Kateri upor in kateri okupator?

Vprašanje v naslovu prispevka, ki ste ga ravnokar začeli brat, je vprašanje, ki ga v samostojni Sloveniji “kar naenkrat” ni bilo več zaželeno zastavljat. Za predstavitev demagoške politične pridige bom na začetku citirala kar Boruta Pahorja iz leta 2008, ki je bil takrat – kar ni zgolj naključni nepomemben podatek – evropski poslanec (in še vedno predsednik SD). Takole je leta 2008 pametoval po tem, ko je desnici brez usodnega odpora ljudstva uspelo izbrisat praznik, ki se je z razlogom imenoval Dan osvobodilne fronte (Dan OF):

Izbris prazničnega poklona Osvobodilni Fronti (OF) v navidezno osamosvojeni Sloveniji

“Dan upora proti okupatorju mora biti praznik vseh Slovencev, ne glede na politične in svetovnonazorske razlike”, je na današnji spominski slovesnosti na Nanosu, kjer se je v sončnem vremenu zbralo blizu 2000 ljudi, poudaril evropski poslanec Borut Pahor. Slovesnost je bila posvečena tudi znameniti nanoški bitki, eni prvih bitk primorskih partizanov.

Tako je Borut Pahor že leta 2008 zafrkaval v glavo celo Primorce – med katere je spadal tudi sam – ki naj bi bili zavoljo zgodovinskih dejstev še posebej občutljivi na partizanski odpor. Kateremu okupatorju neki? Pahor je pač postal bistveno bolj servilen politik kot pa zaveden Slovenec ali celo zaveden Primorec, ki so mu jasna zgodovinska dejstva in posledična osnovna etika – poklon boju prednikov, zaradi česar se gospod lahko reži na fotografijah in skrbi za svojo vijugasto kariero. Seveda je Pahor na tisti davni proslavi in na še mnogih naslednjih proslavah nasul tudi polno viosokozvenečih besed, ki padajo mehko na dušo vsem, ki zavedno praznujejo dan OF. Ampak hkrati je podprl spremembo naziva praznika, da bi lahko praznovali vsi Slovenci!

Ideologija po spremembi naziva praznika v posplošen dan upora proti okupatorju je bila tudi v skladu s pritiski Zahodne propagandne hunte na čelu EU z vedno bolj dominantno Nemčijo na prestolu, od katere je postala osamosvojena Slovenija ekonomsko nadpovprečno odvisna. Sprememba naziva praznika se napaja na prozorni demagogiji, da narod nujno potrebuje spravo, da bi lahko v miru v “novem” svetovnem redu živeli, se razvijali in prosperirali. Ukrepat je bilo treba na horuk, da bi v resnici lahko tranzicijski profiterji, ki so se ob koritu mastili, ropali in razprodajali našo državo in so se temu primerno tudi že zdavnaj “spravili”. V miru so nadaljevali z molzenjem ugrabljene države na račun zasužnjenih državljanov z opranimi možgani. Zdaj naj bi na dan boja proti okupatorju praznovali vsi bratje in sestre naroda. Tudi kolaboranti, ki so zaprisegli nacizmu in okupatorja dojemali za zaveznika, partizane pa za okupatorje in zaveznike strašnega komunističnega režima pod vplivom iz Sovjetske zveze. Morda si pa kdo izmed vas pod pojmom okupator zamišlja kaj povsem drugega. Morda komarje, ki vas nervirajo, napadajo in črpajo vaše kapljice krvi predvsem v nadležnih vlažnih jesenskih večerih. Koga briga! Baje ni pomembno za prihodnost. Malo morgen!

Slovensko ljudstvo je pustilo igračkanju s pojmi prosto pot v imenu naveličanosti nad ideološkim pričkanjem, ki naj bi koreninilo daleč v preteklosti, kar bojda za sedanjost in prihodnost nima več smisla. No, to je pa sploh najhujša demagoška pralnica možganov z nezanemarljivimi posledicami. Nič, kar ni razčiščeno in pojasnjeno v vseh plateh resničnosti, ne ostane zakopano v preteklosti. Preteklost je namreč stopnišče v prihodnost. Kdor ne razume in ne reflektira svoje preteklosti, bo temu primerno zmedena tudi njegova bodočnost z enakimi napakami in novimi manipulacijami in zlorabami samega sebe in drugih. To so osnove socialne psihologije, s katero se politika in pošasti kapitala igračkajo na polno.

Izjemen članek s pozivom k priznanju in priklonu našim pobitim in zakopanim Aleksejem Navalnim! Verjetno mnogi izmed vas nimate pojma, kdo so naši slovenski Alekseji. No, zdaj boste izvedeli!

Namen in rezultat opisane demagogije z nedefiniranim pojmom okupator, ki bi morala učinkovito oprat možgane ljudstva, je odlično obelodanil Dejan Steinbuch v članku za Reporter, ki je bil objavljen nedavno (10. marec 2024) in se kiti že z dovolj pomenljivim dolgim naslovom: Brez tega, da dobesedno in tudi simbolno pokopljemo naše Alekseje, bomo še vedno narod, ki ga mučijo nočne more zločina brez zločincev. Članek, ki “začuda” ni vzbudil prav nobene posebne javne pozornosti, pa bi jo še kako moral! Sklepam, da je ostal precej spregledan in ignoriran, ker marsikomu ni teknil – tudi in predvsem marsikomu izmed tistih, ki bi sicer radi na vso moč kričali slavo odporu OF zoper jasnega okupatorja in ki danes ta trenutek po družbenih omrežjih uporno objavljajo pamflete s priklonom dnevu OF, ki je bil izbrisan!

Tudi tistim zagotovo ni teknil, ki se jim zasveti pena na ustih in se po družbenih omrežjih še vedno radi spopadajo s takoimenovanimi janšisti in RKC ideologijo, ki najbolj udobno domuje tudi v stranki NSI. Potiho kot bralci ali glasno in goreče nasprotujejo očitnim dolgoletnim poskusom uveljavljanja rehabilitacije kolaboracije, pri čemer njihovi ideološki sovražniki na novo pišejo zgodovino celo na način, po katerem bi partizane zlahka označili za nezaslišane kolaborante z najhujšim domnevnim diktatorskim režimom, ki se v skladu z ameriško mantro imenuje komunizem. V najbolj “spravnem” primeru bi sodobni slovenski “Alekseji” pristali kvečjemu na obsodbo prekletih Stalinistov, pa da tudi striček Hitler ni bil najbolj prijazen, ampak Nemčija in Avstrija sta pa seveda krasni bogati državi, s katerima spet radi sodelujemo kot v nekih starih in za nekatere zelo dobrih časih slovenske zgodovine. Nikakor pa ne s slovanskimi brati in sestrami, še najmanj z Rusijo, ki in ker se ne ukloni služenju germanskemu režimu in kapitalu. Problem, ki ga imajo prenekateri zavedni samooklicani častilci partizanskega boja, je v tem, da so danes močni podporniki oboroževanja Ukrajine in proksi vojne Amerike s prodano hunto na čelu EU proti Rusiji na ukrajinski grudi. Dejan Steinbuch pa je v svojem osupljivo iskrenem prispevku pojasnil nekaj, kar osebno ocenjujem za povsem verodostojno realnost.

Priporočam, da si preberete celotni prispevek. Osebno bom povzela ključno poanto. Steinbuch se v prispevku zavzema za dostojen pokop vseh, ki so bili v imenu kolaborantstva pobiti v povojnih pobojih. To ni nič novega in nič samo po sebi spornega. Niti niso povojni poboji nič izjemnega, saj so se dogajali in se dogajajo po vseh državah. Brezpravni obračuni se vedno odvijajo še kar dolgo po vojnah. Tisto, kar je v Steinbuchovem prispevku izjemno, je, da brez kakršnih koli verbalnih varovalk povsem odkrito in zelo samozavestno zagovarja idejo, da kolaborantstvo ni bilo nič slabega in da so ključni psihopatski zločinci kakopak predvsem tisti, ki so dvignili roke nad kolaborante, ki so bili v resnici le borci za svobodo naroda. Iz te ideje razvija raznorazne demagoške psihoanalize zatravmiranih morilcev in psihopatov, ki ne morejo ubežat pred lastnim nezaslišanim zlom – preganjanjem borcev za svobodo, ki so jih morilski psihopati stigmatizirali kot kolaborante. Sledijo še demagogije s tragedijo Antigone. In to sploh še ni vse!

Steinbuch v svojem tekstu podkrepi agendo z jasnim in neizpodbitnim dejstvom, da je Aleksej Navalni predstavljal isto, kar predstavljajo nekoč pobiti v Sloveniji v imenu kolaboracije. Zelo konkretno naglasi, da je bil v Rusiji kakopak Navalni definiran kot kolaborant in narodni izdajalec ter na koncu strpan v zapor, kjer je umrl sumljive smrti. Res je. Tako je bil tretiran Navalni. In Navalni je tudi res bil precej očiten Zahodni agent, nekdanji pripadnik ruskih fašistov, ki se je tudi konkretno kalil na ameriški univerzi Yale v programu za bodoče Zahodne voditelje sveta in se ovijal v ameriško zastavo, malo bivakiral v Nemčiji, medtem ko je hči študirala na Stanfordu itd. Ja, Dejan, se strinjam. To je to.

A predstavljajte si kislo grimaso na ksihtih vseh tistih psevdolevičarjev, ki domujejo tudi v stranki Levica, ki so hipotetično prebrali Steinbuchov članek, medtem ko se konstantno kitijo kot podporniki slavi partizanskega boja, a hkrati danes tulijo, da je ruski imperializem napadel Ukrajino, in kar je še bolj pomembno: priklanjali so se in se še vedno priklanjajo Alekseju Navalnemu kot opozicijskemu bojevniku proti strašnemu Putinovemu režimu. Steinbuch jih obvešča, komu se priklanjajo, v kolikor bi bila brezmejna zabitost razlog za nenavadno zmedo in ideološko nekonsistentnost. Kajti Navalni brez dvoma spada v ideološki spekter, ki ga zastopa tudi tabor Janeza Janše. Politika SDS in NSi je povsem konsistentna. Problem politično aktivne psevdolevice seveda ni le v zabitosti, ampak tudi v prodanosti. Zapeljali, nategnili in kupili so jih prekaljeni manipulanti diktature kapitala. Ne moreš sprejemat denarja strička Georga Sorosa v imenu “open society” (od smeha me bo pobralo) in ostat socialni demokrat ali celo socialističen demokrat. Pa saj to je za crknit od joka ali pa od smeha. Odločite se.

Dejan Steinbuch je pojasnil, da je bil Aleksej Navalni enako umorjen in enaka žrtev, kot so bili žrtve vsi tisti, ki so bili zakopani v množičnih grobiščih kot žrtve povojnih pobojev v imenu kolaboracije. Tu moramo pustit povsem ob strani uvid v podrobnosti, ki so sicer zelo relevantne in pomembne v vednost, kako se odvijajo tovrstni procesi v krizah in vojnah. Da nekateri pobiti kolaboranti po vojni niso nujno zaprisegli tretjemu rajhu, ampak so ostali v sveti preproščini provincialnega uma predvsem zvesti Cerkvi ali so se skrivali pred vsemi vojaki, ker niso želeli na fronto, ali so kolaborirali z nacizmom ali fašizmom pod prisilo. Vse variacije držijo, čeprav mnogi so bili povsem konkretni in zavestni zavezniki tretjega rajha in pika. Vendar Steinbuch v skladu z ideologijo, ki jo zastopa in ji služi, ne parlamentira o tovrstnih možnih zapletih v vzroku za kolaboracijo. Cilj je jasen: Samozavestna zahteva po spremembi zgodovine in sprejetju, da kolaboracija v resnici ni bila kolaboracija, ampak enakovredna borba za svobodo, kar danes pomeni zastopanje interesov Amerike in Zahodne Evrope z Nemčijo na tronu! To so zmagovalci po 2. svetovni vojni, ki vrtijo ekonomijo geopolitike in mi smo se jim z osamosvojitvijo prodali. In zato je bil Aleksej Navalni naš človek, na pravi strani zgodovine, enako kot kolaboranti z nacizmom v 2. svetovni vojni, in zato je tudi Ukrajina na pravi strani zgodovine z rehabilizacijo neonacizma, svojih nacističnih herojev s Stepanom Bandero na čelu in v boju proti Rusiji. Prikriti zmagovalci iz 2. svetovne vojne, ki so do zdaj spretno obračali kapital, so izvajali in vedno huje izvajajo ekonomski teror, lezejo iz svojih lukenj. Doba slavi kolaborantov je v polnem zamahu.

Tisti “Nekoč”, o katerem naj bi se bojda brezplodno ideološko pričkali zaradi preteklosti, ki bojda ne obstaja več, se še kako kaže kot danes, tukaj in zdaj. Kot bi preteklost vstala od mrtvih in zaživela s polno paro. V resnici ni prav nič vstala od mrtvih, ampak sploh nikoli umrla ni in res tudi pokopana ni. To pač ne gre tako! Vojna se je nadaljevala in se še nadaljuje. In razlogi so povsem sorodni. Naj opomnim, da se je OF dojemala kot organizacija v boju proti imperializmu!!! In še vedno smo tu! Ujema se celo to, da je avtor obravnavanega članka več kot očitno in znano židovskega porekla. Pa bi se spet zmedeni državljani lahko držali za glavo, od kod neki osebi z judovskim pedigrejem tolikšne simpatije do kolaborantov z nacizmom. V resnici zmeda ne obstaja. Zmeda obstaja toliko, kolikor kronično zavajanim in poneumljanim žrtvam propagande pač ni jasno, kako da naj bi žid Volodimir Zelenski v parlamentu odlikoval vodje naonacističnih bataljonov, židovsko – ukrajinski oligarh z izraelskim državljanstvom Igor Kolomojski pa je poleg sponzoriranja Zelenskega za predsednika države tudi najbolj pomembno financiral ravno neonacistične bataljone, začenši z Desnim sektorjem in Azovom, ki so postali kar del državne vojske. Stepan Bandera pa je itak že pod predsednikovanjem Viktorja Juščenka (še en “Aleksej Navalni”, ki je prifrčal na oblast v Ukrajino iz Londona, kjer je deloval v bančnih strukturah) končno dobil velik spomenik v Ukrajini, rehabilitiran v narodnega heroja. In ne, izraelski genocid v Gazi ravno tukaj in zdaj ob vojni v Ukrajini ni niti najmanj zgolj naključje, ampak zgolj del geopolitičnega marša, zaradi katerega je danes, tukaj in zdaj Dejan Steinbuch tako samozavestno in brez veleslavne dlake na jeziku napisal članek, kakršnega je pač napisal. Pojme in figure z imenom in priimkom je postavil na svoje mesto, kjer tudi res stojijo!

Še nekaj besed iz nabora vseh kolaborantov sveta

Hannah Arendt, ki jo premnogi navdušeno citirajo, je že zdavnaj pisala tudi manj razvpite vsebine o razliki med Judi in Judi, kar je tudi za današnje razumevanje masakra v Gazi zelo pomembno. O razliki med tistimi Judi, ki so bežali ali pristali na listah za pot v taborišče in tistimi sionisti, ki so na vse strani v Ameriki in po Evropi odlično poslovali še naprej (enako kot prenekateri nacisti, ki so si kupovali “azil” v Ameriki ali Kanadi …) in ki jih je Arendt tudi označila za visoko odgovorne, da se je holokavst sploh zgodil. Izpostavila je nič drugega kot kolaborante, izdajalce in prodajalce lastnih bratov in sester. Ker so pohlepni sionistični kolaboranti tudi pomembno vpleteni v ustanovitev Izraela, je bilo branje in učenje o vsebinah Hannah Arendt v Izraelu na vseh šolah in univerzah prepovedano do pozne srede devetdesetih let v bližnjem prejšnjem stoletju. To je podatek, ki ga mnogi ne poznajo, tudi če so seznanjeni z vsaj osnovnim intelektualnim pridonosom in velikim darilom Hannah Arendt. Ta prodorna filozofinja je bila še bolj nezaželena med sionisti kot med zapriseženimi nemškimi nacisti.

Želim vam razmišljujoč in ozaveščen dan boja proti okupatorju z razčiščnimi pojmi o definiciji okupatorja. Ne bom sugerirala, kaj bi morali dojemat kot okupatorsko silo, kajti če pojmi niso razčiščeni in jasni, je vsako še tako definirano poimenovanje česar koli brez realnega smisla. Zase zelo dobro vem, da še vedno praznujem dan Osvobodilne Fronte in tudi vem, zakaj. Če niso razčiščeni pojmi, kdo je kdo, kaj je kaj in zakaj, ni mogoče konsistentno praznovat dneva boja proti okupatorju niti s spominom na preteklost niti z jasno presojo o sedanjosti in zrenjem v prihodnost. Kar je seveda žalostno. Zelo žalostno. Naravnost groteskno.