Anže Logar: Orodje Janeza Janše ali preobrazba desnice?

Naslov prispevka, ki ste ga ravnokar začeli brat, je le mizeren promocijski vzvod na prvo žogo. Nakracala sem ga zgolj zato, da bi pritegnila tudi tiste bralce, ki jih realna vsebina bolj malo briga, ker niti ne premorejo mentalne in intelektualne kondicije za resno presojo o čemer koli in posledično spremljajo politiko bolj zaradi vznemirjenja in priložnosti za sodelovanje pri verbalni čustveni pornografiji na družbenih omrežjih. Kot bi spremljali nogometno tekmo, novo rumeno novičko ali kriminalno serijo B kategorije. Kdo bo koga in kdo je s kom?! Gremo pobirat stave. Politika z veseljem igra to igro in dominantni servilni mediji enako.

Vprašanje, ki ga mediji drajsajo neprestano, ali je Anže Logar z ustanavljanjem stranke le strateški predvolilni podaljšek politike Janeza Janše ali spremljamo nov poskus upornika iz vrst stranke SDS po Gregorju Virantu z Državljansko listo, je namreč popolnoma nepomembno. V primeru Anžeta Logarja je še bistveno manj pomembno, kot je bilo enako preizpraševanje relevantno v primeru Gregorja Viranta, ki je izgubil politično igro predvsem zato, ker je bil realen osamosvojen igralec na politični sceni. Anže Logar bo morda naredil kakšno drugo napako, Virantove pa ponovil skoraj gotovo ne bo. In mu tudi ni treba.

Anže Logar ni bedak in se ravno plitvin medijske krajine predobro zaveda. Za vse ostalo ga do volitev lahko bolj malo briga in skrbi. Njegova “kampanja” je zaenkrat vsebinsko skoraj popolnoma prazna in vsebuje le parolo z napevom “Mi se imamo radi, radi, radi, radi …!” Logar pravi, da bi se imel rad v parlamentu rad z vsemi, razen z Levico, s temi prekletimi skrajneži. Z miniranjem Levice Logar ničesar ne izgubi, ker volivci Levice zagotovo ne bodo njegovi volivci in ni jih več veliko. Logar stranko Levica bojda dojema kot tolpo skrajnežev – enako kot Janez Janša – kar je edina Logarjeva konkretna izjava do zdaj, ob kakršni si lahko predstavljamo osnutek političnega programa. Če ne bi seveda itak poznali njegovih političnih stališč že od prej in bi bil Logar dejansko novi obraz v politiki. Pa ni. Je pa stari obraz, ob katerem marsikdo vseeno nima pojma, kakšna so pravzaprav njegova politična in družbena stališča. Kaj naj bi odstopalo od politike Janeza Janše in kaj ne? Kaj je do zdaj v stranki SDS zamolčal v domnevnem nestrinjanju in si zdaj utira politično pot, na kateri bo lahko bistveno bolj sam svoj gospodar pri odločanju, komu se bo pokoraval, komu prodajal, za koga bo deloval in komu bo po potrebi lezel v danko. Kaj nam bo povedal, česar nam do zdaj povedal še ni?

No, moje mnenje je, da nam bo od zdaj naprej povedal še mnogo manj, kot nam je povedal do zdaj, pa mnogi izmed vas niste slišali. Anže Logar je politična figura, ki mnogo raje deluje in kuje (politični ali karierni) dobiček, kot se izpostavlja v javnosti in govori. V vlogi ministra za zunanje zadeve ga skoraj nismo slišali v javnosti, da bi vsaj vedeli, kaj sploh počne, kar pa ne pomeni, da ni pridno počel marsikaj. Njegov pristop imajo sicer Slovenci stereotipno najraje. Pridnost je zakon! Manj govori in več delaj! Strici in tete v ozadju vseh por družbe so zato v Sloveniji spontana in najbolj naravna folklora od osamosvojitve dalje. In toliko škode naši postsocialistični družbi in osupljive kraje države, kot je bilo storjeno Sloveniji brez najmanjšega uvida in odpora državljanov s pomočjo res pridnih, poslušnih, nemislečih, požrešnih in marljivih ljudi ob vseh koritih, bi težko našli na tem žalostnem planetu. V Sloveniji se gremo le še lažno igrico novih starih obrazov v politiki ugrabljene države, ki je zdaj pljusknila še na desni pol. In predsednica države pravi, da je to res super in lepo pozdravlja Logarja s svojo stranko na sceni. Logično. Saj brez abotne igrice novih starih obrazov tudi ona ne bi postala predsednica države. Logično je še bolj zato, ker vsebinsko med Logarjem in Pirc Musar ni nobene relevantne razlike, čeprav naj bi Logar predstavljal desnico, Pirc Musar pa se izdaja za bolj levo orientirano. Oba se strinjata, da sta sredinska politika, kar v prevodu pomeni, da sta oba navadna neoliberalca, oprode kapitala.

Logarjeva zaenkrat ena in edina programska težnja po široki koaliciji je tudi nekaj najbolj logičnega in prav nič izvirnega. Široko koalicijo ali dvostrankarski sistem na ameriški način zagovarja Janez Janša že od začetka svoje jasno začrtane politične kariere. Janši ni uspelo spravit Slovenije na skupni imenovalec parlamentarne poenotene diktature kapitala v imenu demokracije, Logarju bi pa bojda uspelo lahko. Zdaj je pravi trenutek, saj v ključnih političnih izhodiščih popolne podrejenosti Zahodni diktaturi kapitala med hlapčevanjem strank SD, Gibanja Svoboda, NSI in SDS razlik ni! Vsi so zgolj hlapci aktualne globalizacije, ki iz držav ustvarja podjetja s prodajanjem čim cenejše delovne sile, kar predstavljajo domači državljani in migranti, ki se uvažajo za vzdrževanje nizkih cen dela. Pika! Ameriška antisocialna oziroma antisocialistična propaganda je v tem procesu ključna že desetletja. Anže Logar je in bo kot zgleden hlapec ameriški “demokraciji” zagovarjal magari vojno v Evropi, da se le ustavijo kakršne koli težnje po spremembah v mednarodni neenakopravnosti, ekonomskemu monopolu ipd., na primer težnje Rusije v Evropi in Brics-a nasploh. Anžetu Logarju o tem političnem vprašanju ni bilo treba polemizirat že med kandidaturo za predsednika države, pa se mu je vse skupaj izšlo odlično. Skoraj bi zmagal proti konkurentki, ki je za razliko od mlajšega Anžeta Logarja celo povsem konkretno vpletena v tranzicijsko plenjenje državnega premoženja. Kritična masa volivcev v Sloveniji je tako lahko vodljiv bazen samomorilnih budal brez primerjave, da se niti čudit ni več mogoče. Še v Ameriki nateg volivcev ne gre tako zlahka skozi, zato se je pa moral celo Anže Logar “from Slovenia” preobrazit iz kopije republikanca v kopijo demokrata. Ko je Logar v oddaji Marcel izjavil, da za bodočo predsednico ZDA podpira Kamalo Harris, me je vrglo na hrbet od smeha.

Anže Logar se namreč od politike Janeza Janše razlikuje predvsem v pristopu. Od nekdaj je poosebljal držo, ki je bila pravzaprav kopija manir izobraženih in/ali podjetnih republikancev stare konservativne šole v ameriški politiki. Nikoli se ni udeleževal Janševih preveč divjih in prepirljivih medijskih orgij na družbenih omrežjih. Raje je bil bolj tiho, pridno garal in se zaradi svoje izkazane zanesljivosti počasi karierno vzpenjal ter na vsakem pomembnem položaju dokazal, da se on obnaša spodobno, urbano in nasploh povsem drugače kot novi politični sinovi Janeza Janše. Kot na primer provincialno regljav in zmerljiv Žan Mahnič, ki je postal po Anžetu Logarju očitno Janšev ljubši politični sin. Zelo dvomim, da je sicer Mahnič v srcu Janše premagal Logarja z vidika spoštovanja in političnega obeta, problem je le v tem, da je Anže Logar nadpovprečno ambiciozen in da mu je zgolj vloga Janševega političnega sina zagotovo začela presedat. Ogromno je dosegel v stranki in počasi prikorakal v leta, ko bi bil čas, da se strankarski foter spoka domov in prepusti položaj najboljšemu med mlajšimi. A to je žal tudi trenutek, ko lahko oče spozna, da bo moral “ubit” sina, če bo želel obdržat prestol. In Janša je tip vladarja, ki vlada najmanj do onemoglosti, če že ne uspe ostat priseben do smrti. Logar se je Janši počasi povzpel preko glave, zato se je Janša v skladu s svojim modusom operandijem raje začel igrat z Mahničem in podobnimi mentalno preprostimi “mladinci”, ki so bistveno bolj hvaležni Janši za vsako figo v stranki, ker bi sicer lahko verjetno nekje prodajali kvečjemu gnile hruške pod tržno ceno. Logar je postal politično zrel in odrasel sin v stranki, ki ga foter ne podpira več in mu zato v stranki grozi odmrtje. Razlika v letih med Janšo in Logarjem je premajhna, da bi se Logarju zdelo smiselno čakat na pogreb Janše, da bi ves osivel, upehan in ob zbadanju v hrbtenici prevzel zgolj stranko. Kje je šele pot na čelo Vlade RS?! S tega vidika nima druge izbire, kot da se opogumi in gre po stopinjah Viranta, v upanju, da se je iz Virantove zgodbe kaj naučil. V upanju, da si je nabral ob bok predvsem dovolj podpore, kar pomeni tudi denarja za stranko. Zato ne preseneča, da je privabil precej gospodarstvenikov, saj jim itak namerava dobro služit kot zgledna kopija republikancev stare šole, ki za svojo spolirano kariero pustošijo tudi po evropskih perifernih državah, na primer po Sloveniji.

Zakaj je torej Logar izjavil, da podpira Kamalo Harris in ne Donalda Trumpa? Odgovor je sila preprost. Ker Donald Trump ne ustreza figuri starih republikancev. V bistvu niti novih ne. Trump je narcističen kapitalist brez programa in stališč. Obrača se po vetru skoraj dnevno, glede na interes in lastno presojo o koristih. Nekoč je bil demokrat, ki je celo odlično sodeloval z družino Clinton. Republikanec je postal zgolj silom prilike in celo konkurent Hillary Clinton, ker se je želel proslavit kot predsednik, za kar je imel pa bistveno več možnosti na strani republikancev, ki so bili kadrovsko ravno takrat v krizi. Tudi republikanci so Trumpa sprejeli zgolj zato, ker so imeli z njim največ možnosti za zmago. Trump je ob svoji prvi kandidaturi tudi ugotovil, da bi mu pomoč Kremlja pri miniranju Hillary Clinton prišla pravzaprav zelo prav. Zato je sprejel zavezništvo za nedoločen čas s Putinom in izključno zato. Trump je tipičen kapitalist golega in celo trenutnega interesa, ki se lahko po potrebi spremeni v ciljih že jutri. Za Anžeta Logarja je Donald Trump povsem nesprejemljiv predvsem zaradi bratenja z Rusijo, kajti zanj je Rusija kot sinonim za na veke vekov preklete komunajzarje, ki hočejo okupirat Evropo in ves svet. Povsem v skladu z ameriško propagandno politiko. Kamala Harris kot Bidenova lutka je zato povsem logična nujna izbira.

V ključnih elementih razlike v politiki republikancev in demokratov v Ameriki ni. Gre za eno veliko koalicijo, ki je sestavljena iz dveh polovic in se včasih le malo sprička okrog identitetnih politik ali prekladanja državnega budžeta, sicer gre pa za homogeno partijo, ki zagovarja isti ekonomski in družbeni sistem in običajno tudi vojno plenjenje po svetu. Občasno nestrinjanje s potekom posamezne vojne se zgodi med republikanci in demokrati le v primeru, ko dobi en politični pol občutek, da na drugem političnem polu, ki je na oblasti, notranji mafijci nakradejo več. Politična stališča Anžeta Logarja so povsem kooperativna z ameriško politiko diktature kapitala in politiko mafijskega establišmenta EU, ki in ker hlapčuje interesom ZDA. Razume Izrael, da se “mora branit” pred teroristi. Tako preprosto je to, če v imenu osebnih političnih in kapitalskih interesov hočemo, da bi tako preprosto bilo.

Logar je pri vprašanjih identitetnih politik lahko tudi tiho ali celo pokima določenim pravicam gejev ali feministk, če je že ravno nujno, ker na polno težijo, tako da so lahko pri nas pomirjeni neoliberalci v stranki SD ali Gibanju Svoboda. Za to področje mu precej bolj dol visi kot Janševim vojščakom. Nesprejemljive pa so težnje Levice z izpostavljanjem drobnih socialnih pravic, z davčno politiko, ki ni všeč kapitalistom, agitiranje za izstop iz Nata in tudi pretirano agitiranje za pravice Palestincev. Takšne smernice je treba v kali označit za ekstremistične, še raje kar za teroristične, čeprav je seveda oznaka smešna za vsako socialno bitje, ki razume osnovne pojme humanosti in enakih možnosti v nasprotju s politiko brutalne tekmovalnosti in prostotržne potrošniške divjine nad sleherno žlahtno vsebino, ohranjanjem vrednega in smislom. Če je Levica esktremistična stranka, ki pravzaprav že zelo prilagojeno Zahodnemu globalizmu servira le socialne drobtinice na mizo za pomirjanje socialnega izbruha, kar ne moti težkokategornih diktatorjev kapitala, karkšen je na primer striček Soroš, potem se moramo zavedat, da je normalnost politike neoliberalcev navadna kavbojska plenilska zločinska hunta brez trohice socialne in kulturne zavesti.

Anže Logar ima že zdaj v komunikaciji z javnostjo vsebinske težave, zaradi česar vsebine ne slišimo. Brez dvoma se zaveda, da so njegova stališča vendarle za ogromen delež slovenskih državljanov, ki ne volijo SDS ali NSi, nesprejemljiva. Vendar se hkrati tudi zaveda, kako zlahka je možno s pomočjo benignih in servilnih medijev nategnit državljane, da volijo magari drek v žaklju z rožnato pentljo. Samo povedat je treba manj kot več. Manj je več. Če nočeš odgovorit na vprašanje, lahko blebetaš v prazno, dokler se izpraševalec ne utrudi, pa bo vse v redu. Greš na pogovor magari k Marcelu Štefančiču, ker s tem pokažeš pripravljenost na “dialog” z vsemi. Na veliko koalicijo, ki pomeni popolno parlamentarno podreditev Slovenije neoliberalnemu režimu. Potem pa v miru na vprašanje o genocidu, ki ga izvaja Izrael nad Palestinci, izgovarjaš neke bizarne besede, kako sicer nasprotuješ ravnanju Izraela z bolnicami in zdravniki, nikakor pa ne odgovoriš, ali podpiraš politiko Izraela s podporo Amerike ali pač ne. Iskren odgovor bi lahko spravil v slabo voljo preveč hipotetičnih volivcev. Na vprašanje o odnosu do vojne v Ukrajini in pošiljanju orožja v Ukrajino Logar odgovori, da je bila reakcija na vojno prepozna. In ker je že konec oddaje in se Štefančiču na njegovo srečo mudi, mu ni treba pojasnjevat, kaj neki naj bi bilo prepozno? Napad na Rusijo morda? Pri vprašanju o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne spet ni konkretnega odgovora, ampak le strinjanje, da je z morebitno korupcijo lahko križ v tej deželi, kar je treba preprečit. Kdo bi si mislil? Kaj takšnega pa ne bi odgovoril čisto vsak, ki bi ga poklicali pred kamero. In tako dalje v nedogled.

Amerika je že zdavnaj politične figure preobrazila v igralce “soap opera” kalibra in predvolilne kampanje spremenila v skomercializiran spektakel zvezdniških spoliranih podob, ki degradirajo vsebino do tolikšne mere, da lahko politična mafija bistveno lažje deluje po svoji volji. Poziranje, kretensko smehljanje, molk in “zabavno” blebetanje v prazno, da bi lahko nemoteno pridno delovali proti interesom ljudstva, ki se svojih interesov sploh ne zaveda več in jih ne zna niti artikulirat, kaj šele pričakovat. Anže Logar je očitno prepričan, da lahko s stilom prešprica vsa vsebinska vprašanja, ki bi mu lahko za dober volilni rezultat predstavljala v očeh volivcev breme. In bojim se, da se ne moti. Brez dvoma ni treba, da bi ga skrbelo branje programa stranke. Državljani večinoma ne berejo programov, pa tudi če jih berejo, večinoma ne volijo po vesti, ampak čredno volijo le manjše zlo z največjimi obeti za dober rezultat na podlagi propagande dominantnih medijev.

Logar se mora torej potrudit predvsem za to, da bo uprizarjal čim manjše zlo v primerjavi z izpričanim zlom že preverjenih kandidatov s strankami. In ja, v tem primeru je za dober volilni rezultat res lahko najbolj pomembno, da bo najbolj čeden, urejen, vljuden med kandidati in nekakšna personifikacija zaželenega zeta. In ja, Logar brez dvoma obvlada veščine, ki bi mu lahko prinesle zmago v slovenskem resničnostnem šovu z naslovom “Najbolj zaželen zet v dolini šentflorjanski”.

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

3 thoughts on “Anže Logar: Orodje Janeza Janše ali preobrazba desnice?”

  1. Se strinjam. Dodajam le to, da nima možnosti za prodor v parlament, ker ga večina janšistov ne sprejema. Tako bo janši (tega imena NIKOLI ne pišem z veliko začetnico) odnesel lep delež glasov in bosta tako oba na slabšem.

    Odgovori
  2. Bravo Simona. Toliko si logarja “obrala do kosti, do obisti” da, ko prebere ta tvoj superanalitični esej o sebi, takoj neha kandidirati za predsednika. Ali, bojim se, da si mu dala preveč in kvalitetnih smerjic, da se po njih ravna, izogiba čerem in zmaga. Meni je ljuɓša prva možnost.
    Ker, preprosto: je še en človeški politični onesnaževalec življenskega prostora slovenjcelnov, ki ga znajo celo izvoliti, kar bi bil absurd. S tem bi se potrdila primitivnost in nesposobnost volilnega telesa, kot se je že neštetokrat že dosedaj, v 30-ih letih.

    Odgovori

Leave a Comment