Vem, da se zdi, kot da se v smeri sprememb blazno veliko dogaja na notranjem in mednarodnem političnem prizorišču, vendar je problem ravno obraten. Dogaja se čisto Nič! Vse se odvija neznosno predvidljivo in po začrtanih smernicah, kar je jasno vsakomur, ki poseduje vsaj pogojno ustrezen zgodovinski, družbeni in politični pregled nad gozdom. Na žalost je zadostna kritična masa ljudi po planu politično, družbeno in psihološko popolnoma nepismena in neoborožena, kar pomeni, da je večina (najmanj več kot 50%) še vedno lahko vodljiva roba za preusmerjanje pozornosti na posamezna posušena drevesa v hrupnem propagandnem gozdu. Ko predstavniki političnih strank brez sramu izjavljajo osupljive kretenizme in hinavščine, dovolj njihovih volivcev pa zdresirano iin razburjeno ponavlja po družbenih omrežjih navijaške pamflete, primitivna blatenja, hujskanja in zavestne laži, ker so pač na prvo žogo proti nekomu ali nečemu, ne da bi bili voljni prepoznavat in razumet širše kontekste, smo že pristali v znani zgodovinski fazi premoči glasu drhali. Takšno vzdušje je sicer tipično za predvojno stanje, ko se tudi velecenjeni in bojda nedolžni civilisti popredalčkajo v krdela in v polnem sijaju pokažejo, zakaj smo večne žrtve enake politike kapitala. Pokažejo tudi, zakaj se jastrebom na položajih moči prav nič ne smilijo, tudi ko in če pošljejo rajo v klavnico za gole materialne dobičke peščice. Odgovor je preprost. Ker ne spoštujejo ljudstva, kot da so bolj pametna, suverena ali celo moralna bitja od njih. Ne. Prepričani so, da je večina itak enaka pohlepna in sebična pokvarjena svojat, kot so oni, le v ranljivejšem položaju. In bodo dobili pač šus v glavo, preživeli pa novo obliko discipliniranja in švicanja v taborišču. Obstaja seveda pametna in plemenita kolateralna škoda, ampak je pač le kolateralna škoda.
Nivo javnega diskurza je pomemben, ker priča o mejah verjetnosti za realno bodočnost. Ne za bodočnost, za kakršno menijo, da se cufajo mentalno podhranjeni navijači, ki ne vedo, kje živijo in zato tudi ne vedo, kam korakajo po navodilu. Nebuloze, ki so preplavile javno sfero, so absurdne. Še posebej v Sloveniji. V zadnjem članku z naslovom Predvolilna kriminalka v Sloveniji: Spopad hlapcev tujega okupatorja sem zapisala, zakaj v danih političnih okoliščinah volitve brez resnih sprememb volilnega sistema in financiranja strank ne obstajajo kot realen vir kakršnih koli želenih sprememb. Da so volitve propagandni nateg in da brez organiziranega bojkota volitev z zahtevami po navedenih spremembah spremembe uničujočega toka diktature kapitala, ki nas med drugim peha v novo svetovno vojno, ne bo! Da volitve ne bodo prinesle zadovoljstva nikomur. Seveda so kljub argumentom še posebej zblojeni psevdolevičarji iz prejšnjega stoletja zgolj lajnali mantro o pomenu visoke volilne udeležbe, ki naj bi nas odrešila pred strašnim fašizmom na pohodu. O, bog, prosim obstajaj in nam pomagaj! Dobili ste visoko volilno udeležbo in volilni rezultat ponovnega spromoviranega taktičnega glasovanja, ob kakršnem je po odzivih strank še toliko bolj jasno, kaj se dogaja.
Domnevno levosredinska stranka Gibanje Svoboda s svojim tranzicijsko vzgojenim predsednikom Robertom Golobom na prestolu skuša sestavit koalicijo in se cufa za sodelovanje z desnimi strankami. Brez sramu se puli za koalicijo s stranko Demokrati Anžeta Logarja, ki ima sicer izrazit program diktature kapitala in so ga sicer prej redno zmerjali za satelit neznosnega Janeza Janše in nad Logarja celo poslali svoje ključne oprode med psevdonevladnimi organizacijami, da ga je Nika Kovač pasirala kot manipulativnega hamburgeraša. Cufa se tudi za desni trojček krščanskih demokratov NSi, Fokus in SLS. In ne le to!
Stranka Gibanje Svoboda je tako zgrožena, ker se pretežno desna stranka Resni.ca pogaja z desnimi strankami, da je Robert Golob po izvolitvi Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora preko spleta nagovoril javnost s takšnimi nebulozami, ki razkrivajo tako alarmantno odsotnost prgišča samorefleksije, da lahko slehernega državljana, ki mu še uspeva ohranjat prisebnost, postane kvečjemu strah. Robert Golob, ki se brez izbire sredstev puli za nadaljevanje mandata, je pomoraliziral o slabem dnevu za zaupanje v besedo in integriteto. To je naplozal človek, ki se je ves mandat spopadal s svojo hibo, da prehitro in po potrebi vehementno govori in tudi z enako strastjo požre besedo, vse do situacije, ko ima težave s KPK zaradi pogreba integritete. Izigrava, da ima visoko moralo in je moralno prizadet, ker naj bi Zoran Stevanović požrl notarsko overjen stavek, da stranka Resni.ca ne bo sodelovala z Janezom Janšo in SDS. Takšne bedarije trosi “levosredinski” Robert Golob, medtem ko se cufa le še za sodelovanje z “Janševim satelitom” Anžetom Logarjem in stranko NSi, ki je zgodovinska zaveznica SDS na desnem polu. Zgroženo žaluje, ker se mu je desna stranka Resni.ca že odpovedala. Trdi, da gre za prevaro volivcev. Ker je prevara – po njegovem že prepoznavnem narcističnem mnenju – vse, kar ne ustreza njegovim ambicijam. In nič ni prevara, kar je prevara zavoljo njegovih interesov.
Zoran Stevanović zaenkrat še nobene predvolilne besede ni požrl, ker je formulacija izraza “sodelovanje” tako ohlapna, da zgolj podpora stranke SDS njegovi kandidaturi za predsednika državnega zbora pač ne pomeni dokazljivo, da je stranka Resni.ca za ta položaj kakor koli sodelovala s stranko pri čemer koli ali celo trgovala. Za popolno nesodelovanje z obema največjima strankama v parlamentu bi se morala stranka Resni.ca spokat nazaj na ulico. Ker sodelovanje pomeni sklenitev koalicije ali sodelovanje v Vladi RS ali kakršno koli sklepanje kompromisov ali trgovanje s stranko, pa pač podpora čemur koli z obeh strani še ne pomeni sodelovanja. Če bi že podpora enakim stališčem ali izboru česar koli pomenilo ‘sodelovanje’, stranka ne more glasovat za ali proti nobenemu zakonu v parlamentu, če za ali proti enakemu zakonu glasuje tudi stranka SDS. Vendar to definitivno ni pravilno razumevanje izraza sodelovanje, razen za bralno nepismeno populacijo, ki ji je tudi logika španska vas. Robert Golob je izbor Stevanovića označil tudi za tipičen primer politične korupcije in trgovanja z glasovi. Čeprav za trgovanje z glasovi nima nobenega dokaza, modrovanje o politični korupciji iz njegovih ust pa žal izpade kot pljuvanje gnojnega smrklja podcenjevanim državljanom v faco.
Po mnenju narcistične gospode tekmeci v parlamentu sploh ne bi smeli tekmovat in poskušat sestavit koalicije, da bi lahko razvajen kandidat zmagal. Tako je očitno vajen. Golob je namreč oseba, ki je že takoj po izvolitvi v prejšnjem mandatu v vlado povabil stranki, ki ju volivci niso izvolili v parlament, Marjanu Šarcu in Alenki Bratušek pa je podaril ministrski mesti. Dol mu je visela volja volivcev. Enako, kot mu dol visi tudi zdaj, ko se na vse kriplje trudi po potrebi postat desničar in sestavit koalicijo z desnimi strankami. Da bi le uspelo, je že vnaprej celo pripravil nekakšen osnutek nove smernice z naslovom AS, ki se posveča zadovoljevanju želja in potreb podjetnikov, ki so bili v mandatu sodelovanja z Levico milo rečeno nezadovoljni.
Da je mera polna, je Robert Golob celo z velikimi fanfarami slavil zmago Petra Magyara s stranko Tisza in objavil čestitko z absurdno neumnimi besedami, da gre za zmago nad desnim populizmom in veliko zmago Evrope! Peter Magyar je s stranko Tisza seveda krščanski desni populist, ki se je več kot desetletje kalil v stranki Fidesz in potem kot nekakšen izdajalec stranke ustanovil svojo formacijo. Pri tem je bila zdraha celo tako huda, da je bila vpletena tudi njegova žena Judit Varga, ki je bila kot članica Fidesza ministrica za pravosodje. Leta 2023 sta se zakonca ločila ob brutalnem političnem obračunu. Judit Varga je Petra Magyara obtožila prodanosti. Krožili so tudi inkriminirajoči prisluhi. Blatna saga še traja. Stranka Tisza je sicer enako kot SDS v Sloveniji v Evropskem parlamentu del EPP skupine. In Peter Magyar ima tako zelo enak politični program Fideszu, da se je celo kampanjo naslanjal le na populizem, da bodo baje obračunali s korupcijo v državi, vendar odpornost Magyara na korupcijo ne kaže najboljših znakov. Stranka Tisza je programsko najbolj sorodna stranki NSi v Sloveniji.
A najpomembnejše vprašanje je, zakaj je Peter Magyar zmagal? Zmagal je na žalost le zato, ker je EU stisnila Madžarsko v kot z ekonomskim terorizmom, ki se formalno imenuje ekonomske sankcije. Do zdaj je EU zamrznila Madžarski že kar 18 milijard evrov sredstev. Sankcije je Madžarska fasala le zaradi boja Viktorja Orbana proti pehanju Evrope v vojno z Rusijo in posledičnega nasprotovanja oboroževanju in financiranju Ukrajine. Pa tudi zaradi branjenja suverenega odločanja države o lastni politiki, na primer o politiki do množičnih migracij. Treba se je zavedat, da se za človekove pravice aktualni EU mafiji fučka. Poljska na primer ni pod nobenimi finančnimi sankcijami zaradi prepovedi abortusa, pač pa želijo finančno breme za izvajanje abortusov (ki jih itak omogočajo nevladne organizacije) prerazporedit na druge države, če na to pristanejo. Madžari niso več zdržali pritiskov in so upajoči volili Magyara, češ da bodo zdaj dobili več denarja. Tako preprosto je to. Za vojno z Rusijo, čemur je zdaj še bolj odprta pot, pa si verjetno radi domišljajo, da je pač ne bo in da tudi če bo, tega ne bi mogel preprečit Orban, pa bi si oni do takrat radi z višjimi plačami ali pokojninami še privoščili kakšen priboljšek. Kaj bodo v resnici dobili v glavo, nam zagotovo ne bodo pošteno poročali etablirani mediji v spregi z Zahodno diktaturo kapitala. Ampak bomo videli in vedeli!
V Nemčiji se psevdoelita aktivno pripravlja na vojno in je navdušena nad izvolitvijo Magyara. Nemška oblast s korporacijskim BlacRock falotom na čelu si je privoščila celo to, da so prepovedali moškim od 17 do 45 let kakršna koli potovanja v tujino za več kot tri mesece brez dovoljenja vojaških organov (Bundeswehr). Preveč ljudem preprosto ni jasno, da se vojne planirajo, tudi več let. Ni jim jasno in noče jim bit jasno, tudi ko se jim plani razgrinjajo pred nosom, ker je vpleteno še preverjanje stopnje bebavosti, odsotnosti poguma, povezanosti in hlapčevanja državljanov, ki se jih vedno najprej ekonomsko stisne ob zid (kar se že razvija preko vojne v Iranu), potem pa pošlje umirat na fronto.
Ne gre za to, da bi bil Viktor Orban s stranko Fidesz izjemno dobra izbira za socialno, enakopravno, ustvarjalno in humano bodočnost naroda. Orbanova liberalna ekonomska amerikanizirana politika je porazna. In še posebej v danih okoliščinah je absurdno, da je Orban računal na pozitiven odziv volivcev ob neposredni podpori ZDA njegovi kampanji, kar je okronal z obiskom J. D. Vancea. Madžari – kot drugod po Evropi, vključno s Slovenijo – nimajo na voljo resnih volitev in posledične izbire. Enako kot v Sloveniji tudi na Madžarskem ni poštenega enakovrednega financiranja strank in medijske svobode. To je ustroj lažne demokracije in lažnega mednarodnega prava.
Popolnoma enako kot Slovenija je tudi Madžarska zgolj toliko demokratična, da lahko z obilno prodano podporo zmaga kakšna druga etablirana stranka. Zmaga Magyara, ki je povsem razviden prodanec EU, saj je bila kampanja pravzaprav klasična barvna revolucija, razkriva kvečjemu predhodno propagandno napihovanje Orbanove domnevne nezlomljive diktature. Lahko se v parlament prebije tudi kakšna manjša nova stranka, kot se je v Sloveniji stranka Resni.ca, ki pa ne more vplivat na nič pomembnega, česar ne diktira okupator številka 1 ali podokupator številka 2 (ZDA ali EU). Večji dosežki so možni le, če za stranko stojijo močne bolj ali manj etablirane (mafijske) strukture, pri čemer si država lahko obeta nemire izven parlamenta za vplivanje na parlamentarno politiko.
Umik Orbana je predvidljiv dogodek v geopolitičnem procesu, ki po potrebi razporejanja kapitala na vrhu piramide tlakuje pot v svetovno vojno, vključno z vojno z Rusijo v Evropi. Če kateri koli slovenski politik takšno dogajanje brez zadržanosti in pojasnil o kontekstih zgolj z velikimi fanfarami pozdravlja in se veseli – po možnosti z idiotskimi frazami, kako zmaguje demokracija – pomeni zavajanje državljanov lahko le dvoje. Ali gre za politike, ki so zastrašujoče nerazgledani in zabiti, ali pa gre za prodane tranzicijske in vojne dobičkarje, ki sodelujejo z zunanjim okupatorjem pri ropanju in zlorabljanju države za interese diktature kapitala. Lahko pomeni oboje, malo mešano. Da gre morda za oboje, je še posebej razvidno pri stranki Levica. Tako absurdno bedastega in sramotnega obnašanja v cirkusu pa že dolgo ne!
Stranka Levica z vsemi ključnimi posameznimi liki – od Luke Mesca, preko Nataše Sukič pa do Aste Vrečko – je prav tako javno objavila pamfletarske čestitke in brezmejno veselje ob zmagi Petra Magyara. Izrazili so enako veselje kot na primer Demokrati Anžeta Logarja, kar je za Logarjevo stranko logično, saj gre za desno in Tiszi programsko sorodno stranko, poleg tega pa je Anže Logar ideološko tako rusofobno naravnan, da po tej plati celo prekaša strateško bolj premišljenega Janeza Janšo. Vprašanje pa je, za kaj gre Levici? Kaj sploh še zastopa ta stranka, zaradi česar njen naziv ne bi bilo navadno norčevanje iz volivcev? So tako nerazgledani in zabiti, da si morda domišljajo, da je Tisza levičarska stranka, ki je premagala Fidesz, in da bodo šli lahko jutri na največjo parado ponosa na Madžarsko? Ali so preprosto le to, kar kažejo že ves čas. Sprenevedava psevdoleva stranka, ki se pač prodaja diktaturi kapitala in čestita tistemu, ki mu je čestital tudi Alex Soroš, pa jim sploh ni treba uporabljat možganov. Lahko se ukvarjajo le še s stilskim izgledom in globokim vprašanjem: Biti z brki ali biti brez brkov?! Ja, ja, vem, da sredi turbulentnih časov, v kakršnih ne vemo, kam se bomo zbudili čez eno leto, Levica obljublja silne reforme za neprofitna stanovanja in bolnišnično nego v roku dvajsetih let. Pa odprtost za poceni tujo delovno silo v imenu ohranjanja javne sfere in izseljevanje slovenskih državljanov za stotaka več v tujino. Če je dolgčas, pa še silen boj za transspolno bodočnost z udarom na svobodo govora. In potem se psevdolevičarji bedasto čudijo, ker mladina v vedno višjem odstotku voli desnico. Bravo. Čestitam!
Zgražanje Levice nad izborom Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora je bila približno enako bedasta in nekonsistentna slaba šala. Luka Mesec se je spomnil moralizirat, kako bi moral bit predsednik državnega zbora starejša oseba z obiljem izkušenj v parlamentarni politiki in posledičnim obiljem modrosti in dostojnega obnašanja. Takšne kozle je streljal minister v Vladi RS, ko je bila za predsednico državnega zbora imenovana Urška Klakočar Zupančič brez politične kilometrine, preočitno brez zadostne politične razgledanosti, brez modrosti in z veliko volje, da nas je blamirala s serijo trapastega tabloidnega obnašanja (od piruet v krilcu, opletanja z rdečimi čeveljci, boksanja v parlamentu …), otročjega zmerjanja in pričkanja z opozicijo ter milo rečeno neustreznim vodenjem parlamentarnih sej z odvzemanjem besede, če se je razgrajačici pač tako zdelo. Več miru in vsaj dostojnosti je predsednica državnega zbora pokazala šele v zadnjem času, sovpadajoče z novim partnerjem v zasebnem življenju, po afenguncu srečevanj v parlamentu in obilju rumenila. Luki Mescu je bilo itak vseeno, kaj čveka. Na prvo žogo je želel le čim bolj oblatit figuro, ki je s svojim uspešnim podvigom povzročila resne skrbi Levici, ki je zdaj v napoto poslovno »fleksibilnemu« Golobu. Stevanovića je poskusil prikazat kot kriminalca, okrog katerega še danes postopajo čudni kriminalni tiči, kar pa spet ne more zvenet prepričljivo zaskrbljeno iz ust predstavnikov nekdanje koalicije, ker pač vsi vemo, v kako toplih odnosih je Robert Golob z Zoranom Jankovićem, da se zdi, kot da je predsednik stranke Gibanje Svoboda pravzaprav Zoran Janković. Stevanovićevi daljni prestopki zaradi izogibanja posledicam ene lažje prometne nesreče in nagajanja v službi se zdijo ob kriminalkah v toplih odnosih z Vlado RS totalno brezvezni. Tudi razne fotografije, na katerih kot zavezniki Stevanovića pozirajo “sumljivi tipi”, ne izpadejo več nič posebnega, odkar se cela Slovenija že leta ukvarja z razkritji o Zoranu Jankoviću, ki se vedno končajo na sodišču brez epiloga. Stevanović lahko izpade s tega vidika kot naš Zoki št.2. Podmladek Zoki starešine. In Luka Mesec in vsi politiki levosredinske opcije izpadejo bedasti hinavci, če se pritožujejo nad Zokijem št.2, dokler svojega praga sploh pometajo ne, kaj šele da bi kaj pometli! Ni čudno, da se Žan Mahnič valja po tleh od krohota. Vse to cviljenje zveni kot jeza, ker je desnica dobila svojega Zokija. Težko je ostat resen. Res težko!
Edini, ki se mu je ob spoznanju možnih obrisov desne koalicije uspelo izognit, da bi postal le klovn v burki absurda, ki daleč preveč pove o stanju politične scene, je bil predsednik SD Matjaž Han. Po izvolitvi Stevanovića za predsednika državnega zbora je sicer opazno pokazal slabo voljo, ampak vseeno pazljivo ravnal z besedami in izjavil, da je tudi to demokracija. Ja!!! To je ta velecenjen košček demokracije. In vedno je pomembno, zakaj se nekaj dogaja. Odgovori na pravilno zastavljena vprašanja, zakaj, pričajo o tem, kaj se bo predvidoma dogajalo, da bi se lahko zaščitili in najbolj pravilno usmerili. Vse ostalo je gonja žejnih čez vodo.
Zaenkrat kaže, da je za našo etablirano politiko plačancev pomembno le šihtanje za Zahodno legalizirano mafijo, zato salutirajo vsem in vsemu, kar sodi v aktualni geopolitični interes, k čemur spada po potrebi tudi vojna z Rusijo v Evropi. Ni levih in desnih, saj celo Levica ploska madžarskemu desničarju, da se le obeta spopad z Rusijo preko ugrabljene Ukrajine. Lažni levičarji prosijačijo desničarje za sodelovanje v koaliciji in v Vladi RS, da bi le še prejemali plačo, vmes pa – kot bi bili zreli za prisilni jopič – malo kričijo o boju proti prekletim fašistom. Obilno zlivanje gnojnice po Zoranu Stevanoviću z vseh medijskih krajev in koncev se odvija povsem v tej maniri. Kritike vsebinsko niso tehtne, čeprav bi tehtne lahko bile. To pomeni, da jim za tehtne kritike ni mar!!! Vse, na kar se pajaci sklicujejo, da jih moti, ne izpade konsistentno, ker so se sami že preveč briljantno izkazali v zlu, ki ga očitajo drugim. Tako pač ne gre! Baje je problem predvsem v tem, da Resni.ca ni sistemska stranka. Za znoret! Branijo sistem, za katerega vsak z vsaj dvema sivima celicama ve, da nas vodi v pogrom in vedno težje čase. Nima več smisla lapat o sistemski pravičnosti. Sprenevedanja je konec, šale pa tudi. V resnici je toliko nervoze v zraku prej zaradi strahu, da Stevanović pravzaprav je del sistema, a ne zaželen del sistema za slovenske falote na večnih položajih moči. Ali drugače povedano: Fantje, ki so se po razpadu Jugoslavije že zdavnaj zaprisegli novemu gospodarju, se bojijo, da jih bodo zdaj z ene strani opolnomočeni Rusi potolkli, z druge pa še Srbi poravnali kakšne stare račune. Tako preprosto je to. Na dobra stara vremena, kajne! Nalijmo si čistega vina ali pa še naprej izigravajmo budale in se smejmo burki, dokler se še kaj pogojno komičnega dogaja v vedno ožjem radiju.
Končno! /malo predolge počitke si privoščaš!/ Zdi se, da je tekst brez šibkih točk. Nivo Josipa Vidmarja v zrelih letih. Pohvaljena.
Tudi meni je postalo že dolgčas 🙂
Odličen zapis. Uvrstila bi ga v obvezno branje, pa ne za bralno značko ampak za uporabo možganov v razmislek kam gremo oz. nas vodijo
Bravo za napisano! Bruha se mi ob ravnanju Golobove druščine. Ko je Stevanovič za vstop v levo vlado je car, ko se zasuka drugače ga pljuvajo. Pa nimam nobenih simpatij do kogarkoli, da se razumemo……O čestitkah Levice novemu PM naše sosede Madžarske, pa se lahko le krohotaš.Pa ti pajaci nimajo pojma. Bi si lahko pomagali z UI pa je prenaporno. Samo da ni Orban alias Samo da ni Janša. To je njihov domet. Žalostno.
Pika na i 3x podčrtano!
Štima
Odlično napisano.
Lepa hvala Simona za še en briljanten članek.
Političnemu cirkusu sledim le še bežno, z razdalje, ki mi omogoča drugačne, širše uvide kot podpornikom političnih strank. Zdi se, da so podporniki hipnotizirani ali ujeti v te energije, saj so med njimi tudi taki, ki niso zgolj izobraženi in niti zgolj inteligentni, temveč oboje hkrati, pa kljub temu ne zmorejo vzpostaviti kritičnega odmika in opazovati z višje, kolikor je mogoče objektivne perspektive.
Hvala, tvoj članek je v celoti potrdil moja opažanja. Imaš morda kakšen podkast v načrtu?
Odlična in temeljita analiza.
Hvala Simona 🙂
Pa še kdaj!:)
Bravo, Simona! Vrhunsko!
Medtem ko ta uboga para od Goloba (celo z doktoratom – le kdo mu ga je dal), ki svojega političnega programa sploh nima ampak še deluje 100% po principu NAŠI in NENAŠI, jokca in se pritožuje nad tem, da en Stevanović tak program celo ima in, Bog ne daj, celo drži se ga in jasno, bo podprl vse, kar se z njegovim programom prekriva, pa naj pride z desne ali z leve. In golobnjaku nikakor ne gre v glavo, da pomeni sodelovanje v koaliciji primerjanje teh programov in iskanje skupnega imenovalca. In če se nabere dovolj stičišč, koalicija obstane, sicer ne. In v njegovi nemoči in obupu nad svojim porazom, golobnjaku ne preostane drugega, kot da goreče rotijo in molijo k Veri Jurovi (in še h kakemu podobnemu kalibru iz EU birokracije), da jim pomaga odstraniti še tiste redke in slabotne ostanke demokracije v Sloveniji in jim tako omogoči ponovno zavzetje prestola, katerega jim volivci niti v tako pristranskih in zmanipuliranih volitvah, niso namenili.
Ja, le kdo mu ga je dal. Pa kdo mu je dal položaj državnega sekretarja nekoč, da si je sam napisal zakone na področju energetike, pa kdo mu je kupil podjetje brez dosežkov, pa kdo in zakaj ga je poslal na mesto predsednika vlade, čeprav ga politika zanima manj od astrofizike in tako dalje … Zdaj bi bil rad pa še moralen. Moralno modeluje za koalicijo z desnimi strankami. Moralno je besen na stranko Resnica, s katero je sicer prej želel v koalicijo.
Hvala!
Veliko točnega in zabavnega, sploh o psevdo levičarjih in malo apokaliptičnega v stilu napovedi babe Vange. Seveda bo verjetno še kje še kdaj kakšna vojna, morda pa svetovne ne bo.
Ne bi rekla, da ima baba Vanga tu kaj zraven. Svetovne morda ne bo, če se bo eliti zdelo, da vendarle ni tako fajn predolgo čepet v tistih podzemnih bunkerjih, ki si jih gradijo Silicijevi dečki, pa tudi EU psevdoelita. In bodo raje zaradi negotovosti o stopnji pogroma odpujsali brez korenčka domov. Spravno sobivanje aktualnih lobijev med seboj je pa zelo malo verjetno, ker je boj za ohranitev pogače brutalen.
Všeč mi je ta brutalna odkritosrčnost. Simona ne špekulira.
Če bi smel pripomniti oziroma svetovati, bi rekel, da je ta prispevek pre dolg oziroma je znotraj toliko samostojnih tem, ki si zaslužijo lasten članek. V tako dolgem tekstu nabitem z ocenami… pozornost hitro pade.
Ja, res ne špekuliram in ne kalkuliram. Po eni strani drži, da si marsikaj zasluži še poseben prispevek (in velikokrat se tudi posvetim posameznim segmentom), po drugi strani imajo pa ti moji daljši teksti ravno to funkcijo, da je zaobjet širši kotekst in uvid v medsebojne povezave enega, drugega in tretjega … Osredotočenje na posamezna drevesa ne omogoči pregleda nad gozdom.