Ker se mizerno stanje, kar se tiče ustvarjanja vsebinsko kakovostnih in predvsem pristnih filmov, milo rečeno poglablja, z veseljem posredujem malo promocije za predvidljivo spregledan filmski biser Islands (Otoki), ki ga je režiral nemški režiser Jan-Ole Gerster. Pričakovala sem precej, ker gre za avtorja, ki je ustvaril tudi izjemen in najbolj razvpit prvenec z dvema naslovoma Oh, Boy ali A Coffee in Berlin in odlično psihološko dramo Lara. Vse filme toplo priporočam.
Nujno je treba omenit, da je tako pri scenariju za film Lara kot Islands sodeloval žal nedavno preminul zelo nadarjen in avtentičen slovenski režiser in scenarist Blaž Kutin, ki mu slovenska kulturniška in medijska scena predvidljivo ni posvečela dovolj pozornosti v primerjavi s priklanjanjem mnogim povprečnežem in politično korektnim bleferjem. Kot je običajno za vsako spolitizirano družbo povprečja in posledične negativne selekcije.
Jan-Ole Gerster je režiser z močnim avtorskim pečatom, specializiran za psihološke drame, ki z mikroskopskim seciranjem razgalja posamezne karakterje. Zdi se, da se fokusira na ljudi, ki se izgubljajo v množici, a jih vedno osvetli iz tistih zornih kotov, ki razgaljajo močan eksistencialni problem, celo filozofsko vprašanje. V Oh, boy se skozi en dan brezciljno sprehaja po Berlinu inteligenten in depresiven mladenič, ki skozi srečevanja z naključnimi osebami predela dober del zgodovine nemškega naroda in človeštva nasploh. Surovo realistična satira – pravzaprav farsa – bluzenje perspektivnega mladega človeka odlično predstavi skozi neoprijemljivo hinavščino in demotivacijo same družbe, ki težko žuga z vzgojnimi ukrepi nekomu, ker zgolj spregleda realnost. In težko črpa motivacijo za zgodbo o uspehu, kot ga razlaga sam sistem, vključno z njegovim očetom, ki je tipični predstavnik sistemsko pofočkanega “uspeha” in temu primerno komičen.
Zelo podobno tematiko obdela v filmu Lara, le z drugačnega zornega kota. Čar je v načinu. V tem filmu je glavna protagonistka zahtevna in ambiciozna mati, ki ji je uspelo svojega sina usmerjat na “pravo” pot kariernega uspeha. Mlad glasbenik je s trdim delom in disciplino prikorakal do tistega dneva D, ko se zgodi koncert renomiranega solista z vsemi fanfarami ugledne lokacije, promocije in ogvantanih VIP gostov na ekskluzivnem večernem dogodku. Ponosna mati se veseli večera, ki bi moral predstavljat vrhunec njenega življenja. Vsaj enega izmed. A nepozabni dogodek kvari le “droben” detajl. Ni povabljena na sinov koncert. Še huje. Sin ne uživa v svoji karieri niti pol toliko kot mati v njegovi. Še en film, ki zahteva izjemne igralce in natančno doživeto izgovarjanje vsakega na videz mimobežnega dialoga. Vse je uspelo.
Na povsem enako karto stavi film Islands in je v primerjavi s prejšnjima omenjenima filmoma brez dvoma najbolj brezkopromisen in bo zato še bolj brez dvoma ostal najmanj popularen med sodobnim splošnim občinstvom, ki postaja nedovzetno za kakršne koli filozofske, psihološke ali narativne tančine. Režiser je film predstavil za najbolj osebnega do zdaj, kar se tudi pozna. Predvsem v tem, da bi lahko vsaj v epilogu zavil v mnoge smeri, ki bi gledalcu ponudile vsaj malo utehe ali razrešljivosti problema. Vendar tega ne stori. Zato ostane v vsakem primeru grenak priokus nedokončane zgodbe, čeprav se dogajanje samo po sebi povsem konsistentno razplete.
Vendar film ravno o tem govori. Da v resnici sploh nikoli ne obstaja razplet, čeprav se vsaka zgodba nekako razplete, a hkrati tudi nadaljuje. Stanje stvari, ki ostaja zasidrano v človeku, ostane takšno, kot je bilo, je in bo. Če se navežem še na zanimivega statista v filmu, na kamelo, ki kar naprej beži s kmetije in brezciljno pohajkuje po rajskem otoku, se tudi kameli zgodba razplete. Če ne drugega, je ultimativni razplet konec življenja, vendar pa tisto, kar obeležuje človeka ali žival od znotraj, ostaja. Magari v zraku. Ne glede na to, v katero smer se podamo. Vprašanje, kako bi bilo, če bi bilo, je s tega vidika kot izgubljanje v labirintu možnosti, ki v resnici niso možnost, ampak le različice enakega stanja stvari. Naslov filma Otoki ne cilja na konkretne različice otroka, na katerem se zgodba odvija, ampak tudi na dušo vsakega posameznika, ki se ne more otrest občutka unikatnosti in posledične osamljenosti. Kot otok, ki se trudi združevat z drugimi otoki, a ostaja otok. Ker je otok.
Sam Riley je vrhunski v glavni vlogi markantnega in večno “mladega” inštruktorja tenisa Toma na rajskem otoku. Gre za enega izmed tistih otokov, kamor prihajajo trume turistov, ki iščejo idilo peščenih plaž, barvitih sončnih vzhodov in zahodov ter divjega nočnega žura. “Life is a party”. Čez dan siesta, ponoči razvrat. Jasno je, da se je protagonist v mladosti znašel na tem otoku kot na ultimativnem “rave partyju” in tam tudi obtičal. Ker je bil nekoč obetaven teniški igralec, bi lahko rekli, da je imel srečo pri možni zaposlitvi kot inštruktor hobi tenisa za petične počitnikovalce, saj človek ne more celo življenje le dilat drogo turistom ali kaj podobnega. Minevajo leta, ko se zdi, da otok ponuja osebi, ki skuša pobegnit taboriščnemu sistemu, vse, kar potrebuje za predihanje skozi življenje. Lepi sončni dnevi ob obali in nočni žuri. Obstaja le en zoprn problem, da se je teh let nabralo že toliko, da privlačen večno mlad tip v srednjih letih ni zmožen več uživat v nobeni pijanki, priložnostnem seksu, kaj šele ob nabijanju žogice v prazno, dan za dnem. Rajski otrok se preobraža v duhamorno ječo, kul tip pa v zdolgočasenega šihtarja, ki ga vedno slabše nese in vedno težje prenaša neprespane noči.
Ko kaže, da bo izgubil tudi nadomestna “starša”, h katerima rad pride na kosilo ali malo pojamrat, ker se nameravata upokojit in preselit na stara leta v bolj civiliziran prostor k svojim pravim odraslim otrokom, se začne frajer v letih počutit kot brezciljna sirota. In enako vibrira celoten rajski otok. Kot past za depresivne in odtujene begunce. V tem trenutku se vsega naveličan in izpraznjen Tom spozna s privlačno turistko Anne, ki je prišla na počitnice z družino, s sedemletnim sinom in napornim možem. Čeprav ni več bejbe na svetu, ki bi lahko Toma vznemirila na prvo žogo, je tokrat drugače. Hitro postane jasno, da je tisto “nekaj drugače” pravzaprav “tisto isto”. Anne se je zataknila v duhamorni zakonski zvezi z nekompatibilnim možem, ki histerično hlasta za begom in obupava nad možno rešitvijo, ki bi popestrila njuno mrtvo in odtujeno zvezo, pa tudi pokrpala nasedle poslovne investicije. Oba zakonca se spominjata starih časov, ko sta bila še mlada in bolj svobodna in ko sta podobno kot Tom živela iz dneva v dan, brez posebnih planov in ciljev, ki so rezultirala v razočaranjih, kopičenju bremen in naveličanosti. Na drugi strani se v Tomu vzbujajo apetiti za resnim partnerstvom, družinsko varnostjo in naložbo v otroka, v katerem bi lahko morda vsaj opazoval košček sebe v drugačni različici odraščanja. Pade v globoko fiksacijo. Srečajo se torej ljudje z istim problemom na povsem nasprotnem bregu manifestacije istega problema.
Psihološko kolobocijo razburka izginotje moža. Verjetnost, da bodo našli živega, je iz dogodka v dogodek manj verjetna. Ampak v tem filmu je skoraj vse, kar naj bi veljalo za srečen razplet ali obratno, postavljeno na glavo. Predvsem pa noben razplet ne razplete tistega, kar je zapleteno v začaran krog istega stanja stvari.
Izjemno lucidna umetniška stvaritev. Tudi z obrtnega vidika je film nadpovprečen. Kamera je vizualni presežek direktorja fotografije, ki postane z montažo v paketu posebno doživetje zase. Zelo priporočam ogled z opozorilom, da gre za gurmansko duševno pojedino, ki se bo mnogim zataknila v goltancu kot nekaj, kar je ves čas vzbujalo močan apetit, vendar je na koncu ostalo neprebavljeno in neprebavljivo. Ampak točno o tem govori film, brez filtrov in tolažilnih nagrad.
Za konec bi pripomnila še to, da so takšne stvaritve še posebej dragocene že zato, ker je jasno, da so ustvarjene brez politikantske računice in moralističnih pamfletov. Brez pretvarjanja avtorjev, da so bojda želeli predat neko sporočilo ali zgodbo, ki bi nekaj pomembnega odstrla, v resnici se pa prav plitko in brezčutno šlepajo na populizme v imenu lažne brižnosti in čutnosti. Končno vrhunski film, v katerem ne nastopa gej ali trans samo zato, ker je treba vključevat geje in transovce. Kjer ne nastopa migrant samo zato, ker moramo nekaj lapat o migracijah. Kjer se ne pojavi ženski lik iz priročnika za sodobne feministke in pogumno razreši svoj vzorec, ker se tako spodobi. Kjer se ne pojavijo smeti in poplave samo zato, ker moramo opozarjat na podnebne spremembe, da bi še kdaj dobili subvencijo za kar koli. In tako dalje in tako dalje. Končno nekaj pristnega in nepretencioznega, ki posledično izpade temu primerno prepričljivo.
