Evropske volitve 2024: test razgledanosti in ozaveščenosti državljanov

Slovenija

Rezultati evropskih volitev 2024 so v Sloveniji pokazali, da je povprečna politična razgledanost in ozaveščenost državljanov na dnu, kar je hkrati tudi neposredna kritika skopih in poneumljajočih dominantnih medijev. Volilna udeležba za izvolitev poslancev v Evropski parlament je v Sloveniji sramotno porazna. Menever aktualne Vlade RS, da je volitvam pritaknila kar 4 referendumska vprašanja, je sicer pomagal k rahlo višji volilni udeležbi, ironično pa ukrep ni prav nič pomagal ravno največji koalicijski stranki Gibanje Svoboda in še manj Levici. Rezultat je prepolovila z zgolj enim izvoljenim poslancem tudi SD.

Zmaga SDS-a je glede na razmere na geopolitičnem prizorišču pravzaprav osupljiva. Masa slovenskih volivcev bedasto bolšči v prazno in se verjetno sprašuje, kakšne razmere neki naj bi imeli nekateri v mislih? Volivci so namreč izvolili sredinske stranke s kandidati, ki nas potiskajo v vojno z Rusijo, se jim fučka za masaker v Gazi in hkrati servilno podpirajo vedno večjo podložnost Ameriki in establišmentu EU. To nikakor ne velja le za SDS, ampak tudi predvsem za stranko Gibanje Svoboda, ki je skušala svojo neoliberalno hlapčevsko politiko tik pred volitvami zakrinkat s priznanjem Palestine. Ampak že zgolj na priznanje Palestine so se slovenski volivci itak posrali in podprli domačo desnico, ki povsem transparentno podpira izraelsko genocidno politiko!

Največja koalicijska stranka gre v Evropski parlament s popolnoma servilno in prazno kandidatko Ireno Jovevo in celo z aktualnim obrambnim ministrom Marjanom Šarcem. S provincialnim komikom, ki se je že izkazal kot porazen politik in sesul lastno vlado, kot obrambni minister je pa Slovenijo še nedavno osramotil z nepotrebnim pajdašenjem s Češko pri nabavi dodatnega orožja za Ukrajino in prispeval k zaostrenim odnosom z Rusijo. Dvomim, da je imela večina volivcev, ki je izvolila Šarca, pojma o pojmu o čemer koli. Večinoma so najbolj verjetno obkroževali zgolj obraz, ki ga poznajo in se jim zdi simpatičen, komičen.

Na volitvah je prevladala tradicionalna slaboumna volilna preferenca, ki gre takole: Desno orientirani volivci volijo SDS, tisti še bolj prednostno pripadni RKC pa NSi. Volivci, ki se dojemajo za leve volivce samo zato, ker si domišljajo, da niso desni, pa v največjem številu volijo kandidate katere koli nasprotne največje stranke, ki je pred kratkim pač vstopila s pomočjo medijev v politiko. To je povprečen domet tistih državljanov, ki se čutijo dovolj zainteresirani in verjetno celo seznanjeni s politiko, da uporabijo volilno pravico. Velika jebivetrska večina namreč ostane doma in se praska po riti, ker se sicer zaveda, da nima pojma o pojmu, kje živi in zakaj, in jih tudi ne briga. Jebeš skrb za prihodnost potomcev. Oni se bodo lahko “prostovoljno” odločili za evtanazijo, če jim bo manjkala socialna in zdravstvena opora v tem strašnem in mučnem življenju. Že slišim nevedne državljane, kako bedasto čivkajo, da so podprli le sočutno milost za najbolj trpeče bolne tik pred smrtjo. Ja, vem! Ne le da ste neinformirani in da ne poznate predloga zakona, kaj šele prakse v državah, v katerih se zloraba evtanazije normalizira. Celo tako absurdno vodljivi in bralno nepismeni ste, da niste razumeli referendumskega vprašanja, kot je bil zapisan, in nikjer ne omenja zgolj trpečih neozdravljivo bolnih, ki zrejo smrti v oči. Pač! Bralno nepismen narod z visoko formalno stopnjo domnevne visoke izobraženosti!

Državljani na hipotetičnem levem polu se od osamosvojitve dalje ne morejo identificirat z nobeno stranko, ki se lažno predstavlja kot leva stranka, čeprav pridno služi neoliberalnemu korporacijskemu režimu, predvsem pa se posledično ta masa državljanov še od samosvojitve države dalje ni mentalno povezala z Evropsko unijo. Zato Evropska unija v Sloveniji še vedno pripada Janezu Janši oziroma takoimenovanim stebrom nekdanjega Demosa. Preobrazbi države v kapitalistični režim. Rezultati evropskih volitev so temu primerno še po več kot tridesetih letih samostojne države absurdno predvidljivi in temeljijo na povsem zastarelem arhaičnem mitu o desnih in levih strukturah v Sloveniji. Državljani Slovenije volijo pač kvečjemu znane in všečne obraze v politiki, v kolikor ne volijo kandidate največje koalicijske ali opozicijske stranke po načelu Desno ali Levo, kar v realpolitiki že več kot desetletje sploh ne obstaja več, saj je takoimenovana sredinska politika v celoti neoliberalna, kar v primeru ugrabljene in razprodane Slovenije pomeni, da je izrazito hlapčevalna in nesuverena.

Kako zelo hudo je, je s svojo retoriko dokazal Luka Mesec ob soočenju pri Urošu Slaku v oddaji 24 ur. Luka Mesec je sicer očitno še vedno predsednik stranke, ker Aste Vrečko z birokratsko retoriko v tej vlogi praktično ne zaznavamo. Ta razlika med teorijo in prakso je postala tudi na splošno pečat stranke Levica. Luka Mesec je povedal, da vstopamo v obdobje, v katerem velike države napadajo in ogrožajo manjše. Govora je bilo sicer o Rusiji in tudi Mesec noče imet pojma o zgodovini tega konflikta, ki nikakor ne predstavlja zgolj velike države, ki naj bi napadala manjše. Tudi predstavniku domnevne Levice se fučka za napadanje manjšin v državi (napadi Ukrajine na rusko manjšino v Donbasu z zgodovino poteptanih sporazumov v Minsku). Mesec si niti z eno besedo ni upal omenit Amerike, ker bi flance o “vstopanju v takšno obdobje” padle v vodo. Slak bi mu za poznavanje bližnje, kaj šele daljne zgodovine, lahko nabil ogromen cvek. Mesec je nadaljeval s hvalospevom EU, ki baje tudi malo Slovenijo brani pred napadi. Pozor! To je stranka, ki edina nasprotuje vključenosti v NATO. Vsi pa vemo, da EU nima svoje vojske oziroma da je njena vojska pač ameriški NATO! Mar je Mesec končno povedal, da Levica zgolj teoretično nasprotuje Natu, ne pa tudi v praksi?

Levica je stranka, ki je na brezmejno veselje desnice izključila iz svojih vrst razgrajaško in socialistično usmerjeno strujo Mihe Kordiša, ob edini socialni agendi gradnje neprofitnih stanovanj je pa njihov predstavnik na ministrstvu jasno povedal, da sistemske spremembe na področju vzpostavljanja neprofitne stanovanjske politike zaenkrat niso možne, bodo pa pač sto let nekaj gradili, za kar vsi vemo, da bo zgolj kapljica v morje potreb. Revolucionarnost stranke se je izgubila v globoki temni riti boja za lasten obstanek na trgu. Odkar so v koaliciji zgolj v okviru sistema, kakršen pač je, mešajo meglo z drobnimi asistencami. Ne širjenje pravic in blaginje za podplačano domačo in migrantsko delovno silo, ampak podpora migracijam za vzdrževanje nizkih plač, ob tem pa domneven boj za proste nedelje trgovkam in trgovcem, ki je formuliran z zaprtimi trgovinami ob nedeljah, tako da zdaj pač zaposleni ob nedeljah delajo v skladiščih. In potem se “Levica” čudi, da jih njihova volilna baza ne podpira več. Niti nočejo zaznavat ironičnega in absurdnega dejstva, da jim takoimenovana skrajna desnica parira s socialnimi in suverenističnimi agendami, ki bi jih pričakovali od njih. Enako se dogaja v smeri krepitve suverenistične desnice na ravni EU, iz povsem enakih razlogov!

Všečni kandidati za povprečen slovenski domet volivcev

Ni nenavadno, da je med novinci za Evropski parlament največji zmagovalec Vladimir Prebilič. Oseba, ki s svojim nastopom in retoriko deluje uglajeno, profesionalno in poštirkano. Ker večina državljanov nima pojma o pomembnih vsebinskih vprašanjih, seveda ne zazna Prebiličeve retorike, ki se v imenu zmernosti vrti v prazno in pravzaprav ne zastopa ničesar in se ne postavi za nič. On malo podpira eno, ampak tudi drugo, pa nič povsem zagotovo, ob pravem trenutku pa se kot zgleden obramboslovni kader vedno postavi na stran etablirane politike. Zelo artikulirano gladko mlati prazno slamo. Kot župan se je pred celotno vesoljno Slovenijo proslavil predvsem z vzorno, najbolj številčno in hitro cepilsko politiko v Kočevju. Tako zelo je bil priden, da je bil obtožen prilaščanja previsokega deleža cepiv. Takrat na začetku, ko še ni bilo uradno potrjeno, da je AstraZeneca najslabše forsirano cepivo na trgu. Ker Prebilič velja za dobrega župana in ker je že na predsedniških volitvah s svojim imidžem vzornega birokrata v skrajno zbirokratizirani deželi kotiral zelo visoko, je vse adute za mnogo bolj donosen položaj v EU izkoristil tako dobro, da se mu lahko še dolgo le smeji.

Stranka Vesna je za večino volivcev očitno popolna neznanka. Sem in tja se je kdo morda spomnil in prepoznal aktiviste za pravico do osnovnega zdravega okolja in ljudi iz Anhovega, zaradi česar je Prebilič izpadel toliko bolj korekten možak na mestu, ki se priključi stranki žrtev zlovešče politike brutalnega kapitala. Vendar pa se Vesna kot stranka sicer ni proslavila še z nikakršnimi resnimi programskimi stališči, razen da je predvsem burno nasprotovala ohranjanju jedrske energije in na polno promovirala deželo sončnih panelov po strehah in vetrnic na vsakem vogalu, ker očitno niso imeli še dobro razčiščenih pojmov o onesnaževanju narave. Ampak … Koga briga. Šlo je le za Vladimirja Prebiliča, ki je zdaj tako močan kaliber v primerjavi s stranko, da bo lahko kaj dobrega naredil za žrtve v Anhovem, ali pa stranko pustil na cedilu, da bluzi po svoje, kar jim do zdaj ni šlo ravno najbolje. Tako zelo ne, da so celo svojega paradnega konja v boju za ohranitev pitne vode prepustili Inštitutu 8. marec, s prepustitvijo vseh zaslug v paketu. Ja, vem. Mnogi se tega sploh ne spomnite ali ne veste. Vladimir Prebilič je v politični in piarovski kalkulaciji ter razumevanju, s kakšno volilno bazo brezveznikov v Sloveniji ima opravka, kot posamični kandidat absoluten zmagovalec aktualnih volitev. Prazna retorika brez jasnih stališč in pološčen imidž zglednega birokrata, ki vedno ob pravem trenutku skoči na stran etablirane politike (Fico povzroča razdor v državi, je pridno krakal zlizano brezvsebinsko floskulo), da se ne bi karierno poškodoval, je čista zmaga za slovensko pregovorno benignost pri nagovarjanju zmedenega volilnega bazena.

Takoj za Vladimirjem Prebiličem si zasluži vse pohvale za odličen rezultat tudi Peter Gregorčič. Podobno kot Vladimir Prebilič se je tudi on obesil na totalno potolčeno stranko SLS, ki je hrepenela po močnem in retorično sposobnem kandidatu. Gregorčič je pravzaprav satelit stranke SDS, vendar na njihovi listi zaradi že uveljavljenih evropskih poslancev ne bi dobil častnega mesta nosilca liste. Gregorčič je dosegel osupljivo odličen rezultat s preferenčnimi glasovi, kar pa ni bilo dovolj za preboj v Evropski parlament zaradi benignosti stranke. Če bi bili v SLS pametni, bi prepustili vodenje stranke Gregorčiču in kovali vroče železo do državnozborskih volitev. Gegorčičev zaključni govor ob zadnjem predvolilnem soočenju na javni nacionalni televiziji je bil primerek predvolilne brilijance. Posebej je poudaril zastopanje suverenosti slovenskih interesov v EU, čeprav sicer prej ni bilo zaznat posebnega truda v to smer. Ampak pač. Znal se je retorično v zadnjih vzdihljajih predvolilne kampanje izločit od utrujenega povprečja in priljubljenost mu je takoj narasla.

Govor, kakršnega je predstavil Gregorčič, bi sicer glede na predhodna izražana stališča pričakovali od Zorana Stevanovića, a je v ravno v zadnjih soočenjih na POP TV in na TV Slovenija zatajil. Do finala je Stevanović z internetno kampanjo in kljub diskreditacijam takoimenovanih proruskih strank in kandidatov s strani dominantnih medijev veljal po anketah za predstavnika prebojne stranke za Evropski parlament. Vendar je svojo prednost, ki se je izkazovala tudi v anketah, očitno pokvaril ob finalnih televizijskih soočenjih, ko je predhodno agresivno, vendar jasno in glasno odzivanje z argumenti in stališči, zamenjal s trošenjem skromnega odmerka časa za povsem prazno besedičenje o velikem srcu, iskrenosti, narcistični velepomembnosti njega in stranke v primerjavi z drugimi budalami v politiki, pa še malo je trošil sila dragocen čas celo za stand-up duhovičenje, ker je bojda v studiu deževalo po njem. Uprizarjal je govorance, ki pritičejo bolj božičku ali papežu kot pa nekemu precej avtoritarnemu politiku, ki bazi državljanov obljublja, da bo znal ob pravem trenutku in za pravo stvar trdo udarit po mizi. Temu imidžu se je morda tudi na morebitne pripombe kritikov, da je preagresiven, odpovedal in tudi hipotetična baza manj odločenih volivcev stranke se je pač verjetno odpovedala “oficirju”, ki si je kar naenkrat nadel opravo princeske, ki se ukvarja s srčki in dežnimi kapljicami. Stevanović je sicer tudi prejel dovolj preferenčnih glasov, da bi sam premagal Šarca in Grimsa, vendar je davek na stranko, ki že kar nekaj let obstaja in je uspela prebit zvočni zid, a večina državljanov pozna le Zorana Stevanovića, previsok. V kolikor gre pa za stranko in Resnico enega in edinega človeka, bi moral pa tudi s preferenčnimi glasovi v danih razmerah popolne ekonomske in medijske neenakopravnosti strank kotirat bistveno višje.

Brez presenečenja preboja ni dosegel Uroš Lipušček, čeprav je v primerjavi z drugimi političnimi kandidati visoko politično pismen tako teoretično kot v praksi. Vendar si je za zbiranje podpore podpisov izbral zelo neustrezni stranki. DeSus je stranka v razsulu, za katero nihče ne ve, kakšno politiko bo predstavljala, če bo sploh še kaj predstavljala, stranka Dobra država, ki že sto let zgolj vegetira brez preboja, pa se je po eskalaciji vojne v Ukrajini odzvala na svoji spletni strani s povsem pristransko in otročje fanatično rusofobno dikcijo, ki ni v skladu s politiko in diplomacijo, ki jo personificira Lipušček. Tej oviri in veliki medijski blokadi ni mogla parirat izrazito konservativna kampanja, ki se je naslanjala predvsem na terensko nagovarjanje volivcev. Urbana volilna baza, ki je bila za moje pojme ključna Lipuščkova volilna baza, je ostala brez relevantnega stika s kandidatom. Internetna kampanja ni obstajala.

Stranka NOT je bila preprosto preslabo pripravljena in se ni zmogla odločit, ali bo skušala parirat s satiro ali z resnim programom. Na koncu je satira izpadla povsem benigna in amaterska, program in stališča pa nerazdelana in neresna.

Evropska unija

Spremembe v Evropskem parlamentu so predvsem posledica katastrofalne ekonomske, migracijske in vojne politike. Korporacijski neoliberalni režim (to je ta “sredinska” leva in desna politika) je namreč že zdavnaj ugrabil floskule o odprti in demokratični družbi. Vedno večja masa ljudi je že pogruntala, da migracijski udar služi predvsem slabšanju socialnega statusa vseh državljanov, v prid kapitalističnemu zasužnjevanju ter miniranju suverenosti narodov in kultur. Govorim o načinu upravljanja s pojavom in reševanju problema, ki ne služi dobrobiti srednjemu in revnemu sloju domačinov in priseljencev. Zato ni čudno, da politična zvezda Georgie Meloni v Italiji naravnost cveti tudi in predvsem ob dejstvu, da se je ogromno beguncev znebila preprosto tako, da jih je s podkupnino kapitalsko močnejše države naprtila na hrbet Albancev. Noro. Gre za političarko, ki fura konservativno politiko bratovščine, in je uspešna na tronu ravno zato, ker deluje v skladu z interesi bratovščine iz Mussolinijevih časov. Podobno, kot je bila Margaret Thatcher le marioneta gajstnih in pohlepnih “Chicago boysov” v ozadju, vključno s svojim možem. Vstopamo v ero, v kateri podporo uživajo stranke, ki obljubljajo branjenje suverenosti, kulture in blaginje državljanov, pri čemer je vseeno, ali so stranke fašistične ali socialistične, vojno hujskaške ali pacifistične. Znanilka te ere ni le Georgia Meloni, ampak tudi Marine le Pen s stranko Narodni zbor (ki jo sicer zdaj uradno vodi mlajši privlačen politik Jordan Bardella), ki je na evropskih volitvah kolosalno porazila dečka iz bančnega sektorja Macrona. Tudi v Francijo se vrača stari patriotski duh, ki želi povratek suverenosti, ponosa in več samooskrbe. Če nimajo na razpolago boljše politike, ki bi zagotavljala vse omenjeno, bodo podprli tudi nekoč v Franciji zelo zavračano Marine Le Pen.

Marine Le Pen in Georgia Meloni bosta sicer težko ustvarili veliko zavezniško koalicijo, tudi zaradi precej različnih stališč do vojne v Ukrajini. Meloni predstavlja star fašističen in rusofoben odnos do Rusije (kot boj fašizma dedkov proti komunizmu) in predvidljivo paktira z ukrajinskim režimom kot naša SDS, NSi, SD in Gibanje Svoboda. Marine Le Pen bolj zagovarja suverenost Evrope in normalno sodelovanje tudi z Rusijo kot pa zgolj podleganje Ameriki s svojimi anglosaksonskimi zaveznicami. Podobno razpoloženje goji Francija do Nemčije. Nobena tekma ni nujno izgubljena na veke vekov. Sodelovanje z nemško stranko Afd bi bilo možno, a so se odnosi drastično poslabšali, ko je vidni član stranke Afd začel javno izražat toleranco do nacističnih simbolov v imenu svobode govora. Marine Le Pen je takoj odreagirala in napovedala blokado povezovanja. Pred volitvami ni želela tvegat minus točk v očeh volivcev. No, ampak zdaj so volitve mimo, stranka Afd pa je v znak močnega interesa v sodelovanje z Narodnim zborom izključila iz stranke člana z izpričanimi nacističnimi simpatijami, tako da je teren za povezovanje spet bolj odprt.

Viktor Orban si zelo želi širše koalicije stranke Narodni zbor in Melonijeve bratovščine, vendar bi morala Georgia Meloni spoznat, da se ji bolj splača paktirat z zavezniki Vladimirja Putina in ekonomsko rastoče Kitajske kot z Ursulo von dr Leyen, ki si močno želi zavezništva z Georgio Meloni in njene podpore ob cufanju za vnovičen katastrofičen mandat na čelu Evropske komisije. Politika Georgie Meloni in Ursule von der Leyen je ubrana. Meloni nikakor ni predsednica fašistične stranke, ob kakršni bi dosedanja EU vihala nos in bila zaskrbljena za prihodnost evropskih narodov, saj je politika EU že več let povsem odkrito militantna in korporacijska. Georgia Meloni želi sodelovat in se počuti kot ribica, ki najbolj živahno čofota v kalni vodi. Kalkulirala bo, koliko se ji splača računat na uspeh Ursule ali v zavezništvu z Marine, ki ji sicer predstavlja močno konkurenco na desnici.

EU se ne upogiba pod težo radikalne desne politike zaradi vzpona radikalne desne politike, ampak desne politike preprosto cvetijo, ker ponujajo in obljubljajo rešitve, ki bi jih pričakovali od leve socialne politike v imenu prioritete v širjenju socialne varnosti in suverenosti narodov. Vendar so se psevdoleve politike liberalcev povsem uklonile globalističnim agendam in proslavile kvečjemu z raznimi idiotizmi, kakršna je transspolna agenda, sicer pa podpirale neoliberalni udar, nekontrolirane migracije in celo ameriško vojno z Rusijo v Evropi. Varnost bo vedno prioriteta v splošni človeški zavesti in kdor koli jo ponudi ali obljublja v krizi, bo podprt. Ljudem bo večinoma v takšnem primeru popolnoma vseeno, kdo je na desni ali levi strani, bel ali črn. Če enako obljublja socialni demokrat Robert Fico na Slovaškem kot nekdanji levi demokrat in aktualni desničar Viktor Orban na Madžarskem, bosta oba uživala enako rastočo relevantno podporo. Pika!