Da Borut Pahor ne bi izrekel, da se v Gazi izvaja genocid, je povsem logično. Žal mi je, da ta beseda sproža toliko pozornosti, da že služi predvsem preusmerjanju pozornosti stran od številnih pomembnih informacij, dogajanja in pojavov. Logično, da se profil Pahorja ne želi in ne more izrekat ostro proti delovanju Izraela, če želi nadaljevat s kariero, v kateri blazno uživa. Tako zelo uživa, da mu ni prav nič nerodno celo slovenskim državljanom solit pameti o premajhnem navdušenju nad podjetništvom. Ker on naj bi si zdaj domišljal, da je podjetnik!
Čudi me, da ne prebiram obilja zgroženosti nad političnim osebkom, ki nam je skozi celoten intervju pojasnjeval, kako nonšalanten konvertitski koristoljubnež je. Tako brezvesten, da se je podstopil celo pljuvat po komunistih, ki se jim je nekoč sam udinjal in zagnal politično kariero, brez katere bi bil danes morda proslul penzioniran maneken. O dobi tranzicije je natrosil precej emocionalnih puhlic. O pomenu sprave in izjemnih dosežkih. A bistvo je bleknil Jože Možina, ko je končno izrekel, da so se nekateri partijci (med njimi tudi naš Borči) pridružili Demosu, da so skupaj gradili novo politiko (beri: izvajali ogaben tranzicijski rop vse do sprejema v EU in Nato, ko smo postali državljani sužnji tujega gospodarja in je začela crkovat javna sfera, socialna država in druge sladkosti koloniziranih držav v globaliziranem neoliberalnem kapitalizmu, ki ima mnogo raje neonacistično Nemčijo kot postsocialistične države z Rusijo na čelu). Možina je s to drobno mimobežno izjavico pojasnil, zakaj je bilo jamranje desnice, kako trpko in težko so se odpovedali izvajanju lustracij, pač lažno jamranje. Kolaborantom iz 2. svetovne vojne so se pridružili partijski kolaboranti in začeli prodajat Slovenijo za svoje mafijske koristi.
Vsi so imeli non stop na ustih puhlice o spravi. Borut Pahor ima verjetno že čisto znucan jezik od te fraze, ki služi predvsem temu, da se ne razgali in ne počisti svinjarija izpod njihovega predpražnika. Spravo so potrebovali domači legalizirani lopovi z levega in desnega brega, spravno združeni v plenjenju in prodaji države!
Naj posebej opomnim, da so zame sicer desničarski plenilci bistveno bolj “sprejemljivi”, ker so transparentni. Tolpa, ki je ob občutku moči zaradi podpore od zunaj (znotraj Evrope tudi in še posebej od Nemčije, ki ji zdaj gospodarsko hlapčujemo, in od pokvarjenega Vatikana, katerega pozlačen prag Kristus ne bi nikoli prestopil) mirno vkorakala na sceno in začela kričat, da so domobranci pravi branilci naroda in države, partizani pa zlobni komunajzerski okupatorji. In “nikome ništa”. Razni mrkaići so celo pisali kolumne o tem, kako brezveze je, da smo sploh ohranili slovenski jezik, ki ga za razliko od nemškega Google zelo slabo zaznava. In “nikome ništa”. Začeli so lapat, da je denacionalizacija višek poštenjakarstva in vračanje premoženja v naravi v obsegu, kakršnega ne pozna nobena država na svetu, čisti akt božje morale. Kajti zasebna lastnina je nad človekom in razni pohlepni fevdalci in dobičkarji (tudi vojni), ki se jim celo zgodovino fučka za deprivilegirane soljudi, poštenost, pamet in človeški razvoj v pravem humanem pomenu besede, naj bi postali kar naenkrat obrazi inteligence, časti in morale. Čiste žrtve nekdanjega strašnega ropa ogabnih proletarcev. Ivan Cankar je napisal izjemno delo z naslovom Hlapec Jernej in njegova pravica. Ampak v naši politiki se repenčijo rokovnjači, ki te sporočilno izjemne stvaritve niso prebrali. Pa tudi če so se trudili prečrkovat skozi vsebino, preočitno ničesar ne razumejo!
Jasno in glasno so zagovarjali svet, v katerem so kakršne koli humane vrednote, kultura, kaj šele ustvarjalnost zadnja briga na svetu. Zagovarjali so svet puhloglavih materialistov in narcističnih pohlepnežev, ki bi radi nekaj prodajali pač in proizvajali precenjene smeti, v katerih se danes že dušimo. Raj na Zemlji za kretene, ki jim dlje od blagorja sadnega jogurta na trgovinski polici, sijočega avtomobila pred hladno bajturino in hvaljenja z napornimi in dolgočasnimi počitnicami na Maldivih ne seže ideja, kaj bi počeli s seboj in z drugimi na planetu Zemlja. Ravna in metalno siromašna je pot v brezdušne plitvine. To so tudi človeška plitka bitja, ki se veselijo, da bo namesto njih “mislil” robot, kar imenujejo razvoj in napredek. To so pravzaprav popolni funkcionalni debili! In zaenkrat vodijo tudi svet in postavljajo temu primerne oblasti po ugrabljenih državah.
Leva struja je bistveno bolj problematična. Ker so se de facto pridružili kolaborantom in bili tiho, polnili žepe, gradili lažne kariere in še naprej domnevno humano in socialno moralizirali. Včasih mahajo z rdečo zvezdo in pojejo salve partizanom, ki in ker jih ne morejo popljuvat iz groba. Da jih ne bi prepoznali v pravi biti, so nas začeli gnajvit z raznimi teorijami spola za idiote in zastarelimi lažnimi mantrami o strpnosti do tega in onega, češ da je naš problem le človeška prijaznost. Radi prepevajo “Mi se ‘mamo radi, radi, radi, radi …!” in imajo za norca sebe in druge. Drugega jim ne preostane. Ker je preveč nagnusno vse skupaj.
Še zdaj imamo na oblasti navadne tranzicijske dobičkarje, ki skušajo zgolj moralizirat, dokler gre. To pomeni, dokler je zadostna kritična masa slovenskih državljanov s pomočjo ugrabljenih dominantnih medijev dovolj poneumljena in uspavana, da jih še vedno prenaša in celo voli. Ne pozabimo! Tudi Borut Pahor je bil kar osemkrat izvoljen. S pomočjo jalove izbire! Kot oseba, ki obvlada vsaj to, da pred kamerami ne izpade kot totalen barbar, ki je še včeraj jabke rabutal z grabljami pri sosedih in se praskal po jajcih, danes pa si je nadel gvant in kravato, trapa kozlarije, v življenju ni prebral ene omembe vredne knjige in je blazno vesel, da lahko izigrava neko kariero in si polni žepe.
Tudi nekdanji maneken Borut Pahor je izjavil nekoč, da je njegovo najljubše čtivo Mali princ. Nivo desetletnika. Se je pa naučil vljudno obnašat in izgovarjat stavke, kot da gre za elegantno in premišljeno osebo z osnovnim ponotranjenim bontonom. Ne le to! Ob tem, ko so ga mnogi radi zasmehovali in označevali za butasto Barbiko, je Borut Pahor dokazal, da je bistveno inteligentnejši od vseh posmehovalcev na spisku. Trdila sem in še vedno trdim, da je Borut Pahor najbolj inteligenten politik 21. stoletja na slovenski sceni. Seveda se je treba ob tej izjavi zavedat, da je obkrožen z absurdno porazno konkurenco. In da takšen dosežek zato ni posebej izjemen.
Borut Pahor nas še danes lahko zafrkava v glavo, kakor mu paše. Ob tem, ko bi moralo bit vsakemu osnovnošolčku jasno, da aktualna Pahorjeva izjemna podjetniška kariera pač ni rezultat kakršnih koli izjemnih dosežkov, ampak le posledica politične preteklosti, zaradi česar se lahko afna in izigrava medijsko zvezdo voditelja intervjujev, predavatelja o “nevemočemneki” in z nasmeškom podpisuje razne obilne sponzorske pogodbe, gospodu ni nič nerodno, da slovenskemu življu še malo popametuje. Kako bojda za razliko od državnih zaposlitev na trgu šteje profesionalnost in kakovostno delo, kar naj bi prinašalo višje zaslužke. Pa se pohvali, da mu gre dobro, ker baje zelo dobro in profesionalno dela. To so iste naučene puhlice, ki so nam jih prodajali tranzicijski dobičkarji na nacionalni televiziji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Nikoli ne bom pozabila tistega poniževanja osnovne inteligence. Gospa, ki je postala predstavnica AmCham agencije za ameriško kolonizacijo ranljivih držav, je v priljubljeni oddaji Polnočni klub trapala o zaostalosti Slovencev, ki in ker bojda ne razumemo, zakaj so bogataši najbolj spoštovanja vredni ljudje v družbi, ki hranijo živelj in jim poklanjajo delovna mesta. Za kozlat! In potem je gospa s kameradi verjetno odšla na pomenkovanje o davčnih oazah in drugih špekulacijah, pa jamrat o vedno predragi delovni sili. Za kozlat so te puhlice, ki jih je zdaj zastonj delil pred kamerami Borut Pahor, še danes. Še bolj!
In bedasto spraševanje, zakaj zdravniki ne bi zaslužili veliko, ko pa tako dobro delajo in jih tako potrebujemo. Zakaj se Slovenci pritožujemo?! Kot da je ravnokar padel trdo na glavo! Naj mu že enkrat kdo pojasni, zakaj nam propada javno zdravstvo in zakaj ga potrebujemo, no! Ne, ne mislim, da je v resnici tako zelo zabit, kot je blebetal, mislim pa, da je – kot mnogi njegove baže – alarmantno objesten, ohol in podcenjujoč v odnosu do državljanov. Čeprav ob izjavi o podcenjevanju državljanov že vidim njegov hudomušni nasmešek in pogled izpod čela. Res podcenjuje državljane? Zakaj je pa potem on še vedno tu in tam, da ga zdaj financira londonska agencija in nikogar v državi nikoli ni zanimalo, kdo vse je njega in še marsikoga morda financiral že v preteklosti in mu odpiral izjemne karierne možnosti??? Ne, vzamem besedo nazaj. Ne podcenjuje slovenskih državljanov. Nagovarja nas točno tako, kot si zaslužimo.
Tudi zdaj se nam gotovo posmehuje, ko se valijo salve zgražanja zaradi izjave o rabi izraza genocid. Borut Pahor je pač rekel, kar je nujno, če hoče, da ga bodo tuje agencije financirale še naprej, še posebej londonska tvorba. Vendarle je Pahor za razliko od Nataše Pirc Musar svežepečeni mondeni podjetnik, ki je še včeraj ohranjal priljubljen imidž v Sloveniji s šofiranjem razmajane Katrce in priložnostnimi predvolilnimi akcijami v delavskih uniformah. Zdaj ne pleše več z miškami, ampak očitno poskakuje z mačkoni. Še bolj se nam lahko posmehuje, če se veselimo, ker je bojda koalicija zgrožena. Ker se ta koalicija baje tako častno in pogumno upira diktaturi kapitala z vsemi njenimi vojnami v paketu. Baje bi moral SD klan svoji strankarski zgodovinski ikoni ukinit članstvo v stranki. Uh, ja, hud udarec. Naš Borut se bo ob tovrstnih pozivih gotovo razjokal od žalosti. Kar vidim, kako Borut Pahor in Matjaž Han pljuckata šampanjček pod vedrim soncem in Han razlaga:
“Ej, stari, sej štekaš, da mormo pogasit ogenj?!” …
Naš Borči: “Ma, ja, stari moj, štekam! Sej sploh nism vedu, da sm še član. Kdaj sm pa nazadnje plaču članarino?”
Oba: “Hahahahahahaha …”
Razumem, če se Pahor valja od smeha zaradi prepiha neumnosti in potuhnjenosti v tej državi, kar je sam pač najbolje izkoristil in ožel, kolikor je priložnost ponujala. Razumem tudi, da nas očitno dojema podobno kot Ukrajino. Tudi to razumem. In je grozljivo!
Čudovito, škoda pa je energije, ki jo porabiš za takega kretena. Razumem tudi to, da eden mora napisati kaj takega, vendar, zal slovencelji tega ne berejo, se manj pa razumejo. Meni je bilo branje v veliko veselje. Lp
Članek govori bistveno več o nas samih kot o Borutu Pahorju. Bo treba še enkrat prebrati.
Odlicno napisano, vendar slovenske puhoglave glave, tega ne razumejo!