Obstaja le ena omembe vredna razlika med nivojem Eurosonga in otvoritvijo letošnjih olimpijskih iger v Parizu. Pred letošnjo Evrovizijo je mnogo ljudi protestno podpiralo odpoved dobičkonosnega evropskega popglasbenega šova zaradi odvratno nemoralne spolitiziranosti na vseh izpostavljenih nivojih, kar se je tudi potrdilo na dogodku samem, vključno z ustoličenim zmagovalcem tekmovalne parade. Pred otvoritvijo olimpijskih iger, ki ljudem v skladu s parolo “kruha in iger”, le da bi lažje govorili o “igrah brez kruha”, na lahkoten in “zabaven” način pere možgane na svetovni ravni, kaj podobnega ni bilo možno zaznat.
Čeprav je predsednik Macron serviral enake abotne puhlice, kot so se lajnale s strani menedžerjev in dobičkarjev ob Eurosongu, večine ljudi ni posebej ganilo. Macron je blejal o Izraelu, ki sodeluje na olimpijskih igrah, ker naj bi bil Izrael napaden in se bojda le brani, Rusija pa naj bi bila baje zgolj napadalka. Koga brigajo dejstva in realnost. Parada kiča na otvoritvi je sicer precej hujši moralni zločin od popevkarskega Eurosonga, ker demonstrira podcenjujočo hinavščino na množični svetovni ravni s sklicevanjem na šport, kar prenekateri dojemajo za apolitično dejavnost. Ob priloženem pa se celo zlorablja utrinke umetnosti, zaradi česar mnogi, ki se jim sicer za kulturo in umetnost fučka, menijo, da so ob ogledu doživeli nekaj umetniško in zgodovinsko vzvišenega, kar pritiče aplavzom blazno razgledanih ljudi. Malo morgen!!! Noben umetnik z osnovnim čutom za bistvo umetnosti na tej paradi pokičavljenja vsega, kar naj bi ljudje doživljali vsaj za vrednoto s posebnim pomenom, na tej manifestaciji zlorab, pretvarjanja, blefa, profanosti in hinavščine nikoli in za nobeno ceno ne bi sodeloval! Ker bi mu bilo izpod časti! Če pa bi se odločil sodelovat, bi tudi kaj tehtnega, ustvarjalnega, izvirnega in pogumnega sporočal ljudstvu, česar pa organizatorji ne bi dopustili, zato na koncu spet ne bi sodeloval. In vsak utrinek nečesa posvečenega, kar je vstavljeno v sodobne izrojene kontekste, je zgolj v posmeh kakršni koli in kateri koli vrednoti, še posebej umetniški. Že organizacija takšne parade z vsemi politično doslednimi bruhanci na vrednoto svobode, enakopravnosti in bratstva v času, ko je mrtvih že vsaj 40 000 Palestincev v Gazi – da o Jemnu, Libiji itd. niti ne govorimo – je čista manifestacija zla. Katerega zla? Zla kapitala s svojimi oprodami! Velja tudi za predvsem slave in profita željne psevdoumetnike.
Zato je nekaj najbolj nesmiselnega in politično zaželenega, kar lahko počnejo ljudje po družbenih omrežjih, da se pričkajo, kdo naj bi ustrezno dojel določene elemente parade kiča. Ali imajo prav katoliški gorečneži, da je režiser s svojo politično prilagodljivo priredbo Zadnje večerje načrtno žalil globoka verska čustva užitkarskih izrabljevalcev pojma užaljenosti, ali so se v resnici ušteli, ker je bila javnost v resnici priča uprizarjanju Dioniza in mnogih grških bogov, da bi se lahko posmehovali nerazgledanosti prostovoljno ogorčenih in razžaljenih. Preusmerjanje pozornosti na skrajno zlizane finte in fore poskusa šokiranja z mehko pornografijo je voda na mlin preusmerjevalcem pozornosti na ničvredne zlajnane provokacije s potečenim rokom trajanja, ki na izvirnost niti spominjajo ne več, kaj šele na lucidnost, prodornost ali celo omembe vredno refleksijo. Izpraznjenost ustvarjalne misli in realnega poguma je groteskna!
Režiser maškarade Thomas Jolly se v nastopih za javnost obnaša in reglja kot vsak današnji poslovnež, ki se je prismukal med umetnike in nam predrago prodaja politično korektne floskule. Gledališki režiser baje ni nameraval nikogar užalit, ampak je le želel predstavit vrednoto inkluzivnosti diskriminiranih blabla … Njegov performans naj bi temeljil na upodobitvi Dioniza, obkroženega z grškimi bogovi, kar naj bi pomenilo aktivistično pozivanje k nesmiselnosti vojskovanja. Bakanalije naj bi bile odrešilna biljka – to naj bi bila prezentacija pravice do svobodne ljubezni. Takšne nepremišljene absurde blebeta gospod, ki se ni demonstrativno odpovedal dobičkonosnemu in slavoželjnemu sodelovanju na ignorantski paradi ničevosti, ki je potekala v državi, katere predsednik kot zastopnik tiranije kapitala opravičuje masaker v Gazi in se priklanja izraelski genocidni politiki, medtem ko izključuje ruske tekmovalce in zanika dolgoletne napade, bombardiranja in poboje ruske manjšine v Donbasu. Logično, saj imata poleg Amerike v tej proksi vojni na ukrajinskem ozemlju s pomočjo ukrajinske oligarhije do komolcev roke v dreku ravno Francija in Nemčija, ki sta manipulirali s sporazumom v Minsku.
Režiser Thomas Jolly s svojim praznim in sterilnim besedičenjem ni le povprečen in skrajno neizviren v potuhnjenosti, ampak je tudi oseba, ki preočitno ne premore niti osebnosti, ki bi sploh lahko pogojno rezultirala v predstavniku umetnosti, saj skozi ploho hinavskega opravičevanja in nepotrebnega razlaganja svojega neizvirnega podviga niti ne stoji suvereno za svojim polizdelkom, pa tudi če bi kričal od užaljenosti ves svet! Raje se pretvarja, da je totalno neumen in da ni predvideval, da bi marsikdo lahko ugledal v prezentaciji tudi prizor Zadnje večerje. Ali je Jolly totalno zabit ali brez sramu laže, da je totalno zabit, niti ni pomembno. Provociranje verskih čustev na takšne prozorne načine je itak tako neizvirno ter v kontekstu časa in prostora plitko, da vsa retorična hinavščina in politično korektna blebetavost povsem sovpada s populističnimi plitvinami koncepta. Vse skupaj nima s čimer koli, kar bi spominjalo na visoko umetnost ali na razumljene zgodovinske vrednote, nobene realne in še manj metafizične zveze.
Osrednjo figuro Jollyjevega performansa (dojemana kot substitut za Jezusa Kristusa), ki je razburil duhove med občinstvom, je uprizarjala Barbara Butch. Njeni umetniški dosežki segajo do francoske didžejke, ostalo je LGBTIQ+ aktivizem s sodelovanjem v “drag queen” performansih in resničnostnem šovu v vlogi žirantke ter aktivistični boj za enakovredno sprejemanje debelosti v družbi, kar je demonstrirala predvsem z mehkimi pornografskimi “provokacijami” golih fotografij svoje obilne podobe po medijih. Barbara Butch je potomka židovske matere (aškenazi) in Maročana, pri čemer je bila vzgajana v tradicionalni židovski veri. Poleg Barbare Butch na odru ni bilo prostora za palestinske performerje. Inkluzivnost je vendarle vedno zelo omejen koncept po potrebi in želji.
Pod črto si je pač treba priznat, da olimpijska ceremonija ostaja pri karnevalu na ravni Eurosonga, kamor sta brez hlinjenja in povsem očitno spadali predvsem Lady Gaga, ki na mainstreamu ameriške popkulturne dominance predstavlja nivo, ki ga usvaja tudi Eurosong. In seveda Celine Dion kanadskega porekla, ki je celotno kariero kovala z napevi na ravni tradicionalnega Eurosonga iz prejšnjega stoletja in nikakor ne predstavlja nekaj najboljšega in najbolj avtentičnega, kar zgodovina Francije v glasbi premore. Celine Dion zdaj uživa širši krog naklonjenega občinstva, ker je zbolela. Jaz govorim pa o biznisu in glasbi kot umetniškem pridonosu naroda svetu. Lady Gaga in Celine Dion sta nastopali brezplačno, vendar pa je posledični dobiček po tovrstnih nastopih enormen. Že z nastopom Lady Gage na Super Bowlu se je ameriški zvezdnici takoj po dogodku zvišal dobiček od konzumiranja njene stare produkcijske slame za 1000%, dobiček v primeru nastopa na olimpijskih igrah pa je zaradi veliko višje stopnje gledanosti tudi predviden še precej višji.
Kljub temu posebej množičnega nasprotovanja ali celo kakšnih demonstracij proti gnili paradi neupravičenega ponosa Zahodne psevdocivilizacije sredi vojne in vojnega husjkaštva ni bilo. Morda le neki precej osamljeni glasovi, ki so razvodeneli v poplavi povprečja. Šport ostaja še vedno kralj populizma predvsem zato, ker deluje brez fokusa na kakršnem koli tekstu. V areni so le gladiatorji, ki simbolizirajo tekmovalnost in ponos na zmago nad poražencem brez podnapisov, večinoma v imenu nacionalnega ponosa na prvinske pojme moči, medtem ko se v ozadju vsem fučka za pristne domoljubne ideje, ko in če štejejo dobičke klubov.
Zato ni niti najmanj nenavadno, da je bil “kulturni” program ob otvoritvi omejen le na kič, politikantstvo in populizem, z vso spolitizirano parado maškar v imenu spolne vojne, ki se hinavsko predstavlja z agendo inkluzivnosti transseksualnih oseb, ki nočejo bit več nekaj posebnega, še manj subkultura, ampak hočejo postat etablirana fašistoidna politika vštric z arhaičnim patriarhaliziranim miniranjem pravic žensk in otrok. To je ostalo od Francije. To je ostalo od duha Pariza. To se zgodi s Parizom, ko ga ugrabijo japiji iz bančnega sektorja in nikjer več ni na vidiku nobenega Sartra, ki bi ga vzhičeno poslušala množica sredi ulice. To se zgodi s Parizom, ko Michel Houellebecq ne more plavat niti približno vštric z nobeno politično opcijo, vključno z vsemi prodanimi aktivističnimi hajpi ne, če želi ostat na nivoju intelektualne znosnosti. To se zgodi s Francijo, ko ustoličijo na tron politike neoliberalne materialistične, bralno polpismene, nekulturne, duševno prazne in nekultivirane brezveznike. Ob splošni pozornosti občinstva najprej “na skrivaj” počistijo ulice brezdomcev in migrantov, ki čakajo, da bodo morda dobrotljivo pojahani kot vzdrževalci poceni delovne sile, potem pa poskrbijo, da bo Pariz zasijal v pisani neonski luči parade kiča, blefa, kapitala, cenenega šova in politične prozorne hinavščine.
Slogan “Liberté, egalité, fraternité” obvisi v zraku le kot prazna fraza. In potem se sodelujoči fjakajo po onesnaženi Seni, v kateri predsednik raje ne bi zaplaval, čeprav trdi, da je dovolj čista, da bi zaplaval … če bi, a raje še ne bo. Takšna je tudi politika. Čista in poštena, dokler pohlepnim, prodanim in kronično zapufanim falotom na gospodarski in politični sceni ni treba zaplavat v njej skupaj z mentalno in organsko zastrupljenim plebsom, ki se namaka v vedno bolj smrdljivi greznici, medtem ko dobičkonosne naplavine zdolgočasenih turistov fotografijo nekaj, kar naj bi nekoč bilo.
Nekoč je Pariz slovel po tem, da si lahko kot tujec odpotoval v Pariz, da bi se naužil duha mesta in kulturnega utripa, kar ustvarjajo ljudje s svojo nacionalno identiteto, posledično mentaliteto, načinom življenja in kulturo, če identiteto (še) premorejo.
Danes je čas želenega razvrednotenja kakršne koli žlahtne identitete, ustvarjalnosti in presežne misli že tu! Nivo, ki ga zlahka nadomesti umetna “inteligenca”. Tudi na Francijo, kar je nekoč simbolizirala, spominja le kdaj pa kdaj kakšna tolpa revolucionarnih protestnikov, ko se razdivjajo po ulicah ter zažigajo kante za smeti in avtomobile, medtem ko jih policija pretepa, mediji pa raje ne poročajo o tem ali pa posredujejo zgolj kakšno krilatico zgražanja nad domnevno nezaslišanim barbarstvom in huliganstvom.
Otvoritev olimpijskih iger je bila odlična manifestacija razkroja smisla vrednot na divjem Zahodu. Lahko noč, Pariz.
Zares odličen člane, ko bi le kateremu razgretežu dalo mislit. Hvala.
👌
Odličen članek, ki zrcali čas, v katerem živimo. Žal smo del tega t. i. kolektivnega kriminalnega in amoralnega Zahoda postali tudi Slovenci in se tako znašli na napačni strani zgodovine.
Se strinjam! Na zelo napačni stran zgodovine hlapčujemo.
Tako kot je otvoritvena slovesnost OI v Londonu za več let vnaprej napovedala COVID pandemijo (pa tega takrat nihče ni razumel), se je tudi sedaj pokazalo, da velika večina tega ni razumela.
Uvod je dejansko parodija na aktualno francosko in svetovno politiko.
Zadnja večerja pomeni zadnje dejanje, pomeni konec nečesa, v tem primeru nekega obdobja…
Skratka režiserji predvidevajo svetovno vojno, vojno po kateri dolgo ne bo več olimpijskih iger.
Glavna – osrednja oseba s svetniškim sijem, ki ima pred seboj mešalno mizo predstavlja Ameriko, ki s svojo politiko “meša karte” usode sveta, poleg nje stojijo ostali izgubljeni akterji (NATO).
Ob tem se izvaja modna revija, ki predstavlja prezentacijo vojne norosti. Ta “večerja je postrežena bogovom (Dionizu – bogu popivanja in uživanja), torej se za bogove zabava lahko začne.
V nadaljevanju se prihajajoča vojna nazorno pokaže s smrtjo, ki jaha na belem konju po Seni in zaključi s prižigom ognja, pod kroglo, ki predstavlja nas planet (planet, ki bo “zgorel” v jedrski vojni vihri).
Za finalno dejanje so “zlorabili” Celine Dion, ki je kot bela smrt zapela vsemu v slovo.
Popolno nerazumevanje te tragi-komične predstavitve kaže na popolno “dekadenco” današnjega časa, ki so jo režiserji predvideli (z obglavljeno Marijo Antonieto).
Simona…odličen članek. Mitja, odlična analiza članka in povzetek. Dodajam svoj gnev glede dogodka in zeitgeista: patetika, kulturna beda, predvsem pa kičasta predrznost “elit” ki več ne rabijo skrivati svojih agend (zlata milijarda), ker jih kupljeni MSM predelajo v privlačno zapakirano sporočilo odprtosti, tolerantnosti, politične korektnosti , woke sranja…Frontmeni teh rabot zdaj postajajo ravno ljudje, ki so se povzpeli v ta, kriminalni svet “kvazi” elit in nekih modrih krvi (le te so skozi zgodovino obogatele z vojnami in ropanjem in ne marajo biniznismenskih povzpetnikov-jih pa zanima njihov denar in moč) s svojim delom in pomočjo teh ljudi, množic (kupci), ki jim zdaj ogrožajo njihov svet (Billy bi rekel, da jim krademo naravne resurse, kisik, uničujemo planet, ki ga rabijo zase in njihove potomce; Evgenika je kul po Gates-ovsko). Iste klike vodijo ‘”politiko” čiste hipokrizije, kjer so vatli za naše in ostale različni. Problem so kulturniki in druga intelektualna scena, ki z redkimi izjemami ne dvigne glasu (spominja na predvojno Nemčijo), tisti, ki si pa upajo, pa so s strani MSM (in/ali raznih agencij), hitro blateni ali izginejo (nekateri tudi dobesedno fizično). Mimogrede: na politike in izbrance ljudstev ne gre računati, ker jih imajo v žepu te elite, posredno ali direktno. Zeitgeist je torej skoraj na dnu…vsi smo postali permisivni do zlorab in temu primerno nas bully-ji (idoliziranje raznih Gru-jev, mi minioni jih ljubimo) vodijo v lastno pogubo, ker pametni se ne ukvarjajo/-mo s temi primitivci. Pasiva pa je znano, samo še pospešek v pogubo. V bistvu imajo “elite” prav…nekdo mora voditi te ovce, pa čeprav slabo in/ali v njihovo pogubo. Beeeee.
Se strinjam. In ja, intelektualna scena, ki je del sistema, je ostala brez glasu. Kar pomeni, da to ni intelektualna scena.
Kakšna posploševanja! Uspešen umetnik mora očitno biti brez prebite pare, imeti določene psihične težave, biti samski ali vsa nesrečno poročen, biti prave vere in bog ne daj imeti oboževalce. Leonardo da Vinci(Avtor najbolj znanega umetniškega dela na svetu – La gioconda in tudi omenjene zadnje večerje) je vse življenje delal, dela po naročilu. Še več! Po vse verjetnosti je bil celo homoseksualec, ki imel tudi za tisti čas izredno veliko delavnico. Če bi ga v Mladini postavili v današnji čas, bi verjetno zapisali, da je bil pravi (neo)liberalec in podjetnik!
“Great minds discuss ideas; average minds discuss events; small minds discuss people.”
Kje je Simona? Kaj Simona sploh počela brez vsej teh ljudi, ki počnejo vse te “grozne” stvari?
Ne vem, kje ste brali kar koli o tem, da bi moral bit umetnik brez prebite pare in bolehat za psihičnimi težavami … itd. Izmišljujete si nekaj v tri krasne, kar kritizirate in klepetate sam s seboj. O čemer blejate, nima veze z mojim tekstom.
Ne čutim se ravno kompetentnega za pretirano modrovanje, pa vseeno: Vso znano zgodovino človeštva se v vojnah (in drugače), pobijamo. Razlog v naši naravi: VSE VRSTE, še enkrat: VSE VRSTE se množimo do maksimuma, t. j. dokler so na voljo sredstva za preživetje (hrana, prostor in stotine drugih sredstev ali pogojev …), zatem pa se vojskujemo. In zdaj smo tik pred tem, 8,1 milijard nas je že!
Vsi drugi, še tako modri razlogi, so pred tem dejstvom irlevantni!
Odlično povzeto. Enim pač ni in ne bo jasno.
… in jim noče bit jasno.