejme niti vprašanja, da bi se mučila z repliko). Komunisti so se pač malo spričkali, pa je Jugoslavija razpadla in se razrasla v vojni masaker. Tako preprosto naj bi to bilo. Kot kramljanje v gostilni s prodajalkami hrušk, ki sicer malo prisluhnejo večernim poročilom enkrat na mesec.
Domnevni intelektualec s takšnimi definicijami tako resnih političnih oziroma zgodovinskih prelomnic pride zlahka skozi pred kamerami dominantnega medija samo na tak način, da ga intervjuva povsem neprisotna in kooperativna novinarska figura. V tem primeru pač Edvard Žitnik. In intervjuvanke na primer ne vpraša niti osnovnega vprašanja. Ali si potemtakem gospa domišlja, da je bil razpad Jugoslavije v istem letu kot razpad Sovjetske zveze in padec berlinskega zidu, popolno naključje, ker naj bi imeli v Jugoslaviji sicer le notranje družbeno-politične problemčke? In da mera še ne bi bila dovolj polna, gospa za mimogrede v svoji karieri omeni, da je ob vsem preganjanju oblasti, ki ga je bila deležna – kot konstantno govori – prejela štipendijo in šla malo študirat v Ameriko. Kako? Zakaj? Ah, ker je bila to edina možnost pač. Jebi ga. Ah, ti težki časi borcev za demokracijo, mar ne.
Sicer se je dobri del Intervjuja odvil o ljubezni in sobivanju z muckami. In želela bi si, da bi pogovor potekal v celoti o muckah. Kajti to je brez dvoma tematika, ki Svetlano Slapšak bistveno bolj briga, gane in zanima od geopolitike, o kateri nima pojma, ker očitno tudi noče imet pojma in ji nikoli ni bilo treba imet pojma oziroma je bilo zanjo bolje in zaželeno, da se temu področju ne posveča. Brez odličnega uvida v zunanjo politiko pa ni mogoče razumet notranje politike, še najmanj jugoslovanske in še manj kasnejše slovenske poosamostvojitvene, tranzicijske politike, ki je poleg tranzicijskih dobičkarjev in razprodane države namenoma naplavila tudi polno nekih intelektualcev in aktivistov v prvi medijski plan, ki kramljajo o zgodovini in politiki tako kot Svetlana Slapšak: Ojoj, dogajanje v Gazi me res boli. Še posebej zato, ker imam štiri dobre judovske prijatelje, ki blablabla … tračtračtrač … ampak ne morem zamižat pred tem, kar Izrael izvaja nad Gazo, čeprav me boli tudi masaker nad prijatelji 7. oktobra. Pika. Bi rekli raje še kakšno o muckah? Prosim!
Meni všeč. Vedno znova.
Reboljevi očitno ni simpatična, žal, tudi njen odziv ni niti malo simpatičen, prej nestrpen in podcenjujoč.
Reboljeva je Svetlani očitno naklonjena. Celo blog ji je naklonila. Dosti nas je namreč bilo, ki smo ob napovedi intervjuja s Slapšakovo, zgolj skomignili z rameni in si natočili kozarec vina. Niti najmanj nas ni zanimalo, kaj nam ima povedati.
Med vami in menoj je velika razlika. Vi spremljate vsebine zgolj po osebni všečnosti, jaz pa pišem politične analize in zato spremljam marsikaj, kar je relevantno za razumevanje političnega, družbenega in medijskega dogajanja. Kaj meni osebno godi ali ne godi, ni prioriteta.
Jasno sem argumentirala svojo kritiko. Simpatije in antipatije na horuk me prav gotovo ne zanimajo. Nehajte s temi zlizanimi floskulami o nestrpnosti. Pomembna je vsebina!!!
Se strinjam.
A vendar stališča Slapšakove so znana in ponavljajoča. (povej mi temo in povem ti kakšno je stališče Slapšakove do te teme.) Novih vrednosti od nje ni pričakovati.
A ni kritika dobro utemeljena in zato relevantna? Meni se zdi, da je.