Polemika o abortusu je obsojena na skrajno dolgočasno, plitko in neargumentirano bitko Za ali Proti, ki se nikoli ne razreši, ker nikomur od vpletenih ni v interesu niti dregnit v srž poante, kaj šele kar koli razrešit. Vsako leto se na ulici s transparenti in kričanjem pamfletov zberejo nasprotniki pravici do abortusa, letos pa skupaj z njimi tudi zagovorniki. Rezultat? … Vse ostaja isto kot lani … in predlani in …
Po eni strani imajo ženske orodje in orožje za uveljavljanje abortusa povsem v svojih rokah, a ga skozi celotno zgodovino in še danes ne uporabijo, ker one malo bi, malo pa ne bi. Abortus bi bil najbolj stabilno uveljavljen v zakonodaji brez pripombe v trenutku, ko bi velecenjene aktivistke sprožile resno agendo in ob vsaki težnji po prepovedi abortusa napovedale seksualni štrajk. Brez pravice do abortusa ni seksa, kar je edina stoodstotna kontracepcija, in čao! Naj se moški odločijo sami. Naj seksajo le z ženskami, ki pristajajo na idejo o bogu, ki da otrok na svet pač toliko, kolikor jih nastane glede na seskualni apetit moškega in plodnost ženske, ki – kot zgledna hišna oziroma družinska prostitutka – vedno bojda hoče, ko moški hoče in kakor pač hoče, zmore in zna. Naj seksajo le s tistimi ženskami, ki pristajajo na filanje s kontracepcijo, dokler in če ne zataji. Naj seksajo le v bordelu s stokrat zlorabljenimi hčerami neštetih očetov in si patetično natikajo znucan kondom, da bo kristalno jasno, na čem smo v odnosu moški – ženska. Ampak ne …
Ženske raje še vedno korakajo po ulicah in blejajo o nekakšni pravici do lastnega telesa, s čimer le dodatno jezijo vse narcistične moške, ki že celo zgodovino bildajo šovinizem na osebni globoki frustraciji, ker jih Mama ne mara. Institucionalizirane feministke trdijo, da so Oni le brezvezen košček njihovega telesa, ki ga je možno odstranit lažje od benignega tumorja. Po posegu pa je življenje bistveno boljše, kot če bi dopustile, da bi se benigna tvorba razrasla v prostoživečo maligno nadlogo na Zemlji.
Na tej točki se po mojem mnenju začne stara patriarhalna zgodba in hinavščina moških, ki se borijo proti abortusu in slavijo veliko Mater. Hinavščino zaznavam v tem, da jim frustracija ne dopusti, da bi neposredno spregovorili o tistem, kar jih v resnici žre. Narcizem jim takšnega samoponižanja ne dopusti, zato so pa izumili boga – mitološkega posrednika – ki žuga ženski namesto njihovega joka in stoka, ki jih ponižuje.
Na podlagi prisluha najbolj zavzetim demonstrantom po svetu, tudi njihovim predstavam srečnih posameznikov, ker jih mama ni abortirala ter raznim akcijam – kot je bilo npr. osupljivo klečanje in jok moških v Zagrebu pred par leti – je vse, kar sem vedno znova lahko slišala in zaznala, predvsem globoko narcistično cmerjenje, ker jih Mama ne mara. To se še posebej izrazi v primerih, ki jih spustijo v medije kot simbol oseb, ki jim je grozil nezaslišan umor, še preden bi se rodili, a – glej ga, zlomka – zdaj so tu, odrasli in hvaležni, ker so rojeni. Črna komedija ob teh prizorih je neizogibna. Mnogi zagovorniki abortusa in večinoma tudi splošni politični nasprotniki buljijo v te histerične samoljubne osebke, ki na videz jočejo od sreče, ker so rojeni (in jim dol visi za vse rojene nesrečnike na svetu) in po družbenih omrežjih padajo pričakovani stavki, ki izražajo strupeno naglašeno željo, da bi jih mama abortirala in bi nam bilo prihranjeno njihovo teženje.
Debata o abortusu je pravzaprav debata med pravico do enakovrednega in kakovostnega življenja ter pravico do golega rojstva, pri čemer se nasprotnikom pravice do abortusa fučka za življenje rojenih, ker ne more bit drugače. Niso namreč ustvarili še niti približka življenja, v katerem bi se lahko pohvalili z zadostnim nivojem brižnosti in spoštovanja do življenja ter zadovoljive kakovosti bivanja za vse. V zraku vedno znova obvisi vprašanje, kaj je narobe z določenimi ljudmi in kdo so ti ljudje, ki jih bolj boli prizor odplaknjenega zarodka od nesprejemljive tragedije številnih otrok in kasneje odraslih po svetu, ker nismo dosegli še niti osnovne stopnje humanosti, čeprav se povsem zavedamo njenega pomena.
Vrnem se torej k prizoru jokajočih moških, ki klečijo. Skušam absorbirat njihov odnos do lika, vloge in figure matere. Prizor je povsem nedvoumen. Moški samoljubno objokuje svojo tragedijo, ker ga mama noče in ga celo abortira. Ne le to. Mama noče v vseh ozirih žrtvovat svojega življenja, ker njega tako zelo obožuje – svojega otroka. Ne le da noče živet samo za njega, ampak ga celo abortira, odplakne, ubije. Kurc te gleda, ne boš mi težil! Ne želi si, da Sin sploh pride na svet, kaj šele da bi se ubadala z njim ali celo žrtvovala lastno življenje za njegovo ropotanje in rožljanje po tem svetu. To ni njen edini smisel, niti najvišji smisel ne. V prizoru tistih klečečih moških in tudi v izrazito emocionalni molitvi in retoriki nasploh, ki na površju zveni, kot da gre za sočut do nekih neimenovanih nerojenih, nedolžnih otročičev, ki se ne morejo postavit zase v trebuhu matere, gre v resnici za narcizem – za patološko sočutje do sebe, ubogega mene, ki ga mama ne mara. Posledično se razvije jeza, bes, sovraštvo in šovinizem, ki itak temelji na korenini tega istega motiva že skozi celotno zgodovino. Mama mi sodi, mama me ne mara, mama se bori za emancipacijo, kar pomeni, da noče živet le za MENE! Ker me ne ljubi dovolj, čez vse in preko vsega. Ubogi jaz. Zavrnjen in neljubljen.
Ženska gre v svojem biološkem razvoju avtomatsko skozi fazo telesnega zavedanja, da je hipotetična mati, stvariteljica. Ona v vsakem primeru odloča, ali se bo nekdo rodil ali ne, ker je nekdo v njenem trebuhu odvisen od njenega telesa. Ta prehod iz “jaz sem otrok” v “jaz sem roditeljica in sem Odgovorna” ni zgolj razumski, ampak tudi telesni. Moški doživlja očetovstvo le skozi razum. Zato očetovstvo lahko doživlja, lahko pa tudi ne (lahko sem res oče, ampak kaj pa če nisem … lahko sem zraven in pomagam, lahko pa tudi ne, saj je rojeni otrok za preživetje odvisen od materine dojke, ne od očetovega penisa). S tega vidika ostane moški nagonsko psihološko na ravni emocije otroka. Ženska v nobenem oziru ne more prešpricat osebne odgovornosti stvariteljice (boginje) in s tem odnosa do otroka, ki ne more temeljit le na objokovanju velikega nemočnega “Jaza”, ki je lahko ljubljen ali zavrnjen. Na tej točki menim, da se vzpostavlja odnos moškega do ženske – matere. In ves zgodovinski odnos do ženske, z vso paranojo in težnjami (nasilnega) nadzora v paketu. Saj moški bi raje videli, da bi ženske same od sebe živele le za materinstvo – za njih, a kaj ko celo zgodovino ne gre zlahka, pa jih je treba zaklepat v bajto in nadzorovat, da sploh veš, ali si res biološki oče ali nisi, in celo – da te ne ubijejo (abortirajo) ali se branijo seksa (da ne bi zanosile), ker te ne marajo. Ne marajo te kot otroka, potem te ne marajo kot odraslega in nočejo seksat s teboj (tu vstopi v igro akt posilstva in celo normalizacija posilstva z dogovornimi porokami in bordeli).
Frustriran moški, ki predstavlja v naravi fizično močnejšo žival, ne pa tudi stvarnika, si izmisli mitološko bitje, boga stvarnika. Ta je seveda moškega spola in bojda narekuje podreditev ženske (v vseh religijah enako, ker moška frustracija pač ne izbira rase ali naroda). Pravljica o bogu vzpostavi posrednika, ki moškega odvezuje sramote in krivde za šovinizem, ki izvira iz precej nečastne frustracije v gnevu do matere, ki in ker ga ne mara in ji je v breme. Prasica!
Ženska v tem procesu fantazme z emancipacijo nima šans, ker lahko dokaže svojo ljubezen do moškega le na en in edini način. Da ji materinstvo predstavlja in pomeni vse. In tu ni prostora za nič drugega. Če je ženska neplodna, se mora počutit ničvredno, sicer bo narcistični Sin v prvi fazi padel v depresijo, v drugi fazi bo znorel od besa, v tretji pa zanetil vojno, da bi se dokazal, da je vsaj močan – in bo brezčutno pobijal vse otroke, ki mu prekrižajo pot – če že ljubezni vreden ni. Neplodna ženska se lahko odkupi (kot nuna) le z materinsko skrbjo za otroke, ki so na primer osiroteli, in za odrasle moške, da bi se lažje dokazovali in bojevali kot bogovi, ker to v resnici pač niso. So samo otroci, ki jočejo, ker in če jih mama ne mara. Prasica!
Problem ženske v tej arhaični zgodbi je njena domnevna želja, da se moški in ženska razvijeta v dve povezani, enakovredni in sodelujoči bitji. Midva skupaj. Super! Domnevna želja pa žal razpade v trenutku, ko se ženska sicer že s pomočjo biologije neobhodno zave lastne odgovornosti do otroka v življenju (kar jo lahko potrjuje ali pa odbija in straši), kar pa še ne pomeni, da razvije odgovornost v odnosu do odraslega moškega. Ženska, ki zaradi teže bivanja razvije (erotično) fantazmo o sebi kot mali deklici, ki se nasloni na močnega moškega, ki jo bo varoval, hranil in negoval, trči ob neizogibno razočaranje. Prostovoljno se oslabi in podvrže zlorabi. Tam je moški, ki želi ostat brezpogojno ljubljen in razvajen sin, ob njem pa ženska, ki želi v zameno za materinstvo ostat brezpogojno ljubljena in nemočna hči. Kdo bo čigav nevzgojen otrok?
V tej (samo)destruktivni igri moški običajno zmaga zaradi fizične premoči in posledične zgodovinske uveljavitve premoči v vseh porah družbe. Feministična organizacija v službi politike postane zborček žensk, ki zaradi občutkov nesposobnosti jamra in moleduje zaradi zlorab, medtem ko moški zaradi občutkov nesposobnosti ne priznavajo zlorab, ampak tudi zlorabe interpretirajo kot akt svojega boja v krutem svetu ob nerazumevanju žensk do njihovega mučeništva.
Moški in ženska se znajdeta v stripu, v katerem sta oba razočarana nad likom matere in očeta, pri čemer oba ne sprejmeta odgovornosti do lastnega karakterja in s tem odgovornosti v medsebojnem odnosu.
Jaz tu vidim še en pomemben dejavnik. RKC. Ta se intenzivno bori proti abortusu zaradi enega samega razloga. €€€€. Več rojstev pomeni več donatorjev v bodočnosti. Ne morem zanemarit dejstva, da je donatorjev vse manj (nabirke, krst, birma itd.), saj ljudje postajajo vse bolj pametni (razen pi nas) in se odpovedujejo cerkvi (ne veri) kot krovni organizaciji goljufanja preprostih ljudi. In jasno, cilj RKC, ki ga pridiga ob vsaki maši in prepričuje “občestvo”, je – postaviti žensko nazaj v kuhinjo in jo spremeniti v stroj za rojevanje otrok. Ta trend je opaziti celo v politiki, ki na podlagi upada rojstev, od žensk zahteva rojevanje več otrok s sloganom “Moja stara mama je imela 6 otrok … blablabla!” (Mađarska). Na koncu ne pozabimo dejstva, da države planirajo za 2 ali 3 leta v naprej, RKC pa za 100 let in socializem/komunizem je bil v zgodovini RKC samo kratka epizoda – zdaj se pa zadeve intenzivno skušajo postaviti v stare tirnice – po možnosti srednjeveške.
RKC oziroma vse dominatne religije itak že od nekdaj podpirajo visoko rodnost iz razlogov, ki ste jih navedli. To je jasno. Ko in če ima religija oblast (vsaka religija je pravzaprav politika, ki se je konstituirala kot oblast, sveta knjiga pa kot zakonodaja) ima pač toliko večji vpliv. Tisto, kar ostaja bolj prikrito, so povsem enaki interesi politike kapitala. Daleč od tega, da bi bila to le specialiteta RKC in drugih dominantnih religij. Diktatura kapitala vedno planira daleč vnaprej, pa tudi vse velesile in globalisti, ne le RKC. Amerika in Kitajska imata stoletni plan. Rusija ga je prav tako naredila okvirno po debaklu v devetdesetih. Globalisti s sedežem v Davosu pa sploh. Manjše periferne in zasužnjene države ga ne delajo – med njimi je Sloveniija – ker v podrejenem in hlapčevskem položaju nima smisla. Se je treba najprej izkobacat iz maloumja in gradit na suverenosti z vsaj osnovnim pogumom in diplomacijo, potem se pa lahko začne planirat tudi dlje od treh let.
No, in globalistična politika že dolgo uresničuje svoj plan. Intenzivno spremljam in reflektiram, kakšno agendo in pamflete smo žrli pred desetletji, ki so nas pripeljale nekam, kamor nismo želeli in to niso izrojene ideje, ampak povsem uresničene ideje korpracijskega kapitalizma, mi smo bili pa pač nategnjeni z zavajajočo propagando, kaj Naj Bi nekaj prineslo, pa ni. Zato nam niti industralizacija niti tehnološki razvoj nista prinesla blagostanja, več prostega časa in dviga kulturnega nivoja, nižji delovnik, več svobodne karierne odločitve ipd. Vse obratno. Enako velja za migracijski koncept s pamfleti o strpnosti, izjemnemu bogatenju kultur v mirnem sobivanju itd., ampak je šlo za globalizacijski koncept miniranja nacionalnih identitet, kultur in rapidnega zasužnjevanja preko diktature kapitala, pri čemer postanejo države le podjetja, ki skrbijo za čim bolj poceni delovno silo brez izbire, pri čemer je vseeno, ali so domačini ali tujci, ki postanejo domačini. Enako se je odvijal proces uvajanja množičnega turizma, kar nima veze z romantiko dobrodošlice gostom, ki pridejo na obisk, ampak se mesta z močno kulturno identiteto uničuje, da pstajajo le tržnica, pleni nepremičnine in izseljuje domačine na periferijo ali čez mejo s trenuhom za kruhom. Itd. To je zgolj osnova. Tu nastopi pa demografski “problem”, ki za globalistični koncept niti ni problem, ampak predvideno stanje.
Diktatura kapitala namreč sredi poblaznjene potrošnje in nasmetenega sveta reče, da primanjkuje delovne sile (ob porastu nesmiselnih in škodljivih delovnih mest) in s tem opravičuje nebrzdane migracije, ki služiijo ohranjanju nizke cene delovne sile. Države, ki v tej paniki želijo ohranjat nacionalno identiteto življa in prostora, pa začnej sprejemat ukrepe za višjo rodnost. Logično, da k temu spadajo tudi poskusi oviranja ali prepovedi abortusa. Na mizo se namreč vržeta le dve opciji, ker sta le dve opciji v skladu z mafijskim ekonmskim sistemom. Ali množične migracije ali pa višja rodnost. V obeh primerih gre za koncept ustvarjanja bodočih generacij sužnjev, ki jih potrebujejo korporacije in ugrabljene države v službi kapitala. RKC se temu le pridružuje, ker je to že od nekdaj tudi njen koncept. Da se hrani z delom in davki (ali donacijami) podložnih. In od nekdaj se je bratila s kapitalisti, pa naj bo to legalizirana ali pa nelegalizirana mafija, s Siicilije ali pa iz Bronxa.
Dokaj enostransko razmišljanje.
Strinjam se, da bi Cerkev morala biti omejena na pridiganje znotraj sakralnih objektov, glede na ustavno ločenost od države.
A zavzemanje za večjo rodnost ni le po volji Cerkve. Niti ni le diktat kapitala. Je tudi potreba naroda za preživetje Mar to ni dodana vrednost?
Kako kažejo statistike Slovencem in drugim evropskim narodom. Čez 50, čez 100 let?
Ne ravno vzpodbudno. Ženska ima pravico, da sama odloča. A tudi narod ima pravico do preživetja. Diskurs različnih mnenj velja gojiti še naprej. Nihče od nasprotujočih nima listo povsem narobe!!!!
. . . potem najbrž podpiraš prepoved intervjuja z ono punco, ki hodi za življenje? (Možina)
Vrhunsko Simona!
Pravzaprav te je še prijetneje poslušati kot pa brati. Pri govoru lahko govoriš tudi ostre stvari, a imaš v glasu neko blagost, ki ostrino mehča.
Še!!!