Spomin na slovensko politiko v tranziciji in posledice v današnji geopolitični vojni

Ob vstopu v novo leto vam poklanjam povezavo na en spominček iz zakladnice spominov naše preteklosti, ki ga večina Slovencev sploh ne pozna in ne ve, da je obstajal. A ravno ta plat precej zamolčevane krame iz preteklosti je že in bo v bližnji prihodnosti še kako prebujena iz sna in aktualna.

Priporočam vam prisluh mukotrpnemu govoru Janeza Drnovška leta 1999 na Harvardu – oddelek Johna Kennedyja za politične vede – ko naj bi se počasi že zaključevala zelo mirno potekajoča roparska in zasužnjevalska tranzicija v naši državi s polno tranzicijskih dobičkarjev (ne le politično podprtih finančnih špekulantov, ampak tudi kariernih politično podmazanih dobičkarjev v vseh porah družbe). Ko so nas še pripravljali na delovno taborišče za pošasti kapitala od zore do mraka. Propaganda za nas telebane se je seveda odvijala z retoriko o demokratizaciji družbe, ki bo postajala baje vedno bolj bogata. Ker je v vsaki državi zadostna kritična masa duhovno in duševno praznih žrtev pohlepa, gre za najlažjo nalogo na svetu.

Realnost se je odvijala v smeri navadne kolonizacije države, ki rezultira v veliki razprodaji državne zlatnine in srebrnine. Zato nimamo več v svojih rokah niti nobene banke, stanovanja na naši grudi služijo parkiranju denarja malega deleža domačih umetno ustvarjenih premožnežev in so za pranje in parkiranje kapitala na voljo predvsem tujcem (vključno z Airbnb roparji, ki podkupujejo tudi običajne državljane, da za nekaj malega več dobička ponujajo stanovanja v namene, ki so proti interesom njihove skupnosti), vsa omembe vredna podjetja so razprodana pod ceno, vključno z letalsko družbo itd. Mi smo kulturno podhranjena, potujčevana in razprodana država, v parlamentu se pa cufajo za plačo in podjetniške priložnosti totalni povprečni poslušni in pohlepni brezvezniki, ki s pomočjo politikantskih lobijev hlapčujejo navodilom tujega hegemona preko razpisne organizacije EU, ki je nastala sredi tranzicijskih devetdesetih, ko se je krepil neoliberalizem in dokončno razsul razvoj socializma v Evropi. Preko EU razpisov in raznih Open Society podružnic se po navodilu za projekte in agende hranijo številne institucije, mediji in psevdonevladne organizacije, kjer šljakajo pridni uporabni idioti za tuje interese. Večina državljanov ima od tega predvsem sprehajanje po in mimo raznih gradbenih projektov, ki so v državi zelo priljubljeni, ker gre poleg orožarskih poslov za najboljši poligon za korupcijo tranzicijskih in posttranzicijskih dobičkarjev, ki nam še vedno vladajo. To je ta Odprta družba, ki se razgradi od znotraj. Cviljenje o propadanju javnega zdravstva, šolstva ipd. so le predvidene in logične posledice, popravljanje obstoječega stanja pa pesek v oči, ki služi le miritvi državljanov, češ da se nekaj popravlja, kar je brez resnih sistemskih sprememb seveda le kapljica v morju politike globalnega korporacijskega kapitalizma. Kako smo prišli do točke, kjer smo?

Tako, da se je večino državljanov fopalo s propagando o samostojni državi, ki bojda gradi suvereno demokratično pot. Zato se nikoli ni govorilo o odvisnosti od ZDA in slovenskem gospodarskem hlapčevanju pod škornjem Nemčije. Zvenelo bi perverzno glede na narodnoosvobodilni boj. Zastavljat bi se začela vprašanja, ali ZDA podpirajo Nemčijo za gospodarsko velesilo v Evropi kot nagrado za nacistični marš??? Smo razpad Jugoslavije in osamosvojitev zgradili na “vrednotah” kolaboracije? Kaj, zaboga, se dogaja? No, točno to se je v resnici dogajalo. In tranzicija v Sloveniji je za razliko od Rusije po razpadu SZ potekala gladko in neovirano, v Rusiji pa brutalno in na koncu ni uspela, ker se je KGB s Putinom na čelu obrnil proti operacijam CIE in nasmeškom Clintona, ko je tacal po Moskvi. Clinton je fasal brco v rit in Rusija je začela težaven boj za ohranjanje suverenosti. Ukrajina se je medtem krivila in razprodajala pod vplivom ZDA in Velike Britanije, postajala odvisna od USAID in podobnih frakcij t. i. “mehke moči” ZDA. Ukrajinski mediji brez tujega sponzorstva praktično niso obstajali več. Vse se je odvijalo v imenu nacionalnega patosa in boja za suverenost. Podobno kot v Sloveniji. Le da je Ukrajina slovanska sosednja država Rusije, ki je ostala velesila, Slovenija pa je lahko bistveno bolj uspešno služila interesom Zahodnega imperializma (razprodaja države za ubožne tuje investicije, ki bistveno več nakradejo, kot so v državo vložile) za rušenje srbskega vpliva na Balkanu. Najbolj pomembna je bila in je še seveda kraja Kosova, kjer vladajo ZDA, in pregon srbskih manjšin (Hrvaška in BiH). Srbija je imela s tega vidika najmanjši interes za razpad Jugoslavije, ki je za njih pomenil še en rop srbskega cesarstva v zgodovini, poleg tega kot zaveznica Rusije ni bila vabljena h kolaboraciji proti lastni nacionalni identiteti za interese korporativnega imperialističnega Zahoda.

Slovenci, vajeni hlapčevanja pod Avstro-Ogrsko in brez srbske manjšine na mejnem teritoriju smo bili idealni uporabni nameščenci za zagon procesa rušenja Jugoslavije, ne da bi tvegali resno vojno s Srbijo. Srbi so se skušali homogenizirat z nacionalističnim patosom, ki je pa itak vedno in povsod ključni adut CIE za rušenje držav – podpiranje esktremističnih radikalcev namreč, ki sprožajo masaker. V krvavo vojno so trčili bošnjaški, hrvaški in srbski boj za teritorij na podlagi nacionalističnega patosa. Srbska histerija je bila kasneje idealen izgovor za bombardiranje Srbije in nadaljnjo politiko izvajanja ekonomskega terorja (ekonomske sankcije) ter ugrabitev Kosova, ki je bila nevralgična točka že od nastanka Jugoslavije. Križ, pod katerim je klecnil tudi Tito. Ker baje strašni diktator Stalin nikoli ni imel prav, ker ni smel imet prav, tudi kadar je imel prav.

Govori Drnovška so bili vedno uspavalno predvidljivi, nezanimivi in izrazito šolski, ampak poleg zelo resnega introvertiranega imidža ga je ravno zaradi tega širša javnost dojemala kot resnega in akademsko častnega političnega veljaka. Dolgočasna retorika brez živega stika z ljudsko prakso je od nekdaj zaščitni znak akademskosti, kar ni naključje. Akademska retorika se namreč ne rojeva intelektualno spontano in raziskovalno svobodno, ampak se gradi priučeno. Temu primeren je izvedbeni naboj. Brez življenja, energije in pristne prepričljivosti. Enako velja za politiko, ki funkcionira kot zborček šolarčkov na ustnem izpitu pred tablo. Sedi, pet, pomeni, da se ubogi šolarček ne zmoti pri podajanju piflarskega rezultata. Pri tem je nepomembno, ali sploh ve, o čem govori in zakaj. Če ve, je efekt depresije toliko večji. Če ne ve, o čem govori in ga ne briga, je efekt depresije nižji, dolgčas ob umiranju duha pa enako ubijalski.

Drnovšek je prišel harvardskim šolarjem prat možgane po navodilu. Lajna, ki jo je znal na pamet, magari sredi sna, ker gre za lajno, s katero so prali možgane vsem nam že več kot deset let, dan za dnem.

Razlika se pokaže le v delu, ko se mora ameriškim uporabnim idiotom dobrikat z opombo, kako so skušali Miloševića prepričat, da bi sprejel nov plan za Jugoslavijo, ki bi tvorno sodeloval z Zahodno liberalizacijo … trga … in pač vsega, kar leze in gre. No, te lajne v Sloveniji nismo poslušali, ker se je proameriški sentiment z vso navlako o častnih bogataših, brez katerih bojda ni življenja za nas, ker nam oni poklanjajo blazno želene službe in ubožne plače, pri nas šele gradil. V postsocialističnih državah so bile tovrstne ameriške kapitalistične bučke po Miltonu Friedmanu sprejemane še s preveliko skepso, da ne bi dobršna kritična masa napadla Drnovška in Kučana, če sta padla na glavo, ko sta s takšnimi nebulozami skušala prepričat Miloševića ali pa Miki Miško v kar koli. Lahko bi se aktiviral celo sentiment odpora do notranjih izdajalcev. Igor Bavčar, takrat še nepoznani bodoči direktor Istrabenza, je na demonstracijah za samostojnost Slovenije na Trgu osvoboditve kričal v mikrofon, da se Slovenija zavzema za samostojno socialistično republiko. Množica ljudi takrat ni imela pojma o tranziciji v Zahodni korporacijski kapitalizem. Govorilo se je le o demokratizaciji. Tipična lajna ZDA za ugrabljanje ali uničevanje držav po svetu.

Vrhunec bizarke se zgodi, ko začne Drnovšek bodočim plenilcem s Harvarda pridno razlagat, da se začenja slaba prihodnost za Evropo, ZDA in za ves svet. Kajti ne gre vse po planu. Kaj pa ne gre po planu? Eh, pravi Drnovšek, v Rusiji se z novo politiko ravnokar spet krepi protiNato in protiameriški sentiment. Drnovšek ameriškim mladim butcem natrosi, kako je skozi devetdeseta prijateljstvo med Natom in Rusijo uspevalo, zdaj se pa spet ruši. Leto 1999 je bilo leto, ko je Putin prihajal na oblast. Najprej nekaj mescev kot vršilec dolžnosti, ko je Jelcin zbolel, in konec leta kot potrjen bodoči sodobni car Rusije. Zabavno je opazovat, kako se je že takrat začelo jamranje oprod CIE, zavednih in nezavednih oprod.

Vsak resen politični analitik, ki ni bil zgolj karierni plačanec za lajnanje naučenih vsebin, je lahko ob takšni diagnostiki situacije padel le v krohot. Rusija je bila namreč skozi tranzicijska devetdeseta leta v razsulu. Pod nažganim plačancem Jelcinom in vodenjem države pod taktirko Clintona s svojo armado plenilcev v Rusiji so razpadle vse institucije, vključno s policijo, ljudje so zdrsnili v totalno revščino in prodajali na ulicah vse, kar so imeli in česar niso imeli. Pred njihovimi očmi so se vzpenjali oligarhi (rop ruskih tovarn, ki so jih poklanjali proZahodnim političnim izbrancem, večinoma judovskega rodu itd.), na ulicah pa so se ljudje streljali magari za sendvič. V Rusiji so izvedli državni udar nad parlamentom in tako zagnali veleslavno tranzicijo. Pri nas opaznega državnega udara ni bilo, ker je bila za naš mentalni nivo propaganda dovolj učinkovita, da je šlo vse kot po maslu. Skratka, Drnovšek brez sramu klati bedarije ljudem, ki niso imeli pojma, kaj se v resnici dogaja v Rusiji in zakaj. Naploza celo pravljico o dobrih odnosih Rusije z Natom, kar je absurd med absurdi, saj vemo, da Nato ne obstaja, če ni delovanja v smeri rušenja Rusije. Gorbačov ni bil prijatelj Reagana, ampak pajac za rušenje Berlinskega zidu in posledično SZ, ki se je po opravljeni dolžnosti lahko penzioniral v Veliki Britaniji, ki deluje kot dobro sponzoriran azil za ruske notranje izdajalce in disidente. V Rusiji pa se Gorbačov ni več pojavil, ker bi mu morda usodno zdrsnilo na kakšnem bananinem olupku, še preden bi prišel do vogalne trgovine.

Medtem je Milan Kučan precej tiho leta 1997 podelil državno odlikovanje s častnim znakom svobode predsedniku WEF-a (Svetovni ekonomski forum) Klausu Schwabu. Danes ko funkcijo WEF-a v Davosu v Švici večina ljudi pozna že bistveno bolje kot v tistih časih, ko večina ni imela pojma, kaj sploh je WEF, se lahko ponorčujemo, da si je politična garnitura tako predstavljala naš položaj, ko so nam butcem delili pamflete o tem, kako bomo postali druga Švica. Ne da bi vedeli, kaj sploh Švica kot davčna oaza in pralnica nacističnega denarja je. V našem imenu je bilo podeljeno odlikovanje potomcu nacističnega lastnika jeklarske tovarne, ki je postal predsednik usmerjanja tokov svetovnega ekonomskega reda in vladal v visoki starosti še do lanskega leta, ko so na vrh WEF-a prav norčavo predvidljivo postavili za izvršnega direktorja Larryja Finka, korporacijskega ameriško-judovskega magnata na čelu BlackRocka, ki najbolj uspešno izvaja plenjenje zemljišč po svetu, tudi in še posebej aktualno ta trenutek v Ukrajini. Poleg njega je postal soizvršni direktor tudi Andreé Hoffmann, premožni dedič farmacevtskega podjetja Roche Holding AG. Smernice ključnih plenilskih tokov kapitala so jasne. CEO WEF-a je Borge Brende, sicer nekdanji norveški zunanji minister, vendar za kapital zaupanja vredna oseba, ki je v svoji karieri zasedala številne ključne položaje na področju gospodarstva v okviru WEF-a.

Milan Kučan je leta 2002 podelil enako državno odlikovanje seveda tudi Georgu Sorošu, ki je z Open Society projektom, ki služi uveljavljanju t. i. “mehke moči” ZDA (financiranje in navodila za agende preko USAID, NED, Open Society itd.), dodobra okupiral slovensko družbo z vplivom na politiko, kulturne institucije, medije in interesno usmerjene nevladne organizacije. Tako se berejo ganljive besede v imenu države:

“Predsednik Kučan je odlikovancu izrekel zahvalo in svoje spoštovanje v prepričanju, da “smo somišljeniki o pomenu odprte družbe za harmoničen razvoj soodvisnega človeškega sveta, tudi zaradi specifične izkušnje Slovenije”. Soros je izrazil zadovoljstvo, ker se Slovenija razvija v “demokratično in uspešno” državo, ki bo kmalu članica Evropske unije.”

Katarzično se je spomnit na dejanja in poslušat nebuloze političnih veljakov, ki so nam krojili bodočnost, izpred skoraj trideset let. Kako ubrano so v ključnih smernicah delovali tako Demos kot domnevna politična postpartijska opozicija. Nobenega političnega razkola ni bilo na vrhu države, pač pa so se kasneje plenilski lobiji z leve in desne le kdaj pa kdaj malo stepli za plenjenje in pogačo. Predstava, ki se odvija in razvija še danes. Zato se je treba zavedat, da si s tranzicijskimi dobičkarji na oblasti od spredaj in zadaj ne bomo izborili države nazaj. Status quo položaj se pred vsakimi volitvami vzdržuje s sila preprosto agendo za butce, ki poziva državljane, koga morajo volit, da ne bo zmagal Janša. In na takšen način pač vedno zmaga Janša ali Janša v psevdolevičarski preobleki.

Katarzično je predvsem tragično spoznanje o neverjetni moči propagande. Tudi na družbe, ki so zase prepričane, da so odprte in zelo razgledane. In verjamejo, da poslušajo neodvisne medije. In neodvisne akademike. In neodvisne … Skratka, neodvisne kar koli že. Še ena v pomenu uničena fraza med poplavo podkupljivih, neupravičeno ambicioznih in prestrašenih ljudi.

Naj bo ta spominček na Slovenijo nekoč, ki nam je tlakoval bodočnost v aktualno geopolitično situacijo, uvod v moj naslednji “novoletni prispevek” o vprašanju, kaj se dogaja, kje smo in kam najbolj verjetno gremo v tem novem presrečnem letu 2026. ZDA so ravnokar z bombami in rušenjem predsednika Madura napadle vztrajno Venezuelo, ki in ker se še do zdaj ni predala v težnji po suverenem odločanju o lastni politiki in ekonomiji z največjimi naftnimi zalogami na svetu. A to je le del eskalacije svetovne vojne, v kateri pravzaprav že živimo.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!