Srbijo je doletela neverjetna sreča! Prava kapitalistična pravljica o uspehu. Kot zgodba o pregnani princeski, ki na pločniku najde loterijsko srečko z mega glavnim dobitkom. In potem živi srečno do konca svojih dni. Obstaja pa še bolj sanjska verzija mita in legende. Narod nekega lepega dne izve, da je njihova gruda polna zlata ali nafte. Ne, ne … prestavimo se raje v leto 2024, v dobo lažnega zelenega prehoda za budale. Narod trči ob enormne zaloge litija na lastni grudi. Ob surovino tehnofevdalistične prihodnosti, ki je bila še pred dvajsetimi leti skoraj ničvredna. Časi se spreminjajo in država lahko kadar koli postane ena najbogatejših na svetu in ves narod živi srečno do konca svojih dni. Tako kot mnogi v Afriki, ki se zasužnjeni ubijajo v strupenih rudnikih. Kakšna idila! Res sreča! Tako kot na primer Venezuela že od nekdaj sedi na nafti in uživa silno materialistično blaginjo. Morda najdejo še litij in postanejo popolna hegemonija, ki nas vse druge “luzerje” zasužnjuje, nam diktira politiko in nas nasploh zajebava v glavo. Ni lepše pravljice od pravljice o premožnem diktatorju. Tako zatrjuje kapitalistična religija.
Zakaj ima torej srbska sreča enako grenak priokus kot zgodovina vseh kolonij in držav, ki se ne uklonijo dominantnemu korporacijskemu kapitalističnemu redu. Zakaj Aleksandar Vučić srečno in ponosno ne umiri množic divjih protestnikov na ulici z obvestilom, da bo Srbija sicer žrtvovala del svojega ekosistema popolnemu uničenju, ampak nič hudega, saj tega dela ekosistema sploh ne potrebujejo! Državno črpališče litija je namreč tako bogato in pomembno vsaj za celotno Evropsko unijo in še posebej za nemško avtomobilsko industrijo, da bodo v državno blagajno letno pritekale milijarde. Uvedli bodo spodoben univerzalni temeljni dohodek za vse državljane, zgradili infrastrukturo, najboljše šole, plače bodo poskočile, nikomur ne bo treba skrbet za pokojnino, dostopno zdravstvo in šolstvo. Nikomur ne bodo ponujali evtanazije, če si ne bo mogel privoščit kakovostne zdravstvene nege ali paliative in s tem povezane protibolečinske terapije na visokem nivoju. Državno podjetje, ki bo črpalo litij, bo seveda ustanovilo tudi tovarno proizvajanja baterij in … Oooohhhh …. sanjsko. Srbija bo že čez nekaj let povsem samooskrbna. Če bo zaradi strupenih odplak ostala brez lastne možnosti proizvodnje pitne vode in hrane, pa tudi ni panike. Bodo pač poceni kupovali vodo iz Slovenije, jabolka pa od kod drugod. Nikomur ne bo treba garat po kmetijah, ki ne bodo več obstajale. Zakaj neki pa bi, če lahko solato kupimo poceni v kakšni sosednji državi? Hihi…
No, namesto takšnega vzhičenega govora o pravljični bodočnosti bogatih Srbov, ki se jim lahko končno jebe za preostal svet, predsedniku Srbije ni preostalo drugega, kot da bombastično sestavlja stare znane floskule, ki se razpečujejo po državah sedanjega in bodočega tretjega sveta. Zgroženo je najavil, kako se bodo Srbi zaradi prekletih protestnikov odpovedali več milijonom letno, ki jih bojda krvavo potrebujejo, če preprečijo avstralsko-britanski korporaciji Rio Tinto, da na račun ozemeljskega opustošenja balkanske države legalno krade milijardne dobičke več desetletij. To pa še ni vse.
Še huje je, ko mora predsednik najavit posebno radost za državljane. Še bolj zaposleni bodo! Garali bodo lahko za male pare, saj se obeta več kot dva tisoč novih delovnih mest za Srbe. V rudniku! Ahhh, kakšna idila! Zgodovinska krilatica za sužnje se je dejansko že zdavnaj po svetu res prijela, zato ni čudno, da pošasti kapitala nikoli niso in ne bodo premogle najmanjše empatije ali celo spoštovanja do ljudi, ki predstavljajo delovno silo. Uspešno so že zdavnaj prepričali ljudi, da je njihov cilj zaposlitev. Ker tako radi garajo za kar koli že in pod kakršnimi koli pogoji že. Vsi še posebej radi garamo za proizvajanje škode! Vsi ploskamo podjetnikom, ki so takšne sposobne dobričine, da nam nudijo pač delo. Ker brez njihovih ponudb za delo, ne bi vedeli, kaj naj sami s seboj. Nekje bi mulili travo in blejali v sonce kot govedo. Mi ne hrepenimo po smiselnem, humanem in človeku koristnem delu za skupnost. Kaj šele po delu v humanih delovnih pogojih. Kaj šele po poštenem plačilu za delo in delitvi dobička. Ne hrepenimo niti po prostem času, kaj šele po preživljanju časa z bližnjimi. Radi delamo od zore do mraka, da nam ni treba doma prenašat bližnjih ali celo lastnih otrok. Kaj bi sami s seboj, pa tudi ne vemo, mar ne. Mi vsi na spisku smo totalni debili v primerjavi z lastniki podjetih in korporacij, ker hrepenimo le po tem, da bi delali za dobiček gospodarja. Magari prostovoljno!!! Če delamo brezplačno, smo še posebej ponosni nase!!! In vsi nas hvalijo, ker smo požrtvovalni prostovoljci!!! Ja, tako zabita svojat smo, da nas mediji še vedno s ponosno dikcijo obveščajo, da smo država, ki neverjetno prosperira, če beležimo nizko brezposelnost. Tako nizko brezposelnost, da moramo podpirat migracije za uvažanje cenene delovne sile. Kajti narod že pokriva prisilno garanje za bedno mezdo od zore do mraka, nekateri so se pa za malo več drobiža že izselili in predstavljajo drugorazredno migrantsko silo v bogatejši državi. Bogatejša država pomeni, da elitna peščica v družbi poseduje več premoženja na račun izkoriščanja revnih domačinov in vedno več priseljencev, ki blodijo s trebuhom za kruhom po svetu in se kdaj pa kdaj pretepajo z revnimi domačini po ulicah, kar vsaka oblast poimenuje kot nezaslišano ulično nasilje, ki ga izvajajo skrajni desničarji proti dobrohotni in strpni demokratični politiki.
V Londonu, Parizu ali Beflastu po ulicah zadnje leto baje vedno demonstrirajo le skrajni desničarji. Običajno ob masovnih migracijah in množičnem turizmu podivjajo, kadar kakšen priseljenec koga zakolje ali vrže v zrak večjo skupino ljudi. Težko požrem prizor, v katerem “novinarju” ni nerodno blejat takšne idiotizme po navodilu! Ogabni so. Tudi in še posebej na TV Slovenija. Enako so izvajali ob zadnjem dogodku v Londonu, ko so bile zaklane tri male deklice. Šlo je v bistvu za kopiranje identičnega dejanja na Irskem lansko leto. O čemer skoraj ni bilo poročanja. Britanska pobebavljena in prodana oblast je vztrajala, da so demonstracije sprožile lažne objave na družbenih omrežjih, da je dejanje zagrešil ilegalni migrant. In musliman. To naj bi bilo krivo za besnilo na ulicah. Ker obvestilo, da je takšen zločin storil legalni migrant ali mladi potomec migrantov iz Ruande, bojda popolnoma spremeni poanto. Še posebej skrajni desničarji, na katere se politikantski hinavci sklicujejo, bi pomirjeni ostali doma ob vrčku piva in si rekli: Aha, potomec migrantov iz Ruande je ubil male deklice. Legalni migrant. Okej. Zdaj pa nismo besni.
Takšne kozlarije blejajo dandanes mediji. Brez sramu!
Sledilo je še obveščanje, da družina napadalca ni muslimanska. Čeprav se je najstnik bojda pridružil skrajnim islamistom. Pomembno je, da se vsi skregajo okrog oslove sence. Legalni migrant, ilegalni migrant. Iz Ruande ali Alžirije. Črn ali zelen. Musliman ali zgolj priložnostni islamist. Nebulozovanju ni konca! Ker nobena globalistična vlada – še posebej liberalci, ki lažejo, da so levičarji – ne želi razprave o tem, kako države v spregi s kapitalisti delujejo le še kot podjetja, ki preprodajajo poceni delovno silo. Uničenje nacionalne in kulturne identitete Zahodnih držav in množična preseljevanja gor in dol po svetu ob vojnem plenjenju je nujnost, da se plenjenje nadaljuje. Da nas čim več postane izseljencev in drugorazrednih obvladljivih priseljencev v tujih državah. Za drobiž. Delovna sila mora krožit, da se lahko ohranjajo nižji stroški dela. Podjetju Država ustreza, da se sužnji kregajo in pretepajo med seboj. Še lepše je, če v države uletava travmatizirana delovna sila, ki so v resnici vojni begunci, polni gneva in maščevalnih sanj. Naj sejejo po ulicah strah in bedo iz zakulisja svojega spomina. Moramo plačat davek na plenjenje in ubijanje vojnih dobičkarjev.
Te bede ne doživljajo Zahodni tajkuni in vojne pošasti, ko se sončijo, trapajo neumnosti in praskajo po jajcih v Dubaju ali Monaku. Peščica pohlepne, primitivne in psihopatske drhali je ugrabila preko korporacij cele države, mi pa nasedamo podtaknjenemu pričkanju, ali je bil zločinec legalni ali ilegalni migrant, pa ali se je moški v ženskem športu ali ženskem zaporu rodil z žblj sindromom, duševno motnjo ali takšnimi ali drugačnimi genitalnimi anomalijami. Kot da bi bilo to bistvo česar koli. Prodani fašisti na oblasti vse kritike stanja stvari zmerjajo s fašisti in skrajnimi desničarji. Še klasične feministke smo postale kar naenkrat konservativne radikalne fašistične prasice. To se zgodi, ko zavladajo neoliberalni pohlepni psihopati, ki se predstavljajo za marsikaj, kar niso. Včasih se prikazujejo kot levičarji, včasih kot ženske z brado in brki, stalno se nam pa predstavljajo za demokratične borce proti vojni in nasilju, medtem ko tovorijo orožje v Ukrajino in na Bližnji vzhod ter ustvarjajo masaker nad ljudmi, da bi se dokopali do novih poslovnih priložnosti in uničili države, ki so jim pri tem v napoto.
Nekaj najbolj bizarnega in povsem nelogičnega, kar se je v politiki v aktualnem letu zgodilo, se je zgodilo ravno v Srbiji. Že pred dvema letoma je Vučićeva oblast ustavila projekt Rio Tinto, saj so Srbijo zalili valovi resnično množičnih in angažiranih protestov. Vučiću se je resno zamajala oblast. In zdaj naj bi uletel na sceno z istim ukrepom, ki je bil že obsojen na radikalno zavrnitev s strani ljudstva in si lopatal izgubo oblasti. Kot popoln idiot naj bi to storil celo v okoliščinah, ki niso bolj primerne za poskus uspešne propagande in implementacije poslovne ideje, ampak so okoliščine in negativna nastrojenost ljudstva še v slabšem stanju kot pred dvema letoma. Kadar se nam, ki se s politiko podrobno in že dolgo ukvarjamo in ji sledimo po svetu, pojavi pred nosom nekaj tako bizarno nelogičnega, to pomeni razlog za postanek in raziskovanje, kaj neki se v resnici dogaja.
Bizarnost je še posebej bizarna, če vemo, da je Vučićeva oblast ravno pred kratkim sklenila odlične posle s Kitajsko, o čemer mediji bore malo poročajo. Kitajci bodo investirali veliko v infrastrukturo Srbije. Zgodila se bo železniška linija z Madžarsko, ki bo radikalno hitrejša. Madžarska pa je tudi s Kitajsko sklenila nezanemarljivo zavezništvo in posle. Saj ne boste verjeli, ampak na Madžarskem bodo Kitajci zgradili tovarno za električne avtomobile. Kitajska je zaenkrat absolutno dominantna in vodilna država na trgu pri proizvajanju baterij. Dominira z zalogami litija, kar povzroča sive lase Ameriki in EU. Nemčiji se ravno zaradi Kitajcev sesuva monopol z avtomobilsko proizvodnjo. Zelo dvomim, da bi bili Kitajci veseli, če bi Srbija sklenila posle z EU, ki bi omogočili Zahodnim velesilam izključit Kitajsko iz igre na trgu.
Vučić seveda slovi po diplomatski politični taktiki sedenja na dveh stolih. Po eni strani govoriči in deluje, kot da je Srbiji realno v interesu, da se pridruži EU, po drugi strani pa politično sodeluje in podpira Rusijo, Kitajsko in podaja dvoumne izjave o možni pridružitvi Srbije Brics-u. Do določene mere takšna politična demagogija deluje obrambno celo uspešno. Brez dvoma. Do radikalne točke, ko je treba jasno pokazat pravi obraz. Zaostritev razmer se je zgodila že ob eskalaciji vojne v Ukrajini in posledičnih geopolitično motiviranih nemirih na Kosovu. Ampak zdaj je pa šale res konec in demagogija ne bo več predstavljala zadostne formule obrambnega političnega uspeha v državi na Balkanu, ki ga osvaja in si ga podreja Zahodna globalistična hunta, pri čemer je Srbija zdaj že zgodovinsko v precej ranljivem položaju. Izbrat bodo morali blok zavezništva in si izborit košček suverenega upravljanja z državo. Državljani namreč. Ki na žalost z neumnostjo, ki se pojavlja v takoimenovani opoziciji, ne vzbujajo dovolj upanja.
Da ne bo pomote. Prenekateri po družbenih omrežjih delite ganjene prispevke z aplavzi srbskemu narodu, ki se vehementno bori za svojo državo z množičnimi upori na ulicah. Prizor je res ganljiv in hkrati vzbuja vero v moč ljudstva, česar nismo več vajeni, saj že zdavnaj prodana lažna desna in leva politika neverjetno uspešno zatira vsakršne proteste, kar smo nazadnje lahko spremljali tudi v Londonu. Malo okličejo pisan nabor protestnikov za skrajne desničarje, kot so v covid časih vse protestnike oklicali za preklete anticepilce in teoretike zarot, potem pošljejo na ulico nasprotno ideološko bando in skušajo prikazat vso zadevo, kot da gre za boj dobrohotnih levičarjev proti fašistom! Množične proteste Occupy WallStreet so zatrli zgolj z ignoranco. Protestniki so premalo vztrajni, da bi zdržali brezmejno vztrajnost kapitalistov. Vsem slej ko prej pade volja do razgrajanja, oblast kapitala uspešno odvrne pozornost stran od sebe in svojega delovanja proti interesom zasužnjenega ljudstva v državah, ki niso več države s svojo kulturno identiteto in sistemom, ampak so zgolj podjetja, ki trgujejo s teritorijem, nepremičninami, surovinami in čim bolj poceni delovno silo z vseh koncev in krajev.
Množični protesti v Srbiji vzbujajo upanje v moč ljudstva. Vendar je na žalost nezanemarljiva kritična masa tega srbskega ljudstva tudi že tako poenostavljeno poneumljena, da Vučićeva najbolj organizirana opozicija spet služi interesom Amerike in EU s takšnimi nebulozami, ki jih spuščajo v eter ob rušenju Vučićeve oblasti, da se sprašujem, ali so Srbi prespali celotno ero roparske tranzicije ter kolonizirane Slovenije in kasneje Hrvaške po razpadu Jugoslavije. Kaj šele da bi jim bilo jasno, kaj in zakaj se dogaja Venezueli in podobnim državam, ki so obsojene na vojno z Ameriko v lastnih vrstah, tako da jim nafta bore malo koristi. Zato se tudi v Srbiji, kjer je ljudstvo – kot ponavadi – prav tako ideološko in politično razklano na dva pola, zlahka odvijajo skrajno paradoksalni in tragikomični dialogi.
Oglejte si na primer srbski intervju z antropologom, ki s širšo ekipo ekspertov že več let natančno proučuje okoliščine rudarjenje litija po različnih državah in državah, kjer obstaja še neizkoriščena možnost. Srbski avtor intervjuja, ki očitno izraža, da predstavlja zagovornika opozicije oblasti Aleksandra Vučića, uporablja temu primerne Zahodne krilatice, da gre za mafijsko državo in podobno. Podpira demonstracije proti razprodaji Srbije korporaciji Rio Tinto, a hkrati – kot bi trpel za hudo obliko kognitivne disonance – bleja o demokratični vladi v Nemčiji in zagovarja priključitev Srbije EU in Natu, a pri tem želi, da Srbija ne bi predstavljala le kolonije v EU. Človek ne ve, ali bi padel v smeh ali jok ob takšnih oksimoronih.
Na srečo je bil sogovornik – sicer tudi profesor na Oxfordu – bistveno manj spolitiziran, kot se je zdelo avtorju intervjuja samoumevno. Pojasnil je srbski žrtvi Zahodne propagande, da je morda srbska oblast res mafijska, ampak da iluzije o demokracijah v EU in Ameriki, ki naj ne bi delovale mafijsko, so pa milo rečeno … iluzije pač. Izpraševalcu je celo pojasnil, da je ameriško ljudstvo v enakem ali še hujšem položaju, kar se mafijskega upravljanja tiče, kot Srbija. In Srb z opranimi možgani je ob teh pojasnilih le molčal. Ker preprosto ne zmore polemično preklopit programa s skrajno poenostavljenim političnim stališčem na širši kontekst, kar pa srbskemu narodu ne omogoča ustreznih razmislekov o strategiji, ki bi omogočila gradnjo suverenosti in izognitev, da postanejo le kolonija. In to hudo izropana kolonija. Pristajajo na blokado konstruktivnega diskurza in se udinjajo politični retardirani retoriki, ki jim jo vsiljuje Zahodna hegemonija. Ste za EU in Ameriko ali za Rusijo in Kitajsko. In celo zdaj, ko je več kot očitno, kako si želi EU v sodelovanju z ameriškim hegemonom podredit Srbijo, ki predstavlja še edino oviro globalistom na Balkanu, obstaja Srb, ki bleja nebuloze o priključitvi EU, da bi postali neka nemafijska demokracija in enakopravna članica EU, ne pa navadna izropana kolonija.
Zato tudi opozicijo na srbskih ulicah rešuje le Vučićeva demagoška oblast. Ker tisto, kar si oni želijo in iluzorno dojemajo kot rešitev izpod mafijske diktature, jih bo stalo kvečjemu ovenčanja za najbolj degradiran narod na svetu, ki se je dokončno predal na Balkanu. Ko nobena sila ne užge več, Zahodna globalistična mafija vedno pride s kovčki denarja. Nakradli bodo seveda bistveno več, kot so drobiža razdelili izdajalcem naroda. Vedno isto. Zaenkrat so Srbi namreč v takšnem položaju sivine, da se s pametjo lahko še rešijo. Ampak Srbije prav gotovo ne bodo rešili cepci po medijih in na ulicah, ki si morda domišljajo, da ima Slovenija na čelu oblasti nekega podjetnika z lovkami v energetiki, ki predstavlja za Slovenijo pravljico o demokraciji in socialni državi. Da nek Robert Golob ne bi poceni prodal Slovenije v manj kot minuti, če bi našli zaloge litija. Tako, kot je hitro podpisal sporazum z razprodano in zapufano Ukrajino v našem imenu za deset let in še marsikaj spornega!
Trdim, da Alesandar Vučić ni retardiran in da ni prišel po dveh letih na plano z isto uničujočo idejo, ker bi mislil, da ga tokrat množične demonstracije ne bodo ovirale pri sklepanju poslov z izjemnimi provizijami za lopove ob koritu. Provizija je ljubkovalni naziv za legalizirano korupcijo ali celo nelegalno korupcijo, ki si jo lahko brez sankcij privoščijo lopovi na položajih moči. V resnici se prekinitev dogovarjanja s korporacijo Rio Tinto nikoli ni zgodila. Kajti pritiski Zahodnih mafij na Srbijo so enormni!!! Bistveno večji kot na Bolivijo, ki sicer premore še več zalog litija od Srbije, a prav tako iz logičnih razlogov odlašajo z odločitvijo, da bi surovino masovno tržili, čeprav bi oni izvajali rudarjenje preko nacionaliziranega podjetja v državni lasti, kar pomeni, da država ohrani proces v svojih rokah in ga lahko kadar koli prekine. V Srbiji zaloge litija niso na področju, da rudarjenje z vsemi kemičnimi odplakami v paketu ne bi zastrupljalo srbskega prebivalstva. Ne gre za neko oddaljeno “puščavsko” območje, kjer bi mafija Rio Tinto zagrenila življenje in uničila habitat le aboriginom v Avstraliji, kar so tudi storili. Gre za poseljeno območje z rodovitno zemljo in reko v bližini, kar bi – poleg izselitve dela prebivalstva – uničilo ogromno rodovitne zemlje nepovratno, onesnaženje reke in podtalnice pa resno ogrozilo pitno vodo.
Srbija korporacije Rio Tinto ne bi mogla nacionalizirat, zato bi postala v primežu zasebne korporacije pač suženj dobička korporacije in močnih držav. Oslabljenje Srbije na Balkanu je velikega strateškega pomena za Zahod. Dve muhi na en mah. Pridobili bi dragocene surovine za blaginjo svojih kapitalistov, hkrati pa ekološko, moralno in politično uničili Srbijo, s čimer bi se sprostilo plenjenje in podreditev Balkana, pri čemer kosovska mafija že marljivo sodeluje. Kako delujejo korporacije, jasno pokaže sprehod v vas, kjer namerava Rio Tinto služit milijarde. Oglejte si video in videli boste, da je tam že okrog petdeset hiš brez streh. To so prodane hiše korporaciji Rio Tinto. Ljudje so se že izselili in zbežali. Dobili so navodila, da porušijo streho, zaradi česar je z bagrom lažje porušit stavbe, poleg tega pa sam prizor hiš brez streh obvešča javnost, da tam ni več prostor za bivanje. Korporacija je očitno sveto prepričana, da bo dosegla svoje. Tako ali drugače.
Gre za tako visoke politične in ekonomske vložke, da v Srbiji ne obstaja hipotetična oblast, ki bi bila imuna na izsiljevanje Zahodnih globalističnih mafijcev s svojimi korporacijami. Vučić si je morda celo želel sprožitve še enih množičnih protestov v Srbiji za alibi, ki bi omogočal ustavljanje pritiskov, ki brez dvoma obstajajo. Ali pa se je že usral in prodal. Če se ranljiva država upre apetitom Zahodnih močnih mafij, bo gotovo deležna na trgu dodatne diskriminacije in ekonomskih sankcij – izrečenih ali neizrečenih. Situacija je težka. V primeru jasno izrečenega odpora Zahodu in sklenitvi potrjenega zavezništva s Kitajsko, pa bi lahko tudi Kitajska izrazila kakšne upe po dodatnih zalogah litija iz Srbije. V vsakem primeru pa imajo Srbi več možnosti za obrambo pred Kitajsko, ki ne trpi pomanjkanja litija in dominira, kot pa z EU, ki potrebuje ogromne zaloge, da bi Kitajsko izločili s trga.
Rešitev za situacijo sodobne kolonizacije držav globalistov je v rojevanju nove politične paradigme, ki se zoperstavi aktualnemu korporacijskemu kapitalizmu z resnično delujočim mednarodnim pravom v imenu enakopravnosti in človekovih pravic ter povsem predrugačeno distribucijo kapitala in odporu potrošniškemu modelu globalistov. In skrajno depresiven je pogled na protestnike, ki kričijo neke slogane in parole iz prejšnjega stoletja, kot da se ne zavedajo, kje živijo in kaj se dogaja, medtem ko so ekonomsko izropani že do gat, kulturno in identitetno pa uničeni do praga lobotomije. Da malo ublažim pesimističen ton!
Obstaja optimizem, ker se vas mnogo in vedno več ljudi zaveda vsega, o čemer tudi sama pišem. In se upirajo in osveščajo preko družbenih omrežij. Obstaja zadovoljiva kritična masa ljudi, ki ji postaja jasno, kaj se dogaja in je odporna na propagandne lažnive parole prodanih dominantnih medijev s svojimi služabniki, ki niso več niti N od novinarstva. Vendar je problem v tem, da s pomočjo raznih prodanih “nevladnih” organizacij in skupin po družbenih omrežjih politike kapitala zaenkrat uspejo vse proteste demoralizirat in zatret zgolj s preprosto potezo, da po demonstracijah spustijo na ulice svoje lajajoče pse z zlizanimi lažnimi parolami in motivirajo h kričanju še tisto meglo par sto ali nekaj tisoč neumnežev, ki so bistveno bolj frustrirani in jezni kot dobro obveščeni, kaj se jim dogaja in zakaj. Manjka vztrajnost in neustrašnost osveščenih in prisebnih. Ta problem obstaja na žalost tudi v Srbiji, kjer se pa zdi, da so nekateri prespali celotno tranzicijo držav po razpadu Jugoslavije in si takoimenovana”opozicija” nekako želi stopat po isti poti, na kateri smo v Sloveniji že ugrabljeni, razprodani in kolonizirani. Kar je res patetično.
Za Srbijo bi bil rezultat pridružitve EU in Natu še bistveno bolj boleč. Ko poslušamo tudi od nekaterih Srbov nebuloze, da bi bili oni člani EU in Nata, hkrati bi pa radi, da jih neha napadat Rio Tinto in jih EU sprejme kot enakovredno članico in ne le kot kolonijo, lahko le debelo zijamo. Za takšne izjave bi v normalni in prisebni družbi osebam, ki jih izrekajo, svetovali najmanj psihoterapevtsko pomoč. Kar se pa v primeru kolektivnih psihoz in patologij, ki postajajo družbena običajnost v vedno hujših in tudi vojnih razsežnostih, seveda ne dogaja. Močno upam, da bodo Srbi postali vzor vztrajnega in uspešnega odpora. In da po tem ne bodo na politični ravni vse zasrali, ker oni bi, ampak ne bi.
Kot je dejal nek knjižni lik grozo sveta moramo uravnotežit z lepoto sveta
Izjemno, kot vedno!
Hvala!
Izjemen zapis.
Hvala!
Zakaj ni takih člankov v Delu ali Dnevniku? Da o Demokraciji in Mladini niti ne govorim ?
Ker bi izgubili sponzorska sredstva za izdajanje časopisa in lastnik, ki ne mara težav s politiko, bi udaril po mizi. Tako se je zgodilo tudi, ko sem napisala prvi prispevek o Ukrajini za Portal Plus, ko večina državljanov še ni imela pojma, kaj se tam v resnici dogaja. Takoj je padla cenzura, čeprav so vse informacije držale in ni bilo kakršnega koli argumenta, da tekst ne bi bil verodostojen ali da ne bi bil v interesu javnosti (ni bil v interesu politiki in botrom, ki so odvisni od politike). Prejela sem sicer željo, da nadaljujem s tedenskimi prispevki, ki prinašajo veliko klikov, ampak da imam prepoved pisanja o vojni v Ukrajini. Današnji novinarji se takšnim “navdilom” uklonijo in se ne čutijo odgovorni za cenzuro. Meni se zdi to škandal. Skratka, poslovila sem se od sodelovanja, objavila tekst na svojem blogu inn obvestila javnost, da je bil v mediju cenzuriran. Delo, Dnevnik, Demokracija ali Mladina so mediji, za katerimi bdi še bolj številčna in vplivna politična in kapitalska nomenklatura. Šiba samo še propaganda. Novinarska in publicistična svoboda je abslutno mrtva. Dezinformacije in zavajanja so popoolnoma dopustna in častno razsodišče ne deluje. Ker je zavajanje s konteksti dovoljeno. Hkrati se pa kot avtor ne moreš pritožit na nobeno razsodišče v zaščito svojega teksta, ker ima vsak medij pravico zavrnit, kar hoče, brez obrazložitve. To se izvaja v imenu uredniške svobode! V imenu uredniške svobode pa seveda na polno šiba prikrita cenzura. Ko je na primer javnost izvedela, da je bil iz tiskarne vzet časopis, da so lahko cenzurirali Markešev tekst, so vsi jamrali in izražali Markešu podporo. Popolnoma so pa vsi prezrli, ko je Markeš v intervjuju izjavil, da ne nasprotuje dejanju uredništva in lastnikov, ker je to njihova pravica in da ne bo javno govoril o tem, ker so se za zaprtimi vrati vse pogovorili in ker se javnosti nič ne tiče, kako medij ravna z nesporazumi. Bojda bi njegova javna beseda pomenila pranje umazanega perila v javnosti. Redno zaposlen novinar je dobesedno celo Sloveniji povedal, da se njemu zdi normalno, da se izvaja cenzura, da na to pristaja in da se bojda to javnosti nič ne tiče. Takšni novinarji imajo dandanes delo v uradnih medijih. Tisti, ki menimo ravno nasprotno in dojmemamo novinarstvo kot odgovornost in polaganje računov predvsem javnosti, smo pa itak cenzurirani in nezaželeni moralistični fosili.
Pozorno spremljaš srbsko sceno. Kapo dol.