Napad na Iran: logična poteza v umazani geopolitični igri ameriške diktature kapitala

Pri obravnavi aktualnega napada na Iran je zelo pomembna osvetlitev geopolitičnega konteksta in razločevanje diplomatske in propagandne politične retorike od realnega dogajanja. Smo namreč že globoko sredi vedno bolj zavozljanega klobčiča političnih intrig, ki izkrivljajo realno podobo interesov in otežujejo ustrezno presojanje o prihodnosti, ki se na žalost suka v smeri postopnega tlakovanja pogojev za zagon 3. svetovne vojne.

Med državami se odvija tekma pripravljenosti na vojno. Dokler se nobena od velesil (vključno z EU oziroma predvsem Nemčija) ne počuti dobro pripravljena na vojno svetovnih razsežnosti, politikanti klepetajo o pomenu okrepljenega oboroževanja za obrambo in o izjemni bojni pripravljenosti v roku dveh ali treh let. NATO nas poskuša v skladu z ameriškimi in britanskimi interesi, ki se šibijo zaradi izgubljanja monopola na trgu in slabljenja učinka medijske propagande, potisnit v svetovno vojno s prozornimi lažmi o obrambi, čeprav je NATO izzivalec in napadalec. S pomočjo razprodanih dominantnih medijev nam prodajajo noro podcenjujoče nebuloze in tkejo svetovno vojno pred našimi zaprepadenimi ksihti, mi pa nič.

Kako in zakaj deluje ameriška politika izven omejitev mednarodnega prava

Obstaja določena zadrega pri razumevanju diplomatskega delovanja ameriške administracije pod Donaldom Trumpom, ki je konstantno zavajajoče predstavljana kot kaotična in nepredvidljiva, s čimer se preusmerja pozornost stran od predvidljive tradicionalne ameriške geopolitike in zlodel predhodnih vlad, tudi demokratov, čeprav ostajajo cilji zunanje politike le enaki kot prej. Enaka je agenda “America first!”. V aktualni zaostreni geopolitični situaciji to dejstvo z ameriškega vidika pomeni, da zibelka diktature kapitala zgolj zaostruje in bolj transparentno razglaša pristope v mednarodni politiki, s kakršnimi sicer deluje že od 2. svetovne vojne dalje, ko je za neupravičeno darilo prejela popoln ekonomski in vojaški primat nad svetom. Država kavbojskih priseljencev, ki ji sicer vladajo britanske in nemške priseljenske strukture, je po 2. svetovni vojni pobratila judovski in nacistični kapital, napadala in uničevala vse države, ki so živele drugačen sistem ali celo obetale demokratični razvoj socialističnega modela politike, ter zagnala propagando o velečastni demokraciji, ki naj bi upravičevala ves ekonomski in vojaški terorizem, ki ga Amerika z Veliko Britanijo ob boku izvaja nad koloniziranimi državami (tudi v Evropi).

Neovirano razgrajanje s pomočjo lažnega mednarodnega prava, na katerega je Amerika povsem imuna! To zavedanje je zelo pomembno tudi za razumevanje statusa Izraela in aktualne lažne propagande o pravno ustreznem in moralnem delovanju Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ker naj bi procesirala obtožnico proti izraelski vladi (obrambnemu ministru in Benjaminu Netanjahuju) zaradi genocida v Gazi. Gre za šov, ki je namenjen poskusu rehabilitacije Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) in posledičnega pomirjanja evropskih državljanov, češ da mednarodno pravo vendarle v osnovi deluje, čeprav kdaj pa kdaj zataji. Zatajitev pomeni, da ICC procesira predvsem afriške vojne zločince in po potrebi srbske vojne zločince z mokrimi sanjami po odstranitvi ruske oblasti, ki so politično v napoto Ameriki, medtem ko Amerika z zaveznicami lahko tudi s pomočjo načrtno disfunkcionalnega Varnostnega sveta in OZN izvaja, kar hoče, vse do genocida in protipravnih vojaških napadov na neubogljive države. Ameriški zločini pravno ne obstajajo, ekonomski terorizem pa imenujejo ekonomske sankcije. Sporazum o celovitosti ozemlja lahko priznavajo ali pa ne. Z ekonomskim terorjem in krajami državnega kapitala (Rusiji so v imenu ekonomskih sankcij s pomočjo EU mafije poleg prepovedi poslovanja ukradli za skoraj 300 milijard državnega kapitala, kar imenujejo zamrznjen kapital) onemogočajo in siromašijo države, ki ne pristajajo na to, da postanejo kolonija neoliberalne diktature kapitala. Prepovedujejo kakršno koli mednarodno poslovanje, zaradi česar se morajo ranljive države zatekat h kriminalnemu delovanju, da preživijo. V upravičenem strahu pred infiltracijo ameriških in britanskih agentov, ki s pomočjo “soft power” delovanja obveščevalnih služb v imenu humanitarnih organizacij (USAid, NED, DEI, Open Society …) redno izvajajo po potrebi barvne revolucije in nameščajo svoje marionetne režime, se te države po logiki stvari zaprejo v politično diktaturo.

Benjamin Netanjahu bo pristal na sodišču zaradi vojnih zločinov le v primeru, da ga bo žrtvovala Amerika, da bi si oprala roke pred neumno javnostjo, ker je Netanjahu sam po sebi nepomemben. Pomembno pa je, da bodo vsi zločinski interesi in plani Amerike s pomočjo Izraela uveljavljeni. Sankcije nad kadri ICC-ja je Amerika izvajala za zastraševanje že prej, nad tožilci ali sodniki v delovnih skupinah … To ni nikakršna nova domislica strašnega Donalda Trumpa, ki naj bi bil fašist v primerjavi s prejšnjimi predsedniki. Takšne lažne parole razglašajo hinavski globalisti. Znana tožilka Carla del Ponte se je umaknila s funkcije zaradi zastraševanja, ko je želela razkrit zločine ubijanja, kraje in preprodajanja notranjih organov na Kosovu, kar se je dogajalo s pomočjo kosovske oblasti in pod nadzorom Amerike. Nikamor ni prišla in je raje zavarovala sebe. Zaradi slabe vesti je o kosovskih zločinih napisala knjigo, ki je nihče ne bere, kaj šele promovira. Kdor pozna delovanje ICC-ja, se počuti užaljenega ob prodajanju bučk o herojski slovenski ali afriški sodnici, ki se pogumno upira napadom Donalda Trumpa. To so pravljice za budale. Brez korenite geopolitične reforme je ICC le prazen šov za zavajanje naivnih moralistov.

V takšni geopolitični luči moramo spremljat usode Severne Koreje, Venezuele in podobnih držav, pri čemer se le delno uspešno upira popolni nadvladi predvsem velika in populacijsko superiorna Kitajska, v Evropi pa edino velika Rusija z ogromno naravnih resursov, ki jih je začela uspešno črpat predvsem za lastne interese. Po prijazni ceni je Rusija prodajala plin tudi evropskim državam, tudi Sloveniji. KGB z Vladimirjem Putinom na čelu je v Rusiji zato tako zelo zgodovinsko pomembna figura s carskim mandatom, ker je Ameriki v tranzicijskih devetdesetih letih po zrušenju Sovjetske zveze s pomočjo naivnega kooperativnega Mihaila Gorbačova uspelo kasneje izvest puč nad parlamentom in nastavit tudi v Rusiji marionetno oblast. Bill Clinton se je z ekipo v Rusiji obnašal, kot da je on predsednik vlade in države. Zagnali so goljufijo s certifikati (enako kot v Sloveniji) in uplenili strateške tovarne in podjetja, ki so jih poklonili bodočim oligarhom (mnogi izmed njih so judovskega porekla in so bili tesno povezani z ameriško-britansko kapitalistično mafijo v skladu z ameriškimi interesi). Za razliko od drugih ugrabljenih držav je šlo v Rusiji težje, pa so morali izbrat za vlogo predsednika totalnega alkoholika Borisa Jelcina, da bi plan uspel.

V Sloveniji je tranzicijski rop potekal neovirano, ne da bi večina državljanov sploh vedela, kaj se dogaja z državo in našimi usodami. Ko pa je v Rusiji KGB uspel nastavit Vladimirja Putina na oblast, je bilo konec ameriške zabave v Rusiji. Putin je Clintona nagnal kot nezaželenega razgrajaškega gosta in začel izvajat suverenistično politiko, kolikor je bilo pač možno glede na globalno ameriško sistemsko okupacijo, ki ima med drugim po celem svetu raztrosena vojaška oporišča, s katerimi se pod okriljem NATA širi ves čas. Seveda tudi na vzhod Evrope, pri čemer sta predvsem Poljska in Romunija povsem vojaško podjarmljeni in služita najpomembnejšemu mejnemu dostopu do Rusije v primeru napada. Kako neki je tako obsežna ameriška orožarska flota prispela v države, ne da bi ves svet od zgroženosti nad okupacijo popadal na hrbet. Kot na primer padajo radi na hrbet, ko jih ameriška propaganda spomni na kakšen podoben podvig strašne imperialistične Sovjetske zveze. No, Rusija se je odpovedala tovrstnim imperialističnim podvigom v Evropi in jim je lahko danes na žalost zelo žal. Ker se je Amerika nasrala povsod tudi z orožjem, kar naj bi podebiljeni kolonizirani revčki dojemali kot nekaj normalnega in zaželenega. Slovanske manjše države smo še posebna sramota v hlapčevski mentalni dezorientiranosti.

Še pomembnejša strateška točka je bila za Ameriko seveda rudno in kmetijsko bogata, a politično in poslovno onesposobljena Ukrajina, ki so jo ugrabili in zlorabili za vojno proti Rusiji sistematično, poleg tega pa seveda še okradli in preko vojne uničili. S terorizmom nad Severnim tokom, ki ga niti ne preiskuje nobena mednarodna institucija, kaj šele da bi padla kakšna obtožnica in pregon teroristov, je Amerika poleg ugrabitve Ukrajine želela okrepit popoln nadzor nad Evropo, ki je bil idejno možen le z uničenjem slovanske velesile Rusije! Ostale evropske države so namreč že zdavnaj kolapsirale. Nemčija deluje po nareku Amerike in je s pomočjo Amerike prejela za nagrado za nacizem po 2. svetovni vojni status evropske gospodarske velesile. Status gospodarske velesile lahko Nemčija izigrava v EU, dokler je to v interesu Amerike in niti dneva več. Zato Nemčija (in Slovenija) ne more več koristit cenovno ugodnega plina iz Rusije, ker Ameriki ne koristi več gospodarsko močna Nemčija. Evropo na splošno je treba namreč uničit in si jo povsem podredit. Zato je v Nemčiji zdaj na oblasti Friedrich Merz, ki ni le potomec nacističnih ideologov, ampak je bil tudi pomemben kapitalistični funkcionar v nemški podružnici investicijske ameriško-judovske korporacije Black Rock, ki skrbi za legalizirane ozemeljske rope po svetu. Aktualna vlada v Nemčiji in podaljšek na čelu EU v podobi Ursule von der Leyen je tipičen primer ameriškega pobratenja judovskega in nacističnega kapitala. Ideološko je namreč za Ameriko in Veliko Britanijo v Evropi bistveno bolj sprejemljiv nacizem kot Rusija, ki predstavlja neozdravljiv strah Zahodnih kapitalistov pred spremembo režima kapitalistične diktature! Enako je bilo že tokom 2. svetovne vojne in po njej.

Rehabilitacija nacizma je bila do neke mere zaželena kot relevanten patos proti Sovjetski zvezi in vsem socialističnim državam s parolo o komunizmu kot ultimativni svetovni grožnji. V ta paket strategije so se odlično vklopili tudi premožni sionistični Judi in armade judovskih priseljencev iz Vzhodne Evrope v Ameriko (revni Judi so po 2. svetovni vojni korakali tudi v ustvarjen Izrael na Bližnjem vzhodu), saj Sovjetska zveza ni bila prijazna do ideologije zasebne lastnine in je nacionalizirala tudi precej judovskega premoženja. Zato ni nenavadno, da je postala v Ameriki ključna ideologinja kapitalizma v imenu filozofije Ayn Rand, ki je bila ruska migrantka in predvsem užaljena persona, ker so njeni družini v Rusiji nacionalizirali lekarno, ki jo je posedoval njen oče. Američani obožujejo kolaborante iz nekdanjih socialističnih držav, ki so se pripravljeni prodat in za karierne koristi zganjat ameriško propagando proti socialističnim idejam. V tej luči je na primer izredno “uspešna” tudi srbska priseljenka Marina Amramović, ki in ker je pripravljena za kariero slavne umetnice non stop razširjat ameriško protijugoslovansko propagando. Nikoli ne pozabi pridigat ganljive zgodbice, kako je bojda doživela moralno katarzo, ko je ugotovila, da njena družina živi v “ukradenem” židovskem stanovanju v prekleti komunistični Jugoslaviji, od koder je ubožica pobegnila. Kajti fevdalci in antisocialni premožni kapitalisti so posvečena nedotakljiva sekta, ki si moralno lahko lasti sužnje za vzdrževanje in širjenje nedotakljivosti kapitala nad kakršno koli moralo in enakopravnimi možnostmi slehernega življa. Fašistične parole “Slava Ukrajini!”, ki so zgodovinsko povsem sorodne parolam tipa “Za dom spremni!”, so tudi nujne na repertoarju tovrstnih propagandistov, najraje v imenu umetnosti ali aktivizma, ki morajo bit vedno na meniju vsakega politično protežiranega kolaboranta v ameriško-britanski sferi uporabe zvezdniških marionet.

Kakšno aktualno politiko izvaja Bela hiša na mednarodnem parketu?

Amerika je v resni krizi, zapufana do grla in čez. Na trgu izgublja status ekonomske potrošniške prvakinje, saj jo Kitajska prehiteva po levi in desni strani. Zavezništvo Brics bi lahko dojemali za tretji poskus pariranja ameriški hegemoniji po uspešno uničenem jugoslovanskem Gibanju neuvrščenih in vzhodnem Varšavskem paktu. Pomemben član zavezništva Brics je tudi Iran, zato je nujno zavedanje, da gre pri napadu na Iran tudi za napad na interese Brics-a, saj je Iran geografsko strateško pomemben partner za izvajanje nekaterih planov (izgradnja nove Svilne poti itd.!). Hormuška ožina, ki jo upravlja Iran, pomeni pomemben pretok za pomorsko tovorjenje nafte, od česar je ekonomsko odvisen tudi Zahod. Iran lahko brutalno kaznuje Ameriko in celoten Zahod, če jim zapre prost pretok ladjevja z nafto, hkrati pa je interes Amerike seveda v uničenju iranskega režima in postavitvi marionetne oblasti, preko česar bi si posredno prilastila tudi delovanje hormuške ožine. Naj opozorim, da je Amerika preko investicijske družbe Black Rock letos že ugrabila (kupila) dvoje najpomembnejših vrat Panamskega prekopa, da bi oslabila koriščenje poti Kitajski. Ta poteza pomeni posredni prevzem Panamskega prekopa, zaradi česar Trumpove najave o povrnitvi Panamskega prekopa niso več tako aktualne in kričave, saj niso več potrebne. Stebra zavezništva Brics, ki želita zrušit tudi dolar in delujeta na krepitvi nacionalnih valut, sta seveda Kitajska in Rusija. Zastopajo politiko suverenosti držav, reformo mednarodnega prava in okrepitev funkcionalnosti Združenih narodov. Indija je le delno zanesljiva partnerica, ki najtežje usklajuje interese s Kitajsko.

Bela hiša izvaja v odnosu do držav EU politiko izsiljevanja. Od držav NATA zahteva visoko stopnjo oboroževanja in splošnega militantnega usposabljanja. Pritiski so še posebej močni na Nemčijo, na Veliko Britanijo pa seveda niso potrebni, ker je njihova Churchillovska rusofobna politika dejavna itak že ves čas, od 2. svetovne vojne dalje. Kooperativna je tudi Poljska, ki si potuhnjeno enako prizadeva, da bi postala vojna velesila v Evropi, kot si za to prizadeva predvsem Zahodna postnacistična Nemčija, kar se nam bi lahko še hudo maščevalo. Sveži obrambni pakt Poljske s Francijo je smiselno dojemat v luči tekmovalnega odnosa do nemške konkurentke. Amerika na EU države ne izvaja le pritiskov k oboroževanju in visoki motivaciji za netenje vojne v Evropi, ampak izsiljuje države tudi na ekonomski ravni. Uničenje nemške avtomobilske industrije tudi s pomočjo terorističnega napada na Severni tok (kar je ekonomsko oslabilo celotno Evropo) je bil zgolj prvi korak, v drugem koraku pa Donald Trump zahteva od Nemčije in vseh držav EU, da znižajo EU standarde za uvoz in prodajo avtomobilov po Evropi. Donald Trump zahteva prilagoditev zakonodaje in tržnih aktivnosti, da bi Evropa prednostno iin množično kupovala ameriške avtomobile. Toliko o enakopravnih možnostih konkurenčnosti na trgu, ki v resnici nikoli ni obstajala. Hkrati skuša Amerika seveda okrepit tudi proizvodnjo in prodajo orožja, kolikor je to sploh še možno. In seveda izsiljuje tudi nakupovanje njihovih energentov po oderuških cenah, kar omogočajo razni strateški politični nasilni ukrepi po svetu, s katerimi preprečujejo prodajo plina konkurenčnim državam.

Na takšen način je treba razumet tudi carinsko vojno. Ne gre za statičen ukrep, ki bi veljal za vse države enako v imenu ameriškega vračanja industrije in proizvodnje v državo, s čimer želijo oslabit samozadostnost Kitajske, ampak gre zgolj za ekonomsko orožje, ki ga Trumpova administracija prilagaja svojim interesom in pogajanjem z vsako državo posebej. Cilj je oslabitev EU in uporaba celotne Evrope za hipotetični masaker v primeru vojne proti Rusiji. Amerika se skuša – kot vedno – izognit vojni na lastnem ozemlju in za vojne proti konkurenci zlorablja tuj teritorij in državljane. Evropo želi Amerika ekonomsko spravit na kolena in vzpostavit popoln nadzor, tudi in še posebej vojaški nadzor s krepitvijo vojaške industrije. EU mafija s posameznimi prodanimi vladami in lobiji po močnejših državah v Evropi bi se morale pod pritiski diktature kapitala dovolj ustrašit za svojo rit, da bodo ubogljivo sledile navodilom Amerike, sicer jim grozi rušenje oblasti in slabljenje gospodarstva preko ekonomskih sankcij, tudi vrtoglavih carin. Seveda z nekega normalnega racionalnega vidika ni razloga, da se države ne bi uprle zlorabi zgodovinske anglosaksonske diktatorske imperialistične tvorbe in se začele povezovat z upornimi državami, vendar je problem v tem, da smo državljani po državah večinoma ugrabljeni tudi notranjepolitično. Prodajajo in izdajajo nas legalizirane mafije na oblasti in vplivni lobiji, ki izigravajo podjetnike v povezavi z Ameriko, nekateri drobtinarji pa so že vrsto let financirani preko takoimenovanega ameriškega “soft power” omrežja, ki je podkupoval podjetja, medije, nevladne organizacije in politiko po svetu (USAid, NED, DEI, Soršev Open Society, LGBTIQ+ sekte ipd.). Ukrajina brez tega lažnega humanitarnega podkupovanja za ropanje držav praktično ne more obstat in crkne ji praktično vsak medij, še posebej po vojni. In Slovenija ni daleč od ukrajinskega modela, kar se tiče tovrstne ugrabljenosti s strani ameriških globalistov.

V Ameriki se je zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer razdivjala tudi mala državljanska vojna, kajti administracija Donalda Trumpa je zagnala suverenistično politiko proti globalistom v Beli hiši in drugih institucijah (državna birokracija, šolstvo, univerze, mediji itd.). Trump je ukinil financiranje USAid-a in podobnih organizacij ter napovedal vojno univerzam, ki jih vodijo in financirajo globalisti, pod kar spada tudi rezanje državnega financiranja Harvarda. Smešno je že to, da takšna zasebna univerza, ki deluje predvsem zato, da na pomembne politične in gospodarske položaje vsiljuje potomce in oprode tradicionalnih kapitalistov, ki izpolnjujejo interese diktature globalnega kapitala, sploh prejema državne subvencije. Ampak naše lažno levičarske FDV profesorje ste lahko poslušali na nacionalni javni televiziji, kako se zgražajo nad domnevnim rušenjem izjemno pomembne ameriške univerze, ki bojda skrbi za razvoj sveta! To so ti učinki ameriških lobijev po ugrabljenih državah. Poslušamo domnevne etablirane intelektualce in stroko z resnimi simptomi kognitivne disonance.

Trump izvaja s podporo republikancev birokratske reze in obglavlja kadre ter vodi vojno proti ilegalni migracijski politiki, ki služi vzdrževanju poceni delovne sile in visoke stopnje kriminalitete. Brez te poteze, ki jo podpira večina Američanov, sploh ne bi mogel napovedat razcveta nove industrijske dobe v Ameriki, saj za hipotetično zaposlovanje takšen ukrep ne bi obetal mamljivosti državljanom. Naivne tradicionalne moralistične flance o zgolj rasizmu na eni strani in humanem prijaznem strpnem odnosu do tujcev na drugi strani so parole globalistov s potečenim rokom načrtnega nerazumevanja problematike. Evropska unija, ki je prežeta z lobiji in vladami neoliberalnih globalistov, skuša ob desantu na psevdohumanitarno finančno pipico iz Amerike zaenkrat krpat finančni izpad, da bi ohranili vsaj zadosten odstotek organizacij, ki delujejo za blagor njihovega žepa in kariere po svetu. Panika je nastala tudi v Sloveniji, kar se je zaznalo po raznih psevdolevičarskih medijih, ki so zagnali burno rusofobno propagando in začeli podpirat oboroževanje Evrope, da bi pokazali svojo lojalnost diktaturi kapitala, ki so jo prej skušali prikrivat pred slovenskimi državljani in so se celo predstavljali kot socialisti. Tipičen primer panike na visokih voltih je bil tednik Mladina. In seveda Inštitut 8. marec, ki je začel kričat, da ni sponzoriran od USAid, kar je neumnost, saj vemo, da so Obamovi krožkarji financirani iz tujine in da njihova sponzorstva z razlogom niso objavljena transparentno, saj USAid ni edina ameriška organizacija, ki pere možgane državljanom. Kako lepo in lahko je izigravat zgledno kariero v deželi butalcev. Tovrstnih “nevladnih” organizacij je še malo morje pri nas.

Administraciji Donalda Trumpa se seveda fučka, kako si rešujejo riti legalizirani mafijci v državah EU. Njih briga situacija v Ameriki, s čistkami v paketu, v Evropi pa izvajajo pritiske na vsako državo posebej, glede na dogajanje v njej in svoje prilagajanje interesov. Po eni strani podpirajo politiko strank suverenistov, vendar pa ne za ceno krepitve EU ali Evrope v celoti in manjšanja imperialističnega vpliva Amerike. Donald Trump povsem realno spoštuje in občuduje strateško pamet, karizmo in sposobnost Vladimirja Putina na podlagi minulih zaslug za ponovni vzpon kulturno superiorne Rusije in aktualnih zaslug za vzdržljivost in vzdržnost. Vendar pa je treba razumet, da Trumpov patološki narcistični karakter povsem sovpada z zgodovinsko imperialistično politiko Amerike, zaradi česar je nekaj najbolj neumnega, kar si država lahko zamisli v imenu lastnega daljnoročnega blagostanja, da postane stalna in celo zaupljiva zaveznica Amerike. Patološki narcizem namreč s tistim, kar ali kogar občuduje, tudi tekmuje. In končni rezultat uspešne tekme je uničenje “objekta občudovanja ali poželenja” v imenu zmage. To velja tudi za Trumpov odnos do Rusije pod vladavino Putina. Trump, ki se je narcistično osmešil, ko je začel po letošnji razvpiti paradi ob Dnevu zmage v Rusiji kričat, da bo tudi Amerika začela praznovat Dan zmage s še mogočnejšimi slavji in razkošnejšo parado od tiste v Rusiji, v enaki maniri vodi politiko do Rusije. Do zdaj se je že sprijaznil s tistim, kar smo nekateri politični analitiki napovedali. Da se Putin pač ne bo odpovedal sodelovanju s Kitajsko, da bi vstopil v polni pakt s skrajno zaupanja nevredno in nezanesljivo Ameriko. To sprijaznjenje, zaradi katerega tudi vojna v Ukrajini ni bila končana v enem dnevu od inavguracije Trumpa, pa za Trumpa pomeni, da je aktiviral vsa razpoložljiva orodja intrig in političnega orožja za poskus poraza Rusije. Vendarle se Trump želi zapisat v zgodovino kot ameriški predsednik, ki bi rešil Ameriko pred bankrotom in jo z osupljivimi reformami in pridobljenim kapitalom postavil spet v center svetovnega zemljevida. America first! Trump deluje tipajoče in plazeče. V dobrih odnosih z Rusijo je toliko, kolikor pri tem ni ogrožen interes njegove nadvlade in Amerike, v nasprotnem primeru zaostrovanja globalne tekme pa lahko čez noč postane najbolj hinavski sovražnik Rusije.

Donald Trump si je brez dvoma želel uresničit ambicije, ki so hkrati tudi ambicije republikanskega tabora v Beli hiši, da bi strategija uspela brez dodatnih vojn ali celo svetovne vojne. Ampak za ta plan bi morala Rusija izdat Kitajsko in se podredit Ameriki, Kitajska bi morala prepustit Tajvan dokončno Ameriki, Iran pa bi moral podpisat pogodbo z Ameriko, ki bi Iranu povsem zvezala roke za kakršno koli varnost in razvoj, kaj šele da bi lahko nadaljevali z nuklearnim programom pod varnostnimi mednarodnimi načeli ali da bi celo razvili atomsko bombo, česar Iran sploh nikoli ni trdil, da ima namen.

Donald Trump je opravil diplomatsko turnejo po Bližnjem vzhodu in uspešno sklenil močan zavezniški ekonomski sporazum s Savdsko Arabijo, kar je avtomatsko odlična novica tudi za Izrael, ki si je že prej obetal uspeh t. i. abrahamskega sporazuma, po katerem bi Palestincem odklenkalo, moči Irana pa tudi. Zavezništvo je Trump sklenil celo s Katarjem, kar pomeni dokončen poraz za Hamas, Hezbolah in Palestince, za katere se vsem bogatim državam – tudi na Bližnjem vzhodu – fučka. Sunitska Savdska Arabija nima nič proti zavezništvu z Zahodno imperialistko, če ji to med drugim obeta popoln poraz šiitskega Irana, ki je po padcu Asadovega režima izgubil moč tudi v Siriji (kjer krepi vpliv predvsem Turčija, ki je tudi druga najmočnejša vojska v NATU). Ameriki in Izraelu je bilo jasno, da je ta trenutek oslabljenosti Irana idealen za napad, za kakršnega bo v prihodnosti verjetno prepozno, če bo Iran še naprej krepil bogatenje urana in druge obrambne varnostne mehanizme. Ker je bil na diplomatskem pohodu po Bližnjem vzhodu Trumpov pritisk v imenu diplomatskega pogajanja z Iranom neuspešen, se je Trumpovi administraciji zdel napad na Iran še pred novim krogom pogajanj dobra ideja. Še posebej ker tudi Savdska Arabija nima nič proti in se tudi na njenem terenu bohoti relevantno ameriško oporišče. Jordanija, ki ponuja za interese Amerike in Izraela zračni prostor, pa je itak že zgodovinsko prodana Zahodu, saj je kralj Jordanije tipičen Zahodni nameščenec, ki se je šolal in vojaško uril v Veliki Britaniji. Iran bi se moral tako ustrašit vojne, da bi podpisal kar koli, a tako zlahka pač ni šlo. V prispevku Genocid kot magična beseda za zmagovito kampanjo kapitalističnih plenilcev sem zapisala:

“... Zato Izrael, ki je zdaj še posebej okrepljen, planira napad na Iran. Kajti Iran je strateška točka tudi s strani Savdske Arabije. Ne gre le za boj sunitov proti šiitom, ampak tudi za konkretne politične, ozemeljske in ekonomske cilje na celotnem Bližnjem vzhodu, vključno seveda s Sirijo. Donald Trump si želi izognit spopadu z Iranom in izvaja ekonomske pritiske uničenja Irana. Izrael v uspešna pogajanja ne verjame, pa bi si bolj želel kar konkreten napad vsaj na iranski jedrski program. Palestinci so pri tem deveta briga oziroma že končan projekt.“

In seveda se je zgodilo ob polnem sodelovanju Amerike, saj Izrael ne more v vojno z Iranom sam in tudi nikoli nič ne počne mimo Amerike. Izrael namreč ni nič drugega kot veliko vojaško oporišče Amerike in Velike Britanije na Bližnjem vzhodu. Za razliko od drugih manjših vojaških oporišč deluje pod paravanom judovske države 24 ur dnevno in strateško natančno na vseh področjih znanstveno (tehnološko) razvojnega, vojaškega in kapitalskega delovanja. Blebetanje Marca Rubia, kako naj bi Izrael izvedel napad avtonomno, je seveda zgolj propagandno brbljanje, saj je bil napad – kot običajno za Ameriko – izveden ilegalno, mimo vseh pravil mednarodnega prava. Iran ima po mednarodnem pravu vso pravico do bogatenja urana.

Donald Trump je v predvolilni kampanji razglašal agendo o mirovniku, zato si ne more privoščit hvalisanja z napadom na Iran, čeprav je jasno, da je Amerika udeležena od vsega začetka, saj so že nekaj dni prej zagnali alarm v svojih vojaških oporiščih in družinam vojakov poslali obvestilo o varnostnem umiku s terena. Ker se je napad izkazal za relativno uspešnega, pa se narcistično cirkusantski Trump ni zmogel upret hvalisanju na svojem družbenem omrežju. Uspešen napad pa ne pomeni razsutje nuklearnega arzenala, ker je to praktično neizvedljivo brez apokaliptičnih posledic, saj bi za takšen cilj morali nad Iran spustit več atomskih bomb, ki bi razdejale širši Bližnji vzhod. Uspešen napad pomeni predvsem umor pomembnega dela oblasti v vojaških in vladnih strukturah, vključno z armado znanstvenikov ter uničenje relevantnega dela hipersoničnih raket, ki so večinoma darilo Rusije, medtem ko je Iran za Rusijo izdeloval drone. Ostali vojni napadi delujejo v duhu razdejanja Irana in povzročanja čim več škode. V skladu z odporom Irana. Amerika se pogaja z Iranom tako, da zahteva popolno kapitulacijo, ali pa bodo napadali Iran po znanem receptu razdejanja v Gazi ali celo rahlega nuklearnega opustošenja.

Amerika ne razume in nikoli sploh ni razumela pojma “pogajanje”, ker ji tudi ni bilo treba. Po 2. svetovni vojni je dobila poklonjen monopol v naročje in zdaj smo v breznu rezultata hvaljenja domnevno izjemnega sporazuma držav za pogajalsko mizo, ko sta Amerika in Velika Britanija po svoje risali nove meje, izsiljevali in si ustvarili nov poligon za ohranitev in krepitev imperialističnega monopola. To je ta izjemni mir, ki ga politični prodanci in psevdointelektualci tako hvalijo in o njem učijo uboge ranljive šolarje v imenu poznavanja zgodovine. Vedno gre pri Ameriki za izsiljevanje, ki je v primeru neubogljivosti države kaznovana z ekonomskimi “sankcijami”, po potrebi pa z vojaškim udarom, ki je lahko izveden mimo mednarodnega prava, povsem nelegalno, kot je tudi aktualni napad na Iran nelegalen in nemoralen. Amerika je tudi vedno čez noč odstopila od vsake pogodbe, če jo je začela pogodba omejevat pri uveljavljanju koristi mimo pravic in koristi drugih držav. Na to dejstvo je leta opozarjal ravno Vladimir Putin od govora o neenakopravnem mednarodnem pravu in ugrabljenem delovanju mednarodnih institucij na veleslavni Münchenski mirovni konferenci leta 2007. Zato je obveljal za Zahodnega sovražnika No.1. Takrat se je tudi začel pospešen nacionalistični in neonacistični proZahodni projekt v Ukrajini. Strašnega ruskega imperialista, ki skuša bojda razmajat nebeško širjenje ameriške demokracije po svetu, je treba zrušit in disciplinirat Rusijo.

Enake srhljive plenilske nebuloze poslušamo v primeru Irana, kjer je najpomembnejši cilj namestitev marionetne ameriške oblasti, s čimer bi bil zatrt kakršen koli odpor Zahodnemu režimu na Bližnjem vzhodu. Benjaminu Netanjahuju ni nerodno čvekat, da naj bi Iran podpisal enak sporazum, kot je veljal za Libijo, ko je Gadafi storil to usodno napako, da se je odpovedal nuklearnemu orožju. Gadafija, ki ga je Zahodna umazana propaganda ves čas demonizirala kot zgolj strašnega diktatorja in ignorirala njegove zelo relevantne dosežke pri razvoju, opismenjevanju, izobraževanju in blagostanju Libije, so na koncu brutalno umorili, ker se je začel upirat nadvladi dolarja in arabske države opozarjal, da jih bo Zahod uničil, suverenistične vladarje pa pobil. In Gadafija so res ubili, Hillary Clinton je pokala šampanjec in krvolčno vriskala od veselja. Libijo so uničili in je še zdaj razdejana kriminalna revna država. In to naj bi postal Iran, če želi “obstat”.

Naj opozorim, da je Iran država, ki je že doživela britanski in ameriški udar v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ubili so demokratično izvoljenega predsednika, zasuli državo s svojo “USaid” kamarilo in s tem povratno krepili radikalna nacionalna islamistična čustva, kar je skozi leta rezultiralo v iranski revoluciji in ustoličenju teokratske oblasti. Zdaj je ta avtokracija Ameriki in Izraelu pač spet v napoto in ponovno izvaja uničevanje države za ustoličenje monopola na Bližnjem vzhodu. Bogate države na Bližnjem vzhodu so prodane kolaborantke, enako, kot se je dogajalo v Evropi po padcu berlinskega zidu ter zrušenju Sovjetske zveze in Jugoslavije, kar brez kolaborantskih mafijskih pohlepnih in prodanih struktur pri oblasti in kapitalu ne bi bilo mogoče. Zato vedno znova opozarjam na čiščenje pod in pred lastnim pragom, kajti to je najbolj ključna obramba vsakega naroda, da ne postane lahek plen za zgodovinsko znane ptice roparice.

Zavedat se je treba, da je Amerika že pod prejšnjim mandatom Donalda Trumpa odstopila od predhodnega nuklearnega sporazuma z Iranom in da Izrael najbolj verjetno za razliko od Irana poseduje nuklearno orožje popolnoma nelegalno in mimo postopkov v okviru mednarodnega prava. Ni mednarodne institucije na svetu, ki bi raziskala, potrdila ali ovrgla vprašanje o tem, ali Izrael res poseduje nuklearno orožje ali ne. Lahko ja, lahko pa ne. Ker Izrael ščiti Amerika, ki je na mednarodno pravo povsem imuna, to nikogar ne briga. Iran je problem, če briga in skrbi Ameriko. To je še en v vrsti primerov, ki kaže, da je mednarodno pravo od nekdaj navaden blef za discipliniranje koloniziranih držav pod popolno hegemonijo Amerike. In to je tudi ključni razlog, da smo še en korak dlje v nočni mori 3. svetovne vojne.

Izrael obvladuje Ameriko ali Amerika obvladuje Izrael?

Amerika bi v skrajni sili, če bi bil ogrožen interes Amerike na način, da bi ji bil Izrael v napoto, žrtvovala ne le Benjamina Netanjahuja, ampak tudi Izrael. Če bi bil na primer Iran dovolj močan, da bi razdejal Izrael, Amerika ne bi točila posebnih solz, saj ima Izrael na Bližnjem vzhodu s tega vidika podobno vlogo kot Ukrajina v Evropi. Bistvo je, da se ščiti ozemlje Amerike, kjer delujejo tudi ključni judovski korporacijski mogotci. Zato osebno ne soglašam najbolj s teorijo, da so za vse zlo na tem svetu krivi judovski sionisti z domicilom v Izraelu. Menim, da so problem predvsem judovski kapitalisti (v zgodovini judovske kulture obstajajo namreč tudi judovski komunisti in ostanki te ideologije so še vedno prisotni v Izraelu, kjer so nekoč rasli kibuci, ki so delovali povsem komunistično, a so danes že povsem privatizirani in oropani prvotne funkcije), ki so tudi sionisti po potrebi. V trenutku, ko bi Izrael predstavljal breme, pa nikakor ne bi bilo prvič v zgodovini, da bi judovski apologeti kapitala obrnili hrbet bratom in sestram, ki jim država nekaj pomeni, in bi se trudili predvsem ohranit dobre odnose s kavbojsko državo, ki jim je omogočila ohranjanje in širjenje kapitala. Judovski trgovci so bili povsem zadovoljni tudi z uzurpacijo Kalifornije in celo v času 2. svetovne vojne, ko so večinoma nepomembni in revnejši Judi korakali v taborišča, judovska korporacijska svojat za njih ni naredila nič. Tiho so čakali, kako se bo vojna razpletla, da ne bi bil ogrožen njihov kapital. Na varnem so se v Ameriki praskali po nenasitni riti. Hollywoodska judovska premožna svojat ni med vojno in še dolgo po vojni predvajala niti enega filma v podporo Judom, ki so bežali ali dočakali smrt na nevarnih območjih. In ta kapitalistična drhal je kasneje mirno poslovala tudi s premožnimi nacisti, ki so prav tako spravljali kapital na varno v ZDA ali v ameriško podružnico Kanado, se selili izčrpavat rudnike v Južno Afriko in prali umazan denar v Švici, kjer krvavi kapital še danes cirkulira. Amerika zmore marsikaj brez Izraela, Izrael pa brez Amerike ne zmore skoraj nič. Izrael kot samostojna država ne obstaja, zato je vsaka obsodba Izraela brez naslavljanja Amerike pravzaprav nefunkcionalna hinavščina.

Sprožitev svetovne vojne kot edina rešitev za legalizirane mafije na čelu Zahodnih držav

Udarec na Iran je pomemben strateški ukrep, ki pomeni tudi udarec na Kitajsko in Rusijo ter na projekt Brics v celoti. Zato tudi nedavni napad na nuklearno središče v Rusiji ni zgolj naključje in prav gotovo ga ni izvedla Ukrajina. Vse sledi v tem primeru vodijo bolj v smer Velike Britanije in strategije, ki je v slogu manevrov Mi6. Diplomatsko je tudi v tem primeru bolje za Ameriko, da ni scenaristka takšne nelegalne poteze. Ampak umazane obveščevalne in operativne posle vedno izvaja tudi Velika Britanija, ki za razliko od Amerike raje deluje bolj v zakulisju, da se manj opazi njena prisotnost pri praktično vseh svinjarijah, ki se dogajajo na svetu.

Tudi Rusija je zdaj gotovo v politični zadregi, kako ukrepat po napadu na Iran, saj bi se spodobilo, da Iranu kot zaveznica pomaga. Vendar mora Rusija hkrati pazit in se izogibat vseh provokacij, ki bi jo potisnile v past povračilnega obračuna. Tako se Rusija obnaša že ves čas trajanja vojne v Ukrajini, da ne prestopi meja širše eskalacije. Rusija se je po desantu na Sirijo tudi pretežno umaknila z Bližnjega vzhoda in preselila svoje sile, čas in energijo v Afriko, kjer se krepi z vplivom ter med drugim sponzorira revolucijo proti Zahodnim silam in nacionalizacijo rudnikov zlata v Burkini Faso. Sklenila je tudi že dogovor za postavitev pomorskega vojaškega oporišča. Ohranja monopolni položaj na Arktiki in se posveča vojni v Ukrajini, ki je ni več možno zaključit izven popolne zmage na bojišču, zaradi česar se aktivirajo evropski vojni hujskači, ki skušajo na ta način spet pridobit Ameriko na svojo stran, saj so sicer ostali brez dostopa do ukrajinskega rudnega bogastva. To je za državljane evropskih držav pogreb, za kapitalske elite pa edina rešitev svojih pohlepnih riti.

V zakulisju se sklepajo nova obrambna ali ekonomska zavezništva (slovenska politika se obnaša, kot bi padla z lune, in še naprej le hlapčuje EU navodilom in čaka, kaj se bo zgodilo). Velika Britanija diplomatsko, orožarsko in ekonomsko v zadnjem času ne operira le v Ukrajini, ampak je sklenila precej na tiho celo obrambni sporazum z Bosno, da le ne bi česa zamudila na Balkanu. Poljska je sklenila poseben obrambni sporazum s Francijo. Georgia Meloni, ki se zelo dobro zaveda slabotnosti EU, ki je realno daleč od poenotene politike in zaupanja državljanov, skuša pridobit prednost za moč Italije z vsiljivim povezovanjem z Ameriko. Da bi očarala in prepričala Donalda Trumpa v svoj poseben status v njegovem “srcu”, uporablja vse možne adute in čare ter klicari v Belo hišo za vsako figo, da postaja Italijanom počasi že malček nerodno. Francija je postala pod japijskim brezveznikom Emmanuelom Macronom drugorazredna država, ki vzbudi pozornost le s kakšnim butastim komičnim prizorom iz bizarnega “zasebnega” življenja zafnanega predsednika. Med drugim je morala francoska vojska spokat kufre iz Burkine Faso, zaradi česar je jeza Macrona nad Putinom toliko bolj srdita in v nasprotju z voljo večine francoskih državljanov, ki se benignega Macrona preprosto ne morejo znebit.

V Sloveniji bi se morali zavedat, da smo pod vsemi aktualnimi strankami v parlamentu in tranzicijskimi dobičkarji na oblasti ne le na napačni strani zgodovine, ampak tudi resno varnostno ogroženi, ker za razliko od drugih preudarnejših držav ne sklepamo nikakršnih sporazumov in zavezništev izven hlapčevskega EU okvira, v katerem smo vredni manj od teleta na ozko ograjenem travniku, ki ga redijo za potovanje v klavnico.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!