Ko se na geopolitičnem terenu zgodi nekaj nenavadnega in nepričakovanega – še posebej v povezavi z vojnimi območji – smo lahko prepričani, da gre za diplomacijo in okrepljeno delovanje obveščevalnih služb v ozadju, čemur sledi dogajanje v skladu s predvidenim procesom začrtanih političnih in ekonomskih interesov velesil. Zato je osupljivemu umiku Amerike iz izčrpanega Afganistana in prepustitev državljanov na milost in nemilost Talibanov kmalu sledil izbruh splošne vojne v Ukrajini, kamor je Amerika prioritetno usmerila vse razpoložljive ekonomske, orožarske in diplomatske sile. Sledil je napad Hamasa s podporo Irana in zelo verjetno vsaj posredno tudi Rusije (Hamasovci so bili takoj po izbruhu napada na Izrael na sestanku v Kremlju), osredotočenje Rusije na afriške zaveznice, krepitev Bricsa ter izbruh masakra v Gazi, ki je Ameriki rahlo pomešal štrene z novo fronto zavoljo podpore Izraelu – ameriškemu vojaškemu oporišču na Bližnjem vzhodu.
V Zahodnih dominantnih medijih lahko berete usklajeno retoriko o sirskih upornikih, ki so premagali strašno diktaturo al Asadovega režima, ne da bi vam bilo pojasnjeno, kdo je kdo in kakšna prihodnost se posledično obeta Siriji, razmerjem sil na Bližnjem vzhodu in posledičnih prioritetah v geopolitični prihodnosti. Retorika v skladu z ameriško in britansko Reuters propagando pač.
Ko se je Izrael pred dnevi “čudežno” umaknil iz Libanona in domnevno za nedoločen čas zakopal bojno sekiro s Hezbolahom, se je takoj enako “čudežno” razvnel prevzem Sirije, ki je bil v primerjavi z dolgoletnimi zatrtimi napadi “upornikov” režimu Bašarja al Asada “čudežno” tako zelo silen, da je tokrat Sirija s končno okupacijo Damaska padla le v nekaj dnevih, Bašar al Asad pa naj bi bil na begu. Povsem jasno je, da se je Rusija umaknila iz Sirije, posledično je kapituliral tudi Iran, saj al Asadov režim s svojo vojsko nikoli ni mogel sam ubranit svoje oblasti pred opozicijo, prepolno islamskih ekstremistov, ki jih Zahod ljubkovalno imenuje “uporniki”. Konkretneje gre predvsem za borce pod nazivom Hajat Tahrir al Šam (HTS) z zaveznicami pri rušenju al Asadovega režima. Zaveznica je tudi Amerika, čeprav se pretvarja, da ne podpira islamskih fanatikov, hkrati pa je vse upornike za rušenje režima v Siriji obilno oboroževala in veselo črpala (beri:kradla) nafto po sirskih ugrabljenih regijah. Kako hegemonski plenilki ni nič sveto, priča tudi dejstvo, da so se islamski ekstremisti HTS pod novim imenom formirali v okviru Al Kaide, ki jo je Amerika seveda zaradi interesov v Iraku uradno razglasila za prepovedano in skrajno nezaželeno teroristično skupino. No, razen če teroristična celica deluje za cilje Amerike po svetu. HTS danes v Siriji praznuje prevzem oblasti z vzkliki “Bog je velik”.
Izrael je s pregonom oblasti Bašarja Al Asada utrdil zavzetje Golanskega višavja, ki ga je okupiral in v svoji klasični maniri rapidno širil naseljence že od vojne leta 1967. Sirija se nikoli ni odpovedala zavzetemu ozemlju. Tudi Libanon je zahteval vrnitev dela ugrabljenega ozemlja, ki je za Izrael močnega strateškega pomena predvsem za oskrbovanje Izraela s pitno vodo (s pomočjo posebne tehnologije za prečiščevanje vode) in utrjevanje strateške moči na Bližnjem vzhodu. Zato preko dominantnih medijev ne boste slišali nobene vznesene besede, kako se po zmagi “upornikov” v Siriji sirski državljani veselijo umika Izraela z območja Golanskega višavja. Zaenkrat tudi ne slišimo nobene izjave iz Bele hiše – niti od Donalda Trumpa – kako bo Amerika prenehala krast Siriji nafto. Donald Trump je na družbenem omrežju X le zatrobil, kako je umik Rusije iz Sirije nekaj najboljšega za interese Rusije, ki od posredovanja v Siriji ob boku al Asada ni imela čisto nič, razen da je Barack Obama ob njenih intervencijah v preteklosti izpadel bebec.
Za Rusijo, ki se izčrpava v Ukrajini, zdaj seveda res izdatna pomoč v Siriji ni prioriteta, vseeno pa je dejstvo, da je državo pustila na cedilu. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je podal izjavo, da je čas za pogajanja z opozicijo, pri čemer je treba pazit, da Sirija ne pade v roke islamskih ekstremistov. Sirija je seveda že padla v roke gverilskih islamskih ekstremistov, uradni vodja politične opozicije na parlamentarnem parketu pa je seveda klasični kravatar, ki se je prodal Ameriki.
CIA vedno deluje od znotraj s svojimi agenti in hujskanjem k planirani revoluciji, z ustvarjanjem notranjih sovražnikov, ki predstavljajo zaveznike Amerike s svojimi pajdaškimi državami (predvsem VB, Kanada, v EU nemška legalizirana mafija, WEF hunta v Davosu …) pri ustvarjanju globalistične korporacijske diktature kapitala. Pomagajo si tudi z udarnimi ekonomskimi sankcijami nad državami (beri: ekonomski terorizem). Vseeno je, ali gre za Sirijo, Libijo ali Venezuelo, nekdanjo Jugoslavijo ali Sovjetsko zvezo, današnjo Albanijo, Kosovo, Moldavijo, Gruzijo, Romunijo ali Ukrajino (kjer je že Viktor Juščenko zagnal trdi nacionalizem s postavitvijo spomenika Stepanu Banderi v Ukrajini, ko je prifrčal v Ukrajino direkt iz bančnega sektorja v Londonu in zasedel prestol predsednika s pomočjo zagnane oranžne revolucije, kar ni dokončno uspelo in je presekal izvoljen Viktor Januković, po kasnejši Majdanski revoluciji in puču pa so bili legalizirani neonacistični gverilski bataljoni z napadi na Donbas) … Povsod je princip delovanja hegemona enak, le načini v razvoju dogodkov se razlikujejo glede na položaj in kulturo države.
Uradni vodja opozicije v Siriji Hadi Al-Bahra, ki se oklicuje za nedvisnega kandidata (vsi ameriški kandidati so “neodvisni”), je bil rojen leta 1959 v Damasku, kot inženir pa je diplomiral seveda v ZDA, na univerzi v Kansasu. Njegova poklicna kariera se odvija pod definicijo CEO. Bil je dolgoletni menedžer v turški korporaciji za marketing, deloval je tudi v Savdski Arabiji, od leta 2005 je menedžer v podjetju TechnoMedia. Zelo “sposoben” možakar, ki mu bojda ob sila zahtevni podjetniški karieri na področju marketinga, medijev in tehnologij ostaja na voljo dovolj časa in energije za vodenje sirske opozicije sredi konstantne vojne vihre, organiziranje oboroženih vojsk, vse do revolucionarnega prevzema države. Genij! Ameriške sanje ambicioznih posameznikov, ker je baje v svetu kapitala in “demokracije” možno vse, da si le priden in delaven.
Rapidni padec Sirije se je – kot kaže – dopustil predvsem kot posledica predhodnih pogajanj za mizo (ali preko mobilnih povezav). Obstaja velika verjetnost, da gre za rezultat razdeljevanja teritorijev in vzpostavljanja prioritet glede na interese velesil v sivem obdobju pred prevzemom oblasti Donalda Trumpa. Glede na to, da je Trump v predvolilni kampanji obljubljal urnebesne geopolitične razrešitve vojn, pri čemer je izjavil, da bo vojno v Ukrajini končal v enem dnevu, je zelo mogoče, da je padec sirskega režima v skoraj “enem dnevu”, rezultat uvodnega pogajanja z Izraelom in Rusijo za morebitno končanje vojne v Ukrajini v “enem dnevu” po inavguraciji Donalda Trumpa. Če se Rusija pred novo provokacijo Bidenove administracije ne bi umaknila, takšen brzinski razplet v Siriji ne bi bil možen. En dan je lahko v politiki na tak ali drugačen način zelo dolg ter bolj dinamičen in morilski kot v katerem koli izjemno srhljivem in napetem kriminalnem romanu.
Na prvi vtis je profitirala na severu Sirije tudi Turčija, ki je prav tako topotala po Siriji s svojimi oboroženimi vojščaki. Kot članica Nata si je lahko privoščila marsikaj, vendar pa interesi Amerike in Turčije niso povsem usklajeni, kurdsko vrelišče pa še tli, tako da posebne politične harmonije tudi pri tej frakciji ni za pričakovat.
Bašar al Asad je osmoljenec te krvave zgodbe, ki prav gotovo ni znanilka zlate prihodnosti Sirije. Seveda je bil režim al Asada diktatorski in po logiki stvari je oblast delovala tudi koruptivno. Vendar se je treba zavedat političnih kontekstov. Da je bil al Asad pač edini branik hipotetične suverenosti Sirije in predstavnik zmernega islamizma! In s tega vidika definitivno ni padel le sirski režim, ampak zaenkrat kar Sirija. Kadar je država na globalni šahovnici konstantno tarča ekonomskega terorizma in posledičnih nedemokratičnih blokad na trgu, propagandnih akcij raznih agentov po državi ter celo vojaških napadov in ropov naravnih resursov dežele, se država po logiki stvari še toliko bolj zateče k avtoritarnim metodam za poenotenje in discipliniranje ljudstva ter kopičenju finančnih zalog okrog oblasti za ohranjanje obrambne moči. Dokler gre. Tovrstnih procesov in mej verjetnosti bi se morali še kako zavedat tudi in predvsem v Sloveniji, ki je ta trenutek od osamosvojitve dalje in preko tranzicije praktično ugrabljena in razprodana. To pomeni, da ni nikakršnega preizpraševanja o tranzicijskem ropu, ker nam tranzicijski lopovi celo še vedno povsem mirno vladajo, ni boja za suverenost, upora proti razprodanosti države, brutalni privatizaciji, ki je sistemske narave (in ne zgolj stvar popravkov v zdravstvu ipd.), in proti kulturni podjarmljenosti, ampak imamo le razne tolpe pri koritu politike, medijev, kulture in gospodarstva, ki poslujejo s pufanjem pri EU legalizirani mafiji in/ali udinjanjem korporacijam ali raznim Soroš, Obama in podobnim krožkom.
Ta trenutek na primer Zahodni propagandisti očitajo al Asadu, da je bila državna vojska podhranjena in zato preslabo motivirana. Na drugi strani boste poslušali konstantne očitke, kako na primer venezuelski predsednik Nicolás Maduro omogoča in dopušča neznosno korupcijo znotraj državne vojske, kjer vojaki kar solo brez trgujejo s sodčki nafte. Maduro naj bi na tak način podkupoval vojsko, da mu stoji ob strani in ne pride do državnega udara. Ja, logično, da to počne. Poglejte, kaj se je zgodilo al Asadu, ki se je zanašal predvsem na vojaško podporo zaveznic (Rusija in Iran), ki v geopolitičnem vrenju očitno ne moreta več postavljat na prioritetno mesto pomoči državam zaveznicam, ko in če so ogroženi vitalni interesi na poti do višjega cilja. Tu ne gre za navijaško zbiranje izgovorov za kogar koli na katerem koli političnem položaju, ampak za zastavljanje ključnih vprašanj in iskanje odgovorov za rešitve pri razumevanju dogajanja v ustreznih kontekstih. Edino zastavljanje pravih vprašanj namreč sploh lahko ponudi možnost za ustrezne ideje v smeri sistemskih rešitev, ki bi dejansko vodile v smer zaželene demokratične, kulturno in ekonomsko suverene ter socialne družbe z (vsaj ekonomsko) enakopravnimi možnostmi za vsakega posameznika.
Dejstva o problemu vojaškega in ekonomskega izčrpavanja na geopolitičnem terenu se preočitno zaveda tudi Kitajska in zelo izolirano varčuje z močmi ob precej očitnem zavedanju, da se veliki obračun na geopolitični šahovnici šele bliža. Vprašanje je le, na kakšen način se bo razvil do epiloga, tudi za nas, ugrabljene države v Evropi.
Spostovana Simona
z velikim zanimanjem berem Vase clanke ,ki so polni dejstev katerih v nasem”svobodnem “tisku nicesar ne beremo -z izjemo Mladine .Poleg Vas je le famozen se g. Lipuscek,z svojim znanjem zgodovine in bistrim umom .
Hvala
Moj komentar je “prejsnji”-o Vas ,G. Lipusckom in “mladini”
Pozdrav
Igor Kosak