Hinavski politično motiviran zakon o evtanaziji

Na temo predloga za zakon o evtanaziji sem napisala že dva obširna članka. V zadnji analizi z naslovom “Milostna” usmrtitev trpečega “nedostojanstvenega” življa sredi brutalne neoliberalne divjine sem med drugim predstavila tudi negativne posledice na konkretnih primerih v državah, ki so diktiran zakon v EU že sprejele in ga izvajajo v praksi že več let. Na primer v Kanadi, Belgiji, Avstriji, na Nizozemskem … Priporočam v branje. V aktualnem prispevku pred še enim referendumom, ki ga je na žalost uveljavila katoliška druščina, zaradi česar mnogi ideološko lobotomirani državljani avtomatsko podpirajo zakon že zaradi nasprotovanja RKC, pa bom opozorila še na nekatere svinjarije v zvezi z že napisanim zakonom o PPKŽ in razloge, zaradi katerih te vsiljene postnacistične zakonske predloge za ugrabljene države divjega Zahoda, ne bi smeli nikoli podpret.

Odločanje o aktualnem zakonu o PPKŽ ni enako kot splošno stališče o podpori ali zavračanju evtanazije ali pomoči pri samomoru!!! Mešanje megle vsebuje že prepričevanje, da evtanazija pomeni nekaj drugega kot pomoč pri prostovoljnem samomomoru. Evtanazija je izraz, ki izvira iz grščine, pomeni pa le dobra, mila ali mirna smrt. To je vse! Politikanti so začeli kasneje preobražat pomen evtanazije v povzročitev milostne smrti drugemu in zasnovali še nova poimenovanja v primerih samousmrtitve. Zgolj v obvestilo, zakaj se ne bom pretirano ukvarjala z ločevanjem pomenov besednih zvez, ker gre pod črto za težnjo k enakemu rezultatu, ostalo je pa izvajanje političnih psihoakrobacij s pomočjo jezika.

Zakon določa način odobravanja in izvedbe evtanazije ter izbor upravičencev (ali žrtev) do evtanazije! Ključno vprašanje je, kdo naj bi bil predmet evtanazije, po kakšnih postopkih naj bi se izvajala in kam zakonska podlaga vodi, kar se tiče že znanih dopolnitev zakona v prihodnosti po zgledu drugih držav pod diktaturo kapitala. Politiki, ki površne, čustveno razrvane in nerazgledane državljane, ki se tresejo od groze pred trpljenjem, obmetavajo z zavajajočimi čustveno ganljivimi pamfleti o podpori evtanaziji iz usmiljenja do neznosno trpečih umirajočih posameznikov, izvajajo zavajajočo propagando. Državljani lahko podpiramo evtanazijo v točno določenih primerih, ki si jih v svoji domišljiji ali na podlagi osebnih izkušenj predstavljamo, vendar zakon o PPKŽ žal ne cilja le na takšne upravičene primere!

Slovenski zakon ni nekaj avtonomnega in posebnega. Vse države po diktatu EU orkestrirano sprejemajo enak zakon v bistvu poante, zgolj z nepomembnimi razlikami v nepomembnih podrobnostih. V ZDA se odvija standarden boj med zveznimi državami. Vendar pa ravno ZDA zaenkrat vsem zveznim državam zapovedujejo, da mora bit evtanazija ali pomoč pri samomoru odobrena z omejitvijo na paciente, ki so ocenjeni na le največ nekaj mescev življenja pred smrtjo. To je zgolj drobna pomembna varovalka, ki ločuje neoliberalni koncept uvajanja zakona po EU, ki sploh ne obravnava smrtnih primerov, kot si predstavlja večina podpornikov evtanazije, ampak z namernim razlogom naslavlja neozdravljive osebe, ki trpijo neznosne bolečine in je prizadeto njihovo dostojanstvo. Gre torej za naslavljanje vseh bolnikov – tudi kroničnih – neodvisno od presoje o trajanju življenja. V ta koš avtomatsko pade tudi večina starostnikov, ki slej ko prej zbolijo za tem in onim in trpijo takšne ali drugačne bolečine. Če prištejemo še zloveščo propagando o dostojanstvu, ki naj bi ga bolni in trpeči po mnenju neoliberalnih političnih cinikov izgubili, je toliko bližja smernica za širjenje mentalitete, ki bolne in/ali ostarele – še posebej revno prebivalstvo – peha v manj finančno potratno evtanazijo od življenja, ki predstavlja kapitalističnim profiterjem taborišča (trg dela) in državni blagajni le strošek.

Kako zelo politično tendenciozno, ignorantsko in neprištevno je zastavljen zakon, v Sloveniji izpričuje tudi soustvarjalec slovenske različice kapitalističnega varčevalnega zakona o PPKŽ (pomoč pri prostovoljnem končanju življenja) Dušan Keber. V intervjuju z dr. Dušanom Kebrom in nevrologinjo dr. Gajo Majo Klarendić na spletnem portalu Zanima.me, je Keber na vprašanje za mnenje o prostrani možnosti zlorab zakona, ki zlahka povzroča, da se za evtanazijo odločajo obupane osebe, ker si iz slabih ekonomskih razlogov v diktaturi kapitala s krahirajočimi javnimi storitvami ne morejo privoščit ustrezne zdravstvene ali/in socialne oskrbe, kot se je že izkazovalo v državah, ki so zakon že sprejele (škandali predvsem v Kanadi, na Nizozemskem in v Belgiji), odgovoril bizarno. Kebrov odgovor na to vprašanje je osupljiv. Gospod sploh ne priznava, da bi se kaj podobnega dogajalo, in preprosto trdi, da gre za natolcevanja po družbenih omrežjih, ob čemer ignorantsko zamahuje z roko. Da tako slabo obveščena ali namerno ignorantska oseba piše tako pomemben zakon, je nezaslišano. Lahko si ga predstavljamo kot osebo starejše generacije z organskim odporom do internetnih vsebin, ki mukoma kvečjemu stipka kakšno elektronsko pošto, sicer pa enako kot v prejšnjem stoletju vsako jutro ob zdravilnem čaju prelista le Delo in si ogleda večerni Dnevnik. Bojda ne spremlja nobenih tujih medijev ali člankov. Nula. Rad pa goreče in čustveno aktivno deluje na stotih koncih v politiki, ki temelji na nekih petih oskopljenih ideoloških pamfletih.

V kolikor sem do Kebra s predvidevanjem o nerazgledanosti in neobveščenosti krivična, bi pomenilo, da je načrtno ignorantski, kar bi pomenilo, da je pač pokvarjena politično motivirana oseba. V vsakem primeru je takšen odnos nesprejemljiv, ker ne priča o zadostno razgledani in odgovorni osebi. Res je krivo tudi to, da je bila v slovenskem medijskem prostoru razprava o pasteh zakona o evtanaziji na porazno nizkem in banalnem nivoju. Brez spremljanja tujih medijev je zato nemogoče razumet, za kaj sploh gre in kaj je narobe. V ZDA ali Veliki Britaniji je alternativna medijska scena bistveno bolj razvita in pestra z visokim odstotkom občinstva, zaradi česar so posledično tudi politično ugrabljeni etablirani mediji prisiljeni obravnavat marsikaj, česar sicer raje ne bi. V Sloveniji vlada mrk in molk. Zato lahko uleti Keber pred kamero in trapa, da neupravičeni primeri evtanazije zaradi socialne in ekonomske deprivilegiranosti ne obstajajo. To pa še ni vse! Če bi mu kdo slabše obveščen še verjel, pa si je Keber privoščil še krilatico za umret. Zarjovel je, da ne more razumet, kdo lahko verjame, da bi se kaj takšnega dogajalo v najbolj razvitih demokracijah na svetu, kot sta na primer Kanada ali Nizozemska. To si je privoščil gospod! Posredno je slovenski javnosti povedal, da nima pojma o pojmu, kaj vse se je dogajalo v Kanadi pod Justinom Trudeaujem, ki je blazno “demokratično” celo blokiral bančne račune traktoristom, ker so demonstrirali. Ki je nasilno uvedel zakon, ki je drastično klestil po svobodi govora, da je vršalo v Kanadi mesce in mesce in povsem enako vrši zaradi kapitalistično primitivnega zakona o evtanaziji. Kanada se je Trudeauja znebila in Keber – kot trdi – nima pojma, zakaj. Ni pa zdaj nič bolje, ker ne gre za posamezno marioneto na oblasti, ampak za sistem, ki udarja globalno z enakimi agendami, zakoni, navodili in ukazi po celotnem Zahodu. Popolnoma enako hibo in posledične škandale uživajo zakoni na Nizozemskem ali v Belgiji, kjer se evtanazira tudi duševne bolnike in otroke, o čemer več kasneje. Vendar se nič ne spremeni, ker sploh ne gre za zlorabo zakonov, ampak za legalizirane svinjarije s pomočjo zakona. Kar ljudje upravičeno doživljajo kot moralno iztirjenost, ni zloraba zakona, ampak je zakonsko dopustno, ker gre za temu primerno spreminjanje mentalitete družbe!!! V smer vsiljevanja in ponotranjanja občutkov sramu in izgube dostojanstva, ko in če človek ne koristi več kapitalu na trgu dela ali/in koristi kakršno koli socialno pomoč.

Keber se je predstavil kot zgleden fanatik tudi z zgodbo o sebi kot mladem zdravniku, ki je poslušno sledil doktrini vzdrževanja umirajočih pacientov pri življenju za vsako ceno, s čimer so mnogim umirajočim ostarelim ali na smrt bolnim osebam povzročali nepotrebno trpljenje zaradi umetnega oživljanja. Keber je globoko verjel in zaupal ideologiji, ki so mu jo dirigirali starejši mentorji. Kasneje je spoznal, da je bila ta praksa zgrešena in nehumana. No, khm, v bistvu ni nič sam spoznal, ampak so se starejši mentorji ustavili in mlajšim zdravnikom zabrusili, da zdaj je pa dovolj! No, in zdaj je Keber spet očitno na drugi strani fanatizma, ko podpira evtanazijo vsakogar, ki ga pač nekaj boli in pravi, da trpi. Javnosti pove zgodbo, da je imel prijatelja, ki je več let trpel zaradi bolečin kolka, ker kar tri leta ni prišel na vrsto za operacijo. In je storil samomor. Zdravniška kolegica Gaja Maja Klanderić je zgroženo pripomnila, kar je očitno. Da ne moremo evtanazijo ponujat ljudem, ker so na robu samomora zaradi čakalnih vrst v zdravstvu in očitno deležni slabe protibolečinske terapije. Keber – tišina. Klanderić je tudi poudarjala, da je neprimerno uveljavljat evtanazijo v okoliščinah, v katerih niti paliativa kot možnost ni vsem dostopna, kaj šele kakovostna paliativa. Mental(itet)no norost pa je Keber le še podkrepil z odgovorom na vprašanje, kako odgovarja na strah, da bi se zakon s časom razširil tudi na evtanaziranje duševnih bolnikov in na otroke, kar se po logiki stvari v nekaterih drugih državah že dogaja. Keber je repliciral nepresenetljivo. Z rokami je mahal po zraku in brbljal, da tega, kako se bo zakon razvijal on pač ne ve. Pač ne ve! Bomo videli! In še … da se popolnoma zaveda, da ta zakon spreminja kulturo družbe in odnos do smrti. Seveda! Saj je takšen tudi namen.

Tisti, ki sledite politiki, se morda tudi sprašujete, kako je mogoče, da profil političnega “aktivista”, kakršen je Keber, ki se tako globoko priklanja izjemno razviti demokraciji – kot sam trdi – na divjem korporativnem kapitalističnem Zahodu, po drugi strani kriči socialistične parole v podporo socialistični stranki Mi, socialisti, pri čemer se predstavlja kot oseba, ki bojda razume in se upira udaru kapitalističnega marša. Kaj ne štima? Kognitivna disonanca? Resne mentalne in intelektualne motnje? Namerno zavajanje? Kje se izgubi Kebrov socialistični sentiment do deprivilegirane in ranljive populacije, ko ignorantsko brblja, da zlorabe evtanazije ne obstajajo, ampak le zlobno natolcevanje proti zglednim razvitim demokracijam na Zahodu? Ne morem ponudit odgovora, ker ne posedujem dokaza za namerno zavajanje ali za kakšno posebno diagnozo, ki botruje osupljivi kontradiktornosti. Zagotovo vem, da so kontradiktornosti in paradoksi vedno le navidezni. To pa lahko trdim!

Posebej pomembno je opozorit še na eno dejstvo, da noben zdravnik ali psihiater ne more z gotovostjo presojat, ali si pacient res želi evtanazijo ali je prostovoljnost le navidezna, ker se pacient pogreza v obup zaradi ekonomskih in socialnih pritiskov. Ker se počuti odveč in zgolj v breme. Ker mu usrani pokvarjeni politikanti in mentalno vodljiva drhal kriči parole na uho, da je bolna in pomoči potrebna oseba, ki ne ustvarja več profita na trgu dela za kapitaliste, brez dostojanstva! Brez dostojanstva, osnovne dostojnosti in kultiviranosti so seveda vse osebe, ki kričijo tako primitivne parole kapitalistične izpraznjene ideologije banalnosti zla. Pacient, ki izraža “željo” po evtanaziji pod prisilo, tega ne bo priznal komisiji in posledično zloraba tudi ne bo nikjer v birokratski statistiki zavedena kot razlog. V nobeni statistiki ne more bit zaveden drugačen razlog kot neznosno trpljenje zaradi bolezni, ker vsak pacient ve, da mu sicer ne bo odobrena evtanazija. In te statistike potem uporabljajo politikanti kot dokaz, da je vse v redu. Primeri ljudi, ki so se javno oglasili kot žrtve vsiljene evtanazije, so po logiki stvari le vrh ledene gore in posebej pogumni ljudje, ki jim je prekipelo, še preden bi bili evtanazirani. Evtanazijo lahko pacient dobi le v nekaj tednih, medtem ko so čakalne dobe na javne zdravstvene storitve lahko tako dolge, da postane človek kandidat za evtanazijo, ker se je medtem stanje bolezni ali okvare tako poslabšalo, da medicina ne more več pomagat s tistim, kar pač pokrito z zdravstvenim zavarovanjem nudi.

Negativne posledice v Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem večina bolje obveščenih državljanov dojema kot slab zakon, ki omogoča številne zlorabe! No, zlorabe v resnici legalizira. Kljub grotesknim primerom pristanka na evtanazijo pod pritiski kapitalistične diktature, ki krči javne zdravstvene in socialne storitve ter izničuje pomen človeške vrednosti, humanosti in solidarnosti, gre v vseh državah karavana neovirano dalje. Ne gre za primere, ki bi predstavljali razlog za kakršno koli posebno preiskavo ali aktivacijo inšpekcije, saj zakon ščiti izvajalce evtanazije tako, da morajo pacienti po logiki stvari podpisat izjavo o prostovoljni odločitvi. V slovenski različici je ta odveza za skromno petčlansko komisijo in soudeleženo zdravstveno osebje zapisana v 3. odstavku 10. člena, ki se glasi:

“pacientova izjava, da je njegova odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ svobodna in podana brez kakršnekoli sile ali drugih oblik prisile.”

Ta izjava ščiti izvajalce evtanazije pred kakršnokoli relevantno odgovornostjo, kajti o realni prisili ne more nobena komisija ali psihiatrična ocena v resnici presojat, če pacient v sramu in občutkih odvečnosti molči, ker ne želi bit v breme svojcem ali svojcev niti nima, medtem ko država po navodilu centrov kapitalistične moči (v našem primeru EU) lajna propagando, ki vpliva na spreminjanje družbene mentalitete. Ta brez dvoma nacistična propagandna lajna se glasi, da je bolna ali trpeča oseba brez predvideno ozdravljive prognoze, ki potrebuje pomoč, oseba, ki izgublja dostojanstvo. Pravica do lastnega odločanja o svojem telesu pa naj bi pomenilo, da se taboriščnik v izrazito antisocialnih, antiintelektualnih in antiduhovnih materialističnih okoliščinah lahko prostovoljno odloči, da se bo v postnacistični družbi predstavljal kot dostojanstven človek, ki ne želi bit v breme družbi in strošek državni blagajni.

Zakon predvideva le absurdno smešne prekrškovne kazni od 400€ do 5000€ za dokazane kršitve. Na primer za pomanjkljivo obveščanje pacientov o poteku izvajanja evtanazije in možnostih za nadaljnje zdravljenje doma ali v tujini, pri čemer je jasno, da mnoge možnosti pacientu niso dostopne, kar ni problem in odgovornost izvajalcev evtanazije. Zakon prozorno manipulira z besedo “obstaja”. Pacientu naj bi bilo predstavljeno, kakšne možnosti zdravljenja ali lajšanja bolečin obstajajo doma in v tujini. V resnici lahko Obstaja na svetu marsikaj, komisija pa lahko pacientu predstavi le to, kar mu zdravstvo Nudi. Niti ne more predstavit vsega, kar obstaja, ker marsičesa, kar doma ali v tujini obstaja, niti ne pozna. Marsikaj lahko tudi pozna, vendar ne priznava kot relevantno pomoč. Ravno v zadnjih dnevih smo lahko prisluhnili prispevku o pacientki z napredovalim rakom materničnega vratu, za katero je domača stroka izjavila, da zdravljenje ne obstaja več. Konec je. Vendar je pacientka na svojo roko poiskala zdravljenje v tujini in preživela. Da zakon trdi, kako obvešča pacienta o vseh možnostih, ki obstajajo, je sicer krasna podlaga za možne tožbe pacientov, ki bi odkrili, da obstaja še marsikaj. Marsikaj, česar javno zdravstvo ne nudi in česar si pacienti morda ne morejo privoščit! Lahko pa dobijo brezplačno evtanazijo, ki je bistveno cenejša od paliative. To pa ja.

Ker ne razpravljamo o evtanaziji v okviru kakovostne Hospic oskrbe, je pač vsem trpečim in obupanim v zameno za kakovostno oskrbo ali protibolečinsko terapijo v okviru paliative (ki vključuje v vsakem primeru tudi evtanazijo pri doziranju morfija ipd.), ponujena evtanazija. Ob načrtnem predvidevanju padanja standarda javne zdravstvene in socialne oskrbe je evtanazija tista sodobna medicinska “pomoč” trpečim in obupanim, ki se skozi leta v raztegljivosti umevanja upravičene rabe temu primerno širi. Razlog za to, da ljudje podpirajo takšen zakon, ker so zavedeni, se ne skriva le v dejstvu, da večina ne bere vsebine zakonov, ampak da zakonov večina ne zna brat, tudi če ga preberejo. Ker so bralno polpismeni. Velikokrat je potrebno tudi ustrezno predznanje o vsebinah, ki jih beremo, pa tudi zadostna koncentracija za umevanje pomena posameznih besed in stavkov. Večina je vzgojena v površne in površinske bralce, ki berejo bolj z lastnimi čustvi in izkušnjami, ki tudi niso vedno dobro reflektirane.

Zanimivo je, da sem v zadnjem času veliko ljudi, ki so po družbenih omrežjih trdili, da imajo strašno osebno izkušnjo z bližnjo umirajočo osebo v še strašnejših bolečinah, zaradi česar podpirajo evtanazijo (ne diskutirajo in ne zanima jih zakon, ampak histerično hočejo le evtanazijo v grozi pred trpljenjem), vprašala o podrobnostih o doziranju morfija. Ali so skrbeli sami za svojce doma? Preko tega se razjasni, ali je oseba prejemala ali zavračala morfij, ki sicer umirajoče tudi zaziba v večni spanec (doziranja ni možno eksaktno določat in se določa individualno). Ali je bila oseba deležna strokovne oskrbe, ki na domu ni dostopna v zadostni meri v vseh primerih. Čisto vsi so se zavili v molk. Niso odgovorili na vprašanja o pomembnih podrobnostih. Večini se zdi namreč umiranje ali težka bolezen že po defoltu nekaj groznega in si predstavljajo evtanazijo kot rešitev, ki bi si jo baje sami želeli, tudi če je svojci niso želeli.

Ključni prepad med predstavo o uvedbi evtanazije in med tem, kar zakon dejansko omogoča, je seveda predvsem v tem, da si večina ljudi predstavlja pojem evtanazije kot najbolj human in milosten način pomoči umirajočim, ki ob tem trpijo neznosne bolečine. Vendar pa zakon, ki velja za celoten divji korporacijski Zahod, sploh ne obravnava umirajočih, ampak naslavlja trpeče! Zakon naslavlja ljudi, ki so po mnenju stroke neozdravljivo bolni ali invalidni in trpijo bolečine. Logično. Naslavlja ljudi, za katere zdravstvo ne nudi možnosti za ozdravitev ali izboljšanje zdravja, da bi lahko predvidevali tudi manj bolečin ali trpljenja. Govorimo zgolj o predvidevanju, saj se stopnja bolečin ne razvija vedno premočrtno v skladu za napredovanjem bolezni, trpljenje pa je subjektivna in tudi duševno pogojena kategorija. Zakon ne naslavlja le umirajočih, ampak tudi kronične bolnike, ki bi lahko živeli še leta in leta, a se zaradi trpljenja in pod perfidnimi pritiski antisocialne postnacistične politike in perverznosti kapitala odločijo, da bodo raje podpisali formular z izjavo, da se prostovoljno odločajo za zgodnjo smrt. Zakon ne omejuje izvajanja pomoči pri samomoru ali evtanaziji na umirajoče ali na dolgotrajno zelo trpeče tetraplegike, ki ne bi mogli sami izvršit samomora. To je pravzaprav zakon o podpori pri izvedbi samomora, kar naj bi bilo kaznivo dejanje. Ta mentaliteta se spreminja! Ignoranca do trpečih v imenu lažnega sočutja. No, prav, pa se ubij. Ti bomo pomagali pri tem. Joj, kako smo žalostni, da si nekoristen in brez dostojanstva.

Trpljenje ni pojem, ki bi bil medicinsko merljiv in bi ga v zdravstveni stroki kakor koli objektivno merili. Ravno zato liberalna politika v spregi s kapitalom obvezno razvija zakon legalizacije evtanazije tudi v smeri vključitve pacientov z duševnimi boleznimi! Kajti tudi vsako hujšo telesno bolezen spremljajo duševne motnje in bolezni. Ali se pacient odloči za evtanazijo, ker je v depresivni fazi, ali gre za povsem razumno pretehtano odločitev, ni možno realno in natančno ocenit. Najprej se uzakoni evtanazija le za trpeče na podlagi fizičnih bolezni. Ljudi je treba najprej navadit na evtanazijo za fizične bolnike, potem se lahko čim bolj tiho razširi zakon še na duševne bolezni. Za razliko od Nizozemske, Belgije, Luksemburga in Španije, kjer so evtanazijo za duševno bolne primere že uvedli, je prišlo v Kanadi do resnega javnega odpora do izvajanja evtanazije nasploh (zaradi številnih absurdnih primerov tudi funkcionalnih mladih depresivnih oseb) in posledično do bučnega zavračanja širjenja prakse. Do odpora je prišlo tudi zaradi izrazite nepopularnosti takratnega prvega moža Kanade Justina Trudeauja, zaradi česar so postali ljudje bolj pozorni, kaj se dogaja v državi. Parlament je razširitev primitivnega zakona le odložil najkasneje do leta 2027. Ne odnehajo! Ne predajo se tako zlahka kot večina v suženjstvo zakletih državljanov. Slovenija je z nategom državljanov še na začetku poti razvoja bolestno psihopatskega zakona o evtanaziji, je pa prva pridna, hlapčevska in ubogljiva država med vzhodnejšimi evropskimi državami. Nič presenetljivega.

Nizozemska in Belgija sta napredovali tudi že do evtanazije bolnih in trpečih otrok. Kar je povsem logično! Vsaka oseba, ki dojema ta konkreten zakon za čisto rajsko milost za bolne in trpeče, bi moral to milost še toliko prej privoščit otrokom, mar ne??? Naravnost slaboumno je, da se podpornikom tega zakona zdi, da so zelo moralni, ker je zaenkrat še vstavljena “varovalka” v zakon, ki evtanazijo v imenu zmožnosti o presoji omejuje na vse polnoletne osebe. Varovalka pred čim neki? Pred milostjo? Če vas res skrbi predvsem trpljenje in dojemate aktualni zakon kot milost za najbolj trpeče na Zemlji, bi to milost morali privoščit predvsem otrokom. In to mentaliteto, ki ne naslavlja le nepokretnih pacientov v predsmrtni fazi in ki sovpada z aktualno nacistično prakso na čelu EU, ki je po razvoju evgenike leta 1939 tudi ustvarila zakon o evtanaziji trpečih (in ne nujno tudi umirajočih v kratkem času ali dolgotrajno nepokretnih in trpečih), zagovarja tudi aktualni okvir zakona.

Kritične vzporednice z nacističnim zakonom niso le taktična propagandna zmerljivka za miniranje milostne ljubke evtanazije. Za nobeno milost ne gre, ampak za ideologijo, ki se počasi razrašča v popolno širjenje netolerantnega odnosa do vseh, ki ne ustrezajo ideologiji zdravstvenega fašizma in ki se je prav tako zagnal že pred leti. Govorim o patološkem slavljenju mladosti, slaboumnem pehanju za denar in življenju le za zdravo telo, ob očitnem zanemarjanju intelektualnega, humanističnega in duhovnega potenciala človeštva. O konstantni promociji zgolj opičje telovadbe in skrbi za vsako zdravo drobtino na krožniku ter ukvarjanju z vsakim jebenim vitaminom in prehranskim dodatkom posebej, medtem ko živimo v vedno bolj onesnaženem okolju za kapitalske interese in medtem ko se delovnik v taborišču dela podaljšuje. V skromnem prostem času kaj drugega kot lobotomična telovadba, branje receptov in paranoidno zgražanje pred ogledalom za vsako ušivo gubo, ki jo slehernik z možgani na off ne razume in ne zna sprejet, niti ne preostane. Tudi ta patološki bolan duh v “zdravem” telesu sredi smetišča in sivega smrdljivega ozračja je del tipične nacistične ideologije. Pomembno je, da ste fit za delovno taborišče in za vojno fronto, ki se tudi predvidljivo pripravlja, kot da se 2. svetovna vojna še ni končala, ker se tudi res ni. V bistvu lahko ta trenutek opazujemo, kako se v realnosti odvijajo priprave na rajh, da vsaj zadostna kritična masa državljanov po ugrabljenih državah “prostovoljno” sprejme in podpira vse, kar jim režim podtakne z dovolj premišljeno kratko in jedrnato čustveno propagando. Večina ljudi le še ponavlja oglasne parole kot pokvarjen stroj. V takšnem vzdušju se bo vedno več ljudi najraje evtanaziralo, še preden bi jih kaj bolelo. Praznina ob konstantnem brkljanju, hitenju in naprezanju za nič postane slej ko prej neznosna, antidepresivom v vsakem žepu navkljub.

Dušan Keber se je v intervjuju spotaknil tudi ob vzporejanje nacistične evtanazije z aktualno zakonsko predlogo na divjem Zahodu. Pametno je ugotovil, da je razlika v tem, da je nacizem izvajal evtanazijo brez prostovoljnega pristanka tarč, kar je ključna in velika razlika po njegovem mnenju. To je lahko le mnenje popolnega političnega analfabeta ali pa cinične osebe, ki namerno zavaja. Takoimenovana “mehka moč” (Soft power) je politična strategija s koreninami v obveščevalni službi CIA, ki že ves čas po 2. svetovni vojni sproža načrtne katastrofe s pristopom propagande, lažnih aktivizmov in pranja možganov. Cilj je vplivanje skozi kulturo in širjenje prepričanj (pa tudi podkupovanj), ki povzročijo, da ljudje prostovoljno sprejemajo uničujoče zakone, navade in ukrepe, ker so blagodejno nategnjeni. Da pod raznimi lepozvenečimi slogani izvajajo celo državne udare (barvne revolucije) za interese okupatorja, ne da bi se tega zavedali (razen podmazanih nameščencev in agentov). Pritiski se izvajajo tudi ekonomsko. Mehka moč se je izkazala za mnogo bolj učinkovito strategijo od neposredne sile, ki se izvaja, ko “soft power” ne deluje več dobro. Še posebej učinkovito je zato, ker se inkriminira ljudstvo samo! Zato se strinjam s Kebrom, da obstaja razlika med nacističnin in sodobnim postnacističnim pristopom. Razlika je med rabo neposredne sile in rabo mehke sile, ki ljudi taktično prisili, da delujejo Proti sebi in Za interese njihovega okupatorskega gospodarja. “Prostovoljno”.

Mnogi s tragično opranimi možgani so tudi prepričani, da naj bi bila Švica zgled krasne bogate in urejene države. Slovenija je konec koncev država, v kateri je bilo ravno pranje možganov s tem idiotskim pamfletom, da bomo postali druga Švica, še posebej intenzivno. Me je sram sploh spomina, da smo tako cerebralno podhranjen narod. Švica je namreč država, ki v imenu nevtralnosti služi predvsem pranju kapitala za diktaturo kapitala in je s tega vidika zaščitena država. Tako zaščitena, da še vedno obrača tudi nacistični kapital, ki ga je ves čas shranjevala, kopičila in prala, brez kakršnih koli povojnih sankcij! Logično, da je v Švici v Davosu tudi domovanje WEF-a (World Economic Forum). In logično, da Švica trži tudi evtanazijo. Mnogi pa še vedno ne vedo, da ima Švica zakon o dekriminalizaciji evtanazije pravzaprav že od leta 1941! Ja, v skladu z nacistično idejo. In še zdaj koristi te usluge v Švici z največjo večino nemški del prebivalstva. 60% koristnikov evtanazije v Švici je Nemcev. Kultura je kultura in kri res ni voda.

Zlorabe evtanazije v Švici? Ne. Kot rečeno, zlorab ni, ker zakon legalizira tisto, kar sicer socialno moralni um ne sprejema. Ali obstajajo znani primeri usmrčevanja funkcionalnih ljudi, ki so bili zgolj duševno obupani? Seveda! Zadnji je odjeknil zaradi pogumnih staršev, ki so bili zgroženi nad usmrtitvijo njihovega sina v tridesetih letih, ki je zgolj padel v obup in sicer trpel za epizodami izbruha manične depresije. Švica je abnormalno sistemsko urejena in vrtičkarsko “pošlihtana” dežela, kjer je življenje dolgočasno za umret! Brez nekega resnega kulturnega in alternativnega dogajanja v kapitalističnem postnacističnem redu je večina ljudi tako otopelih, da je moj znanec mislil, da ob svojem obisku Švice ni bil seznanjen s kakšnim posebnim praznikom. Za vikend je namreč po osmi uri zvečer v glavnem mestu komaj našel delujoč bar. In bil je prazen! Zdolgočasen natakar mu je razložil, da ni nikakršen nenavaden praznik in da tudi ni padla bomba na Švico, ampak da tam tako živijo vsak dan. Po šoli in službi (taborišče) vsi čepijo zaprti doma in bolj ali manj se nikjer ne dogaja nič. Družabno življenje pomeni večinoma kratka kava med delovnim časom. In Švica, kjer je vse krasno za umret, je seveda izredno razumevajoča do izpraznjenih, trpečih in obupanih. Tako zelo, da je trpečim zelo hitro odobrena evtanazija. Če le plačajo, kajti evtanazija je v takšni klimi cinično predstavljana kot luksuz. Bistvo je pa v tem, da se izvajanje evtanazije umakne v zasebno sfero in s tem umakne zdravniški ceh od odločanja, jamranja ali pritoževanja, ker bi bili vključeni v sistem izvajanja evtanazije s sodelovanjem ali ugovorom vesti, kar tudi pomeni soudeleženo odločanje. V Švici zagovarjajo razširjeno odobravanje asistence pri samomoru z izjavljanjem, da je za vse odločene samomorilce bolje, da se jim pri tem “pomaga”, kot da povzročajo šoke in nevarnost, ker se morajo reveži metat z visokih stavb, skakat pod vlak, obešat na drevesih med poskočnimi trimčkarji, ki skrbijo za zdravo življenje teles, si rezat žile ali goltat tablete in strašit bližnje. Samomor se zato skuša normalizirat, umaknit v tišino in povsem institucionalizirat.

Gre za še eno perfidno spreminjanje mentalitete družbe, po kateri obupanim ljudem, ki zdrsnejo v samomor, družba ne dopušča več, da vznemirjajo ljudi in opozarjajo na obstoječe stiske s preveč hrupa. Kar je v mnogih primerih pomembno sporočilo samomorilcev. Kdor želi preveč opozarjat nase v javnosti, pa naj ne bi bil več dojeman kot tragedija, nad katero bi se zamislili in krepili solidarnost in pomoč, ampak bi začeli lajat v nebo, kakšen nedostojen in nedostojanstven kreten se je ubil, da je ob tem poslabšal naše počutje, umazal s krvjo pločnik in morda celo ogrožal varnost v prometu. Izničuje se pomen radikalnega zavračanja obstoječega sistema in/ali mentalitete, s čimer se ustvarja idealne pogoje za nebrzdano širjenje neoliberalnega režima, ki prelaga vso odgovornost za kakršne koli muke in trpljenje na pojebanega posameznika. Zato vam recitirajo pamflet, da vam poklanjajo pravico do odločanja o sebi, čeprav je jasno, da je sistemskih pritiskov več kot dovolj, da je blejanje o takšni pravici lažnivo in moralno zločinsko. Ogabno norčevanje iz naivnežev, ki jih pač sistematsko poneumlja sistem.

Zakon tudi določa, da komisijo za odločanje o odobritvi evtanazije sestavlja le ušivih pet članov (in pet nadomestnih članov v primeru nujne odsotnosti katerega izmed poverjenih). Dva zdravnika specialista, en pravnik, en predstavnik družboslovnih znanosti in ena diplomirana medicinska sestra. Psihiater ni obvezen. Imenovani so kar za dobo šestih let! In kdo imenuje člane komisije? Predsednik ali predsednica Republike Slovenije!!! Komisija se organizira v okviru Ministrstva za zdravje. O sestavi komisije seveda odloča politika. Ni vrag, da bo za šest let našla vsaj pet osebkov, ki se bodo pripravljeni prodat za izvajanje tega postnacističnega zakona. To je ustaljena praksa. Ker po logiki stvari medicinski ceh večinoma nikjer ne podpira takšnega zakona, politika ustvari izolirano okolje, v katerem deluje kupljena peščica v imenu stroke. Enako finto so uveljavljali v primeru klinik za transspolne osebe in še posebej za mladostnike, ki jih pehajo v kirurško navidezno spremembo spola. Zdravnike so obvarovali pred presojo, ker jih ne potrebujejo in ustvarjali specializirane male klinike, kjer pač deluje ideološko kompatibilna prodana peščica mutivodnih osebkov v imenu stroke.

Pod črto je s propagando za zakon vse narobe zato, ker propagandisti zavajajo javnost, da se odločamo Za ali Proti evtanaziji za osebe, ki trpijo realno predsmrtne muke. Za primere, zaradi katerih je tako lahko zajebavat ljudi v glavo in manipulirat z njihovimi čustvi, saj je večina ljudi že doživela čustveno zelo obremenjujočo izkušnjo z umiranjem bližnjega. Ker živimo v banana hlapčevski republiki, ki se socialno ne razvija, ampak krahira pod diktaturo kapitala, ki varčuje na ljudeh, je bilo ogromno ljudi zaradi nedostopnosti in nekakovosti domov za bolne ali ostarele in negovalnih bolnišnic primoranih, da doma sami skrbijo za zelo bolne ali umirajoče svojce, za kar seveda svojci niso niti usposobljeni niti zmožni! Nega na domu je porazna, nezadostna in le občasna. Tega radikalno ne bo spremenil niti aktualni novi mučno in počasi grajen sistem, za katerega se že plačuje prispevek, saj resni bolniki potrebujejo 24-urno nego usposobljenih kadrov, tako da bi lahko svojci komunicirali z bolnimi ali umirajočimi predvsem na osebni in čustveni ravni, s temu primerno zgolj dodatno osebno pomočjo. Ljudje ne razumejo, da tisti, ki imajo zelo slabe izkušnje z umiranjem bližnjih, imajo slabe izkušnje zato, ker niso bili deležni kakovostne paliative in protibolečinske terapije, kar itak v skrajni fazi pomeni evtanazijo! Evtanazija se v resnici po defoltu izvaja skozi paliativo in vsi resni strokovnjaki za paliativo trdijo, da so pretirane bolečine v okviru strokovno izvajane paliative nepotrebne. Kadrovska podhranjenost je visoka, resnih investicij v blagor človeka ni, snovalcev zakona pa v zapisanem predlogu ni bilo sram objavit jasni izračun, ki priča, kako zelo je evtanazija poceni v primerjavi z enim mescem izvajanja kilave paliativne oskrbe, ki ni na ravni plačljivega Hospica, kjer ljudje umirajo precej drugače.

In zato državljani v grozi pred bolečinami in trpljenjem podpirajo varčevalni kapitalistični zakon, ki sploh ne govori o umirajočih pacientih, ampak odpira vrata za usmrčevanje vseh trpečih, depresivnih in kapitalu nekoristnih. Ker sodobni kapitalizem ne prenese kritike in zato cenzurira, odstranjuje, briše in ubija vse, kar predstavlja kritiko brutalnega antisocialnega korporacijskega režima! To je vse!

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!