Lanskoletni Festival Ljubljana je bil Slovencem še v ponos. Skozi leta se je vendarle razvil mednarodno naravnan festival s programom in izvedbo na relativno odličnem nivoju. Kljub politikantskim pritiskom niso odpovedali koncerta, na katerem je nastopila tudi ruska vrhunska operna pevka Anna Netrebko. Pokončno držo organizatorjev Festivala Ljubljana bi lahko interpretirali kot duhovno razvito zavedanje, zakaj je tako pomembno, da kulturni prostor zavrača politizacijo in cenzuro, presoje o umetniških in intelektualnih stvaritvah pa prepušča polemiki na zadostnem intelektualnem nivoju.
Kultivirana drža Festivala Ljubljana predvidljivo ni trajala dolgo. Že letos so odpovedali nastop ruske primabalerine Svetlane Zaharove. Letos – ko kapitalistični establišment EU in veleslavni G7 v skladu z interesi Amerike in pridruženih globalistov drastično poglabljata eskalacijo vojne v Evropi s krepitvijo oboroževanja, s krajo ruskega premoženja, kar imenujejo “uporaba zamrznjenega premoženja”, in ekonomskim terorizmom nad Rusijo – tudi slovenska kulturna institucija z nezanemarljivim renomejem sramotno pade na kolena in se še bolj poniž(a)no potuhne. Bedna rdečica na obrazu uboge ugrabljene in kolonizirane državice, ki se sicer zgolj ob prazniku kulture rada trka po prsih o pomenu kulture in umetnosti za vzvišeno avro njene identitete in celo zgolj obstoja. Res? Ste prepričani?
Primer odpovedi baletne predstave ruske balerine nikakor ni škandalozen le zaradi odpovedi predstave same po sebi. O, ne, ne. Primer je zelo zaskrbljujoč in mentalno aboten, ker nam sporoča, v kako nizkotnem političnem, družbenem, kulturnem in posledično mentalitetnem stanju je Slovenija! V pojasnilo, kako srhljivo banalno in primitivno se procesi potiskanja Slovenije v vojno z Rusijo razvijajo, vam citiram pojasnilo Veleposlaništva Ukrajine v Sloveniji, zakaj je baletna predstava Svetlane Zaharove odpadla! Namesto organizatorjev Festivala Ljubljana in dominantnih medijev so namreč pojasnilo slovenskim državljanom posredovali le ukrajinski politiki, kar morate nujno prebrat, da bi razumeli, kam in kako tonemo.
The concert of the russian ballerina svetlana zakharova with the project “Modance” in Slovenia is cancelled.
Thanks to the complex work of the Embassy of Ukraine in Slovenia with representatives of Slovenian state institutions and with the assistance of the Ukrainian community in Slovenia, the performance of a russian prima ballerina as part of the Ljubljana Festival in the capital of Slovenia has been cancelled.
russian culture is a culture of aggression, terror, expansion and propaganda. We thank our partners for preventing the spread of russian so-called “great art” on world stages and platforms.
Na ukrajinskem veleposlaništvu se dobesedno hvalijo, ker je uspešno delovanje njihove politike na naših tleh povzročilo uklonitev organizatorjev Festivala Ljubljane, da so zavoljo njihovih pritiskov odpovedali nastop ruske vrhunske balerine iz Bolšoj teatra. Naši državi ukazuje ukrajinska politika, naša domnevno ugledna kulturna institucija pa s sklonjeno glavo molči in stopiclja po nareku. Takšne posmehljive sramote za našo državo pa še ne! Še posebej zato, ker gre za oportunizem in pogreb osnovne integritete v sferi umetnosti, ne le v parlamentu! To je tista sfera, ki se rada vzneseno predstavlja kot pomemben korektor družbe, ali pa vsaj prostor ustvarjalne in kritične svobode, ki bojda nastavlja ogledalo družbi … in podobne fraze in floskule.
In to še ni vse. Ukrajinsko veleposlaništvo se zahvaljuje svojim partnerjem, ker bojda preprečujejo širjenje ruske takoimenovane “visoke umetnosti”. Ob čemer dodajajo propagandni primitiven pamflet, da je ruska kultura kultura agresije, imperializma in propagande. Vsa ruska imena so zapisana z malo začetnico, ker si nič, kar je ruskega porekla, velikih črk ne zasluži, ruska “visoka umetnost” pa je zapisana v narekovanjih z jasno izraženo težnjo, da bi njihovo kulturo in visoko umetnost, ki je Rusija zgodovinsko ne strada, opljuvali in izbrisali. Vključno z vrhunsko literarno klasiko. Če kaj Amerika, ki je ugrabila tudi Ukrajino, zavida Rusiji, je ravno njihova kultura, patriotska drža in izjemni dosežki na področju klasične umetnosti. Velja tudi za klasično glasbo in balet. Amerika kot ogromen laboratorij priseljencev, kjer se odvija predvsem trgovanje z ljudmi in blagom, ki je večno v vojni od znotraj in navzven, pač ne stoji na narodni identiteti in vrhunske umetnosti nikoli sploh podpirala ni, ampak predvsem komercializacijo v skladu z režimom kapitala, potrošništva in praznega materializma.
Sprašujem, kdo so ti partnerji, ki jih nepoimenovano imenuje Veleposlaništvo Ukrajine?! Kdo konkretno so ti partnerji, ki podpirajo takšen odnos do vrhunske kulture in umetnosti?! Hkrati sprašujem tudi vse kulturne institucije, ministrstvo za kulturo in čisto vse umetnike po vrsti v naši državi ter vse, ki se dojemajo za intelektualce, ali podpirajo takšen odnos do vrhunske umetnosti?!
Čeprav se komu morda zdi zgodba zgolj o nastopu ene balerine kot anekdota z eno balerino gor al’ dol, je v resnici zadeva bistveno bolj širokopotezna in preroška za našo prihodnost. Slovenija očitno ne premore več nobene kulturne in še manj resne intelektualne kapacitete, ki bi branila kulturo in umetnost v svojem ključnem poslanstvu. Nula! Hinavski molk je največ, kar še premore slovenski kulturni in akademski prostor, da si ne umaže integritete preveč opazno. Tudi in predvsem zato jih v javnem prostoru skoraj ne opazimo več. Ne le zaradi mačehovskega odnosa politike do umetnosti in udara diktature kapitala, ampak tudi zato, ker si tisti, ki delujejo v imenu kulture in umetnosti, sploh ne želijo izpostavljat. In se morda niti nimajo s čim posebej izpostavljat.
Ob spremljanju zadnjega Borštnikovega srečanja se nisem mogla otrest občutka, da spremljam neko zasebno zabavo, na kateri si prijatelji in zavezniki delijo nagrade, da bi malo drug drugega razvedrili in si čestitali, se potrepljali in nazdravili z glažkom ali dvema … sebi. Brez stika s svetom, brez dialoga z ljudmi. Čakala sem na trenutek, ko se bodo na odru po navodilu ene izmed nagrajenk prijeli za roke in noge in razfušano zapeli: “Mi se ‘mamo radi, radi, radi radi …” Nekoč sem se pritoževala, ker so politikantski veljaki nagrajencem na podelitvi nagrad Prešernovega sklada odvzeli besedo. V naročje so jim porinili plaketo s šopkom in čao. Spokajte se že v parter. Tako se je začela manifestacija izrinjanja umetnikov na zgolj službeno margino, brez posebnega poslanstva. Želela sem si slišat njihovo misel, besedo. Kakršno koli. A sem pozabila usmerjat pozornost na pristnost, pogum in iskrenost.
No, nekaj let kasneje – včeraj – sem spremljala na Borštnikovem srečanju skoraj vzneseno željo večine po mikrofonu. Niso ga hoteli izpustit. Mikrofona namreč. In dobila sem, kar se pričakuje v dobi obilja bolestnega narcizma in premosrazmerno bistveno manj obilja substance. Veliko pridno prebranih besed nagrajencev, a večinoma tako izumetničenih, pozabe vrednih in odsotnih, da sem padla skoraj s stola od smeha sreče, ko je Borut Veselko sprejel nagrado, bleknil zgolj “Hvala” in se demonstrativno pobral z odra. V kloaki spakovanja, uprizarjanja namesto izgovarjanja besede, suhoparno prebrane in z neznosno korektnostjo onesnažene besede ter zahvaljevanja dragim cehovskim zaveznikom, je Veselkova poteza izpadla kot subverzivno in ultimativno uporno dejanje, ki ne prenese nobenega pojasnila, tudi če je šlo v motivu zgolj za lenobo. Kar se ozaveščenosti tiče, kje smo in kam gremo, sem slišala zahvalo za nagrado neprisotne nagrajenke, ki je bila ponosno prebrana v tujem jeziku, ki ga razumemo le še nekateri (pa tudi če bi šlo za tuji jezik, ki bi ga vsi razumeli …). Brez prevoda. Toliko o razumevanju spoštovanja maternega jezika. Zgolj osnova. Slišala sem tudi nekaj pozivov k miru v slogu izbora za mis v prejšnjem stoletju, ker – glede na priloženo – sodobna tematika nagrajenih predstav večinoma seže le do etabliranih identitetnih politik.
Skratka … slovensko gledališče je prišlo šele do Kusnerjevih Angelov v Ameriki iz ere poznih osemdesetih in devetdesetih, ko se je Zahod pod masovno ameriško propagando svojih “problemov” še ukvarjal z geji in aids-om kot s svetovnim revolucionarnim aktom brez primerjave, ki mu niti Reaganova politika ne parira, kaj šele razpad Jugoslavije, Sovjetske Zveze in padec berlinskega zidu. Mah, še Vietnam in kubanska kriza sta bistveno premalo seksi pojma, da bi postavila vsaj žensko seksualnost na svoje spontano mesto, pa se moramo še zdaj, tik pred morebitno 3. svetovno vojno, baje veliko “pogovarjat” o tej pereči zadevi, ker ženska še vedno ne zna svojim fukačem povedat in pokazat nič. Niti vrat niti postelje. Ja pomeni ja, ne pomeni ne … lalalala … Raziskava je na podlagi poročanja Inštituta 8. marec pokazala, da …. lalalalala … Zdaj se spet učimo o spolnosti, beremo raziskave in raziskujemo svoje telo. Kje je že pička? … aha … Tam spodaj bo verjetno … Ne, ne, pardon, to je palec na nogi. Ups!
In prosimo za mir na svetu, da bi kdaj pa kdaj v miru izpeljali vsaj kakšno masturbacijo in potem svetu poročali, kako bedno je šlo. Ker nihče ni poslušal antierotične duhamorije, smo raje ustvarili še stoto predstavo o partizanih, ker smo seveda angažirani in vnaprej sporočamo, da nismo hoteli čisto nič povedat. Kdo pa smo mi, da bi sodili?! Naj si vsak sodi sam. Hmmm … Khm … No, predvsem pa ne bi radi nikogar, ki nas hrani, razjezili. Naj se vsak jezi sam! Skratka … nihče nima več nič za povedat in pokazat, ker nikogar več nič ne zanima, bi pa rad govoril in kazal in se pokazal in nekaj pokasiral. Upanje mi vzbuja predstava Razpoka Jana Krmelja, ker je morda res vsaj že odkril “virtualno” razpoko, ki ga morda res celo zanima. Poleg tega je bil njegov govor opremljen z dovolj sevanja zavedajoče se depresije, da mi vzbuja upanje. Kajti vsi tisti, ki so na skrajno togi, suhoparni in depresivni prireditvi nastopili tako histerično “happy”, kot da depresije, v kateri se utapljajo, sploh ne občutijo, čeprav jo celo proizvajajo in utrjujejo, upanja pač ne vzbujajo več. Tabletka je verjetno žal že prijela. Nič ne slišimo in nič ne vidimo. Nihče ni več pristen. In to še posebej takrat, ko se trudi bit prfuknjen. Kajti tudi in še posebej za prepričljivo prfuknjenost je potrebno obilje avtentične pristnosti, za pristnost pa je potreben Pogum!
Tisti kulturniki, ki v javnosti bolj slišno kdaj pa kdaj zakrakajo s pomenljivim tekstom, ker jih zaradi spolitiziranosti in intelektualne skoposti dominantni prodani mediji spustijo h koritu, nam že leta prodajajo le politikantske in ideološko fanatične puhlice v skladu s politiki, ki jih podpirajo, ali pa razne “aktivizme”, ki so običajno le dodatna propaganda dobro osedlanega neoliberalizma (z vsemi stereotipi in duševnimi blodnjami identitetnih politik v paketu). Floskularijo, hujskajo in kvazimoralizirajo kot pridni šolarčki, birokrati in uslužbenci vsakega diktatorskega režima. Vsi se preočitno bojijo komur koli zamerit, če bi rekli ali spekli kaj nezaželenega, in se držijo puhlic svojega krdela, ki mu želijo prestrašeni pripadat. Pogumno se zaderejo le proti domnevnemu sovražnemu taboru, nihče pa ne zna in ne zmore več argumentirano polemizirat o čemer koli. Ali – kot je v enem izmed intervjujev zgroženo povedal pesnik Marko Tomaš – nihče v umetnosti ne izrazi več ničesar avtentičnega. Vse se giblje v coni dirigirane in sugerirane predvidljivosti. Osebno mislim, da je še huje. Le izjeme si sploh upajo ali želijo izrazit kar koli avtentičnega.
Tudi vsak poskus “polemike” v javnosti je zgolj zaradi krožkarskega prepričevanja prepričanih ali pa skrajno korektnega in abotno predvidljivega besedičenja v tri krasne tako nenadjebljivo dolgočasen, nezanimiv iin posran, da smo veseli, ker polemik skoraj ni več na programu. Pogreb poguma, avtentičnosti in drznosti je tudi pogreb umetnosti, pogreb ustvarjalnosti in pogreb kakršne koli pozornosti vredne in celo prodorne misli! Kako hudo je, najbolj očitno sporoča oddaja Panoptikum, ki je praktično edina pogovorna oddaja na programu TV Slovenija. V studio prihajajo gosti iz kulturne sfere in večinoma klepetajo le o denarju. Kdo je kaj dobil, ni dobil, ne bo nikoli dobil … Ni pogovora o umetnosti, o misli, ki naj bi bila motivacija za stvaritve. Nič. Nula. Državljanom predvajajo pričkanja za denar. Non stop. Tako dolgo že, da večina državljanov nima več pojma, za kaj neki naj bi prejemali plačila ali ne, pa bi morali. Kaj pa sploh počnejo in predvsem zakaj? Vsebina je postranska stvar.
V skladu s stanjem stvari so tudi organizatorji Festivala Ljubljana objavili zgolj skopo obvestilo, da predstava odpade!!! Predstava pač odpade! Predstava lahko je, lahko je pa pač ni. Jebi ga!
V medijih ni nobenega pojasnila. Upanje, da bi čim manj državljanov sploh izvedelo za sramoten dogodek kar kriči izpod nedostojanstvenega molka neke ugrabljene in nesuverene dežele na sončni strani Alp! Nobenega odziva tudi drugih ključnih kulturnih institucij ni na vidiku! SNG Opera in balet Ljubljana molči. Ne bi se želeli vpletat. Njih se nič ne tiče. Ne tiče se jih cenzura nad vrhunsko rusko kolegico v lastni državi! Ne čutijo nikakršne odgovornosti, da bi se oglasili s stališčem do ravnanja z umetnostjo, ki jo tudi sami predstavljajo. Ups! … Morda pa sploh ne vedo, da se je kaj zgodilo. Ljudje pač garajo za svoje plačilo ali celo nagrade. Zunaj pada dež, včasih sije sonce, redko kdaj še sneži. Človek ima pa pač svoje delo. Tudi druge kulturne institucije, Ministrstvo za kulturo pa sploh, molčijo. Odnos do umetnosti na državni ravni se jih očitno ne tiče več. Prostor se je zožil na kukanje na svoj urnik in obsesivno kompulzivno pričkanje in cufanje za denar. Nobenega odnosa do poslanstva, kritične misli ali integritete nikjer na vidiku. Oglasi se le kakšen pogumen posameznik na družbenem omrežju in srenja kolegov in kolegic ga ne podpre. Imajo seveda svoje pomembnejše delo in razne opravke. Kam gremo pa letos na počitnice?! O, fak! Kje je moj honorar z en teden dolgočasenja na Krku?!
Kritika politike niti pomotoma ni dovolj. Da politika popolnoma prevlada in zlahka uveljavi utirjeno pralnico možganov s končno težnjo po vzpostavitvi bolj ali manj prikrite diktature, se zgodi takrat, ko se poneumljeno, prestrašeno, otopelo in arogantno ljudstvo pač ne zavzema več za svoje potrebe, inteligenco, ustvarjalnost in interese. Niti stroka. Niti domnevni intelektualci. Niti umetniki. Nihče!!! Kje je kdo??? Sprašujem, kje je kdo??? Aja, saj res … Baje ste zelo “busy”. No, prav. Bo pa namesto vas govorila politika. Magari ukrajinska politika, ki vam bo razložila, kaj je in kaj ni vrhunska umetnost.
Marsikomu se ob branju tega prispevka verjetno poraja ideja, da izjav z ukrajinskega brega ne smemo dojemat resno. Ker so v vojni. Da jih moramo poslušat in celo upoštevat skozi nespoštljivo cedilo neprištevnosti. Da so takšne besede logična posledica stresa ob vojni, sovražna nastrojenost proti vsemu, kar je ruskega, pa bojda logična. S tem se pravzaprav ne strinjam. Najprej zato, ker je tovrstna sovražnost do vsega ruskega po Ukrajini zavoljo kijevske nacionalistične politike vihrala že davno pred eskalacijo splošne vojne. O čemer seveda večina nima pojma. Nadalje pa tudi zato, ker niti pomotoma ne drži, da vse osebe na svetu zapusti pamet in vse nekdanje vrednote, ko zavihra vojna. Če to morda drži pogosto za povprečne državljane, pa prav gotovo ne za tiste, ki so svoje življenje posvetili določenemu področju. Na primer umetnosti, filozofiji, politiki, zgodovini … Tudi ob vojnah so intelektualci in umetniki vedno še kako izražali enaka stališča in enak značaj kot poprej. Mnogi so seveda oprtunistično obmolknili, ampak ni se jim strgal film misli. Stališče, kakršno so podali na ukrajinskem veleposlaništvu, smo slišali že mnogokrat prej. Tudi v slovenski oddaji Panoptikum. Izrekala ga je predstavnica ukrajinske kulturne srenje, s polno nargumentiranega gostilniškega blatenja tudi Bolšoj teatra, ki je brez dvoma trdnjava vrhunske umetnosti v svetovnem merilu. Iz Bolšoj teatra prihaja tudi primabalerina Svetlana Zaharova. Nikar ne mislite, da je v skladu z desantom na rusko umetnost kaj prihranjeno na primer Dostojevskemu. Poskus cenzure Dostojevskega na določenih univerzah na Zahodu ob izbruhu vojne v Ukrajini je posledica iste mentalitete, kajti tudi Dostojevski je za tovrstno ideologijo le ideološki propagandist z nasprotnega brega, persona ruskega patriotizma in domnevnega imperializma, kar bi bilo treba zakopat v pozabo. Zakaj neki? Vprašajte se, zakaj tolikšen strah pred polemiko o literarnih vsebinah? Ali pa sploh ne gre več le za strah, ampak tudi za kolaps zmožnosti?
Sprašujem, ali sledi tudi izbris vrhunske judovske umetnosti? Ali zgolj izraelske? Ali ne bo odgovora, dokler ne dobimo navodil za razmišljanje od tuje vlade. Ker smo za Ameriko deseto kolo, bi morda lahko počakali na navodila nemškega veleposlaništva? So že kaj napisali ali narisali za nas namesto nas?
Niti ni toliko pomembno vprašanje, kako se ukrajinska politika, kultura ali državljani odzivajo. Politično je zadeva precej jasna v vsaki državi. Za nas je pomembno, kako se MI odzivamo. Kako se NAŠA DRŽAVA odziva! Kako se NAŠI KULTURNIKI, UMETNIKI in domnevni INTELEKTUALCI odzivajo! Kako mi ravnamo z našo državo, v kolikor je še malo naša. Je sploh še kaj NAŠA?!
Svetlana Zaharova je Rusinja. Je vrhunska balerina, ki se je, ironično, rodila v Ukrajini, a se je kasneje kmalu z družino preselila v Rusijo, in v kričečem molku je njen nastop v Sloveniji odpovedan zaradi uspešnih pritiskov tuje države in uspešnega potiskanja Slovenije v vojno z Rusijo. Je v slovenskem interesu vojna z Rusijo? Je ameriški interes slovenski interes? Bi državljani radi imeli kakšno besedo pri vsem skupaj, medtem ko predsednik vlade žurira na košarki v Ameriki?
Svetlana Zaharova podpira ruske interese in oblast Vladimirja Putina. To je dejstvo, do katerega ima vso pravico. Če bi poslušali kakšen njen intervju, kar zagotovo večina izmed vas ni, bi zlahka dojeli, da je v Rusiji dril od malih nog, ki rezultira v vrhunskosti, tesno povezan s patriotskim odnosom do države, ki in če država podpira nadarjenega umetnika ali športnika. Med patriotskim odnosom do države in odnosom do sebe kot predstavnika vrhunske umetnosti svoje države lahko ni zaznavne razlike. Zaharova je za moje pojme utelešenje tega principa, ki v Rusiji še vedno deluje v skladu s carskim ogrodjem države. Pojav, ki je Slovencem povsem tuj, kar je logično, saj v naš parlament pač le prihajajo in odhajajo neki tipčki in tipinje, ki so tam par let na plači. Naš predsednik vlade gre raje na košarkaško tekmo ali pa se fotka s cvetačo v roki, če partnerica ravno ni blizu, kot da bi se ukvarjal s politiko, o kateri precej očitno nima prav dosti pojma in ga tudi ne zanima.
Skrajno idiotska pričkanja o tem, ali umetnost lahko ločimo od politike ali ne, so povsem neumestna. Služijo le ustvarjanju mnenjske zmede. Umetnost namreč po logiki stvari nikoli ni nepovezana in povsem ločena od politike. Ljudje smo politična bitja in na vsakem koraku zavedno ali nezavedno podvrženi politiki, umetnost pa ustvarjajo ljudje. Spoznanje, da umetnost in politika nista ločena pojma, pa nikakor ne pomeni, da je zato selektivna in interesna politična cenzura utemeljena. Ravno sfera kulture in izobraževanja sta tisti sferi, ki naj bi zastopali in branili izobraževanje, raziskovanje in poglobljeno razumevanje vseh pojavov na svetu in še posebej tistih, ki vzbujajo odpor. Kakršno koli razumevanje česar koli je invalidno in nemogoče ob prepovedi konzumiranja politikantsko stigmatizirane “pregrehe”! Kar naprej lajnamo, kako se bojda ničesar ne naučimo iz zgodovine. Logično, da ne, saj politika vsako zgodovinsko pojavnost, ki ji ne ustreza, demonizira, oskubi neljubih aspektov in večplastnosti. Kako, zaboga, bi večina ljudi kaj razumela?
Brez dvoma eno boljših razmišljanj tega časa.
Pa tudi dovolj duhovito!
Kako, da ne bi podprli sorodnice…?
Le zakaj ni omenila, da ta primabalerina iz bolšoja absolutna podpornica putinovega režima in niti ne poskuša tega skrit. Zakaj bi z nakupom kart, za njen nastop, financirali rusko vojsko? In ja, po netrebkovi smo postali bolj pozorni, koga bomo spustili na slovenske odre! Ogromno je svetovno znanih umetnikov katere bi lahko povabili na festival brez slabe vesti. zaharova pa tisti ki jo želijo videti v Sloveniji, naj počakajo, ko bo putin umaknil vojsko iz Ukrajine in vrnil nazaj to kaj pokradel.
Preprosto, brez napihovanja in polepševanja.
Za napisano si vsekakor zaslužite vsaj miniatuen kipec Stepana Bandere in kakšen piškotek od Victorie Nuland …
1. Z Matjažem Reboljem nisva v sorodu in se osebno ne poznava. No, razen morda kakšno daljno sorodstvo, ki mi ni poznano. Reboljev nas je kar precej po Sloveniji.
2. Če bi prebrali prispevek, a ga očitno niste, ali pa berete tako površno, da vsebine sploh ne preberete, ne bi pisali laži o mojem tekstu, češ da nisem omenila, da je Zaharova podpornica Putina. Temu je posvečen odstavek v prispevku.
3. Z nakupom vstopnic nikakor ne bi financirali ruske vojske, financiramo pa ukrajinsko vojsko in ameriške interese v Ukrajini, o čemer se vam očitno ne sanja, kar pomeni, da ste politično nepismeni. Ali pa vam ni mar. Plačujemo tudi dražji plin, ker smo bili žrtve terorističnega napada na Severni tok, ki ni niti raziskan, kaj šele da bi bili precej previdljivi teroristi sankcionirani!
4. Putin sicer ni nič pokradel, sta pa EU in ZDA ukradli Rusiji ogromno premoženje! Tovrsten ekonomski terorizem imenuje Zahod ekonomske sankcije.
5. In ja, strinjam se s percepcijo brez olepševanja in napihovanja, kakršen je vaš absurdno pristranski komentar.
Hvala!
Odgovor vam in tistemu nad vami: ce je res goreca podpornica Putinovega rezima, bi se, pogojno, razumela. Ne vem, ce je, ne spremljam podrobno, ne grem zdaj preverjat. Zakaj pogojno: Izraelci so bili povabljeni na Evrosong, tam so provocirali vse po vrsti, organizator pa jih je celo branil v teh njihovih provokacijah, pa je njihova ekipa tudi goreca privrzenka Netanyahujevega rezima. Seveda, pricakovan odgovor z vase nekriticne strani je “ampak Izraelci so zrtve, ne agresorji”. Naj vas opozorim, da je Izrael zrtev “samo” za nekatere, za nekatere pa je agresor. In tu ne mislim samo na nekega Janeza in Micko v gostilniskih debatah, pac pa mislim na vec kot polovico sveta, ki Izraela ne podpira. Torej imamo Izrael, katerih kultura ni prav nic sankcionirana, in imamo Rusijo, katerih kultura pa mora biti sankcionirana, ceprav imamo identicno situacijo, v obeh primerih gre za drzave, za katere ste vi osebno enkrat prepricani, da gre za agresorja, drugic pa za zrtev, medtem ko je vecji del sveta preprican ravno v nasprotno. Za povrh pa imamo tu Rusijo, katerih kultura in umetnost je se facto Ena najboljsih na svetu, a hkrati vas nic ne moti, da se ukrajinci delajo norca iz te defacto vrhunske umetnosti @russian so-called “great art”. In to ti Ukrajinci, ki nimajo nicesar za pokazati, razen ene najvecjih korupcij na svetu, kajti pred vojno so bili redno na lestvicah korupcije uvrsceni na prvo mesto in krepko pred Rusijo, ce imam prav v spominu, je Rusija za polovico manj skorumpirana od Ukrajine. In ta ukrajinski narod, katerega edini domet je najvecja svetovna korupcija, se gre delati norca iz vrhunskih dosezkov. Cetudi sem silno zagovarjam ukrajince pri njihovi bitki za ozemlje, jim v tej zadevi pokazem samo srednji prst in jih steram nazaj v njihovo vukojebino.
Zato sem jaz proti tovrstnim sankcioniranjem, ker niso nic drugega kot verska ideologija, povsem enaka ultra levicarski ultra woke agendi. Isti drek. Ce pa se hocete iti sankcioniranje sportnikov in kultirnikov in izjemnih dosezkov iz ruske zgodovine, potem pa dajmo sankcionirati cisto vsakega sportnika/kulturnika/…. iz cisto vsake drzave, ki je v vojni. Kajti vedno so pogledi na vojno razlicni, iz dveh razlicnih plati. Sedaj pa je tako, da je sankcionirana samo ena stran, in to tista stran, za katero se ultra levicarji versko ideolosko odlocite, da je vasa vera edina zvelicavna in pravilna.
Pa se tole- ker ponavadi na kaksen tak moj komentar dobim bedarije ala “da se ne bos razpocila od besa, pa travme,,,” – jaz sem zelo priviligirana in se mi v zivljenju godi bolje, kot vecini vam nekriticnih ideolosko blaznih provokatorjem, zato pisem iz hobija in zabave. Se me pa ne ena ne druga politika nic kaj dosti custveno ne dotakne. V praksi je namrec tako, da se zaradi ideoloskih bitk blazno sekirate tisti ljudje, katerim bogatasi recejo sirotinja. Kajti bogatasi se prav nic ne sekirajo zaradi vsega tega, samo javno igrajo to igro, da sirotinja ne bi ugotovila, da gre za cisti blef.
Če bi sankcionirali vse umetnike ali športnike iz držav, ki so v vojni, ne bi nikjer in nikoli videli nobenega ameriškega umetnika ali športnika. Hollywoodska propagandna industrija bi pa dokončno propadla. Skratka … ja, nefunkcionalno neenakopravno mednarodno pravo, na katerega slišimo toliko sklicevanja le v primeru Rusije, tako bije v oči in ušesa, da bi moral bit danes človek res brez najmanjšega stika s svetom, da bi to spregledal.
Aja, pa še ena pripomba, ker nisem do konca prebrala vašega precej primitivnega komentarja, ga je pa druga oseba in me opozorila na nebulozovanje. Ne vem, komu ste namenili zadnji primitiven odstavek s skrajno neprepričljivim bahaštvom, kako ste bojda zelo privilegirani. Ne verjamem. Niti najmanj. Najmanj na svetu verjamem, da se vam godi dobro. Že vaša retorika in način konstantnega komentiranja na mojem blogu ne odražata ničesar, kar bi pričalo o tem, da se vam godi dobro. Pisakate naokrog anonimno in trosite baharije o sebi, čeprav ste annimno pač nihče. To je prava sirotinja. Mentalno in osebnostno nič privilegiranega.
Morda mislite zgolj na denar. Morda imate več denarja kot revna populacija, kar nima veze z ideologi. Morda nekje na kmetiji pred obnovljeno bajturino in obdelanim vrtom čepite na kupu privarčevanega denarja in tulite naokrog, da se vam godi dobro, medtem ko vsi bežijo daleč stran. Morda. Ampak to nima veze z ničimer, kar bi spominjalo na – bolje mi je od xy. Še najmanj ima s tem veze vaša izražena jeza nad ideologi, medtem ko sami opletati z ideologijo. In očitno ne poznate bogatašev, ki vplivajo na politiko. Kajti ti se še kako sekirajo in ukvarjajo z ideologijo, saj so odvisni od nje! Tudi pravica do zasebne lastnine je namreč le ideologija!
Sramota vseh sramot😪