Kdo se pripravlja na 3. svetovno vojno in zakaj?

Ko smo po ameriških volitvah že skoraj pozabili, da je Joe Biden živ in da uradno še vedno dobra dva meseca celo vodi demokratsko stranko v odhajanju, se je začel igračkat z raketami in jih spuščat nad Rusijo. Da ga ne bi imeli še premalo poln kufer, je po Ukrajini raztresel še protipehotne mine, ki so sicer prepovedane, ampak ameriškim vojnim zločincem je itak dovoljeno vse!

Bidenu, ki je z eno nogo v grobu, se fučka za prihodnost življa. Namesto da bi s pajdaši pridno pospravljal pisarno, mu bistveno bolj teknejo maščevalne in uničevalne poteze. Če se narcističnemu motencu ali psihopatu ne uspe proslavit v spominu življa kot pomnjenja vredna kakovostna oseba, kar daljnoročno hinavcem in manipulantom običajno ne uspe, bo storil pač vse, da ga ne bi pozabili zaradi svinjarij in travm. Mnogi člani legalizirane mafije ob ameriškem državnem koritu so tako globoko v dreku korupcije in klientelizma, da si bistveno bolj želijo sprožit kaos magari v obliki 3. svetovne vojne, kot pa da bi se sprijaznili s pogajanji ali celo sistemskimi spremembami na mednarodnem parketu. Za male in velike pošasti kapitala je vojna seveda bolj sprejemljiv ukrep od izgube plenilskega monopola. Kakšnega posebnega smisla, s katerim bi kogar koli na svetu pritegnili, osrečili ali celo očarali, v življenju pač niso razvili. Obstajajo razlogi, zaradi katerih se na položaje moči v visokem odstotku prikomolčajo najbolj nekakovostne ambiciozne osebe v družbi.

Donald Trump z eksplozivno izbrano vladno ekipo volivcem obljublja, da bo med drugim po tekočem traku odpečatil tajne dokumente in obelodanjal mafijsko delovanje v Beli hiši. Vse od monopola Anthonyja Faucija (ki se je zavihtel na položaj v kabinetu Ronalda Reagana) nad zdravstvenim področjem v spregi s farmacevtskimi korporacijami, preko Epsteinovega klana pa vse do davnega atentata na Johna F. Kennedyja in Roberta Kennedya, pri čemer je Trump postavil na čelo zdravstvenega resorja kar Roberta F. Kennedyja mlajšega. RFK se je medijsko izpostavljal z močno agendo proti farmacevtskim lobijem in vodenju covid režima. Trenutno je promocijsko spravil v obtok dokumentarni film, ki je posnet po njegovi knjižni uspešnici o imperiju dr. Anthonyja Faucija. Trump je za razliko od prvega mandata, ko je kot “outsider” vstopil v Belo hišo dokaj spravljivo in sprejel v vladno ekipo tudi razne izkušene fikuse in dinozavre vladne trdnjave, tokrat zakorakal proti Beli hiši v resnem konfliktu z etablirano gardo na demokratski in republikanski strani, ki mu je metala polena pod noge že v prvem mandatu. Odločil se je sestavit hrupno vojsko ministrov iz karakterno sebi podobnih kalibrov.

Ali bo ameriškim globalistom v Beli hiši uspelo sprovocirat Vladimirja Putina?

Demokrati so za slovo od oblasti Ameriko pahnili v neposredno vojno z Rusijo na ukrajinskem ozemlju, s čimer se trudijo čim bolj onemogočit napovedan začetek Trumpovega pogajanja z Rusijo za končanje vojne v Ukrajini, ki vojno proti Rusiji dokončno izgublja. Vojni zločinec Volodimir Zelenski je z ekipo na oblasti kmalu po izbruhu splošne proksi vojne med ZDA in Rusijo v Ukrajini zaprl ukrajinske meje, sprožil tudi državljansko vojno in v državo ugrabil polnoletne moške državljane, zaenkrat stare od petindvajset do šestdeset let, če niso imeli možnosti podkupovanja ustreznih oseb ali drugih stranpoti, da bi lahko pobegnili v tujino. Največ ukrajinskih beguncev je našlo zatočišče v Rusiji, kar je zelo zgovoren podatek. Ukrajini dokončno drastično primanjkuje voljnih državljanov, ki bi brez odpora ali celo motivirani korakali v klavnico na fronto! Prisilne ulične rekrutacije, ki večinoma seveda ne pricurljajo do javnosti, so srce parajoče. O vojnih zločinih ukrajinske oblasti nad lastnimi državljani (tudi eksplicitno nad neuglašenimi novinarji seveda) ne boste s pomočjo dominantnih medijev na divjem Zahodu slišali skoraj nič, še najmanj od kakšnega domnevno “pogumnega” tožilca na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) v Haagu. Ste se pa naposlušali obilja Zahodne propagande, ki so hujskali k oboroževanju Ukrajine v imenu pomoči Ukrajincem z zločinsko zavajajočo agendo, kako je Ukrajina politično poenotena v motivaciji, da bi spravili Rusijo na kolena. Naposlušali ste se tudi obilja zavajajoče agende, da Ukrajina brani pred Rusijo celotno Evropo, s čimer poskuša prodana ukrajinska oblast v spregi z EU legalizirano mafijo, ki prodano sledi ameriškim interesom, še vedno potisnit v vojno z Rusijo celotno Evropo. Zdaj v pospešku!

Od začetka splošne vojne je namreč jasno, da Ukrajina sama ne more niti idealistično sanjat, da bi porazila Rusijo, tudi če jim Amerika in EU pošljeta vso razpoložljivo orožje dobičkarske orožarske industrije. Ko se je izkazalo, da se je Kremelj že predhodno strateško odlično pripravil na najhujši udar ekonomskega terorizma in kraje državnega premoženja (ljubkovalno poimenovano kot ekonomske sankcije), so se začele razblinjat sanje ameriškega establišmenta, da bodo uspeli ustvarit iz Ukrajine svoje vojaško oporišče sredi Evrope (podobno predstavlja Izrael na Bližnjem vzhodu) in fevd s poceni delovno silo za popolno ekonomsko nadvlado s črpanjem naravnih virov v Ukrajini, kar korporacije imenujejo “investicije v državo”. Toliko o imperialističnem trudu po popolnem nadvladovanju Evrope.

Ukrajina je polna pomembnih surovin za industrijo, ki jih sama ni zmožna črpat in z njimi trgovat. V igri so tudi omembe vredne zaloge litija, kar si lahko preberete v številnih člankih, ki zgolj obstajajo na internetu, a so medijsko v skladu s političnim imperialističnim interesom naših gospodarjev, ki trdijo, da v barbarski svet izvažajo demokracijo, povsem ignorirani. Poleg rovarjenja po Afriki in Bližnjem vzhodu bi se veliki ekonomski in kulturni okupator dokončno udobno nasral tudi v Evropo. Edina ovira na tej poti je seveda velika Rusija na robu Evrope, ki jo je treba uničit, kar so stare ameriške in britanske sanje od navideznega premirja po 2. svetovni vojni dalje. Hladna vojna se v resnici nikoli ni končala in NATO ravno zato še vedno obstaja. V bistvu se ni končala niti 2. svetovna vojna, zato med drugim poslušate, da je ekonomija vaše partizanske domovine odvisna od nemškega gospodarja v Evropi. Amerika je dosegla veliki met močnega udara nad socialističnimi državami v devetdesetih letih, ki se pa v primeru Rusije skozi zločinsko tranzicijo ni uresničil v popolnem načrtu. Predvsem po zaslugi prevzema oblasti kronično demoniziranega Vladimirja Putina z ostalo KGB ekipco, ki dobro pozna delovanje CIE. Zato je rušenje Putinovega režima za stare ameriške jastrebe, ki so v devetdesetih letih pod Billom Clintonom že korakali po Rusiji kot oblast v praksi in med katere spada tudi Joe Biden, ključnega pomena že par desetletij.

Kremelj se je na korak naprej v svetovno vojno, ki ga je zagrešila Amerika, odzval z izstrelitvijo eksperimentalne rakete Lešnik (Orešnik) na ukrajinsko ozemlje. Gre za raketo srednjega dosega, ki vsebuje možnost povzročitve resnega razdejanja moči atomske bombe, poleg tega pa je lahko opremljena tudi z jedrsko konico. Zaenkrat je Rusija premierno svareče le demonstrirala predvsem Ameriki, VB in EU prototip novega težkega orožja. Lahko bi rekli, da Kremelj zaenkrat uprizarja v Ukrajini modno revijo nove ruske raketne kolekcije.

V Kremlju se bodo verjetno na vse kriplje trudili diplomatsko zadržat, da ne bi nasedli na provokacije Biden&Blinken tandema, ki si očitno želi sprovocirat prvo potezo ruskega udara preko ukrajinske meje. Če se napad na Rusijo le ne bi stopnjeval v notranjost in v pretirane razsežnosti, bodo rakete okrepljeno frčale le na ukrajinske strateške točke. Sicer bo Rusija s kakršnimi koli vehementnimi dejanji raje počakala, dokler ne prevzame oblast v Ameriki Donald Trump, da se razjasnijo bodoča geopolitična razmerja. Kakršna koli pogajanja za mir, za nujne spremembe v delovanju mednarodnega prava in realne suverenosti držav pa bodo tudi pod Trumpom težaven podvig. Trump se nadeja poraza Kitajske na trgu z neviteškimi ukrepi in hkrati rad kaže mišice Iranu. Obe državi pa sta zdaj še dodatno podčrtano in poštempljano tesni zaveznici Rusije. Izrael preko železnih ekonomskih vzvodov seveda tudi pod Trumpom ohranja vpliv v Ameriki. Trumpova morebitna pričakovanja od Rusije, da bi ta v zameno za prenehanje pošiljanja orožja Ukrajini in blokado njenega vstopa v Nato morda zrahljala ali se celo odpovedala predvsem vojaškim toplim odnosom s Kitajsko, bodo malo verjetna.

Velika Britanija pod fanatičnim in fašistoidnim Keirom Starmerjem, ki ga vedno več državljanov poziva k odstopu že zaradi katastrofalne migrantske politike in resnega ogrožanja svobode govora (dobesedno so pomilostili armade kriminalcev v zaporu, da bi ustvarili prostor za državljane, ki jih država po novem zakonu lahko sodno preganja zaradi domnevno nestrpnih in žaljivih izrečenih besed na družbenih omrežjih) je seveda Ameriki s pošiljanjem raket v Ukrajino vdano sledila. Posledično so ZDA in VB spravile v resne težave tudi EU in še posebej Nemčijo, ki zaenkrat noče nad Rusijo poslat še bolj zmogljivih raket Taurus. Nemški premier Olaf Scholz je zdaj prvič odreagiral v geopolitični greznici razumno, ampak spet preočitno samo zato, ker mu je odklenkalo in se tudi on poslavlja z oblasti. Zato je tudi on storil nasprotno od tega, kar želijo klerikalni in še bolj fanatični vojni hujskači, ki naj bi prevzeli oblast na januarskih volitvah. Če bodo nemški državljani realno volili te blazneže, se bo zgodovina v psihopatologiji tega naroda z večjo verjetnostjo ponovila (ponavlja se že s podporo genocidni izraelski politiki). Rezultate predčasnih volitev v Nemčiji namreč že na polno propagirajo. S pomočjo javnomnenjskih anket za merjenje (beri:sugeriranje) javnega mnenja skušajo vplivat na volilno voljo v Nemčiji.

Stari vzorci vplivanja na javno mnenje in rezultate volitev se krhajo

Javnomnenjske ankete so v predvolilnem obdobju predsedniških volitvev v Romuniji napovedale zmagovalcu prvega kroga Calinu Georgescuju le 5% podporo volivcev. Zmagal je z dobrimi 22%. Sledila mu je Elena Lasconi s slabimi 19%, zmagovalni favorit javnomnenjskih sugestij pa je izpadel iz volilne tekme za drugi krog. Taktike anketarskih prodanih agencij v spregi s spolitiziranimi propagandnimi mediji, ki z zlorabo predvidene statistike manipulirajo z volivci, niso uspele. Zavedajo se, da mnogo volivcev naseda taktičnemu glasovanju in se odločajo za tiste kandidate, ki naj bi imeli v določenem ohlapnem ideološkem okviru največ možnosti vsaj za oglaševan dober preboj v parlament, če ne kar za zmago. Najboljši upor manipulacijam z vodljivimi volivci je edino glasovanje po vesti! Vsakršno taktiziranje se daljnoročno najbolj maščuje državljanom.

V Romuniji je neodvisni kandidat, ki ga dominantni spolitizirani mediji zlajnano blatijo z oznakami, da je skrajni desničar, populist in ruski agent, zmagal predvsem s pomočjo nagovarjanja Romunov na družbenem omrežju TikTok. Še ena dobljena bitka s pomočjo družbenih omrežij (podobno bi Trump verjetno težko brez omrežja X prebil zvočni zid demokratskih dominantnih medijev v ZDA). Georgescu zagovarja podobno politiko kot Victor Orban ali Robert Fico na Slovaškem. V Gruziji in Moldaviji Zahodna frakcija tudi izgublja podporo in razkol med državljani je vedno bolj hrupen. Gre za vedno bolj glasno politično strujo krepitve nacionalnih interesov na Vzhodu in Balkanu, ki nasprotuje korporacijski politiki globalistov, hegemoniji Amerike, širjenju Nata in vojni proti Rusiji.

Romunija je zaradi dolge meje z Ukrajino za potek vojne v Ukrajini strateško pomembna država, ki si jo je Amerika povsem podredila. Preko Romunije se tovori ukrajinsko žito ipd., zaradi česar je ogrožena suverenost romunskih kmetov, hkrati je Romunija odprta cesta za tovorjenje orožja v Ukrajino, na meji so nameščene rakete, ki so uperjene proti Rusiji, v zameno pa so dobili zračni ščit pred morebitnim napadom Rusije na Romunijo. Za vse omenjeno je Georgescu napovedal zavzemanje za spremembe, zračni ščit označil za nacionalno sramoto, v primeru zmage pa napovedal krepitev dobrih odnosov z Rusijo in prekinitev Natovega vmešavanja.

Vedno več držav se postavlja za lastne nacionalne interese. Med te države zaenkrat ne spada hlapčevska Slovenija, ki med drugim kupuje celo orožje izraelske izdelave po nareku Nemčije. Poleg tega je politično in diplomatsko nepismen predsednik vlade osramotil Slovenijo s prilizovanjem Bidenu tik pred ameriškimi volitvami in celo z izraženo podporo zaostali Kamali Harris, ker je bil očitno prepričan, da se prilizuje zmagovalni struji. Lahko bi bil vsaj tiho. Lahko bi se zaprl v sobo s svojo Tino, snemal hudomušne tinejdžerske videospote za uboge na duhu in nas obvaroval pred seboj. Obiska žene Volodimirja Zelenskega ob najbolj neprimernem možnem trenutku raje ne bi posebej komentirala. Lahko zapišem le, da je skrajno tragično, da so predavanje Olene Zelenske (o čem omembe vrednem neki pa naj bi pa žena, ker je žena, predavala) na Fakulteti za družbene vede (FDV) z grožnjami po demonstracijah baje preprečili domnevni proruski aktivisti. Sramota za kadre na FDV, ki in ker v kali ne preprečijo niti tako očitno cenene politizacije univerze sami.

Kaj si lahko obetamo od vladne ekipe Donalda Trumpa?

Elon Musk z neverjetno radostjo in motivacijo potuje po Evropi. Aktivno poskuša vplivat na odstop Keira Starmerja v Veliki Britaniji, obiskal in očaral je Georgio Meloni ter bučno podprl njeno politiko v migrantski krizi, glasno kritizira nemško idiotsko politiko predvsem na terenu energetike in geopolitike itd. Zaenkrat se zdi, da se Elon Musk počuti odlično v vlogi predsednika Amerike v praksi! Koliko bo na preizkušnji ego Muska in Trumpa, da se močno zavezništvo ne bo preobrazilo v spopad egov, bomo še videli.

Konvencionalen establišment v Beli hiši je polil mrzel pot predvsem ob postavitvi Tulsi Gabbard na čelo obveščevalne službe (po potrditvi v senatu, ki je večinsko republikanski). To je brez dvoma Trumpova najbolj drzna poteza pri oblikovanju vladne ekipe. Tulsi Gabbard je nekdanja vojakinja in članica kongresa pod okriljem demokratske stranke. Je zelo artikulirana in medijsko všečna oseba z močnimi političnimi stališči, ki je navdušila premnoge Američane. V zadnjih letih se je proslavila kot goreča nasprotnica oboroževanju Ukrajine in podpihovanju vojne z Rusijo, zaradi česar so jo demokratski vojni hujskači pogosto in predvidljivo označevali za rusko agentko. Vendar je Gabbard pojasnjevala situacijo v Ukrajini in apetite orožarske industrije ne le dovolj prepričljivo, ampak je kot nekdanja ameriška vojakinja s svojo protivojno retoriko uživala tudi dovolj kredibilnosti. Ustvarila je vtis pogumne in bojevite ženske, kar je dokazovala že v vlogi kongresnice. Uprla se je na primer Nancy Pelosi, ko je odpotovala na uraden obisk v Sirijo in se proti volji Bele hiše sestala s predsednikom Sirije Bašarjem al Asadom. Svoje poteze ni skrivala, ampak razbobnala javnosti svoje stališče, da je za mir in pogajanja nujen dialog s predsedniki držav v vojni, da bi Ameriko potegnili iz vojnih žarišč. Cilj naj bi bil torej ravno tisto, česar si kapitalistični jastrebi Bele hiše želijo najmanj na svetu. Umik Amerike iz drugih držav. Enako politiko zagovarja tudi v odnosu do Vladimirja Putina.

Če bi ameriški demokrati namesto mentalno in intelektualno podhranjene Kamale Harris podprli Tulsi Gabbard za podpredsednico in bi letos kandidirala za predsednico, bi bil Trump na volitvah v bistveno večjih težavah. Vendar so demokrati Tulsi Gabbard in mnoge druge učinkovite demokrate, ki niso bili na liniji raznih ideoloških norosti te razprodane politične opcije, raje odgnali. In tako je Tulsi Gabbard kolaborirala k republikancem. Trump pa je demokratom zaril najbolj močan nož v trebuh (niti ne v hrbet) s tem, da je na čelo državne obveščevalne službe postavil osebo, ki je bila nekoč njihova persona in ki jo zdaj dojemajo za rusko vohunko. Dober vic.

Enako kot Tulsi Gabbard sta tudi RFK in Elon Musk, ki je bil nekoč prav tako sponzor demokratov, prešla od demokratov k republikancem. In konec koncev … Donald Trump je bil večino svojega življenja demokrat, v odličnih odnosih z zakoncema Clinton v New Yorku, in pravi ljubljenec madam Oprah – kraljice ameriških medijev in personificirane medijske izpostave demokratov.

Pravosodno ministrstvo bo prevzela Pam Bondi. Močna Trumpova zaveznica, osebna pravna branilka tudi v številnih Trumpovih primerih na sodišču in nekdanja pravosodna ministrica Floride.

Nancy Mace se bo kot kongresnica prioritetno zavzemala za spremembe zakonov, ki povzročajo kršenje pravic žensk in otrok v kontekstu transspolne ideologije, zaradi česar je v zadnjem času posebej medijsko izpostavljena.

Konvencionalni kadri Bele hiše so Trumpu v prvem mandatu prinesli polno težav. John Bolton – stari republikanski jastreb – je Trumpa celo tožil zaradi suma in domnevnih dokazov, da je bil Kremelj vpleten v Trumpovo volilno zmago v prvem mandatu. Trump se v aktualnem mandatu zaveda, da je brez močnih, bojevitih in javno popularnih oseb ob sebi v Beli hiši precej mrzel. Poleg tega – moje osebno mnenje, ki ne sovpada s Trumpovimi gorečimi podporniki – je tudi Trump že precej utrujen človek in ni ravno mojster politične strategije. Preprosto ni! Trump v privilegiranih okoliščinah ameriškega dediča, ki lahko magari trikrat bankrotira, pa se vseeno proslavlja kot mega poslovnež in obraz resničnostnega šova, lahko na prvo žogo izpade odličen poslovnež, pa tudi dober populist in propagandist. Upravljanje države pa je vendarle malo drugačna vrsta peskovnika, ki še vedno presega ideologijo (mafijskega) poslovanja, čeprav so državo že zdavnaj zdesetkali le na raven podjetja, ki upravlja z delovno silo (beri: državljani).

Donaldu Trumpu je povsem jasno, da je zmagal s pomočjo oseb, ki jim zdaj podeljuje pomembne položaje na oblasti. Hkrati mu je pa zaradi izkušenj iz prvega mandata tudi jasno, da bi se lahko odrezal porazno, če bi bil sam in samcat s svojo razvajeno familijo v Beli hiši konstantno tarča metanja polen pod noge ali celo strelov v glavo. Potrebuje divje, nadambiciozne, močne in popularne vojščake ob boku in ne le v ozadju, pri čemer se verjetno opira na dejstvo, da je vendarle on na kraljevem prestolu, ki se bo po potrebi lahko koga znebil, če mu bo zrasel čez glavo. No, in to je tudi največja šibka točka Trmpove vlade.

Ne le omenjena sveta trojica bivših demokratov, ampak tudi osebe na drugih položajih – na primer bivši vojak in zvezdniški obraz Fox Newsa Pete Hegseth, ki je presenetljivo pristal na mestu ministra za obrambo – so podobni kalibri medijske samozavesti in borbene ambicioznosti. Hegseth je po imenovanju takoj doživel bombo z obtožbami o domnevnem posilstvu iz leta 2017, čemur pa nihče ni prav ganjeno nasedel. Šlo je za obtožbo takoj po napovedi ministrskega položaja od ženske, ki je široko nasmehljana odšla s Hegsethom pod roko z intimne večerje v hotel, o čemer pričajo posnetki. Skratka, demokrati med drugim z neprepričljivimi primeri, ki smrdijo po prirejenih obtožbah z namenom zlorabe političnega orožja, tudi pridno uničujejo smoter in dobro ime gibanja Metoo. Ob streljanju na Trumpa z anekdotami neke pornostarlete “Stormy”, za katero je Trump do konca vztrajal, da nima pojma, kdo je ta ženska, so vse tovrstne zgodbe v političnih kampanjah postale le še nezaupanja vredna stripovska farsa.

J. D. Vance v vlogi podpredsednika je še en nekdanji vojak v ekipi in spreobrnjen podpornik Trumpa, ki je karierno že od študentskih let finančno močno podprt od tehnološkega mogotca Petra Thiela. Trumpova ekipa je kot šopek tempiranih bomb, ki bo lahko uspešno funkcioniral, dokler bodo bombe metali kot zvesti zavezniki na skupne cilje. Vendar pa se bombe med narcističnimi karakterji zlahka aktivirajo tudi drug proti drugemu, kajti vsi kandidati so vajeni goreče branit svoj ponos, stališča in interese. Skoraj nihče, razen Trumpove vodje kabineta Susie Wiles, ki je Trumpu z odlično strategijo prinesla zmago že leta 2016, ni vajen diskretnega in prilagodljivega delovanja.

Mednarodno kazensko sodišče v Haagu si poskuša zelo nerodno povrnit kanček verodostojnosti pred širšo Zahodno javnostjo

Poražen duo Biden&Blinken na vrhu demokratske stranke s pokornimi vojaškimi operativci, ukrajinsko prodano oblastjo in raketami dolgega dosega sta napadla Rusijo, kljub nestrinjanju Pentagona. Poleg tega so demokrati namestili še protipehotne mine v Ukrajini, ki so po veleslavnem in opevanem mednarodnem pravu prepovedane. Ne slišim nobenega medijskega kričanja, da je treba poleg Benjamina Netanjahuja že ta trenutek aretirat tudi Bidena in Zelenskega. Logično. Amerika je imuna na vojne zločine in na vsa kršenja mednarodnega prava na spisku tudi teoretično, ne le v praksi!!! V praksi je seveda nedotakljiv tudi Benjamin Netanjahu, dokler je zaveznik Amerike in se na primer pokorno umakne iz Libanona, ko Amerika z oboroževanjem skrajnih islamistov krepi vojno v Siriji, kjer ruši režim in kjer prav tako poteka proksi vojna z Rusijo, saj je Kremelj zaveznik predsednika Bašarja Al Asada. Po zgolj formalnem umiku Izraela iz Libanona se je vnela huda fronta v Siriji, kjer so odporniki zavzeli večje mesto v Alepu, Rusija pa je izvedla bombardiranje področja.

Mednarodno kazensko sodišče v Haagu (ICC) je pod taktirko tožilca Karima Ahmada Khana razglasilo obtožnico zaradi izvrševanja vojnih zločinov nad civilisti v Gazi. Države podpisnice, ki priznavajo mednarodno sodišče, naj bi bile na podlagi naloga za aretacijo dolžne pridržat Benjamina Netanjahuja, nekdanjega ministra za obrambo Joava Galanta in vodjo Hamasovega krila Mohameda Deifa. Predstava zgodovinsko pristranskega mednarodnega kazenskega sodišča je prav bedna. Gre za sodišče, na katerega je največja vojna zločinka in plenilka Amerika povsem imuna, na sodišču pa v glavnem pristanejo obtoženi za vojne zločine iz Afrike, nekoč tudi iz Srbije, z največjim veseljem bi seveda sodili tudi Vladimirju Putinu. Na vrsto pridejo le tisti, ki so v napoto interesom Amerike in globalistov. Je ICC zdaj z napovedano aretacijo Netanjahuja rehabilitirana institucija, ki je zavila v smer realne enakopravnosti in pravičnosti? Niti najmanj.

Kot prvo so nalog za aretacijo Netanjahuja in Galanta potuhnjeno uravnotežili še z nalogom za aretacijo enega izmed mnogo vodij kril Hamasa, za katerega ni jasno, kje je in ali je sploh še živ. Pomembna je uravnoteženost, a veste! Vse je eno in isto. Ker pa je za tožilca izbran Karim Ahmad Khan pakistanskega rodu, ki se je sicer rodil in koval kariero v Veliki Britaniji, za seboj pa ima zgodovino sodelovanja z muslimansko bratovščino v Angliji, smo pomirjeni, ker obtoženi Hamasovec verjetno sploh ni več živa oseba. Nobena velesila (ZDA, Kitajska, Rusija) ne priznava ICC. To pomeni, da se Netanjahuju fučka za formalnosti. Pomembno je, da se lahko mirno še naprej sprehaja po Ameriki in sproža aplavze s svojimi traktati v Beli hiši. Tudi država, ki je podpisnica ICC, lahko preprosto ne aretira izraelskega predsednika vlade, ampak ga celo povabi na klepet, kot je napovedal Victor Orban zaradi nasprotovanja delovanju sodišča. Netanjahuja bi aretirali le v primeru, da bi ga izročil sam Izrael. Tudi Slobodana Miloševića so izročili Srbi, ker je bila Srbija dodobra zdesetkana in politično razklana, saj je Amerika že davno dosegla cilj, ki si ga je zadala – uničenje prevelike socialistične države Jugoslavije od znotraj.

Obveščanje, kaj se v Gazi sploh dogaja, je Hamasu odlično uspelo. Bistveno pa je, da je muslimanska populacija na Zahodu dovolj številčna in razširjena, da se je glas o zgodovini okupirane Palestine, izvajanju genocida in številne demonstracije po Ameriki, Veliki Britaniji, Franciji in drugih državah z močno muslimansko populacijo učinkovito širil. Večinoma ljudje nimajo pojma o politiki s podrobnimi ozadji in uvidi, kaj neki naj bi se dogajalo na ICC in zakaj. Večina ljudi ni imela ob eskalaciji širše vojne v Ukrajini pojma, kaj se je sploh tam dogajalo vsaj od leta 2014, kaj šele že pod vlado Viktorja Juščenka in oligarhinje Julije Timošenko, in zakaj. Palestinska situacija pa večini ni povsem neznana. Mednarodno kazensko sodišče je s praznim nalogom za aretacijo pred širšo javnostjo zgolj izrabilo situacijo, da ne bi izpadlo, kako nihče nič ne stori, ker so mednarodne institucije pred močjo in voljo Amerike gole in bose. Vključno z Združenimi narodi in Varnostnim svetom. Zato Izrael ne doživi nikakršne učinkovite ekonomske sankcije, kaj šele resnega vojaškega posega. Amerika jim mirno pošilja orožje, kar se bo zagotovo nadaljevalo tudi pod Trumpovo administracijo, čeprav bi Trump raje videl, da se vojna konča, ker ne mara nepriljubljenosti pri svojem občinstvu. Izdaja naloga za aretacijo je za Netanjahuja postranska maškarada, nad katero se lahko malček razjezi pred kamerami, minister Galant pa po trdem genocidnem garanju zgolj v miru počiva. Ustavitev napadov na Libanon in zaostritev razmer v Siriji je očitno še ena poteza, ki se odvija v okviru menjave oblasti v Ameriki.

Ali je zato nesmiselno podpirat potezo ICC, da ne bi izpadli naivni in bedasti? Ne. Lahko podpiramo odločitev ICC, čeprav ne nosi praktične vrednosti in je hinavska – enako kot prazno priznanje Palestine – vendar ob izraženi podpori ne smemo pozabit na omembo konteksta, v katerem bi morala obtožnica zadet tudi ameriške vojne zločince in v katerem bi morali zahtevat resno reformo mednarodnih institucij nasploh. Na pragu 3. svetovne vojne smo namreč tudi in ravno zato, ker enakopravnost in suverenost držav v imenu demokracije in varovanja človekovih pravic ne deluje, mednarodno pravo in globalna ekonomija pa sploh ne.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!