Oboroževanje Ukrajine in Izraela je del iste geopolitične strategije!

Predstavniški dom ameriškega kongresa je potrdil zakon za dodelitev dodatnih 61 milijard dolarjev za oboroževanje Ukrajine in 26 milijard za pomoč Izraelu pri genocidu nad Palestinci! Prav tako bodo več milijard poslali tudi na Tajvan za mešanje dreka, nadzor nad tovarno z nepogrešljivimi čipi in zaostrovanje sporov s Kitajsko. Odločitev sicer čaka še na dokončno potrditev ameriškega senata (danes), ki pa bo z največjo verjetnostjo podprta, saj je senat v rokah demokratov, ki precej homogeno podpirajo plenilstvo Amerike na Bližnjem vzhodu, v Evropi in na Tajvanu, ki pomeni ključno strateško točko. Republikanci so na drugi strani precej enakomerno razdeljeni med za in proti produciranju ali sodelovanju v vojnah Amerike po tujih državah.

Izjave srečnih prejemnikov sredstev za izvajanje ameriškega ekonomskega terorizma, zadolževanja državljanov Ukrajine in podporo orožarski industriji:

“Izraelski premier Benjamin Netanjahu je dejal, da odobritev nove ameriške vojaške pomoči Izraelu kaže na močno podporo državi in “brani zahodno civilizacijo”.”

“Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je za CNN dejal, da se je po glasovanju zmanjšalo tveganje za večjo vojno v Evropi. “S pomočjo Ukrajini, da odvrne rusko agresijo, preprečujemo večjo vojno v Evropi in nevarnost, da bi agresorji naš svet pahnili v kaos,” je dejal Kuleba.“

“Odločitev kongresa je pozdravil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. “Hvala, Amerika,” je zapisal na družbenem omrežju Telegram. Zelenski je dejal, da bo odločitev ohranila “zgodovino na pravi poti”. “Demokracija in svoboda bosta na svetu vedno pomembni in ne bosta nikoli propadli, dokler ju bo Amerika pomagala ščititi.” 

Upam, da ste v zgornjem citatu Benjamina Netanjahuja posebej zaznali enako ubrano floskulo o branjenju zahodne civilizacije, kot smo se jo že večkrat in tudi tokrat naposlušali v primeru Ukrajine, češ da ukrajinska prodana oblast s svojimi oligarhi pošilja na fronto Ukrajince, ker bojda branijo Evropo in njene domnevne vrednote demokracije pred napadom Rusije. Z bombami, tanki, droni, raketami in množičnimi grobišči baje branimo demokracijo in svobodo! Enake floskule niso zgolj naključje, saj gre za isto politiko s temu primernimi imperialističnimi cilji iz ameriškega arzenala.

Nikoli, nikdar in nikjer seveda ni bilo dokazov o kakršni koli nameri Rusije, da bi se izčrpavala s poskusi zavzemanja Evrope, ki si jo je sicer pokorila Amerika – kulturno, ekonomsko in vojaško. Imperializem izvaja Amerika predvsem z ekonomskim terorizmom, popolnim monopolom nad mednarodnimi institucijami, ki naj bi delovale v imenu branjenja človekovih pravic (Varnostni svet, ZN, sodišče v Haagu …) in imunostjo na mednarodno pravo, ki je za Ameriko le mrtva črka na papirju. Toliko o branjenju demokracije in svobode narodov.

Rusija ima po logiki stvari interes na Krimu, v Donbasu in v Transnistriji, kjer tudi živijo Rusi. Zakaj? Ker si Rusija predvsem ne more privoščit, da postane Ukrajina idealen fevd Amerike sredi Evrope, celo na Krimu, ki nikoli ne bi bil poklonjen Ukrajini, če bi se zavedali razpada Sovjetske zveze. Ne more si privoščit tudi tega, da se na njen prag naserje NATO, pri čemer so Američani v Romuniji in na Poljskem že postavili “obrambne” rakete, uperjene proti Rusiji, ki pa seveda lahko vsak trenutek postanejo napadalne rakete z jedrskimi konicami. In ko smo že pri obrambi in napadu, bi se počasi morali že zavedat, da bi bilo po koncu hladne vojne nekaj najbolj normalnega in razumnega, da se NATO ukine, po porazu socializma in razpadu Sovjetske zveze pa sploh. Vendar se nič podobnega ni zgodilo, ker se v resnici vojna nastrojenost Amerike proti Rusiji in apetiti po popolnem nadvladovanju celotne Evrope nikoli niso končali. S tega vidika igra Amerika podobno vlogo v Evropi kot na Bližnjem vzhodu, v tem primeru s pomočjo Izraela.

Težko si je zamislit večjo neumnost, kot jo je – eno izmed – izjavil ameriški pop filozof Slavoj Žižek v intervjuju pri prijatelju Marcelu Štefančiču na javni nacionalni televiziji. NATO je namreč predstavil kot temelj združene Evrope. NATO seveda ni vojaška sila, ki združuje Evropo, ker Evropska unija nikoli ni vzpostavila skupne vojaške organizacije, ampak je NATO ameriška vojaška organizacija, ki ji Evropska unija hlapčuje. To med drugim tudi pomeni, da ta trenutek ameriški strategi napovedujejo in grozijo Evropi, da v kolikor se bodo razmere na Tajvanu zaostrile, se bo Amerika polno osredotočila na vojno s Kitajsko za popoln nadzor nad Tajvanom in Evropo prepustila samo in samcato v vojni z Rusijo. V vojno z Rusijo je seveda Amerika pahnila EU v sodelovanju z umazanimi prodanimi poslovneži na čelu EU in nas celo za dober dan s terorističnim napadom na Severni tok oropala dobrih poslovnih odnosov z Rusijo. Zapomnite si! V vojni z Rusijo, ki je niste niti potrebovali niti nimate razloga, da bi si jo želeli, bi padale vaše glave in glave vaših otrok, medtem ko bi se Ursula von der Leyen s svojimi pošastnimi pohlepnimi kolegi potuhnjeno skrivali bogsigavedi kje. Morda v Monaku.

Posebej želim opozorit na zmešnjavo, ki se dogaja v glavah premnogih ljudi z domnevno moralnimi težnjami. Navijaška logika gre takole: Obsojamo masaker Izraela nad Palestinci in hkrati enako obsojamo nezaslišano agresijo Rusije nad Ukrajino. Problemček v takšni logiki je predvsem v tem, kar dobro razume tudi židovska marioneta kapitala Volodimir Zelenski – sponzoriranec židovskega ukrajinskega oligarha Igorja Kolomojskija, ki poseduje tudi izraelsko državljanstvo. Z izjavo, da si po vojni v Ukrajini predstavlja, da bo Ukrajina delovala kot ogromen Izrael, je Zelenski sprožil množico vznemirjenih reakcij po forumih in družbenih omrežjih. Ljudje večinoma niso razumeli, zakaj Zelenski vzporeja Izrael z Ukrajino, saj naj bi bila vendar Ukrajina v podobnem položaju kot Palestinci, Izrael pa strašni agresor, enako kot Rusija. Takšna zmeda se je v možganih ljudi zanetila predvsem zato, ker nimajo pojma o pojmu, kaj predstavlja Ukrajina pod taktirko Amerike in kaj Rusi v Donbasu in na Krimu kot manjšina, ki v Ukrajini niso dosegli želene avtonomije. Zahodna medijska propaganda je večino tudi oropala za številne pomembne informacije v zvezi z diplomatskimi dogovori o razvijanju in posedovanju orožja velesil in o mirovnih pogajanjih v Minsku, ki so služili le za zavajanje Rusije ter krepitev vojske in vedno bolj udarnih vojaških napadov v Donbasu z namenom spopada z Rusijo.

Zavajajoče mokre sanje Zelenskega, da bi Ukrajina kadar koli v prihodnosti lahko igrala podobno vlogo v sodelovanju z Ameriko, kot jo ima Izrael, je seveda povsem deplasirana. Izrael ima namreč z judovskimi lobiji v Ameriki izrazito kapitalsko moč, medtem ko je Ukrajini namenjena geopolitična usoda zapufane in razprodane države s poceni delovno silo. Logično, da ukrajinske oligarhe s svojimi političnimi lutkami to ne briga, kaj šele posebej pretrese. Za Zelenskega, Kolomojskega in druge legalizirane mafijske biznismene bo Ukrajina pač kot židovska država, kjer milijoni padajo na njihove bančne račune, magari v davčnih oazah. Ne pa tudi na račune Ukrajincev, ki bodo še bolj garali za malo muzike in velike dobičke korporacij globalistov.

Z geopolitičnega vidika je sprovociran napad Rusije na Ukrajino in genocid, ki ga izvaja Izrael sicer že desetletja s pomočjo Amerike, del iste ameriške politike s celotno strategijo izvajanja ekonomskega nasilja in uveljavljanja imperialistične nadvlade s svojim korporacijskim neoliberalnim režimom. V ta paket spada seveda tudi Tajvan in kronska tleča vojna proti ekonomsko vedno močnejši Kitajski, ki jo Amerika na domnevno prostem in demokratičnem trgu blokira, kolikor je le možno.

Oseba, ki torej trdi, da podpira pošiljanje orožja v Ukrajino, ker si domišlja, da malo verjetna zmaga Ukrajine v vojni proti Rusiji pomeni nekaj dobrega – ubranitev Ukrajine pred agresorjem – a se hkrati moralno pritožuje nad izraelsko agresijo nad Palestinci, pač nima razčiščenih pojmov o ključnih pomenih na geopolitičnem parketu. Rusko oblast bi bilo namreč možno obtoževat – magari na sodišču v Haagu, kjer ameriški najhujši vojni zločinci še nikoli niso sedli na zatožno klop – za nezaslišano protipravno vojno agresijo šele takrat, ko bi se odvila uspešna pogajanja, ki jih Amerika z zaveznico Veliko Britanijo (ki je izstopila iz EU predvsem zaradi okrepitve zavezništva z ZDA in pridruženo britansko “podružnico” Avstralijo), po logiki stvari blokira. Uspešno pogajanje pomeni vsaj avtonomijo ruskih prebivalcev v Donbasu, Transnistriji in priznanje povrnitve Krima – z možnostjo pomorskega dela v uporabi Ukrajine – ter zagotovilo nevtralnega statusa Ukrajine. Vsak, ki razume, zakaj se je v šestdesetih letih zgodila “kubanska kriza“, zlahka razume, zakaj mora ostat Ukrajina nevtralna država in da ni povsem suverena država, kot ni suverena skoraj nobena država na svetu. Na žalost tudi in še najmanj Slovenija. Švica na primer je nevtralna in suverena toliko, kolikor predstavlja parkirišče in pralnico za bolj ali manj umazan kapital. Umazano vlogo je temu primerno odigrala Švica tudi v 2. svetovni vojni, saj je učinkovito prala in skrivala nacistični kapital. Poleg ameriških podjetij (Ford, General Motors …) je Švica relevantno pomagala orožarski krepitvi tretjega rajha.

Najbolj suveren je še vedno seveda ameriški hegemon, ki mu je bil po 2. svetovni vojni podeljen popoln primat. Hkrati se je pa treba zavedat, da se je to zgodilo tudi zato, ker Amerika ni enaka država državam, ki naj bi temeljile na etnični pripadnosti, kulturi in posledičnim vrednotam. Amerika je umetna državna tvorba, ki se je v kali formirala kot teritorij priseljencev brez skupne zgodovine, kulture, vrednot ali nacionalne pripadnosti. Najbolj surovi priseljenski plenilci so prevzeli monopol in naprej izkoriščali drugorazredne in tretjerazredne priseljence. Ekonomsko se je okrepila s sužnjelastništvom in povsem spontano in naravno nadaljevala s surovim kapitalističnim sistemom, ki je bil kasneje vsiljen celotnemu Zahodu in celotnemu svetu. Amerika je država, ki z državnim aparatom služi kapitalu! Amerika nikoli ni bila in ni socialna država.

Konkurenca ameriškemu kapitalizmu, ki ga danes imenujemo neoliberalizem ali korporacijski kapitalizem ali rastoči tehnofevdalizem, je bil edino razvoj socializma. Razvoj socializma pomeni demokratizacija socializma, ki je bil v Aziji dokončno poražen po brutalni vietnamski vojni (Američani naj bi izgubili vojno, čeprav je v resnici v prioritetnem cilju izgubili niso, enako kot Nemčija več kot očitno kapitalsko ni bila poražena v 2. svetovni vojni) in po uničenju Jugoslavije, Sovjetske zveze ter padcu berlinskega zidu. Amerike socialistične tvorbe niti najmanj niso motile, dokler je šlo za bolj ali manj močne diktature! Dokler so bile socialistične tvorbe avtokratske ali celo diktatorske, so ameriške politične oprode kapitala lahko ameriške državljane strašile pred strašno diktaturo, ki jo predstavlja strašni komunizem (Američani ne ločijo med komunizmom in socializmom) v primerjavi z veleopevano demokracijo. Ko so v socialističnih državah padali diktatorji in se je začela družba demokratično razvijat, je nastopila resna grožnja korporacijski kapitalistični diktaturi, ki se je razmahnila še posebej pod Reaganom in Theatcher v Angliji. In takrat so Američani na polno udarili, netili državljanske vojne in na veliko žalost razvoja humanosti zmagali.

Kdo, zaboga, bi hotel živet v ameriškem sistemu, kaj šele v vlogi navadne kolonizirane molzne krave, kar je postala tudi usoda razprodane in okradene Slovenije, če bi se socializem razvil v realno humano demokracijo, ki razume in upošteva pomen enakovrednih možnosti ter osmišljenost človeškega dela in bivanja nasploh? Tudi Američani ne.

Ključno vprašanje torej je, kakšna prihodnost z vidika ekonomskega in družbenega sistema v imenu realne enakopravnosti, kar pomeni tudi enake izhodiščne možnosti za vse, bi nas čakala v primeru zmage interesov Bricsa, ki deluje tudi na rušenju monopola dolarske valute. Kitajska in Rusija promovirata reformo mednarodnega prava in uveljavitev suverenosti nacionalnih interesov. O suverenosti držav in nacij lahko seveda govorimo šele v primeru delujočega mednarodnega prava z realnim enakopravnim položajem držav. Dejstvo je, da je pod ameriško nadvlado že pomislek v kali na zgolj izhodiščni pogoj nemogoč. To pa pomeni, da se frustracije držav in narodov le krepijo in krepijo, na drugi strani pa postaja po logiki stvari ameriški globaliziran udar vedno bolj brutalen, izsiljevalski in diktatorski. Izvaja se s pomočjo razvoja in rabe tehnologij ter temu primerno vedno hujšim ekonomskim terorjem in kratenjem medijske in osebne svobode. Zaenkrat. V primeru, da Ameriki s terorjem ne uspe vzdrževat nadvlade in prakse plenjenja po celem svetu, se kapitalistična hunta nikoli ne bo umaknila s trona v miru. 3. svetovna vojna obeta pošastim kapitala bistveno več možnosti, da na račun poplave trupel ohranijo čim večji del kapitala ali ga celo okrepijo in spet vzpostavijo režim po lastni meri.

Zato menim, da ključno vprašanje niti ni, kdaj bo na primer pod ekonomskim terorjem ZDA in prodane EU Rusiji počil film in bo zarožljala z nuklearnim orožjem. Kot da Amerika ni ogrožena in kot da smo pozabili, kako vehementno si je ravno Amerika podredila Japonsko z atomsko bombo nad Hirošimo in Nagasakijem. Preizpraševanje, kdaj in kako bi lahko počil film Rusiji, je povsem logično. Ni pa logično, da se nič ne sprašujemo, kdaj in kako bi lahko počil film Ameriki.