Za dan boja za enakopravnost žensk bi spregovorila le nekaj besed, ki ustrezajo tudi sporočilni zagati letošnje posebej izpostavljene izjave univerzitetnega profesorja Igorja Sakside. Naj opozorim, da sem akcijo Bodeče neže sprva podpirala, ker podpiram polemiko in razreševanje spon. Vendar pa je tudi ta akcija na žalost prekmalu začela služit le navijaškim diskreditacijskim idiotizmom vojne med dvema ideološkima stranema brez argumentirane polemike. Ne trdim, da se je aktivizem spet izrodil, ker se v resnici nikoli ne izrodi, ampak je že od začetka voden in upravljan tako, da ne služi konstruktivnemu razvoju in epilogu. Blokira polemiko, ker le navrže v eter neko izjavo in obmolkne, v javnosti pa se glasno oglašajo izbrani posamezniki in NVO figure (tipa Inštitut 8. marec), ki se le zgražajo in hujskajo z mentalno siromašnimi politično usmerjanimi pamfleti.
Bistvo izjave Igorja Sakside je tudi v aktualni geopolitični norišnici spet posebej bolj aktualno. Mnogi namreč opažajo očitno, da več žensk na položajih moči (tudi političnih) ne prinaša nikakršne mentalitetne in posledično sistemske pozitivne katarze. In spet se v javnosti kričavo oglašajo frustrirani in posledično šovinistični moški pametnjakoviči, ki ocenjujejo, da nas na rob razsula in vojne vodi domnevno benigna feminizirana politika. Ženske na položajih moči in moški, ki so po domače rečeno navadne pičke, ki le pridno kimajo in sledijo napiflanim navodilom, povzročajo, da se kot odrešeniški kontrapunkt pojavijo razni fašisti, ki spet brez nadzora nad testosteronskimi udari v glavo grmijo in tolčejo po mizi ter nas vodijo v diktaturo in mesarsko klanje. Vse preklete pičke tega sveta zdaj cvilijo, jokajo in zavoljo pregovorne freudovske histerije padajo v trans (kot predsednik letošnje münchenske varnostne konference, ki se je po samozavestnem mačo govoru J. D. Vanca raje cmeril, kot da bi prebral tisto prazno piflarsko drisko na papirju), medtem ko “ta pravi dedci” iz Amerike delijo klofute prekletim mevžastim pičkam obeh spolov. Tako nekako naj bi se glasila tradicionalna diagnoza stanja stvari z vidika izjemne spolne analize.
Ta izjemna spolna psevdoanaliza pa ima seveda eno pomembno napako pri razvijanju teorije, ki je skregana s prakso. V zgodovini se je dogajalo že povsem enako, čeprav nikjer ni bilo na vidiku nobene ženske na položajih moči, kaj šele v politiki. V resnici je ključen problem predvsem v tem, da so si ženske in moški na žalost bistveno bolj podobni v mentalnih in psiholoških negativnih lastnostih, bistveno manj podobni pa v bioloških lastnostih, kot bi mnogi dandanašnji nebulotiki očitno želeli.
Posebne katarzične pridobitve emancipacija žensk ni doprinesla zato, ker so tiste zgodovinske moške pičke h koritu spuščale le sebi primerne kimavske, neumne, nerazsodne, stremuške in karakterno poniglave ženske. Enako, kot počnejo že celo zgodovino s kadrovanjem moških. Zaradi negativne selekcije in prevlade mediokritete nikoli ne splezamo na zeleno vejo. Med tistimi strašnimi brezumnimi plitkimi fašisti, ki tolčejo po mizi in rohnijo, se enako izkažejo tudi ženske. Zato na primer poslušam zaznave, kako poženščeno brezvezni so razni predsedniki držav, kot je na primer Macron ali Scholz ali Starmer, na drugi strani pa roko odločne in mačistične politike uprizarja Georgia Meloni. Oh, oh, kako je vse pomešano in zmešano. V resnici ni prav nič pomešano, zmešan je pa kvečjemu frustriran um, ki mu ne godi realnost. Nerealna, čustveno neuravnovešena in slaboumna je predvsem moška težnja, da bi lahko preprosto opredelili vse moške za racionalne, odločne, ustvarjalne in pogumne, vse ženske pa inferiorno zgolj za pridne, razčustvovane, neuravnovešene in ne-umno zapiflane. Takšna neumna, plitka in nerealna spolna definicija se lahko porodi le v možganih frustriranega in inferiornega moškega uma. In to prenašamo že celo zgodovino. Krakanje histeričnih mentalnih siromakov, ki si ne opomorejo od prve najstniške zavrnitve samovšečne deklice z dvorišča.
Izjava Igorja Sakside sovpada s ključno stereotipizirano formulo, ki naj bi blažilno delovala na ranjen in krhek moški ego. Na tiste preklete “moške pičke”, ki bi se morale izkazovat kot blazno brihtne, ustvarjalne, aktivne in pogumne, kot se spodobi za moški spol, vendar od njih večinoma ni kaj dosti drugega od spolno stigmatizirane pičkavosti in posledičnih poskusov zavajanja, laganja in drugega infantilnega goljufanja žensk. Skratka, kurčenje v prazno. Seveda to uspeva le pri ustrezni mediokriteti žensk, ki jih lahko z nebulozami nategne vsaka jalova napihnjena moška karakterna in mentalna mediokriteta. Vsakomur svoje.
Z Igorjem Saksido se ne bi mogla bolj strinjat, da je piflarski sistem, ki ne rezultira v razvoju radovednosti in realnem razumevanju česar koli na svetu, popoln izobraževalni polom. Kako skrajno nerazgledani in tupi prihajajo ljudje vseh domnevno 235 spolov v visokem odstotku iz domnevno uspešno opravljene izobraževalne torture (da ljudje doživljajo s pomočjo šolskega sistema učenje kot mučenje, ki se ga hočejo čim prej znebit za celo življenje, je posebej pomemben politični ukrep), se izkazuje dan za dnem v javnem diskurzu. Vendar le naivnež stoletja lahko verjame, da takšna situacija, ki traja že stoletja, ni vzdrževana povsem namenoma. Saksida po popreproščeni hinavski logiki trdi, da gre za feminiziran šolski sistem. Da so deklice pač po spolni definiciji bolj pridne in zato piflarsko učljive in zabite, dečkom pa se onemogoča uspeh, ker se jim ne ponudi nič zanimivega, ustvarjalnega in v praksi dokazljivega pri umovanju. Ker se Saksida – kot kaže – dovolj zaveda spolne frustracije in posledičnih poskusov mizernih goljufij pri pametovanju, se mu genialno zareče pri izboru sila zanimivih in izzivalnih tematik, ki bi jih moral šolski sistem ponujat dečkom v spodbudo, da bi aktivirali vsaj eno sivo celico. To je šport! Da ne bi izpadlo vse skupaj tako debilno, kot na žalost je, pa dodajmo na drugo mesto še dogodivščine in zgodbice.
Igor Saksida povsem ustrezno govori o navadnih opicah, ki najraje telovadijo, pa bi se lahko – ko smo opice že ravno razvile proizvajanje kompleksnejših zvokov, kar imenujemo govor in sporazumevanje – še malo več pogovarjali in globoko razmišljali o telovadbi. Igor Saksida posebej sočutno potreplja po glavi fantke, ki so mentalno na ravni gibalnih veščin, a bi radi kljub temu izpadli blazno pametni!!! Saksida celo izreče, da bi se radi bahali pred deklicami. Da bi se navadne govoreče opice lahko seveda bahale pred mano, bi se morala jaz spustit na raven fukajoče in reproduktivne amebe. In v tem je vsa poanta. Vsi ti stereotipi o ženskah so bedna interpretacijska goljufija frustriranih, nerazumnih, kimavskih, mentalno podhranjenih in čustveno povsem neobvladanih moških. Čustveno neobvladani moški, ki frustrirano vodijo v vojno in klobasajo same histerične idiotizme, sledijo pa jim trume zelo pridnih, molčečih in poslušnih vojačkov brez lastne osebnosti, poguma in pameti. Vem, da Saksida ve, da se enak model delovanja odvija na univerzah. Zato je pa postregel z izjavo za v anale. Čeprav mu je bila poklonjena titula profesorja.
Presenečenje!!! Pridnost in poslušnost nikakor ni izum žensk, kaj šele neka naravna pogojenost. Najstarejša obrt na svetu pač ni prostitucija, ampak je vojna! Pa tudi prostitucijo vodijo frustrirani nepojebani moški. In za korakanje v vojno ob vsej razpoložljivi nesposobnosti za razumno opredelitev problemov in posledično komunikacijo in dogovore je potrebna ravno tista neustvarjalna, čustveno nenadzorovana in slaboumna pridnost. Na življenje in smrt. To je pač moška praksa, ki je skozi zgodovino zaradi prevlade mediokritete uveljavljana na vseh ravneh skupnosti. Vedno znova. Prosto po negativni selekciji. In nerazumen, neumen in nesposoben moški, ki bi rad očaral družico, potrebuje temu primerno mentalno zatrto pridno in vodljivo žensko mediokriteto.
In ja, ženske predvsem niso nič posebej drugačne v zlu. Pridno sledijo navodilom in ne vzpostavijo nobene osebnosti, poguma, vrednot in pameti, da bi lažje preživele (čeprav smo vsi vnaprej itak obsojeni na smrt) ali se prikomolčale do nekih minljivih privilegijev. Mevžaste oblike iste sramote pa pač čepijo v kotu, zgolj kimajo, so ponižno tiho in zobajo drobtine z mize. Pod mizo se skupaj drenjajo moški in ženske, le da bi se ti moški pod mizo radi repenčili v prazno vsaj pred ženskami in se v vsej svoji narcistični samopomilovalni agoniji reproducirali (bog, prosim obstajaj, in nam pomagaj!).
Ta dinamika se odvija v javni sferi, na trgu ali v zasebni sferi. In v šolstvu. Izjava Sakside, ki je zgodovinsko zelo popularna, da je šolski sistem feminiziran, je zavajajoča. Kajti v šolstvu dejansko kot izvajalke sistema in programa nastopajo večinoma ženske. Vodstvene položaje, na katerih se odloča o programu, sistemu in financiranju, pa na veke vekov vodijo predvsem moški!!! Moški so vzpostavili takšen sistem že davno, ko jim je patriarhat omogočal, da se izkažejo! Robavsi se niso izkazali! Zgodovina katastrof, laži, vojn in idiotizmov človeštvu pač niso v ponos. Nalijmo si čistega vina. Nehajte se kujat in raje postajajte tisto, kar si bojda želite, da bi bili. Z goljufijo in prazno telovadbo ne bo šlo.
Moški so že celo zgodovino pridni vojački ali pa čustveno nenadzorovani agresivni fašisti. Celoten šolski sistem je podvržen enakemu modelu delovanja, ker je v resnici moškim ustrezal!!! Le zadnja trohica avtoritete je dokončno padla, ker nikoli ni v pravi manifestaciji sploh obstajala. Moški žanjejo še danes, kar so ustvarili. Ženske pa zgolj dopuščajo in izvajajo, kar jim je pač naloženo. Moškim se nikoli ni ljubilo izvajat svojega lastnega dometa, ker se jim v zgodovini pač ni ljubilo nikoli ukvarjat z otroki. Da bi se repenčili in pametovali pred mladino, jim je že bolj dišalo, pa jih je bilo zato od nekdaj več v vlogi profesorjev na višjih stopnjah izobraževanja. Eno samo sprenevedanje in omledno taktiziranje.
Nekaj najbolj žaljivega – če že – kar je Saksida izrekel (in zgolj ponovil modro ugotavljanje večine moških), je izrekel na račun moških. Povedal je, naj se usmilimo ubogih opičnjakov in klepetajmo malo več o športu. Pa kakšna dogodivščina in zgodbica bi prav prišla za mentalne siromake v zabačeni gostilni.
Vprašat se moramo, na kakšnem nivoju naj bi smetile po svetu ženske, da bi ustrezale želenemu profilu povprečnega zgolj telovadca in zgodbičarja, ker se ta govoreči opičnjak zavoljo slabega nadzora nad čustvi in posledičnim krhkim egom želi na vse pretege repenčit pred ženskami in jih nadvladovat. No … če vas vsaj malo zanima politika, lahko spremljate, kam vodi ta mentalna polomijada izjemne prizanesljivosti do moških frustracij in ženskega nenadjebljivega truda, da bi jih mentalno in karakterno omejena drhal trepljala, jim žugala in jih kdaj pa kdaj celo uspela pofukat. Pa kakšno rožico za dan žena bodo prinesli. Tako piše, da se šika. Patetično!!!!
Ko smo že ravno pri zgodbicah, bi za konec poskusila rehabilitirat podcenjene pravljice. Večkrat sem se namreč v življenju pri vprašanju, kaj želim kot ženska od moškega, zanalašč izrazila v prispodobi. Da preprosto želim, da me moški obravnava kot kraljico, ker si to tudi zaslužim in pika, v nasprotnem primeru zaželim en lep “adios amigo”. Želja je eno, potreba pa drugo. Več sranja, kot ga življenje meče pod noge že samo po sebi, nihče ne potrebuje. Velik problem je namreč, če moški ni kralj. Ampak je na primer zgolj govoreča opica, ki rada le telovadi, potem bi pa še klepetala o telovadbi in potem bi me ta opica rada še na vseh ravneh učlovečevanja nadvladovala in mi dominirala. Nič ni bolj moškega v zlu, kot je diktatura, kar pomeni preprosto povedano, da se popoln idiot s hudimi razčustvovanimi izbruhi nasilja pač repenči nad boljšimi in subtilnejšimi od sebe. Ker bi idiot pač rad vladal, a nima s čim. Enako velja za vse tiste mevže, vse tiste vojačke brez osnovnega karakterja in poguma, ki molčijo. In le tisto govorijo, kar jim ukaže gospodar. In pridno korakajo magari v masaker, ker ne zmorejo in ne znajo nič razumet, kaj šele da bi bili sposobni komunicirat na višjem nivoju od pavijana. To niso kralji. In kralji seveda ne morejo uživat življenja ob kraljicah. Lahko jih le z vsem spoštovanjem sovražijo, ker jim predstavljajo nekaj nedosegljivega. Simbolika o princih in princeskah ter kraljih in kraljicah je po eni strani tudi neupravičeno podcenjevana. Kajti ta simbolika sporoča željo, ideal. Realnost, zaradi katere je pravljična simbolika zasmehovana, pa pomeni, da svojat obeh spolov v povprečju ne dosega niti zadostnega kriterija te želje.
No, zdaj pa poklepetajmo še malo o telovadbi, pa o kakšni dogodivščini ali nereflektirani zgodbici za opice in opičnjake. Od kod neki profesorju Saksidi ideja, da ne bi tudi ženske zlahka, če tako pričakuje sistem in diktira moda, rade telovadile in klepetale o telovadbi. Pa saj to počnejo še posebej dandanes v preobilju. Telovadijo namreč! Non stop. Več kot moški. Ženske itak zlahka prekašajo moške v vseh nebulozah, kar se jih spomnijo, da bi izpadli bojda blazno fajn. Izzivi preprosto niso nič kaj posebej zahtevni in še mnogo manj zanimivi ali vsaj očarljivi.
Kralji svojega sveta so v manjšini in brezvezna večinska svojat jih nikoli ne spusti na prestol. Na prestol se večinoma počijo najbolj naglašeni komolčarski amoralni mentalni siromaki. Čemu bi izbirali posebej korektne besede, mar ne. Kdaj pa kdaj pride do napake v sistemu, ko se na prestol uspe prismukat zaslužni osebi, ki se seveda zelo težko obdrži in se mora non stop predvsem borit proti napadom mediokritete celega sveta. Veliko izgubljene energije in časa za brambo pret smetmi, ki jih nikoli ne zmanjka.
Primitivci na prestolih ali pod mizo pa ob sebi ne morejo pričakovat kraljic, ker jih zgolj frustrirajo ter opominjajo na lastno zlaganost. Torej se ob njih počijo nališpane blebetave ali molčeče trape in primitivke. Zato so tudi kraljice med zatirano manjšino. Vztrajajo proti želji povprečnih moških, ki se že celo zgodovino človeškega obstoja ne uspejo v povprečju razvit vsaj v k od kraljev, ampak že celo zgodovino gojijo le željo, da bi postali kralji, in pri tem ubirajo krajšnice. Izvajajo nasilje, uprizarjajo lažno bahaštvo in goljufajo z lažnivimi neumnimi zgodbicami o tem in onem. Počijo se na prestol in se neprepričljivo igrajo kralje. Cesarjeva nova oblačila. Andersen je bil lucidna osebnost, kralj svojega sveta. Mi pa pojdimo še malo telovadit, pa še klepetat o telovadbi. In potem se čudimo, da bi se vsi slej ko prej spet najraje pobili od togote.
Z veseljem berem tvoje prispevke. Tale je pa hudo čustven, skoraj sovražen do moških. Kregaš namreč tipe , ki so v manjšini in večina svoje dame res obravnava z vsem spoštovanjem in ljubeznijo. Poleg tega ti priporočam, da si prebereš nekaj resnih razikav nevrologov o razlikah v delovanju možganov glede na spol. Presenečena boš. Pa RES ne mislim nič slabega. Lp
Ps: moja Kraljica še spi, jaz sem pa že včeraj kot vsak večer pripravil vse za njen zajtrk vključno s svečkami, ki morajo obvezno goreti med zajtrkom. 😊👋
Odlično !!!
Je tako. Hvala Simona!