Generalni sekretar zveze NATO Mark Rutte je izustil izjavo za v anale, po kateri si ga bo vredno zapomnit kot zgodovinsko politično osebnost. Slovenski politično razprodani mediji se sicer večinoma za razliko od angleško govorečih medijev trudijo, da bi fiasko prezrli in pozabili. Skoraj vsi večji in manjši anglosaksonski mediji so izjavo Marka Rutteja, da morajo države Nata povišat prispevek za oboroževanje minimalno na 3% BDP, sicer naj začnejo z učenjem ruskega jezika, vstavljale v najbolj izpostavljen naslov prispevkov. V Sloveniji so naslovi prispevka o isti tematiki v dominantnih medijih večinoma (morda sem spregledala kakšno redko izjemo) skrčeni le na poziv k povišanju odstotka BDP za oboroževanje. Sarkastično opozorilo Rutteja k učenju ruščine je odstranjeno s prvega in najvidnejšega plana pozornosti, kolikor pač le gre. Ruttejeva konkretna “grožnja” namreč v prikrito koloniziranih, kulturno, vojaško in ekonomsko ugrabljenih evropskih državicah priča o nečem povsem drugem, kot to rada dojema in doživlja Amerika. In seveda še posebej tudi Velika Britanija (Avstralija je le zgodovinska podružnica).
Mark Rutte poangleženost držav očitno dojema kot nekaj samo po sebi umevnega. Nekaj, kar bi morali na primer tudi Slovenci doživljat za normalen del naše krhke pojebane identitete. Ne bi se smeli sploh zavedat, da naj bi bilo s tem kaj narobe. V vsej razpoložljivi zakompleksanosti zaradi majhnosti naroda in blablabla … prej obratno. Groza naj bi nas bilo, da bi se morali naučit ruski jezik, kot smo se bili prisiljeni učit angleščino. Ker takšen kretenizem slabo odzveni za narod, ki naj bi zdravo cenil in ponotranjil svoj kulturni izvor, saj bolj bizarno od propagandnega strašenja z ruščino odzveni samoumevnost vsiljenega obvladovanja angleškega jezika, dominantni razprodani mediji v ugrabljenih državah malo manj vehementno izpostavljajo Ruttejevo grožnjo pred Rusi že v naslovni vrstici.
Prisilnega učenja in rabe katerega koli tujega jezika se namreč na smrt bojijo Angleži in še mnogo bolj Američani, ki v povprečju ne obvladajo skoraj nobenega tujega jezika, razen če se posebej motivirano in koristoljubno odločijo za kariero poliglota. Sicer se povprečen Američan prav puhlo in naduto rad celo pohvali, da ne spremlja tujejezičnih filmov, ker se ne mara mučit z branjem podnapisov. Hollywoodska industrija, ki je s svojo komercialno kokičarsko ponudbo okužila ves Zahod, se redno repenči z raznimi mentalno siromašnimi adaptacijami uspešnih evropskih filmov. Američani pač radi spremljajo filme v svojem jeziku in s svojimi zvezdniškimi igralci. To je treba spoštovat, mar ne?! Produkcijske hiše tudi rade mastno podkupijo kakšnega razvpitega tujega režiserja, da ustvari film v njihovi produkciji, kar običajno pomeni sramoto za prodanega režiserja. Padec intelektualnega nivoja je pogosto osupljivo očiten, povišan propagandni nivo z raznimi spolitiziranimi stereotipiziranimi vsebinskimi koncepti, ki jih vsiljivo pričakuje ameriška politika, pa je očiten še bolj.
Filmske polomijade v ameriški produkciji švedskega režiserja Thomasa Vinterberga so na primer kot učna ura o pomembnosti moči kulturnega okolja in posledičnih pričakovanj. Da razočaranja nad grškim mojstrom izvirnosti in mentalne sile Yorgosom Lanthimosom niti ne omenjam. Da bi ga le sprejeli na rdečo preprogo za oskarje, je moral posnet dovolj mentalitetno siromašen psevdoart propagandni drek pod naslovom Nesrečna bitja. Res nesrečno bitje, ki se je na koncu prodalo. Koketiranje predloženi politični propagandi, pri čemer Pedro Almodovar o politiki nikoli ni imel pojma o pojmu in ga v vsej razpoložljivi egomanični pozi stilista tudi nikoli brigala ni, v zimi njegovega kariernega življenja rezultira v najbolj transparentnem ekonomsko propagandnem solzavem poflu o evtanaziji. Film, v katerem celo Tilda Swinton in Julianne Moore izpadeta kot totalno prazni in dolgočasni visokoproračunski penzionirani prostitutki, ki sta se pomotoma pustili prodat v nekoč davno opevan bordel z mentalno razgrajenimi in obubožanimi klienti, ki bi se jim danes izogibale tudi najbolj preživetveno dotolčene uličarke, pa celo Ženske na robu živčnega zloma iz arzenala almodovarjevskih mitov o ženski.
Naštevala bi lahko do jutra, zakaj bi Rutteju ob omenjenem duhovičenju zlahka z enako mero odvrnila, da bi z veseljem brala Dostojevskega in še mnoge literarne mojstre v ruščini, komericalno uspešen šoder Petdeset odtenkov sive, ki se mu zlahka posmehuje še posebej BDSM romantik, pa niti v angleščini ni vreden pol pizde ali kurca postane vode. In ne, tudi berljiv in žurnalističen romantizer mačističnih fantazem Ernest Hemingway je za razvoj česar koli, kar spominja na intelektualni domet s posebno vrednostjo ali zanimivostjo, zelo pogrešljiv. Amerika z idelogijo monopola trga, zasužnjevanja in brez etnično tlakovane kulturne identitete, ki se zatakne nekje pri presladkanem in procesiranem hamburgerju, s svojim kulturnim monopolom ne more nič izjemnega doprinašat h kulturni identiteti katerega koli naroda na svetu.
Ali še drugače povedano: Še na rokenrol, ki je v globalizirano pop kulturo vnesel vsaj drobec upornega, glasbeno dostojnega in vsebinsko zanimivega duha, se je Amerika itak poscala in ga uničila kot grožnjo komercialnim in političnim potrebam kar sama! In velika žalost je, da med komercialno uspešnimi bendi na mednarodnem trgu ni klonil pod ekonomskim in kulturnim terorjem Amerike le atraktiven nemški bend Rammstein in je ostal nemški, ker Je nemški! Očitno je v danih razmerah zgolj za osnovni ponos nujno potreben patološki ego, ki se predvsem v času usihanja eksplozivne moči lahko – kot v primeru sicer karizmatičnega pevca Tilla Lindemana – razvije v totalno (avto)destruktivno pornografsko blaznost banalij. Tudi (avto)destruktivna blaznost je pravzaprav nepresenetljiv odraz sile banalnosti kulturnega in ekonomskega terorja, ki se ustoliči kot povsem ponotranjena norma in duši sleherno voljo do odpora. Ampak ostaja vsaj pristen jezik, ki proizvaja spontan notranji glas, kulturno identiteto, prezentira mentalni okvir in še posebej nepreparirane emocije. To le še redki razumejo, ker le še redki nimajo težav z identiteto (kulturno, nacionalno, rodno, spolno …). Na videz uporniški in samosvoji italijanski mladci Mäneskin pa že ne razumejo več, da je njihov italijanski rock sprožil toliko navdušenja tudi in ravno zaradi melodije, energije in besedilne teže italijanskega jezika. V angleščini zvenijo kot posiljeni in pojebani taboriščniki, ki se trudijo ugajat primitivnim pajacem z ekonomskim bičem v roki. Ne želim si niti predstavljat balkanskega oziroma jugoslovanskega rocka (ne premoremo ustreznega prevoda izraza za glasbeno zvrst “rock”, ki bi se prijel, kot bi bil posebej zaščiten) v angleškem jeziku. Besede niso le besede in melodija posameznikove emocije ni le pogrešljiva melodija.
Jezik nikoli ni zgolj jezik, tudi če se ta trenutek mnogo slovenskim državljanom fučka, ali govorijo angleško ali slovensko. Oziroma se jim zdi bolj koristno, da čim bolj vešče uporabljajo angleščino, da bi se bolje prodali. Kot na primer kakšen Mark Rutte, ki zaradi manka samozavedanja brez sramu prodaja idiotizme. Prav. Ampak spomnite se na ta naiven trenutek stremuških “ambicij”, ko boste ne ravno s seboj zadovoljni in še manj zadovoljeni poceni prodani migranti v lastni ali tuji deželi.
Brez odličnega znanja angleščine sploh ni možno več niti zadovoljivo delovat na katerem koli področju, na intelektualnem pa seveda najmanj! Večkrat sem že zapisala in bom še enkrat. Če bi v Jugoslaviji od državljanov zahtevali znanje srbskega jezika kot pogoj za zaposlitev, kar se je na tiho razvilo povsod v Sloveniji (in po celotni Evropi), bi doživeli masovne demonstracije po ulicah z udeležbo celotne populacije, ki je že shodila in zna izdavit vsaj besedo “mama” ali “ata”. Kot državljanom slovenske socialistične republike se nam je znotraj federacije zdelo samoumevno, da ima slovenski jezik posebno zaščiteno in poglavitno mesto v državi. Nekaj, za kar naj bi se bilo vredno v vsakem trenutku borit, če bi se bilo borit treba. S takšnim visokim potencialom ščitenja kulturne vrednote so se še posebej radi trkali po prsih kulturniki, razni pistatelji, pesniki ipd. Ma … Kje ste zdaj, pozabljeni in molčeči kulturniki?!!! Kdo vam je zvezal jezike, da se cehovsko ubrano oglašate večinoma le takrat, ko bi od razočaranja nad politično prodanimi nebulozami raje videli, da bi bili tudi vi spet tiho?!
Da so nam angleščino vsilili kot obvezni drugi tuji jezik že v osnovno in srednjo šolo, da bi bili pripravljeni postat dvojezični narod v skladu z globalističnim udarom kulturne okupacije hegemona, očitno nikogar ni motilo. Ali celo skrbelo! Ne! Iz slovenskega hlapčevskega in skrajno zakompleksanega naroda se je zlahka ustvarilo celo naivne budale, ki se še danes hvalijo, da funkcionalno in bralno polpismeni bolje obvladajo angleščino kot materni jezik. Ne le to! Včasih naletim na nebulozovanje med komentatorji, ki ocenjujejo določene politične kandidate in trdijo, da bojda nekdo ne more postat predsednik države, če ne govori tekoče angleško, ker naj bi to pomenilo, da ni dovolj izobražen. Kar koli bolj debilnega je težko prebrat med intelektualno siromašnimi kričači. V resnici bi nas moral predsednik ali predsednica države na političnem parketu konstantno v javnem govoru predstavljat v slovenskem jeziku, čeprav tekoče obvlada tudi angleščino.
Ja, prakso odpora do vsiljevanja angleškega uradnega jezika za vse ljudi na svetu izvaja redno točno Vladimir Putin. Predsednik propagandno demonizirane Rusije, zaradi katere naj bi se po mnenju nekega kravatarja na čelu Nata, ki nas potiska v vojno z Rusijo, bali, da se bi morali učit ruščino. Nikomur se nikoli ne bo treba prisilno učit ruskega ali katerega koli drugega tujega jezika, če noče in če premore vsaj pol toliko osnovnega ponosa na lastno identiteto, kot jo prezentira predsednik Rusije, ki javno govori v lastnem jeziku, čeprav razume in govori angleško in še bolj tekoče obvlada nemščino. So what?! Na und?! Nizozemski politikant Mark Rutte je s svojo razprodano identiteto prepričljiv pač toliko kot povprečen akviziter, ki prodaja kar koli gnilega ljudem, tudi če na skrivaj bruha nad človeštvu škodljivim delom, s kakršnim služi umazan denar.
Naj opozorim, da so nas nekoč imeli za norca z razpečevanjem lažnive floskule, da tehnični jezik esperanto ni uspel prodret med ljudi za mednarodno sporazumevanje, ker se preprosto ni prijel. V resnici se ni prijel, ker ni bilo nikakršnega namena, da bi se prijel. Namen je bil, da se celemu svetu vsili angleški jezik s celotnim kulturnim propagandnim arzenalom najmočnejše industrije. Angleški jezik so vsilili kot obvezni tuji jezik že v osnovne šole. Esperanta pač nikamor! Absurdne so govorance, da se nekaj ni prijelo, kar se sploh ni implementiralo nikamor niti v poskusno rabo. Prijelo se je tisto, kar in ker je bilo preprosto vsiljeno!!!
In zdaj naj bi po mnenju nekega prodanega politikanta na čelu Nata celo vsi kulturno in ekonomsko okupirani narodi trepetali pred učenjem ruščine. Bolno!!! Na žalost drži predvsem to, da naivni in kronično frustrirani slovenski butalci, ki in če berejo tudi literaturo (tisto eno ubogo knjigo na par let), raje trenirajo branje v angleščini, s čimer uničujejo povpraševanje po slovenskih kakovostnih prevodih literature in posledično nižajo potrebo po slovenskem jeziku na trgu. Enako se dogaja celo na univerzah. Čemu bi se trudili s prevodi. Slovenščina ni potrebna. Pobrskajte malo že zgolj po Wikipediji. Kakšna siromašna škrbina v primerjavi s ponudbo v angleščini. Slovenščina ni potrebna in ne čudite se, da je enako vedno manj potrebna tudi država, ki je vedno manj država in vedno bolj le tuje podjetje, ki se okorišča s čim bolj poceni delovno silo. Razprodana država z vitkim državnim aparatom, brez stanovanj v lasti države za potrebe lastnega naroda, brez lastne banke, brez lastnih podjetij in s cvetočim zasebnim trgom za lopovske “investitorje”. To naj bi predstavljalo obet zlate prihodnosti. Vprašajte se, za koga neki? Za Slovence že ne.
Morda bo razvoj tehnologije vendarle doprinesel vsaj eno dobro stvar ljudem, da se bomo lažje sporazumevali s pomočjo strojnega prevajanja v različnih jezikih. Zaenkrat že lahko s pomočjo prevajalnika relativno uspešno v kilavih prevodih beremo članke v različnih jezikih. Zame, ki za potrebe razumevanja geopolitike in različnih (pop)kultur zaniteresirano sledim tudi raznim medijem iz mnogih tujih držav, ki jih anglosaksonska diktatura pač ne prevaja, je to izjemna pridobitev. In redno se razburjam, ker ob tolikšnem razvoju Youtube še ne omogoča simultanih podnapisov v različnih jezikih, niti v angleškem ne, zaradi česar ne morem spremljat raznih intervjujev in oddaj iz tujih držav, ki me zanimajo. Morda bi tehnologija sama po sebi lahko prispevala k večji enakopravnosti jezikov. Sem pa precej prepričana, da bo ta prispevek ostal na ravni minornega praktičnega sporazumevanja v ozadju, medtem ko se bo politično vzdrževal monopol rabe angleščine v javnem driskurzu, med podjetji in v šolskem sistemu, dokler in če bo le šlo. Kajti kulturni monopol je za vsako imperialistično državo ali kolonizatorko ključnega pomena tudi za izvajanje ekonomske in vojaške diktature nad narodi, za kar lahko poskrbi mimo tehnoloških možnosti. Če to seveda hlapci dopuščamo!
Žal pesnik in kulturnik Ciril Zlobec ni več živ. On je že davnega leta 1984 obranil slovenski jezik pred skupnimi jugoslovanskimi programskimi jedri. (po katerih bi se učili slovenske književnosti le v procentu, kolikor pač je Slovencev v Jugi) . Naloga naših voditeljev je, da uporabljajo slovenski jezik. Drugo je seveda klepet na afterpartiju.
Lep članek.
. . . še to. Glede ruščine sem pa vesel. Spadam med tisti dve leti, ko so se v Žalcu spomnili inovacije in so nam v petem razredu oš dali ruščino kot prvi tuj jezik. Seveda sem /smo/ jih mnogokrat preklel(i). Izgleda, da je po toliko letih prišel moj čas. Že jutri začnem z osvežitvenim kursom. Imam enega Puškina v originalu, na knjižni polici.
Izreden zapis. Kapo dol in globok poklon. Kaj znaš ti vse razviti iz ene bebave izjave militantnega kretena, ki bi bil najbolj srečen, če bi po Evropi (!) že včeraj padale ruske atomske bombe. On bi pa na kakšnem govorniškem odru histerično vreščal: “A sm v reku ~ aaaa sm reeekuuu!?” 👍👍👍👍👍
Navidezne malenkosti, kot so tudi brezbrižne bebave izjave, zrastejo običajno na bujnem in prostranem vrtu mentalitetnega brodoloma. In ja, točno to! Zelo si prizadevajo, da bi se Rusija pustila kolosalno sprovocirat.
Ohranitev slovenskega jezika se je v devetdesetih uporabilo za jabolko spora in razbijanje Jugoslavije. Vsi tisti, ki so takrat stopili v bran slovenskega jezika zdaj molčijo, pa ne samo to, celo navdušeno in z odprtimi rokami sprejemajo neoliberalizacijo kulture. Pri tem jih nič ne skrbi izguba identitete naroda. Družba brez vrednot, družba, v kateri je glavni moto materialni status, družba, ki spreminja ali pozablja svojo zgodovino je obsojena na lastno samouničenje.
Res je, kar ste zapisali. Podpišem.
Bravo..👍👍👍
“kronično frustrirani slovenski butalci, ki in če berejo tudi literaturo”
Zato, ker nekateri beremo letno 30-50 knjig v izvornih(italijanščini, francoščini, nemščini in angleščini – brali bi tudi v ruščini in kitajščini, če bi jo le znali) jezikih, smo po mnenju avtorice frustrirani slovenski butalci.
Če bi nekaj let čakali na pogostro slabe prevode, ki bi še preplačali, ne-bi bili več kronično frustrirani slovenski butci.
Zanimivo!
ps: Putin govori tekoče nemško(še iz časov, ko je ovajal državljane vzhodne nemčijie) in ima delovno znanje angleščine.
Hvala! Je tako.
Nizozemsko govedo, Ruttem, mi je poznan iz 12 letne premiwerne funkcije tu v NL..preprosto ne najdem besed od stida nad tem bio izmeckom.
Verjamem, zelo verjamem.
Že prvi vaš članek, ki sem ga prebral, me je prepričal – vi resnično globoko razumete bistvo in to še znate odlično zapisati. “Slovenščina ni potrebna in ne čudite se, da je enako vedno manj potrebna tudi država, ki je vedno manj država in vedno bolj le tuje podjetje, ki se okorišča s čim bolj poceni delovno silo.” Pred nekaj dnevi sem, jezen na nemško izpostavo ameriškega Amazona, ki ne priznava slovenščine in (kljub temu, da jo ChatGPT tekoče bere, piše in razume) zahteva notarizirane prevode sodnih prevajalcev – sem 14-letnega sina vprašal: “Če bi vse banke in vse trgovine v Ameriki bile slovenske, ali bi to pomenilo, da so oni naša kolonija?” “Ne – je odgovoril – to bi postali, ko bi jih še kulturno kolonizirali s filmi, glasbo, jezikom in zgodovino.” Bil sem zelo ponosen nanj (in sem še vedno), ker so njemu že pri 14-ih letih bolj jasne zadeve, kot tistim, ki so nam ugrabili in razprodali države za kikiriki.