Največje presenečenje ob razkritjih novega paketa podob in oseb iz Epsteinove mreže je nepresenetljivost. Osebe, ki se pojavljajo na fotografijah druženja in razuzdano obarvanih zabav, so pač moški, ki so bili že prej dolga leta osumljeni prekoračenja raznoraznih mej, pa tudi seksualne manije, vse do možne pedofilije. Nekatere so dolga leta zagovarjali blodnjavi naivni feni ali celo kakšne žene, ki običajno z narcističnimi manijaki v zvezi itak trpijo za enako obliko utapljanja v iluzijah kot omamljeni in zasužnjeni feni propagande raznih “ikon”. Na primer Michael Jackson, Mick Jagger, Woody Alen, Kevin Spacey, Bill Clinton … Še največja noviteta je nekoč slavni mojster iluzije in trikov (kako simbolično harmonično) – David Copperfield. Če se še kdo spomni, da je obstajal.
In ravno v tem je fora. Ko je bil na primer Bill Clinton na tnalu zaradi razuzdanosti na delovnem mestu, so mnogi politični privrženci poskušali branit tega pohlepnega hedonističnega bleferja, češ da seksualno življenje nima veze s poslanstvom, ki ga opravlja. Da gre zgolj za rumenilo, ki se volivcev ne tiče, če predsednik države ali druge vrste funkcionar dobro opravlja svoje delo. Težave v zakonski zvezi so zasebna stvar in nas ne brigajo (čeprav ga je sral itak tudi na delovnem mestu).
Že takrat nisem soglašala z naivneži, pri katerih so tovrstne floskule zvenele pač podobno bebavo kot enake krilatice ob obrambi maligne zakonske zveze. Saj morda je kurbir in serijski prevarant žene, vendar sicer dobro skrbi za plačane račune in je bojda krasen oče. In v tem izkrivljenem slogu sta predstavo odigrala tudi zakonca Clinton. Strupena ponižana in posledično napadalna žena je za tolažilno nagrado na političnem parketu dobila najprej ugledno funkcijo v New Yorku, kasneje pa je namesto moža, ki po več operacijah srca itak ni bil več sposoben za zahtevno kariero, zasedla položaj ministrice za zunanje zadeve in celo kandidirala za predsednico. Težila je celotnemu svetu z izkazovanjem svoje agresije in posttravmatske narcistične patologije. Hillary Clinton se je proslavila kot težkokategorna vojno hujskaška prasica. Prigarala si je vzdevek Killary. Za ves svet bi bilo res bolje, če bi bila sposobna samoreflektirano obračunat in se predvsem znebit patološkega pokvarjenca, s katerim se je nekoč poročila.
Problem je v tem, da duševne in osebnostne patologije vedno vplivajo še na marsikaj in zagotovo tudi na opravljanje katerega koli dela. In če gre za odgovoren položaj moči, ki vpliva na življenja mnogih ljudi ali celo držav, je zadeva še toliko hujša. Ne gre zgolj za rumenilo, kdo s kom kdaj in kako seksa, ampak za karakter! In ni patološko razuzdane in razkurbane osebe na svetu, ki bi bila zgolj to, sicer pa krasen in zelo sposoben človek. Ne, patološka razuzdanost je običajno le eden izmed simptomov izrazito narcistične osebe, ki ne premore določenih ključnih osebnih lastnosti, ki so nujno potrebne za osnovno zaupanje in osredotočenost na poslanstvo kot prioriteto.
Kurbirji in kurbirke niso takšni le seksualno. Ne varajo le svojih partneric in partnerjev, ampak varajo tudi prijatelje, sodelavce ali celotne države na vseh frontah. Niso plitki in površinski le v erotičnih odnosih, ampak v vseh aspektih odnosov nasploh. Njihova zvestoba obstaja le navidezno, le iz sebičnih koristoljubnih ciljev, kar pomeni, da zvestoba izpuhti v trenutku, ko se jim ponudi za nekaj boljša priložnost ali če večni otrok ne dobi več igrače, ki jo hoče. So labilne osebe in izrazito nagnjene k podkupljivosti, kar izvira iz kratkovidnega koristoljubnnega egoizma. So impulzivni, infantilni in sebični, nezmožni zvestobe komur koli ali čemur koli, tudi sebi ne, ker itak ne razvijejo stabilne osebnosti in integritete. So izrazito tekmovalni, ker tudi njihovo patološko kurbanje pravzaprav simbolizira patološko nagnjenje k volji do plenjenja, požrešnosti. V bistvu sploh ne gre za seks sam po sebi. Seksualno so lahko izrazito plitki in celo nezadovoljujoči sebi in drugim, ker je bistvo v občutku plenjenja in kopičenja trofej. Ker ne tvorijo kakovostnih osebnih vezi (pogreb empatije in večni občutek frustracij, praznine in osebne prikrajšanosti za vse na svetu) in trpijo za resnim deficitom osebnih vrednot, ni možno pričakovat kakršne koli doslednosti v kritičnih momentih, lahko pa pričakujemo pobeg, izdajstvo in vse, kar pritiče profilu, ki predvsem vedno vse počne, da rešuje svojo kožo. Tekmujejo z vsem in vsemi, tudi s tistimi, s katerimi bi morali za daljnoročne skupne koristi sodelovat. Ne znajo sodelovat, ampak le trgujejo na vseh področjih eksistence. In nagnjeni so seveda tudi k drugim sorodnim patologijam, ki povzročajo občutke ugodja. So bleferji v vseh ozirih, ne le v osebnih oziroma zasebnih odnosih. Skratka, gre za manifestacijo ene od oblik hude narcistične motnje. Vse te osebe nikakor niso slovele le po seksualni razuzdanosti ali celo pedofiliji, vključno in še posebej Ghislane Maxwell ne, ampak tudi kot “bullyji”, lopovi, pohlepneži in prevaranti. Ljudje, ki se pretvarjajo. Simpatični in naklonjeni po potrebi. Nevarni ali vsaj zelo nadležni norci v pravem pomenu besede.
Ghislane Maxwell je že odraščala v bizarni premožni familiji, v kateri je njen oče – sicer premožen judovski medijski mogotec – v epilogu dokaj skrivnostno umrl. Na jadranju je “padel” v morje in javnost nikoli ni izvedela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Razen da se je po njegovi smrti izkazalo, da je bil zapufan do grla in se je hči lahko poslovila od ideje, da bo naslednica medijskega imperija. Iz Velike Britanije je uradno bankrotirana spokala v ZDA in tam se je začela saga z Epsteinom. Obstaja veliko indicev, da Epstein kot Mosadovec ni bil nekdo, ki ga je spoznala naključno šele v ZDA, ampak je bolj verjetno, da ga je poznala že od prej kot očetovega znanca in morda sodelavca pri marsičem.
Tovrstne osebe so karakterno alarm za težave in škodo na vseh frontah delovanja in odnosov. V tem je problem. In prosto po reku “gliha vkup štriha” jih zlahka zasledimo v skupinah. In ko se združujejo v skupine in dokler si pokrivajo hrbet, se seveda odstotek škode še krepi. Omrežje Epsteina, ki se je snel s ketne Mosada in od ugodja moči čisto poblaznel in zafural svoje delo, ni edino tovrstno omrežje na položajih moči. Na ravni EU degradirano spremljamo popolno ravnodušnost do korupcije na visokih obratih. Evropski uniji poveljuje klientelistično podmazana hčerkica Ursula von der Leyen z resnimi obtožbami o korupciji v milijonskih zneskih. Izkazala se je že v Nemčiji, ko je zaradi zaznanih koruptivnih dejanj v milijonskih zneskih zgolj frčala s položaja ministrice za obrambo in kot odpadni faktor za nagrado pristala na čelu EU. Sago je nadaljevala na ravni EU pri netransparentnih poslih s Pfizerjem. In ta značajski in intelektualni ništrc od babe se dogovarja o vojni v Evropi z absurdnim politično amaterskim polpismenim falotom na čelu Ukrajine, ki se tudi na ravni kijevske oblasti dokazano utaplja v korupciji. Kradejo pa naš denar iz evropske malhe in se z vojno vzdržujejo. Tudi naš predsednik Vlade RS ponižno kima v našem imenu in se z vsem strinja. Zakaj se ne bi, saj je tudi sam del slovenske nerazrešene sage o Zokiju in drugih dobrih “prijateljih”, ki se namakajo v koruptivnih poslih pred našimi očmi in ušesi.
Turbokaptalistični sistem, ki radikalno ignorira pomen človeka kot značajsko pomembnega, duhovnega, intelektualnega, mislečega, čutečega in ustvarjalnega bitja, je sistem, ki na stežaj odpira vrata predvsem patološkim narcističnim in psihopatskim karakterjem. Izključevanje pomena karakternih lastnosti kot omembe vreden kriterij za razna poslanstva v sodobnem liberalnem svetu je abnormalno škodljiv faktor delovanja družbe. Ideja izvira iz ščitenja pravice do zasebnosti, iz naslova človekovih pravic.
Vendar čisto vse na tem svetu deluje na principu uravnotežanja in čisto vse, kar se prevesi v skrajnost, povzroča škodo.
Razkritja Epsteinovih dokumentov zagotovo ne bodo razkrila nič bistvenega o obsegu kriminalnega delovanja. Bela hiša pod budnim očesom CIE si je vzela ogromno časa, da je gradivo prečesala in pred javnostjo zelo verjetno izključila vse, zaradi česar bi se resno zamajala ugrabljena trdnjava. Enako kot niso razkrili nič vsebinsko alarmantnega javno razkriti dokumenti atentata na Kennedyja, bodo še manj razkrili Epsteinovi dokumenti.
Vseeno pa ljudje lahko vemo vse, kar se je pomembno zavedat, mar ne. Da takšni ljudje nikoli ne bi smeli zasedat položajev z visoko stopnjo odgovornosti in da ljudje nikoli ne bi smeli bit tako poniževalno navni, da jim celo gledajo skozi prste in iščejo banalne izgovore za njihov moralni brodolom, ker so feni nečesa, kar predstavljajo, ali pripadajo ideologiji, ki jo xy kreten zgolj v določenem obdobju predstavlja.
Na žalost smo že v dobi, v kateri je intelektualno retardirana mentalna nesnaga politično in gospodarsko sfero na Zahodu že tako zelo okužila, da na čelu najmočnejših držav in EU ni več osebe, ki ne bi bila v sramoto že zgolj pomisleku na osnoven pojem česar koli, kar obeležuje idejo o človekovem humanem razvoju skozi čas. Stanje kadrov je povsem degradirano na nivo idiotizma, in to pokvarjenega idotizma. Nekateri so erotično prazni in zgolj promiskuitetni, mnogi povsem aseksualni. Nabor simptomov intelektualnega in mentalnega deficita je raznolik v podrobnostih, v korenini pa povsem enak.
Takšen rezultat je povzročila predobro kupljena kapitalistična ideologija, ki je med drugim mentalno lenim ljudem oprala možgane s kretenizmi, kako vse ključne ustrezne karakteristike za vodenje česar koli na svetu – pa še posebej sveta – poosebljajo premožni pajaci. Češ da kdor je bogat, pomeni da vse obvlada. In da ne bo kradel, ker bojda ne potrebuje denarja, saj je že bogat. V resnici je seveda ravno med premožnimi ljudmi največ lopovov in predvsem zapufancev. Vsi nekaj dolgujejo drug drugemu, krona njihove sposobnosti so pa davčne oaze. Sposobni niso večinoma za nič drugega kot pač za trgovanje in prelaganje denarja sem in tja. Špekulanti, pri katerih je vsebina drugotnega pomena. Povej mi, kaj se dobro prodaja, povem ti … kaj prodajam pač.
Temu primerni so rezultati na trgu. Turboproizvodnja smeti in embalaže, medtem ko je resna ustvarjalnost, ljudem koristno, plemenito in žlahtno delovanje odrinjeno na marginalo. Nič, kar ne bi bilo jasno v mejah verjetnosti že na začetku te ogabne zgodbe o razvoju korporacijskega neoliberalizma. In ne, ob takšnih pajacih brez vsebine tudi tehnologija, ki se v resnici ne premakne nikamor, le propaganda za bildanje natega na borzi je urnebesna, ne bo pomembno rešila ničesar in nikogar. Le recikliralo in krepilo se bo vse, kar definira že obstoječe natege, smeti in nadzor. Ker drugače ne more bit! Veriga se mora presekat! In tudi zato smo v naraščajoči se eskalaciji vojn.
Ja, psihopati zaradi svojega primanjkljaja oz. popolne odsotnosti empatije so se razmnožili tako kot se je razmnožilo prebivalstvo planeta. Zdaj – kot pišeš – en drugemu krijejo hrbet in praktično vodijo svet. To je danes jasno vsakemu kolikor toliko bistremu človeku.
Rad berem tvoje zapise. Pa me zanima ali bi bilo mogoče, da enega posvetiš Kitajski, njenemu gospodarskemu uspehu in njeni mirovniški (??) svetovni politiki. Zelo verjetno se ne bom povsem strinjal s teboj – ali pač?
Lp
Običajno ne pišem ravno esejev izključno o posamezni državi, ampak jih obravnavam v političnem, družbenem ali kulturnem kontekstu. Tako se mi zdi za bralce tudi bolj zanimivo. Zagotovo bom pa pisala seveda kmalu tudi o Kitajski, saj je v središču geoplitičnih premikov. Se pa nerada obvezujem, o čem in kdaj, ker pišem na podlagi presoje o vsebinskih prioritetah v danih okoliščinah in inspiraciji.
Lahko vam pa na kratko odgovorim, da kitajski gospodarski uspeh razumem kot nujno zlo za pridobitev moči na terenu, ki ga vodijo ZDA v svetu s svojim korporacijskim kapitalizmom. Tranzicijska žrtev na Kitajskem za aktualni gospodarski uspeh pa je bila za moj “okus” zelo velika (poceni delovna sila, onesnaževanje itd.). Ampak dosegli so cilj, kar se tiče več moči, zdaj je pa vprašanje, ali bo komunistična partija ostala le menedžer, ki z enopartijskim sistemom lažje upravlja s kapitalizmom. S tega vidika bi se mi zdel cilj brez krepitve socialističnih vrednot pod črto bolj pirova zmaga. Z geopolitičnega vidika pa se mi zdi uravnoteženost velesil in večja ekonomska in pravna enakopravnost držav v vsakem primeru premik v pravo smer, zato je koncept Bricsa izrednega pomena.
Kar se mirovniške politike tiče, je pa osebno sploh ne obravnavam, ker ne verjamem v mirovniško politiko katere koli države in še najmanj velesil. Mirovniške poteze so toliko mirovniške, kolikor so v danem trenutku in geopolitičnem kontekstu v interesu države in čisto nič več. Kitajska ni izjema. Že res, da je med velesilami Kitajska zdaj že desetletja država, ki v primerjavi z ZDA in Rusijo lahko izpade mirovniška, ker že tako dolgo ni v aktivni vojni. In v danem trenutku in kontekstu je tudi velesila, ki si zagotovo najmanj želi vojne ter s tem prekinitve ekonomskega in geostrateškega procesa. Vendar pa se še vseeno tudi Kitajska ne brani konfliktnih iger z Indijo ali Japonsko in v imenu miru pač ne bi barantala z vplivom v Hongkongu, prepustila Tibet, da Tajvana niti ne omenjamo. Kitajska je preprosto država, ki ji glede na njen položaj za izpolnjevanje svojega stoletnega plana rožljanje z orožjem ni prišlo prav. Za razliko od ZDA, ki je od 2. svetovne vojne brutalno izkoriščala svoj privilegiran položaj tudi z vojnim plenjenjem. In za razliko od Rusije, ki brani svoj položaj in vpliv in za razliko od Kitajske sama nima dovolj manevrskega prostora, da bi se pred napadi ZDA lahko branila z ekonomskim terorizmom nad ZDA. Za Rusijo je velik uspeh, da se je odlično pripravila na največji napad z ekonomskimi sankcijami, kar si je možno zamislit. Ampak seveda s pomočjo Kitajske.
Komunizem je ljudi izobraževal. Danes je izobrazba skoraj psovka.🤔 Kako obrniti trend brez, da bi šli skozi katastrofo najprej, mislim, da ni odgovora. Tehnokratizem kapitalizma je vsemogoč. Celo pri organizaciji novih strank z novimi programi. Te strančice se potem kljub dobrim, morda celo svežim idejam, hitro utopijo v podtaknjencih ali mašineriji kapitalistične “demokracije”, kjer sploh ne upajo seči po oblasti, ampak zgolj zagotoviti si eksistenco do naslednjih volitev, dokler upajo znatneje zrasti, da bodo lahko vplivali na družbo. Pozabljajo pa na medijsko viralnost in tiktokovski obseg pozornosti, ki ga ima današnja javnost.
Težko bo obrnit trend brez določene žrtve. Morda celo katastrofe, ampak ta ne bi bila potrebna ob pravočasnni reakciji in akciji. A ponavadi se zadeve pripeljejo do katastrofe. Govorimo namreč o vrnitvu države v roke državljanov. To pa brez boja z elitami ni možno. Gre za večino proti manjšini, a močni manjšini. Državljani imamo veliko moč, če bi se je zavedali in če bi se uspeli povezovat, kar seveda močna manjšina uspešn razbija in preprečuje. Zaposluje nas s kretenizmi in preobremenjenostjo na trgu dela (oziroma v taborišču).
Tudi tokrat odlična – drzna in jasna!
Gnev Simone Rebolj je več kot opravičen!
Hvala!
Avtoričin opus izkazuje zavidljivo stopnjo notranje konsistentnosti in slogovne enovitosti. Njena besedila so jasno strukturirana, retorično samozavestna in brez omahovanja zavzamejo stališče, kar v času razpršene in pogosto neodločne javne razprave deluje kot izraz intelektualne odločnosti. Bralec ima ves čas občutek, da avtorica ve, kaj misli, in da se tega tudi ne bo opravičevala.
Prav ta samozavest pa obenem razkriva temeljno omejitev njenega pristopa. Konsistentnost se ne kaže kot rezultat nenehnega preverjanja lastnih predpostavk, temveč kot njihova stabilna imunost na korektiv dejstev, konteksta ali alternativnih razlag. Zunanje informacije v besedilih ne delujejo kot izziv misli, temveč kot surovina, ki se prilagodi že oblikovanemu sklepu.
Avtorica s tem ustvarja vtis intelektualne nadrejenosti, ki temelji na jasnosti in hitrosti presoje, ne pa na analitični potrpežljivosti ali metodološki refleksiji. Psihološki in moralni pojmi se uporabljajo suvereno, a brez konceptualne odgovornosti, kar daje besedilom ton razsodbe namesto raziskave. Inteligenca, ki se tu kaže, ni usmerjena v razumevanje kompleksnosti, temveč v njeno poenostavljanje.
V tem smislu gre za pisanje, ki je nedvomno učinkovito, retorično disciplinirano in slogovno prepoznavno, vendar intelektualno statično. Njegova glavna moč je zmožnost potrjevanja lastne perspektive; njegova glavna slabost pa nezmožnost, da bi jo kdaj resno ogrozilo vprašanje, ki nima vnaprej pripravljenega odgovora.
Tak pristop ima svojo publiko in svojo funkcijo, vendar ga je zaradi njegove zaprtosti težko obravnavati kot prispevek k odprti, raziskovalni ali dialoški javni razpravi.
Avtor komentarja pod anonimnim vzdevkom kalander se je potrudil precej neprepričljivo kopirat strokovno retoriko pri poskusu pisanja recenzije prispevka Simone Rebolj. Pravzaprav je napadel kar njen opus, saj se pretvarja, da razkrinkava avtoričin modus operandi. Skrajno prozorno pokvarjeno zgolj hujska in blati pač vse, za kar se zaveda, da so največje kvalitete prispevkov napadene avtorice. Že med branjem suhoparne retorične driske je hitro jasno, da gre za popoln blef. Kalander namreč naniza polno slabšalnih sodb, ki pa jih ne podkrepi z nikakršnim argumentom, kaj šele s primerom, zato je kakršen koli vsebinski odziv ali celo diskurz nemogoč. Beremo čisti retorični fašizem. Edino, kar je razvidno iz neupravičeno pokroviteljskega in skrajno narcističnega tona v retoričnem onaniranju kalanderja, je izrazit čustveno nenadzorovan bes nad avtorico. Vendar Kalander očitno nima niti jajc niti verjetno ni zmožen pojasnit, kaj ga v resnici žuli. Razvidno je le to, da mu gre na jetra intelektualnost Simone Rebolj, ki ji sam preočitno ni kos niti v njegovih najbolj orgazmičnih sanjah.
Zelo intelektualno okrancljano vam zato Simona Rebolj želi le: Jebite se tudi vi!
Zanimivo je opazovati, kako se pri vas vsak poskus vsebinske korekcije neizogibno prevede v psihološko analizo sogovorca. Gre za znan manever: ko zmanjka argumentov, se začne razlagati motive.
V odgovoru na kritiko ni naveden niti en konkreten popravek, nobena napačna navedba in noben citat, ki bi zahteval pojasnilo. Namesto tega je ponujen nabor značajskih sodb, ki služijo kot nadomestek za vsebino.
Če bi bila intelektualna superiornost res samoumevna, bi se pokazala v sposobnosti mirne in natančne korekcije, ne v potrebi po diskreditaciji sogovorca. Argument, ki drži, namreč ne potrebuje zaščite v obliki psiholoških projekcij.
Lep pozdrav.
Vse lepo in prav, celo z vsem se strinjam, dodam le da so očitno tudi žene teh psihopatov neka čudna patološke osebe in ne toliko žrtve, pa vendar, razumeti ni dovolj. Treba je premakniti stopničko više in končno uvideti kaj je treba narediti, da psihopati ne bodo vodili držav – ja nekaj je narobe z “demokracijo”, predlagam volitve vsako leto, popolno prepoved reklamiranja političnih strank, samo soočenja programov, na skupnem portalu volilne komisije in živa soočenja na TV, kjer pogoji enakega dostopa veljajo tudi za privatne medije, pa volilne okraje z enokrožnim sistemom izvolitve najboljšega kandidata z možnostjo odpoklica
Najprej, zgolj za osnovo, bi bilo treba prepovedat prosto financiranje oziroma sponzoriranje strank in kandidatov. Logično, da bodo pošasti kapitala in posledičnih lobijev zasule z denarjem stranko, ki bo pridno delovala za njihove koristi. Tudi denar iz tujine lahko kaplja po takšnem odvodu. Dominantne stranke, ki ne zrastejo iz ljudstva imajo temu primerno tudi polno financiranih nvo-jev na terenu, ki pa se lahko financirajo iz tujine in tudi se. Vse stranke bi morale imet enakovreden državni budžet za kampanje in čao. To je zgolj za začetek, sicer o demokraciji in interesu ljudstva sploh nima smisla razpravljat.
Odličen članek, ki nazorno pokaže tudi na to, zakaj je ob Jankovićevih podkupovanjih in korupciji vse tiho, od predsednice države in predsednika vlade pa do dominantnih medijev. Denar, vpliv, skupni interesi. In čakanje, da ljudje pozabijo.
Seveda.