Kljub pesimizmu res ni enostavno razumet ljudi, ki ob izpustitvi Juliana Assangea iz britanskega zapora s fanfarami navdušenja oglašujejo po družbenih omrežjih pamflete z napisi: “Assange je svoboden!” ali pa “Zmaga!”
Nenormalno. Seveda je dobro, da je Assange izpuščen iz zapora in ni več v življenjski nevarnosti zaradi slabih pogojev bivanja. Še vedno pa je v življenjski nevarnosti, če ne bo priden in tiho. Na ulici še bolj kot v zaporu. Ni svoboden. Dosežena ni bila namreč nikakršna zmaga. Assangea so britanski ameriški zavezniki zadrževali v zaporu, dokler so hoteli in na kakršen koli način so hoteli. Niti malo ni bila ogrožena nobena politična in kapitalistična svojat v ZDA ali Veliki Britaniji. Nikjer ni bilo nobenih resnih uličnih demonstracij in nikakršnih omembe vrednih pritiskov. Še najmanj medijskih. Itak. Britanska legalizirana mafija je Assangea izpustila iz zapora v času, ko je Bidenova administracija v ZDA v resni predvolilni krizi. Težko bodo zmagali, saj bi demokrate – Bidena pa še posebej – v aktualni situaciji zlahka premagal tudi Miki Miška.
Vojne pošasti kapitala v Beli hiši nimajo česa ponudit v zaobljubo volivcem. Ne nameravajo končat niti vojne z Rusijo v Ukrajini, ampak približevanje spopadu še krepijo, niti ne nameravajo prenehat z orožarsko podporo Izraelu, kar bi edino lahko preprečilo masaker v Gazi in širšo eskalacijo spopadov na Bližnjem vzhodu. Za Belo hišo je precej vseeno, če vlačijo naokrog na pol mrtvega Bidena. Za ključne odločitve o prihodnosti Amerike in njenih evropskih patetičnih hlapcev je precej vseeno, kdo je predsednik plenilskega hegemona, ki je imun na neko domnevno obstoječe mednarodno pravo in OZN. V kolikor predsednik Amerike preveč nagaja, se ga itak na tak ali drugačen način znebijo. Atentati prihajajo spet v modo, kot vedno v predvojnih kriznih časih. Da so Assangea izpustili iz zapora, je le znak o sila resni krizi, v kakršni vsaka drobna točka plusa v predvolilni kampanji razgaljenih psedodemokratov šteje. Kajti Assange v zaporu ni ameriške politike stal ničesar, ameriška politika pa je zlahka na Assange-a v zaporu pozabila. Pospravljen na varno pač. Nikomur v resnici ni bilo mar za Assangea, razen svojcem in peščici aktivistov. Zdaj je postalo mar Josephu Bidenu in Julian Assange je – ironično – postal plus točka v predvolilni kampanji Bidena. Še takšnemu cepcu je namreč lahko jasno, da Britanci Assangea ne bi nikoli izpustili iz zapora brez navodil Amerike.
Assange je moral v zameno za izpustitev priznat krivdo izdajanja tajnih državnih informacij. Kar je v resnici tudi storil. Aktivisti so se sicer trudili igrat na karto več olajševalnih okoliščin, ki jih lahko uživajo novinarji. Assangea so zagovorniki predstavljali kot novinarja s prednostno nalogo objavljanja podatkov, ki so v višjem interesu javnosti od možnega ogrožanja državnih interesov. Ampak! Julian Assange ni bil novinar, ampak urednik tajne spletne strani WikiLeaks za žvižgače, ki je zasežene informacije predajal novinarjem v odločanje za objavo! Assange je odgovornost za izbor objavljenih informacij prepustil novinarjem. Kasneje je ogromno podatkov objavljal tudi WikilLeaks sam, v obliki neselektivne in neorganizirane gromozanske solate, skozi katero se ni uspelo prebit veliko beročih.
WikiLeaks je bila ena izmed organizacij, ki naj bi služila kot zatočišče žvižgačem. Tovrstne organizacije so do pojavnosti Juliana Assangea delovale v izraziti tajnosti, povsem anonimno, s čimer so tudi ščitili anonimnost in posledično varnost žvižgačev. V tem primeru je bil živižgač Bradley Manning, transseksualni vojak s predvidljivimi težavami v vojaški karieri – po spolni tranziciji je postal Chelsea Manning. Manning je dokumente predal hekerju Adrianu Lamu, ki je – kot naslednji žvižgač v verigi – predal dokumente v objavo WikiLeaksu. Večina informacij, ki so pricurljale v javnost, je bilo precej benignih, celo zgolj tračarskih. O Angeli Merkel, ki za kulisami obrekuje tega in onega politika in podobno. Nič kaj posebej revolucionarnega. Najbolj udaren preispevek je bil o napadu ameriške vojske na civiliste. Tudi ne ravno nekaj, kar bi nas globoko presenetilo, vseeno pa vsak dokaz o napadih na civiliste šteje. Vse, kar je pricurljalo v javnost, se ni dotaknilo nikogar na položajih moči prav posebej. Nikomur ni pokvarilo niti frizure. Žvižgaške dejavnosti in informacije o vietnamski vojni so bile bistveno bolj prodorne. Vseeno pa je Juliana Assangea doletela usoda grešnega kozla, ki je služil kot mafijsko opozorilo vsem hipotetičnim žvižgačem, kaj jih čaka. No, razen če pobegnejo v Rusijo, kot je to storil Edward Snowden. Če je Amerika jezna, je edino varno zatočišče za žvižgače na planetu Zemlja pač Rusija. To zagotovo ni niti Ekvador, kjer je Assange nekaj časa bival nedotakljivo, a ne za dolgo. V Rusijo verjetno ni želel pobegnit, ker si ni želel omadeževat ambiciozne kariere z očitki, da je na primer zelo verjeten ruski vohun. Assange je bil zelo ambiciozen in precej narcističen. To karakterno dejstvo mu je bilo po mojem mnenju v napoto.
Edward Snowden je bil v vlogi žvižgača primerljiv z Manningom, le da je deloval neposredno v španoviji z mediji. Assange pa je bil s sodelavci urednik spletne strani za zbiranje informacij o družbi škodljivih ekscesih in v zaščito žvižgačev. Assange bi moral ostat anonimna oseba, vendar je hlepel po javnem eksponiranju in aktivizmu. Zaradi tega so ga pri WikiLeaksu zapustili tudi najožji sodelavci. Njegov narcizem se jim ni zdela dobra ideja za prihodnost organizacije in usodo sodelavcev. In tudi res ni bila najboljša ideja. Manning je pristal v zaporu, kasneje tudi Assange. Za namen in cilj spletne strani, kakršna je bila WikiLeaks, to pomeni polom! Kot lahko zaznate iz mojega prispevka, osebno prav tako nisem bila nikoli najbolj navdušena nad Assangevim narcizmom, za katerega je sicer plačal kar visoko ceno tudi sam.
Po drugi strani pa bi lahko pogledali tudi z druge perspektive, da ni slabo, če se v primerih obveščanja javnosti o protizakonitih in družbi škodljivih dejavnostih legalizirane mafije zažene močan javni halo efekt z dejavnimi aktivisti ali celo všečnim in karizmatičnim gurujem. S tem se tudi strinjam, vendar se nič podobnega ni dogajalo in niti zgodilo. Assange je namreč najbolj vzneseno in radostno deloval solo brez. Ne le da ni spletel nikakršne dejavne mreže, ki bi bila funkcionalna tudi neodvisno od njegove posamične usode, ampak je celo pustil, da so se njegovi obstoječi zverzirani sodelavci razbežali, ker jih Assange ni seznanjal s svojimi podvigi in se ni o njih posvetoval. Na določeni točki je celo potoval in žurersko pohajkoval naokrog v soju žarometov, s čimer si je zlahka pridelal tudi obtožbe o posilstvu na neko sila zabavno noč. Zlahka je postal javna tarča … kogar koli.
Zvezdniški “lajf” in tajni agent ali aktivist nista funkciji, ki bi dobro eksistirali skupaj. James Bond je zvezdnik, dokler ostaja le filmski pravljični link, v realnosti pa je “James Bond” zelo osamljena in neopazna oseba, ki ji nihče na svetu ne ploska za izjemne podvige, razen morda zorpnega šefa. Narcizem je tovrstnim ambicijam zelo v napoto. Tudi po aretaciji Assangea se ni zgodilo nič prelomnega na področju resne zaščite žvižgačev ali kakršne koli revolucionarne spremembe na področju obveščanja javnosti o zadevah, ki so v interesu javnosti. Ne le to! Stanje se je v letih, ko je Assange krahiral v zaporu, drastično poslabšalo. Medijska prostovoljna cenzura v imenu servilnosti pošastim kapitala se je okrepila do točke, v kateri lahko mirno trdimo, da so zadnji atomi neodvisnosti in služenja interesom družbe dominantnih medijev dokončno izpuhteli.
Za tragičnen razvoj brutalnega neoliberalnega režima seveda ni kriv Julian Assange. Vendarle pa trdim, da ni pripomogel k izboljšanju, kot bi morda lahko, če bi bil malo manj samovšečen in malo bolj strateško asketski. Neustrezne značajske hibe so mu narekovale, da si je očitno želel iz neznanega hekerja (ne ravno visokega neulovljivega ranga, saj je eno aretacijo za hekerski vdor v Avstraliji že preživel) povzpet na zvezdniški prestol revolucionarnega preoblikovalca svetovne politike. Zvezdniška ambicija mu je brez dvoma uspela, ostalo pa ne. Uspelo ni nič v smeri pozitivnih sprememb niti vsem nam. Še najmanj v Sloveniji, kjer ljudje kolesarijo in mečejo granitne kocke v parlament le v primeru, da prevzame vlado Janez Janša. Sicer nas pa lahko Vlada RS in predsednica države pehata vedno bolj celo v vojno, ne da bi nas državljane kaj vprašali, pa se nikomur ne ljubi niti na sprehod pred parlament. Upam, da ste vsaj nehali proslavljat izjemno priznanje Palestine in vam je vsem dokončno jasno, kakšna retorično in simbolično blablablajanje v pomiritev državljanov se vse uporablja, da bi plenilski gospodarji lahko izvajali morije, zasužnjevanje in lopovščine po lastni volji še naprej. Nobenega priznanja brez haska itak ne bi bilo, če ne bi Amerika dovolila servilnim vladam koloniziranih držav, da se malo hecajo s svojimi razburjenimi državljani.
Situacija je še hujša! Predsednica države si mirno drzne cufat za “privilegij” podpisa Varnostnega sporazuma z ukrajinsko oblastjo. Varnostni sporazum je seveda v resnici Vojni sporazum, ki določa, da smo del oboroževalnih aktivnosti v vojni proti Rusiji. Plačano z davkoplačevalskim denarjem. Ko je Slovenija vstopila v Nato, smo bili Slovenci pred referendumom učinkovito nategnjeni z brutalno propagando. Če je za propagando dovolj časa in se prevideva ugoden rezultat za interese legalizirane mafije na oblasti, oblast razpiše referendum. Če za propagando ni dovolj časa, pa referenduma ni. Finska in Švedska za vstop v Nato ne potrebujeta referenduma.
Enako smo bili nategnjeni za vstop v EU s puhlicami, zavajanji in lažmi, kaj nam bo oboje prineslo, in s polnim košem zamolčanih predvidenih ukrepov, ki so izropali Slovenijo, da smo ostali brez bank, mnogih podjetij, s krahirajočim javnim zdravstvom in šolstvom, brez stanovanj v državni lasti in dobre socialne neprofitne politike itd. Da smo postali hlapci Amerike in EU. Zdaj smo kot članica Nata zavezani, da sodelujemo v vojni za ameriške interese. Do you speak English?! In prav nič se ne upiramo. Kot se na primer upirata vsaj Madžarska in Slovaška. Nič čudnega. Po več kot tridesetih letih ogabnega plenjenja Slovenije imamo ta trenutek na najvišjih položajih oblasti dva tranzicijska dobičkarja. Predsednico države in predsednika vlade. To ste izvolili na oblast vi, prenekateri dragi državljani in državljanke. Dovolj visoka kritična masa nerazgledanih ovčic, ki blejajo po taktih pastirja, ki ovčice vedno vodi v najboljšem primeru na striženje, v najslabšem pa v klavnico. Od takšnih ljudi na položajih moči ni mogoče pričakovat prav ničesar drugega in prav nič več od prostituiranja. Le da gre v takšnem primeru prostitucija tudi in predvsem na naš račun.
Zato se ne čudim, da Nataše Pirc Musar, ki je na letošnji državni proslavi s programom za mentalne siromake (da bi se poneumljani državljani čim bolj zabavali in dojemali kulturo lastnega naroda na nivoju drugorazrednih hitov poletja) grmela o neurjih in črnih oblakih, ki prihajajo nad nas, ni čisto nič sram, ko ob komolčanju za podpis pod krepitev vojne navede javnosti za razlog podpisa popolno nebulozo. Izjavila je, da podpira krepitev vojne, ker je Rusija kršila mednarodno pravo, česar ne smemo dopustit, da bi se širilo. Ni novinarja v Sloveniji, ki bi zahteval od predsednice države odgovor na številne kršitve mednarodnega prava Amerike! Od napada na Irak, odtujevanja Kosova Srbiji (kršenje mednarodnega prava o celovitosti ozemlja), izraelskega plenjenja palestinskega območja mimo pravnih določil in še in še bi lahko naštevali. Da ne omenjam neposrednih problemov delovanja Ukrajine z bombnimi napadi na Donbas in zavestno kršenje oziroma ignoriranje sporazuma v Minsku s strani EU! Nezaslišano! Predsednica države lahko mirno vsem nam v ksiht otresa neumnosti v imenu očitnih osebnih kariernih pohlepnih ambicij, da se prilizuje EU in ameriški mafiji, pa nobenega medijskega buma, kaj šele vznesenega kolesarjenja pred parlamentom.
Na takšen način nas res čakajo tista neurja in temni oblaki, o katerih je modrovala predsednica Slovenije in hlinila zaskrbljenost. Za nas jo preočitno prav nič ne briga, zase pa zaskrbljena ni.
Pošteno bi bilo, da bi omenile tiste Švedinje, ki so pomagale Assanga zjebat. (samo ja je ja in tiste feministične fore).
Sem zelo jasno omenila, da je bil lahka tarča. To, da je bil tako lahka tarča za takšno vrsto obtožbe, pa tudi karakterju Assangea ni niti najmanj v ponos. Poleg tega je s svojim narcizmom resno ogrozil delovanje WL. Tudi ta plat medalje obstaja.
“za takšno vrsto obtožbe, pa tudi karakterju Assangea ni niti najmanj v ponos”
Ljubi bog. Assange ali ne-Assange. Le kateri drugi moški bi pa odreagiral drugače?
Če je priložnost ga pač namočiš. Filozofije tu ni. In če so te na tem lovili so te pač dobili – ti si svoje opravil. Zadeve bo konec, ko bodo enkrat šle feministke v maloro. In bo seksizem spet dovoljen***. In svet se bo vrnil v normalnost.
*** Kar sebe poglej. Če bo do tebe nekdo pristopil s seksizmom, boš sama opravila z njim. Ne boš rabila ne medijskega stampeda, ne sodišč.
Sam lahko praviš z nekom, če imaš primerljivo moč. Moč je lahko v igri fizična (vključno z orožjem) ali/in institucionalna … Pripravljenost na boj ali vojno tudi šteje.
Tvojega komentiranja, kako naj bi bilo normalno, da je moški le primitivna nagonska žival, ki vse pofuka, kar se mu postavi na pot, pa ni vredno replike.
Tvoj odgovor je jasen znak da pripadaš mladi generaciji. Generaciji, ki ji je libido močno upadel. Za več o tem beri Boštjana M. Zupančiča. Generacije prej smo se rojevali z močno potenco. Če nas je s tem obdarila narava, ćemu bi se tega sramovali? Na kvalifikacijo o nagonski živali lahko le skomignem z rameni. LP.