Kako postane drhaljenje povsem sprejemljiva norma družbe

Vedno znova omenjam in opozarjam, da se raznim ambicioznim mentalnim siromakom na položajih moči fučka za jamranja ljudstva in kritike njihove pokvarjenosti in nekompetentnosti predvsem zato, ker se zlahka tolažijo z mnenjem, da tudi večina tam doli med jamrajočim ljudstvom ni nikakršen moralni zgled nikomur in ničemur. Velja tudi za razna objestna čvekanja bogatašev, ko modrujejo o raji in elitah, ki vodijo rajo, in podobno, ob čemer se ljudstvo bučno zgraža. Preprosto se jim ne zdi tako grozno, da so pokvarjeni lopovi, ker imajo enako mnenje o jamrajočih žrtvah, ki podplačani in podcenjeni garajo, a ostajajo s počeno denarnico. Za njih je večina ljudi navadna njim podobna drhal, ki si pač ni bila sposobna nakomolčat, kar koli želijo. Manjšina je pa vedno kolateralna škoda. Ljudje bi lahko takšne ideje v pokvarjenih bučah objestnih in primitivnih lažnih elit zanikali le tako, da dokazujemo nasprotno. Da se nič podobnega ne dogaja v možnosti zanikanja, pa pričajo že drobne zgodbice o primitivizmu iz posmeznikovega vsakdana.

Na primer moja današnja zgodbica, ki se ponavlja. Stojim v vrsti na pošti. Rumena črtna oznaka na tleh sporoča, da na mali pošti velja ena vrsta za vse, ker so vsa okenca z zaposlenimi univerzalna. Najbolj pravično je, da je vrsta za vse ena, pri čemer se uporabniki storitev pomikamo k okencu, ki je pač prej prosto. Nekateri imajo več opravkov, drugi manj. Zakaj bi nekdo stal pol ure na pošti za eno osebo, drugi z več sreče pa opravili svoje v petih minutah. Do tu je vse v redu.

Ampak – kot vedno in povsod – se vedno pojavi kakšen objesten posameznik, ki mirno vkoraka mimo dolge vrste in se postavi pred okence, ki naj bi bilo najhitreje prosto. Vrine se in izigrava budalo, ki mu bojda ni jasno, zakaj vsi stojimo v eni dolgi vrsti. Verjetno zato, ker nismo tako pametni kot komolčar/ka. Normalna kulturna oseba, ki se dejansko zmoti in ne pozna pravila igre, se ob opozorilu, da je preskočila vrsto, seveda opraviči, zahvali za pojasnilo in se postavi na svoje mesto. Konec zgodbe. Ne pa predstavnik/ca objestne drhali. In enako, kot že prevečkrat, danes. Nekulturna babura se vrine in na moje opozorilo ne odneha. Trdi, da ona vedno opravlja svoje pri tistem okencu. Da ona nič ne ve o eni vrsti (in tudi noče vedet). Ena primitivka povzroči, da se začne vrivat še en negentlemenski primerek. Mirno. Postavi se pred deset ljudi in tudi on izigrava budalo. Večina se začne počasi sprehajat en mimo drugega. Eno gnilo jabolko je dovolj, da se začne rapidno širit zdrizasta gniloba. Pozitiven zgled ne vleče, ker je prezahteven.

Še mnogo bolj zanimiv del tega resničnostnega eksperimenta je to, da oškodovani stojijo v vrsti z zgroženim izrazom na obrazu, zbegano pogledujejo okrog sebe, v njih se opazno kuha jeza … Ampak posrano molčijo. Kot prevečkrat v moji osebni praksi se glasno pritožim le jaz. Običajno sem po izgledu najbolj nenevarno bitje med prisotnimi. Svetlolasa krhka ženskica, ki naj bi bila za robavse lahka žrtev za jebanje v glavo. Damica, ki jo spotakneš, da se razlepi v štiklah, če itak nimaš nič od nje in ti gre itak celo na jetra v svoji omikani drži. Gotovo je naduta in samovšečna. Nič hudega, če dobi eno okrog kepe ali stoji v vrsti do jutra.

Vsi zakompleksani robavsi, ki so prepričani, da se jim gentlemenstvo itak ne splača, in vse robavsaste babure si obetajo svojih pet minut pri presoji, kaj jim je nevarno in kaj jim ni. No, in ta vrabčevka (to sem jaz) med jastrebi in drugimi sicer na pogled močnejšimi pticami, ki niti čivkajo ne več, običajno na šokiranost vseh prisotnih najbolj zarohni. Presenečenje na bebavih ksihtih robavsov je običajno zaznavno. Podoben izraz na obrazu, ki se mu še danes režim, sem zasledila na enem cepcu, ki ga je moja seksi prsata in precej divja znanka s steklenico treščila po buči, ko jo je kao blazno frajersko, objestno in dominantno potrepljal po riti. Ko ga je treščila, ga je še fajn zbrcala. Tip se od šoka, da kaj takšnega obstaja v ženskem svetu, sploh ni uspel niti postavit v bran. Bebav izraz na primitivnem ksihtu je bil neprecenljiv za skrinjico spomina.

Zdaj pride na vrsto najpomembnejši nauk drhaljenja v drobni zgodbici. Ker robavsi niso odnehali in ker je ostala potolčena raja molče trpela, da le ne bi imeli težav in se kregali, sem stopila do okenca z zaposleno, ki je hotela postreči z uslugami nekultivirani baburi. Zahtevala sem, da objestni butari pojasni, da nima pravice do storitve, ker se je vrinila v vrsto. In tu se začne zgodba, zaradi kakršne se morajo ljudje zavedat, da nimajo najmanjše moralne pravice jamrat, kako uboge pojebane žrtve na delovnih mestih so. Zaposleni je šlo pač na živce, da ima neke dodatne težave. Najprej je bluzila, da ona ne more sledit, kdo je na vrsti. Seveda ne more! Razložila sem, da imajo slabo označeno pravilo, kje lahko ljudje stojimo v vrsti, in da je dolžna komolčarki zgolj pojasnit, kje je vrsta! Ko bo dobila obvestilo uradne osebe, ne bo imela več izgovorov, da brani svoje podrhaljeno obnašanje. Ampak ne!!! Zaposlena začne neumno in ogroženo trobit, da ona tam samo dela in da ni šefinja poslovodstva, ki je odgovorno za označevanje in obveščanje. Čvekala je same neumnosti, da bi se otresla kakršne koli odgovornosti in da bi ostala izven prepira. Začela je tumbat kot kakšna nesposobna vzgojiteljica v vrtcu, da naj se, zaboga, že zmenimo med seboj, kdo je na vrsti, saj smo dovolj stari. Tlak mi je seveda narastel že za 100%.

Seveda sem totalno popizdila!!! Tako zelo, da sta se “ubogi” kolegici postavili v bran še dve zaposleni (kolegialnost v zlu) s pojasnjevanjem meni, da oni tam samo delajo in da niso varnostniki. Neumnostim ni bilo konca. Skušali so me izmučit z idiotskim neprofesionalnim nakladanjem, da bi pač odnehala od utrujenosti. To je stalna praksa neprofesionalnih hinavskih kadrov in uličarskih pokvarjenih lažnih moralistov. Utrujanje s kretenizmi, da bi nasprotnik odnehal. Ker to pokvarjeno taktiko poznam, mi ni padlo na pamet, da bi odnehala. Razložila sem jim, da je njihovo delo tudi to, da skrbijo za potrebe in pritožbe strank, zaradi katerih imajo službo!!! In da če dejansko niso odgovorne niti za obveščanje ljudi o čemer koli – tudi o tem, kako deluje orgaizacija delovanja na njihovem delovnem mestu (kar je absurdna laž) – morajo pač posredovat pritožbo strank odgovorni osebi! Najmlajša objestna smrklja je zarobantila, da naj se grem potemtakem kregat k poslovodji k sosednjemu okencu. Nadrla sem jo seveda nazaj, da se nima pravice tako obnašat na svojem delovnem mestu do strank in meni govorit, kam naj se grem kregat, ker to ni kreganje, ampak zahteva po nečem, do česar imamo stranke pravico! Do ustrezne spoštljive in pravične obravnave namreč. In da če se tega ne zaveda, naj zamenja službo, ker ne obvlada osnov svojega delovnega mesta.

Končno sem prišla do poslovodje, ki je bila nadpovprečno prijazna. Dojela je, da z drhaljenjem na delovnem mestu in neprofesionalnostjo ne bodo prišli daleč. Zahtevala sem namreč šefa in jasno nakazala, da bom šla daleč. Zelo daleč. Da se ne nameravam uklonit neprofesionalni drhali. Medtem se je tista nekultivirana babura začela dret, kaj se grem jaz tam policaja. Za objestno drhal je obstoj policije žaljivka. To so uradni omejevalci prekrasne svobode, v kakršni postane objestna drhal norma. Pojasnila sem ji, da brez takšnih objestnih in nekulturnih oseb družba ne bi potrebovala policije, kar bi bilo res krasno. Hkrati so mi pa seveda skozi možgane švignili prizori objestnega kadrovanja in neprofesionalnosti policije, česar smo zgolj v odmevnosti deležni ravno ta trenutek. In prizori potuhnjene in primitivne politike, ki se raje vzdrži glasovanja (to so tisti molčeči in trpeči v vrsti) proti očitno nekakovostnemu ministru za notranje zadeve!

Drhal na ulici je najbolj zadovoljna, da se tudi kader na položajih moči izkazuje kot navadna neprofesionalna komlčarska njim enaka svojat. Ker to pomeni, da se krasno razumejo. Tudi policija postane kot simbol le njim enaka komolčarska raja, zaradi kakršne se drhali zdi povsem normalno, da policijo omenja kot nekaj negativnega. Kot zgolj neke osebke v uniformi, ki v imenu vzpostavljanja reda po svoje drhalijo. In seveda ne zaščitijo tistih, ki so v stiski ali ravnajo obzirno, solidarno in neškodljivo. Policija, ki jim pred nosom ubijejo pričo proti krvoločnim kriminalcem. Policija, pod katero je ogrožena tožilka. Policija, pri kakršni ni več jasne meje med tolpo in policijo. Policija v takšnem primeru ne pomeni več simbola varovanja reda in miru, kar edino varuje pred kaosom, ki podpira drhal in drhaljenje, ampak postane simbol nečesa, kar drhal tudi verbalno uporablja za nekaj slabšalnega v pojavnosti. Zakaj? Ker uličarska drhal mnogoo več tvega pri komolčanju, lopovščinah in nasilju kot uniformirana in državno zavarovana svojat na položajih moči! Da ne bo pomote! Osebno policije ne dojemam kot mafije, ki bi se jo morali bat pošteni ljudje in ljudje v stiski, ampak kot enega najpomembnejših državnih organov za zagotavljanje reda in miru, ki bi moral uživat visoko stopnjo spoštovanja in ZAUPANJA. Vendar s polnim zavedanjem, da postane policija v rokah mafije in/ali drhali pač le svojat, ki rogovili in izvaja nasilje po volji in interesih organizirane drhali na položajih politične moči. To je nekaj, česar državljani ne bi smeli dovolit in je naša odgovornost, ker ni nikjer nikogar drugega, ki bi se za državljane boril. Bog (za tiste, ki verujejo in jim vera v Boga predstavlja izgovor za nengažiranost in neodgovornost) pomaga le tistim, ki si sami pomagajo. Enako velja za vsa druga področja delovanja. Sesuvajoče se sodstvo, šolstvo, zdravstvo …

Na tnalu so vsa področja, ki rapidno izgubljajo zaupanje javnosti, vendar se ne spregovori o zavedanju, da k temu pripomore čisto vsaka zaposlena oseba, ki skrajno neodgovorno izkorišča prednosti negativne selekcije. Zaenkrat smo na ravni propagande, ki zgolj vsiljuje zaupanje v institucije in bi ga najraje izsilila s preganjanjem svobode govora, ne duha ne sluha pa ni o ukrepih in spremembah, ki vzbujajo zaupanje. Niti besede o zoperstavljanju kadrovski negativni selekciji (razen v primeru kakšnega škandala, ki obrede vse medije po spisku).

V samotolažbi se valja kader, da neodgovornost ni nič hudega, ker je itak zelo slabo plačan in izkoriščan. Ja, seveda! Ampak kader, ki v profesionalnosti in boju za izboljšanje slabe situacije zgolj molči in/ali plavajoče s tokom deluje škodljivo, je v resnici kader, ki tako deluje in se ne upre podcenjujoči plači in izkriščanju ravno zato, ker bi ob višjih standardih ostali brez službe. Znotraj negativne selekcije pa ostajajo brez zaposlitve sposobni in karakterno ustrezni kadri. Tako to gre!

V aktualni zgodbici sem torej podala pritožbo in pobudo za ustreznejše informiranje strank, kje naj se vije kurčeva vrsta. Tako prekleto preprosto, mar ne?! Šefica je komunicirala ustrezno spoštljivo in vsebinsko. Naposled. Kraval bi se lahko zaključil v eni minuti. Zaposlena bi morala le korektno izrazit jasno in glasno, kje je organizirana vrsta, ki jo morajo spoštovat stranke. To je vse. Zakaj neki je tako preprosto dejanje tako prekleto težavno, mar ne.

V najhujšem primeru, če informiranje zaposlenih ne zaleže in se drhaljenje nadaljuje, je treba žal poklicat policijo. Če še deluje. Beda od bede. Namesto te preproste profesionalnosti se je zaposlena raje začela ukvarjat z osebo, ki in ker se krega. To sem bila na njeno smolo jaz. Izvedela je, zakaj je neprimerna za delo s strankami, ki ga opravlja. To bi jo morali naučit že tisti, ki so jo uvajali v delo, ki ga očitno ne razume v bistvu stvari. Spoštljivo in brižno delo s strankami. In ni izjema. Ta tekst pišem zato, ker se drhaljenje uveljavlja v pogostosti povsod, krepi jo pa neodgovornost kadra. V trgovini se na primer pritožiš, ker so vsi izdelki določenih proizvajalcev na policah uničeni, odprti, uporabljeni, posvinjani. Takšnih izdelkov ne bi smeli prodajat. Od vsake povprečne trgovke ali trgovca prejmem odgovor, da oni bojda nimajo nič pri tem in nič ne morejo. Ne počutijo se odgovorni. Čudijo se, zakaj so nadlegovani. Ne razumejo, da v primeru, ko oni osebno nič ne morejo, so dolžni odgovornim poročat o pritožbah strank. Na vsakem koraku zaposleni, ki delujejo na delovnem mestu komunikacije s strankami in potrošniki, se kadri obnašajo prevečkrat in vedno bolj na način, ki priča, da se ne počutijo za nič odgovorni in da so nekje pobrali obvestilo, da je glavni zločinec v družbi tisti, ki se “krega”.

Kje neki so pobrali to družbi škodljivo nebulozo??? Morda od politike, ki že leta pri sistemskem širjenju kaosa, drhaljenja in frustrirane podcenjene delovne sile, od katere se ne pričakuje nikakršna odgovornost ali profesionalnost, vsiljuje idejo, da je v družbi problem le kreganje. Vse po spisku je označeno za sovražni govor ali nestrpnost. Začuda pa s temi lažnimi dobrimi nameni cveti navadna drhal. Strpni, molčeči in prijazni bi morali bit le kulturne osebe. Strpni, molčeči in prijazni do drhali, ki jim grenijo življenje na vsakem koraku. Molčijo naj in se ne kregajo tisti, ki izgubijo igro pri komolčanju in drhaljenju. V svetu takimenovane Svobode (liberalci) namreč zavlada naravni zakon močnejšega, kar pomeni animalni zakon čistega primitivizma. Zaposlen kader je vedno bolj prepričan, da mora tudi sam molčat in da se bo dobro preslalomiral skozi življenje, če bo obračal glavo stran od raznih žvižgačev in borcev za pravičnost. Še huje!!! Tiste razgrajače, ki se kregajo, morajo naznanit kot nezaželene, jih problematizirat, se jih znebit. Morda bodo za to prejeli celo pohvalo na delovnem mestu. In zato vedno bolj tudi raja v raznih vrstah, čakalnicah ipd. molči, medtem ko pozabijo na njih, drhal teče mimo njih, obravnavajo jih kot zadnji drek na smetišču, ki naj bo vesel, da jih kakšen mrhovinar sploh povoha, čeprav na naših hrbtih stojijo njihova delovna mesta od politike navzdol.

Da je tragikomičen črn strip toliko bolj odvraten, pa seveda ta ista raja, ki povzema kapitalistično mantro drhaljenja in molka o drhaljenju, lahko na polno jamra in jamra in jamra in moralizira, kako grozen in krivičen postaja svet. Globoko sem prepričana, da je polna tovrstnih črnih misli tudi gospodična, ki je danes med opravljanjem svojega dela naletela na zoprnjačo, ki se ni hotela nehat kregat in se molče postavit na zadnje mesto v vrsti. Bojda bi morala bit blazno vesela, ker ni prišlo do prepira.

Ma, naj se jebejo vsi jamrajoči, ki se izogibajo prepira in podpirajo navadno drhal in drhaljenje, medtem pa malo jamrajo o groznem nepravičnem svetu, ki ga soustvarjajo.

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

6 thoughts on “Kako postane drhaljenje povsem sprejemljiva norma družbe”

  1. Čudno, da takih izkušenj nimam. Morda je za to kriva JNA/TO (komandir čete), ker sem se tam izvežbal in imam zelooo močan glas, ko je treba. 😉😁

    Odgovori
  2. Absolutno se strinjam. In sem na strani tistih, ki niso tiho. Običajno nihče ni srečen, ko se edini ( ali prvi) oglasim a sem zadovoljen, da se oglasim. Težko bi se sprijaznil s sabo, če se ne bi oglasil. Gre za moj majhen prispevek k širjenju pravilnih informacij. Sem pa opazil, da se npr., ko zaustavim na križišču in z roko nakažem sosednjim vozilom, da jim prepustim prednost, ali ko spustim pešca čez cesto, ko le-ta tega ne pričakuje, vedno odzovejo z nasmehom in hvaležnostjo. In da se ta gesta počasi razširja in množi tudi pri drugih. Zanimiv fenomen za katerega upam, da ni samo slučaj.
    Vse dobro vam želim! Stojan Habjanič

    Odgovori
    • Občutim enako kot vi. Ta peška z nasmehom in posebno hvaležnostjo sem velikokrat tudi jaz, ker večinoma hodim peš. Redko kdo ustavi pred prehodom za pešce. Zato takšno gesto vedno doživljam kot dejanje osebe v avtu, ki premore redke izumirajoče manire, pa vedno pomaham, se nasmehnem ali pokimam … da se mu ne bi zdelo, da je pešcu itak vseeno.

      Vse dobro želim tudi vam!

      Odgovori
  3. Z vami se strinjam in menim, da je na vašem nivoju uvida v realnost samo še Boris Dežulović, čigar članke prebiram z enakim navdušenjem kot vaše.
    Po spominu ste enako temo obravnavali v člankih o slovenceljnih in takle mamo. Kot lahko vidimo so šle stvari v teh letih ne na bolje, temveč kvečjemu na slabše. Vi vztrajno opozarjate na primitivno psihologijo naroda, žal pa z vašim razmišljanjem ne uspete razsvetliti tistih, ki bi razsvetljenje najbolj potrebovali. Iz vašega prispevka je to popolnoma jasno. Žal. Najbolj žalostno je to, da niste uspeli za sabo potegniti tihe večine, ki je stala v vrsti in je imela interes, da potegne z vami in si z vašo pomočjo priskrbi enakopravnejšo obravnavo napram komolčarjema.
    Ker riba smrdi pri glavi je za takšno psihologijo naroda seveda najbolj odgovorna politika saj z negativno selekcijo hrani ravno takšno obnašanje na vseh nivojih kot ste ga vi izpostavili. Smiselno bi se bilo vprašati: Ali bi komolčarja lahko komolčala ne da bi to isto počela in podpirala tudi politika? Jaz mislim da ne. Če nič drugega bi bilo na pošti jasno označeno kakšna so pravila in kje je vrsta. Ker bi vodstvo pošte za to poskrbelo. In se ne bi dalo ribariti v kalnem ter bi bila enaka obravnava zagotovljena tudi za kulturne, šibke in za vse povprečne uporabnike storitev.
    Dejstvo je, da bomo kvalitetno delo politike dobili samo, če ga bomo zahtevali in kaznovali nedelo. Brali programe in zahtevali uresničitev obljubljenega. To, da taktično glasujemo z zamašenim nosom in potem ne zahtevamo izpolnitev obljub nas ne bo pripeljalo nikamor.
    Kako to preseči. Verjamem, da je edina pot sprememba odnosa tihe večine. Sprememba odnosa vsakega posameznika je začetek spremembe psihologije naroda. Komolčarja praktično ne bi imela nobene možnosti za komolčanje, če bi bila vrsta enotna in bi imela ozaveščeno, da ni prehitevanja in da se goljufanje kaznuje. Vrsta bi na energijskem nivoju komolčarja pojedla.Tako pa sta se v grlu zataknila samo Simoni Rebolj.
    Spoštovana Simona res vam moram izraziti moje veliko spoštovanje, do vaše osebe saj z vašimi stališči izkazujete, da ste načelni in pošteni ter v bistvu dobra in mila oseba. Rad bi se vam tudi zahvalil, da v vseh teh letih niste zaklepali svojih člankov in smo vas lahko brali brezplačno.

    Odgovori
    • Se popolnoma strinjam z vami. Seveda politika podpira razpad manir in ozaveščenosti, ker jim koristi. Politika nas ne rešuje. Služi le še kapitalu, zato je tako pomembno, da širimo zavedanje, da se moramo za državo in družbo borit, kar je pa brez osnovne solidarnosti in poguma nemogoče.
      Hvala za vso izraženo naklonjenost in moralno podporo!

      Odgovori

Leave a Comment