Kako “zanimivo”, da etablirani mediji in politika ne osvežujejo radi spomina na izvor praznika dela. Nič nenavadnega, saj bi se morali zakopat globoko v pesek od sramu. Mednarodni praznik dela na različne načine praznuje večina držav po svetu, razen zibelke diktature kapitala – ZDA! Ampak ravno v ZDA domuje izvorni razlog za idejo o obeleženju pravic sužnjev … pardon … delavcev. Spomin na množične demonstracije delavcev v Chicagu leta 1886 (Haymarketski izgredi), ko so izgredi in spopadi s policijo rezultirali tudi v nekaj smrtnih žrtvah demonstrantov in policistov. Ključna zahteva na spisku za več pravic delavcev pa je bila? Tadaaaa! Zahteva po skrajšanju šihta na osemurni delavnik! Osemurni delavnik? Še pomnite, tovarišija?
Za sile moči oblasti in kapitala v ZDA, ki se ne zmorejo izkopat iz sužnjelastniške, genocidne in barbarsko plenilske mentalitete, je spomin na demonstracije v Chicagu kot srhljiv opomin na grozo prekletih komunajzerjev. Prikrojen izraz, s katerim mentalno prazni strici in tete diktature kapitala odtujujejo vprašanje enakopravnih možnosti in zaslug delavcev na trgu dela od svoje slabe vesti. Različica mantre samoposvečenih, s kakršno resnični lenuhi, premožni dediči, neustvarjalni trgovci in druge pohlepne žrtve materialistične mentalne praznine že celo zgodovino perejo možgane v suženjstvo zakletih, medtem ko njihove korporacije nadvladujejo vedno bolj banalen, hiperaktiven in depresiven potrošniški svet. Aktualen zaton brutalnega imperija je ZDA spodbudil, da ne le spet povsem odkrito izvajajo krvave napade, okupacije in navadne rope resursov drugih držav, ampak uprizarjajo celo povsem običajno piratstvo. Napadajo tuje ladje in kradejo pač, kot se to počne v neciviliziranih skupnostih.
ZDA ne uspevajo več skupaj s podkupljenimi psevdoelitami po “zavezniških” Zahodnih evropskih državah izvajat uspešne propagande o mednarodnem pravu, ki nikoli ni delovalo za ZDA. Konec je nategovanja o neverjetnem uspehu najbolj delavnih, pametnih in sposobnih bogatašev, konec lažnih zgodbic o bogatenju iz nule v dedkovi garaži in podobnih puhlic za uboge na duhu. Izbruh afere Epsteinovih dokumentov je zgolj ena izmed češenj na presladki in strupeni torti. Zgodba o realnosti kapitalskega nadpovprečnega “uspeha”, ki ni čisto nič drugega kot načrtno spregledana ali legalizirana mafijska saga z lovkami vse do psevdoelitnih zasebnih univerz in znanosti na sramotni razprodaji.
ZDA praznujejo septembra nek nadomestni praznik, ki slavi moč in blaginjo države. V tem besednem sprenevedanju naj bi prepoznali tudi moč delavcev, ki prispevajo k bogatenju peščice, kar imenujejo blaginja in moč države.
S praznikom dela je imela v zgodovini seveda težave tudi zavezniška velika kolonizatorka Velika Britanija. Tudi njih ni odpor delavcev v Chicagu prav nič ganil. Prekleti razbojniki, lenuhi, uničevalci iluzij o posvečenosti monarhične parade in fasade ničevosti. Zato je VB uveljavila praznovanje May Day Bank Holiday na vsak prvi ponedeljek v maju šele leta 1978.
Do you speak English?
Se trpko posmehujete ob tem stavku ali se držite za glavo? Vam je kaj nerodno glede na razvoj geopolitičnih dogodkov, v katerih smo celo po dveh svetovnih krvavih vojnah postali ugrabljena država hegemonije sužnjelastništva in navadna karjola postnacistične Nemčije, ki naj bi bila v 2. svetovni vojni poražena. Vam je kaj nerodno, kako zlahka jim uspeva razsuvat povezanost in posledično moč slovanskih držav v Evropi in nas preobražat v večne blesave hlapce Germanom? Ker meni je nerodno. Mnogi izmed vas – uspešno manjvrednostno zakompleksani v celico naroda – pa verjetno sploh opazili niste, kar se vam dogaja pred nosom. Ojojoj, predsednik državnega zbora slovanskega naroda načrtuje obisk slovanske velesile! O, sveta groza! Kaj bo pa Ursula von der Leyen rekla! Nas bo premožna neprocesirana osumljenka korupcije v postnacistični Nemčiji na vrhu EU kaznovala! Bomo zarubljeni za vse podkupnine tranzicijskih notranjih izdajalcev, ki so za lastne žepe razprodajali naš državo? Kaj naj rečem. Očitno je mnogo prej kot Jezus vstal od mrtvih kar Hitler. Če je sploh kdaj umrl. Njegov duh že ne.
Tatovi časa, energije in možganov
Živimo v obdobju, ko že vemo, da nam industrializacija ni prinesla, kar so lažnivci obljubljali (več enakopravnih možnosti in soodločanja na trgu dela, več možnosti za uresničevanje osebnih potencialov ter kvečjemu še krajši obvezni delovni čas …), ampak je večina ljudi začela postopno in zanesljivo pristajat na vedno daljši delovni čas v potrošniškem taborišču prisilnega in večinoma tudi družbi škodljivega dela. Vse do tako zelo neomejenega izkoriščanja, da bi baje potrebovali poseben zakon, ki bi delojemalce kazensko omejil, da nadlegujejo zaposlene magari še pozno v noč preko mobitela. Pozor! V tem prispevku imenujem kot delojemalce lastnike podjetij, delodajalce pa vse zaposlene! Kajti delavci delo nudijo lastniku podjetja, ki delo jemlje! Obratna logika, ki se je utrdila v splošnem narativu, je le še ena propagandna hinavščina, ki so jo ljudstva nekritično požrla. Najbolj pogoltni kapitalisti so skušali psihološko nasmetit naše možgane z idejo, da so delavci bojda lahko blazno veseli, ker dobijo delo, medtem ko je kapitalist, ki se lahko bogati na račun zaposlenih, dobrodelnež, ker pokloni kakršno koli delo že, za kakršen koli namen že, v kakršnih koli pogojih že in za kakršno koli plačo pač že. Vsebina in smoter nista vredna omembe. Pomembno je le, da se nekaj čim bolje prodaja. Delavec bi moral hopsat od veselja, da je dobil delo za mizerno plačo, ker bi baje sicer v divjini crknil od lakote in mraza, čeprav je v resnici dobrin dovolj za vse! Še dobro, da je podjetnik “ustvaril” neko delo, ki ga ne preizprašujemo v koristi in realni dobrobiti za osmišljen razvoj človeka. Ker lastnik baje ne potrebuje delavcev, ampak delavci potrebujejo lastnika. Upam, da je jasno zaznavna še vedno trajajoča sužnjelastniška mentaliteta, ki še ni izumrla. Niti najmanj. V sodobni potrošniški družbi je vsebina zaslužka nepomembna. Kdor obogati, se reklamira kot sposoben in uspešen. Tudi klovni in klovnese na estradi. Pameti in smisla se raje ne omenja. To pomeni propad osnovne morale, ki pomeni preizpraševanje koristi, usklajevanja interesov, smisla in humanosti življenja, kar edino omogoča mir, sodelovanje in osmišljeno življenje. Revščina je ustvarjana in vzdrževana sistemsko in namerno! Ni napaka v sistemu, ampak oblika zastraševanja in nadvladovanja. Počasi naj bi vsi postali podjetniki, samostojni podjetniki, vedno bolj revni in izžeti podjetniki seveda. Ustvarjajo se kaste podjetnikov in države delujejo le še kot podjetja znotraj globalne korporacije.
Zaposleni se danes ne borijo več za osemurni delavnik, ampak celo prosijo za čim več dela, da bi zaslužili kaj več od premalo. Mnogi zaposleni, ki zaslužijo za spodobno eksistenco, imajo bore malo smiselnega življenja, saj so nam ukradli prosti čas in možgane v naši lasti. Kraja možganov se odvija predvsem preko komercializacije in banalizacije vsega, kar leze in gre, ter tako imenovanega razvedrilnega programa na nivoju vedno hujše retardiranosti populacije, ki nič ne bere in nič ne misli, jim pa ugaja tudi vdor šova in lažnega glamurja v parlament. Nameščanje navadnih drugorazrednih igralcev na vrh politike se je tudi začelo v ZDA, z neoliberalnim zamahom pod Ronaldom Reaganom. Psihološki inženiring izkorišča najbolj povprečno človeško slabost identifikacije z osebami, ki prezentirajo sveto preproščino, neznanje in blišč, kar naj bi bilo dovolj za karierni in/ali kapitalski uspeh. Na takšen način postane kolektivno mentalno motena populacija fenov raznih vrst zvezdnikov ali estradnikov ključno orodje za uničevanje moči v suženjstvo zakletega ljudstva, ki s časom nič več ne razume in ga tudi ne zanima, v prepričanju, da lahko brez muje in ene razvite sive celice žanjejo nekaj, kar naj bi se imenovalo uspeh. Ne da bi se zavedali, postanejo podporniki klientelizma, nepotizma in korupcije, ki takšen sejem ničevosti tudi spretno vodi in uporablja proti uročenim fenom navideznega glamurja. Hollywood je bil z drugo estrado in tabloidi v paketu prvo ključno medijsko propagandno orodje v ZDA za usmerjanje splošne mentalitete. Parada neumnosti, oholosti, prostitucije in praznega glamurja, ki se vali po rdeči preprogi in med drugim še posebej in predvsem iz žensk ustvarja popolne nastavljaške avše. Model infantilnega seksualiziranega vzora. Dve muhi na en mah v procesu poneumljanja populacij, ki sledijo praznim sanjam blišča embalaže in mentalne bede. Vzdrževanje in utrjevanje novih oblik taborišč je mala malica za živelj, ki morda praznuje praznik dela, a nikoli ne podpira in ne brani resničnih delavcev, kakovostnih vsebin in pristnih oseb, ker jih niti ne pozna in ne razume. Vsi masturbirajo na bleščave podobe uspešne neumnosti in pričakujejo, da se bo tudi njim – prostovoljno mentalno zanemarjenim – nekoč lahko nasmehnila sreča. Dokler ne začnejo spet vsem padat bombe na glavo. Uboge žrtve. Niti ne vsi.
Mnogi si želijo šljakat za delojemalca manj in doživljat ali ustvarjat še kaj drugega v življenju od zaukazane nujnosti, vendar si ne upajo zapustit delovnega mesta, da ne bi postali brezposelni ali odkorakali z dežja pod kap. In upokojenci z veseljem sprejmejo honorarno delo, ker s povprečno, kaj šele z minimalno pokojnino, ni možno vsaj dostojno preživet, kaj šele se veselit več svobode odločanja o razpolaganju s časom in smislom. Tatovi časa in energije namreč povzročijo, da človek ne razvija lastnih sposobnosti, duha in uma, tako da občutek za smisel s časom itak zamre. Pa tudi radovednost za kar koli, kar presega nivo in dolžino oglasnega sporočila ter spakovanja raznih japijev in starlet v parlamentu, medijih ali na družbenih omrežjih. V norišnici hiperaktivnosti in patološke storilnosti postane velik dosežek že ideja o oddihu, medtem ko ujetemu hrčku na kolesu adrenalin buta v glavo še pozno v noč. In stres. In izčrpanost. In praznina. Ampak ni panike. Če zaslužite dovolj, si lahko privoščite razne joge, telovadbe, meditacije, specialne psihoterapije, pa boste na antidepresivih spet naviti kot urca brzeli in šljakali od obveznosti do obveznosti do nezavesti. Vse se prodaja! In fučkalo se vam bo za svet. Tudi za to, da se redko srečate z družinskim članom ali s svojim otrokom, v kolikor ste si uspeli celo drzno ustvarit družino, kar je pravzaprav lahko dobra stvar. Manj se srečujete, manj možnosti je, da vas popade groza, ker morda sploh ne poznate niti lastnega otroka.
Delo je lahko tudi škodljivo!
V času covida se je ta simptom odtujenosti mnogim razgalil v polnem sijaju, ko so morali z družinskimi člani preživet doma več kot največ dve uri na dan. Ni bilo šihta. Kaj pa zdaj? Brrr … Srhljivo, mar ne. In samske osebe so baje zapadale v še hujšo depresijo in anksioznost od stalne pandemije obojega v diktaturi kapitala. Baje so mnogi bolščali v steno in niso vedeli, kaj bi počeli sami s seboj. Zato so se v begu pred lastno praznino in zanimanjem le za NIČ iznajdljivo zamotili z igranjem spletnih igric ali porniči od zore do mraka in manifestirali svojo bolnost do plafona. Zlati časi za razvoj spletnega bordela OnlyFans. Toliko o nedolžnih žrtvah v suženjstvo zakletih. A res niso vsega sami krivi! Izobraževalni sistem še vedno podpira zatiranje razvoja radovednosti in ustvarjalnosti do te mere, da ljudje učinkovito zasovražijo učenje in komaj čakajo, da bodo kot roboti dokončno odšljakali piflarsko tlako za spričevala, zaprli jebene knjige in s sovraštvom do nadležnih intelektualcev bebavo lajali v luno in ploskali klovnom in klovnesam na odru kruha in iger. Tudi politika jih bo brigala točno toliko, kolikor klovnov in klovnes bo v parlamentu, da bi lahko kramljali, kako je una fejst, un pa fejst še bolj in se pretvarjali, da spremljajo krojenje bodočnosti naroda in da baje podpirajo določen politični nazor. Da so levi ali desni. Najboljši suženj ne zna preživet brez navodil za življenje in mišljenje niti skromne urice. In hvaležen je za plitko “zabavo”, ki mu jo nudi gospodar, da bi ga smejočega in plešočega počasi izžel in zadavil. Vsa ta brižna kooperativna raja nikoli ne zbere poguma, da bi se zoperstavila svojemu gospodarju, opreza pa za sebi enakimi taboriščniki in hujska proti tistim, ki ne ustrezajo modelu servilnih, otopelih ali bedastih.
Potrošniško kolesje se vrti brez prestanka in izumlja polno škodljivega dela. To je tematika, o kateri se ne sme spregovorit. Še posebej ne na praznik dela. Kajti delo naj bi bilo menda samo po sebi dobro in vsako delo naj bi bilo častno. Kar je seveda še ena totalno zlagana floskula za zavajanje v suženjstvo zakletih. Lažna puhlica za vse, ki jim snovalci taborišča ne dopustijo izrazit svojih najboljših potencialov, ampak jih pošljejo šljakat za nekoga, ki v potrošniški blaznici proizvaja škodo, nesmisel in obilje nepotrebnih smeti. Prodaja se nezdrava hrana, prevelika količina oblek z mizerno izbiro glede na količino, nepotrebno obilje kozmetike, propagandne storitve za poneumljanje, številne nepotrebne različice mobitelov, računalnikov in drugih aparatov ter številne druge krame. Da nepotrebne embalaže niti ne omenjam. Namnožilo se je tudi ogromno brezveznega pisarniškega dela v tri krasne. Digitalizacija ljudi tako zaposluje, da moram čakat desetkrat dlje kot nekoč, da mi ubogi natakar izstavi račun za eno ušivo kavo. To pa še ni vse! Na tone hrane se kljub mnogim lačnim zavrže, obleke petični proizvajalci sežigajo, da bi se vzdrževala visoka cena produktov na trgu. Čisto zlo!!! Za tem zlom stoji taboriščno delo. Baje veseli dobitniki darila, da lahko delajo. Veseli prodajalci zdravju škodljivih hamburgerjev v spromovirani korporaciji, ki je uničila številne manjše proizvajalce bistveno bolj zdrave in okusne hrane po svetu. Korporacije kot uničevalke smiselnega in človeštvu koristnega dela in ustvarjanja. Odtujevanje človeka od stika z lastnim delom, ki v primeru osmišljenosti vedno rezultira v osebnem zadovoljstvu in samospoštovanju, v obratnem primeru pa v praznini in veleslavni izgorelosti.
Na trgu dela ni enakopravnega odločanja o proizvodnji. Posameznik se zaposli, kjer dobi delo. Takšno politiko podpira tudi izobraževalni sistem. Ne vzgaja in ne neguje potencialov, ampak mladino usmerja v sledenje “potrebam” na trgu dela! V resnici ne gre za nikakršne potrebe, ampak za navaden diktat plenilcev kapitala narodov. Povsem degradirani so poklici in poslanstva, ki so družbi najbolj potrebni, koristni in smiselni. Popolnoma je degradirano vsako delo, ki pomembno prispeva k preživetju, humanizaciji družbe, mentalnemu in intelektualnemu razvoju. Večina tovrstnega najbolj plemenitega dela je zdesetkanega celo na prostovoljno delo, kar pomeni neplačano delo. To je najbolj očiten kazalec sistemskega zla! In izgovorov pač ni!
Zato bomo lahko do nezavesti lažno razpravljali, kaj pa medicinske sestre, kaj pa gradbeni delavci, kaj pa intelektualno delo … Kakšno intelektualno delo neki? Bralna pismenost drastično pada, splošna inteligenca in zmožnost abstraktnega mišljenja tudi, kar večine ljudi ne moti, ampak celo veseli in predvsem zato nas lahko skrbi razvoj klepetalnikov in tehnologije nasploh. Ker vemo, da prednosti smotrne uporabe spet ne bodo prevladale. Tudi šolskega sistema to dejstvo nič ne moti, saj kadri ne prevzemajo nobene odgovornosti za slabe rezultate opravljenega dela. Premalo so plačani, da bi jim bilo mar, pa tudi večina bi službo izgubila, če bi se kriteriji za skrajno odgovorno poslanstvo učitelja okrepili. Tudi večina učiteljic in učiteljev je namreč bralno polpismena, sumljivo nerazgledana, nenadarjena in neopremljena za svoj poklic. Manjšina realnih avtoritet – kot običajno – trpi v diktaturi povprečja, kar se imenuje demokracija.
Lažne feministke na javni sceni so odlično plačane za svoje delo!
Velika kritična masa najbolj mentalno podhranjene populacije ploska, se identificira in goreče brani zvezde resničnostnih šovov, estradnike, starlete in druge zaslužkarje na poneumljanju in banalizaciji ljudi! Sanjajo o potovanju v plehek, kulturno siromašen in prazen Dubaj. Ups, ne več! Realnost udari slej ko prej, mar ne. Ljudem so torej ukradli tudi sanje! Ko ljudje sanjajo le še o denarju in predmetih, ni več o čem sanjat. Ko postane uporabno orodje edini cilj, je konec smisla človeka. In le takšnega človeka zlahka nadomesti robot povsod, kjer robotov za lažje življenje ne potrebujemo. Bedasto buljim, ko nam predvajajo izjemne plesne dosežke robotov. Ne, hvala.
Dragi starši, žal lahko svojim mladim potomcem le še čestitate, če dobro služijo na Onlyfans. To je nova oblika preobražanja mladostnic v navadne kurbe, ki naj bi se veselile, da jih ne bo od groze pred revščino pobralo. Če ste v dvomu, nikar ne skrbite. Pridirkale bodo mlade lažne feministke na sceno, ki so financirane za širjenje škodljivih nebuloz. One imajo delo! S pomočjo slaboumnih medijev vam bodo razložile, da je prostitucija spolno delo. Delo kot vsako drugo delo, ki je častno in spoštovanja vredno. In da prostitucija ni socialni in mentalni problem obeh spolov, ampak delo pač. Girl power! Yeeeaaahhh! Lahko je tako zelo donosno delo, da bodite starši presrečni, če se vaša hči študentka ne muči s slabo plačanim honorarnim delom ob študiju, ampak se bo na študentskem servisu prijavila na obetaven oglas za bistveno donosnejše spolno delo! Živel feminizem!
Takšne in podobne kretenizme moramo prenašat in se čudit porastu šovinizma in prosperiranju konservativnih vrednot med mladimi. Tako zabite ženske, ki lajnajo takšne nepremišljene floskule sebi in drugim na škodo, postanejo žrtve šovinizma zato, da bi se morda celo kdaj v zgodovini končno za silo streznile.
Kje ste starši? Aja, saj res. Delate pač. Kje ste matere? Aja, saj res. Izobražujete se o kariernih možnostih in sledite zgledom. Podpirate najbolj hrupne in politično promovirane ženske, ker ste baje ozaveščene. Dobile ste še eno feministično floskulo pod nos, da se boste cvrle v peklu, če ne podpirate vseh žensk v politiki in na trgu dela! Na takšen način imajo zagotovoljen mir najbolj nekakovostne in sprostituirane ženske. Pa tudi težkokategorne prasice, ki so se s servilnostjo in preko trupel kakovostnih in poštenih žensk prikomolčale na položaje moči:
“V peklu je posebno mesto za ženske, ki ne pomagajo drugim ženskam.”
To je citat Madeline Albright, ene izmed najhujših prodanih satank na dveh nogah v politiki, ki je med drugim tudi množične poboje otrok v Iraku označila za dobro dejanje v imenu višjih ciljev. Logično, da največje bleferke, prazne pozerke, klientelistične nastavljenke, škodljivke in morilke non stop cvilijo, da so žrtve diskriminacije žensk, ko se jih dotakne upravičena kritika. Tudi tiste ženske, ki nabirajo denar z razkazovanjem svoje spolirane in operirane embalaže, potem pa cmeravo cvilijo, ko nek nezaslišan nesramnež pofotka njen celulit na plaži ali buren prepir z domnevno sanjskim medijsko opevanim ljubimcem. Nezaslišano vtikanje v zasebnost, mar ne? Spolirano zasebnost je super dobro prodajat, dokler obstaja nadzor nad golo lažnivo samopromocijo, v nasprotnem primeru gre pa za skrajno resno kršenje skrajno resnih osebnih pravic! Zelo rade cvilijo tudi ženske, ki so se zavihtele na razne visoke položaje povsem klientelistično in koruptivno. S pomočjo politike in lobijev. Praksa, v kateri se premnoge ženske dobro zgledujejo po moških. Enako počnejo moški in brcajo proti pošteni konkurenci, ki jih presega, a lažne feministke na terenu mentalne nesnage in korupcije so dobile bonus. Baje lahko ob upravičenih kritikah kričijo, da so uboge žrtve šovinizma. Hrupno kričijo običajno najbolj nadarjene lažnivke, narcistične motenke, hinavke in tudi realne terminatorke tistih kakovostnih žensk, ki se ne udinjajo in ne prostituirajo pokvarjenim moškim in ženskam na položajih moči. Ravno te so premnogokrat realne preslišane žrtve hujskaštva, ignorance in primitivnih napadov na osebni ravni.
Ne! Niti pomotoma ni moralno, da podpirate nekakovostne, stremuške in bleferske ženske na trgu dela v imenu feminizma. In še najmanj v politiki! Podpirati moramo kakovostne osebe v javnosti in na vseh položajih moči, če resnično želite bolj kakovostno bodočnost od vedno slabše. Lažno moraliziranje je hujša svinjarija od popolne opustitve morale.
Borba za možgane na paši ob hkratnem pohlepu je brezmejna. In zadeva je resna. Gliha namreč res vkup štriha. Zato sta postali tudi Madeline Albright in Hillary Clinton močni zaveznici v lastnem zlu! Najhujši servilni strupenjači in najslabši karieristični zgled za ženske v vseh ozirih sta seveda potuhnjeno pograbili feminizem ženskam v posmeh. Skupaj sta že leta 1997 ustanovili organizacijo Vital Voices Global Partnership za opolnomočenje in krepitev ženskih voditeljic po svetu! Sponzoriranka in nagrajenka točno te organizacije (poleg Soroša in drugih kapitalističnih lobijev) je tudi naša Nika Kovač in številne mlade ženske po svetu, ki so skrbno izbrane, da promovirajo in izvajajo na pamet naučeno, preprosto in na videz všečno politiko pod taktirko najhujših predstavnikov in predstavnic globalnega zla diktature kapitala v sodobni družbi. Predpogoj, da javnost naseda tovrstnim propagandnim zarotam, je, da kritični masi pač ni nič jasno, da je nič ne zanima, nič ne briga in da se z lahkoto predvsem identificira s sveto preprostimi, prilizovalskimi in infantilno všečnimi parolami na prvo žogo! In če to vrsto ljubiteljev instant političnega šova kdo sili, da bi razumeli kaj več od propagande, raja pač brani lastne hibe in sovražno udarja z vsemi topovi proti uničevalcem blagodejnih kretenizmov. Tudi takšna je matrica v suženjstvo zakletih, ki baje v srcu dobro mislijo.
Če ste torej po načrtu psevdoelit postali že dovolj globoki kreteni, ne bo težko dojet, kako morate vzgajat svoje sinove in hčere. Kot vedno v zgodovini. Vzgajajte zvodnike in prostitutke vseh vrst in se bojujte za priznanje njihovih zaslug na tem težkem svetu, v katerem je ženska tako deprivilegirana, da niti nima druge izbire, kot da na trgu dela in kariere služi na enak način, kot od nje pričakujejo najhujši moški primitivci, ki psihopatsko kraljujejo na vrhu “prehranjevalne” piramide. Se opravičujem, če sem se grobo izrazila, žal mi pa ni. Govora je pač o surovostih, ki vedno znova pade tudi na pleča bodočih mladih generacij.
Na mladih svet stoji!
Uboga mladina! Uboga mladina, ob kateri se sprenevedavi lažni levičarji čudijo, ker se obrača “v desno”. Kot da bi obstajalo levo. In poslušam idiotsko modrovanje po medijih, da se ta mladina verjetno sploh ne zaveda, kaj pomenijo javne storitve za družbo. Kakšna dragocenost! Ki seveda stane! Zato povedo mladini, naj ne sanjajo, da bi jim lahko bilo kdaj koli kaj bolje od siromaštva, če bi bili slučajno social(istič)no navdahnjeni. Vrla levica namreč gradi neprofitna stanovanja in izvaja razne reforme. In ob vsaki asistenci neoliberalni norišnici poudarijo, da bodo učinki socialnih reform zaznavni šele v desetih ali celo v dvajsetih letih. Do takrat pa pridno plačujte še višje davke in razne prispevke za to in ono, kar bo morda dostopno vsem čez … Mnoga leta. Takšne klatijo v času, ko ne vemo več, v kakšen jutri se bomo prebudili in nam že pripravljajo novo »finančno krizo«, da bi nas disciplinirali, še preden bi podivjali. In to še ni vse! Kot je slovenski predsednik vlade nespametno povedal, bo še tisti skromen nabor neprofitnih stanovanj po določenem času na voljo za ugoden odkup. Torej bo država spet ostala brez stanovanj in zemljišč. Stanovanja bodo spet na trgu, ljudje pa konstantno obsojeni na nujno zapravljanje življenja le za nakup doma. Ampak nič hudega.
Ljudem so itak že oprali možgane do zadostne mere, da verjamejo v obstoj in celo prednosti lastnine. V resnici se je ideologija profitne nepremičnine razvila zato, da vsi stroški za vzdrževanje in obnavljanje padejo na lastnika. Zato mnogi vegetirajo v razsutih stanovanjih in stanovanjskih hišah, ker nimajo sredstev za obnavljanje. Mnoga stanovanja so prazna. Naložba pač. Tujci kupujejo našo zemljo in stanovanja za parkiranje opranega in neprisluženega denarja. To so koščki naše države. Kdor da več, ima. Dokler bo kapitalska hunta dovolila. Lastnina namreč ni nič od boga danega in večnega, tudi če je njena svetost pred dobrobitjo človeka zlohotno zapisana v ustavo! Tudi pogodba o lastnini je zgolj pogodba kot vsaka druga pogodba, ki lahko nekoč izgubi veljavo. Ko na primer na siromašne lastnike pritisnejo pošasti kapitala z novo namerno finančno krizo in siromašenjem populacije, ki ne zmore več poravnavat vsiljenih “finančnih obveznosti”. Vojna je le skrajni ukrep, s katerim se pač pobere ljudem vse, za kar so si domišljali, da imajo v lasti. ZDA so mojstrice v tovrstnih potezah. Izropani ljudje pa šele po toči cvilijo, ko jim zakreditiranim rubijo domove in jih mečejo brezkompromisno na ulice. Plačaj ali crkni!
Ljudje skrivajo svojo sramoto, kajti baje si je vsak sam kriv, če ne zmore poravnat naloženih finančnih obveznosti. Le razvajeni bogataši s svojimi razvajenimi potomci in razni skorumpiranci, plačanci kapitalskih legaliziranih kriminalcev in klientelistične kimavske oprode s sumljivimi posli niso nikoli nič krivi. Baje je kriv tisti, ki ne nagrabi dovolj denarja, da bi si kupil odpustke za krivdo. Ne tisti, ki so si nagrebli obilje denarja z ničvrednimi lopovskimi špekulacijami na krvavi borzi, prodajo škodljivih produktov, prodajo neumnosti, prodajo banalnih estradnih proizvodov, prostitucije in še in še človeštvu škodljivih produktov. Nič niso krivi petični “dobri” odvetniki, ki nudijo ekskluzivne storitve najbogatejšim skorumpiranim barabam na planetu. Ne, ne … Vi ne razumete delovanja prava. Le v tem je problem. Floskula za budale se glasi takole: Vsak mora imeti pravico do obrambe. Tako je. Vsak jo mora imet in naj jo tudi ima. Država nudi storitve pravne obrambe, v kolikor si baraba ne more privoščit odvetnika, ker ga nihče na trgu ne šlivi pet posto. Ker na primer raje zagovarja medicinske sestre za pravico do dostojnega dohodka in vse siromašne, ki jim je odvzeta enakopravna pravica do uveljavljanja pravice. Hahaha … Malo morgen, mar ne?
Zloraba moraliziranja se rola non stop. In edina moč, ki obstaja pred pralnico možganov, je množična krepitev znanja, razgledanosti, radovednosti in krepitve kritične misli. Ne, ni dovolj, da si domišljate, da ste dobri po srcu, medtem ko ploskate bleferjem, ki jih ne bi prepoznali niti v lastni postelji. In ker nisem plemenita kot Jezus, ne bom prosila boga, naj odpusti ubogim na duhu, saj ne vedo, kaj delajo. Ker vem, da nič ne pomaga. Da ne obstajajo nikakršni odpustki nikomur izmed nas. Obstaja le lastna refleksija in brižnost do lastne odgovornosti pri presoji. Vsi smo, kar se tega tiče, res v istem čolnu. Lahko se zavajamo, hinavimo in nebulozujemo, ampak resničnost šteje, obstaja in deluje. In realnost niso le predmeti in naša fasada.
Kakšen svet smo zgradili ali dopustili v obstoju današnjim mladim generacijam? Pred nosom so nam v posmeh postavili davčne oaze, korporacije so zavladale svetu, mnogi izmed vas bolje razumete in govorite angleško kot lasten materni jezik, minirajo vam identiteto, kulturo, spol in smisel za doživljanje česar koli in vas silijo, da se ukvarjate le z vprašanjem, kako boste naklepali denar za nakup tega ali onega. Silijo vas, da postanete podjetniki česar koli že in izobraževalni sistem marljivo asistira poglabljanju odpora do učenja, znanja in smisla za radovednost ter razumevanje in doživljanje česar koli na svetu. In v tem vzdušju se v naši mali državi raja prička ali nas bodo uničili in razprodali levi ali desni. Kar naprej se menjajo na oblasti in nam servirajo ene in iste dileme. Volilna izbira je farsa za budale. Tokrat uživa prednost tisti, ki je v mali državi, kjer nikoli ne bo zrasla korporacija, pokazal usmiljenje do prekarcev – samostojnih podjetnikov, ki dihajo na trgu na škrge in si preprosto ne morejo privoščit, da si ne bi želeli predvsem nižjih prispevkov in davkov za osnovno preživetje, brez bolniške in brez osnovne varnosti. Ampak lahko vsaj sanjajo, da če se prebijejo skozi premierno krizo, jim morda nekaj uspe za obet manj klavrne bodočnosti od poloma. Psevdolevičarji se pretvarjajo, da tega ne štekajo, medtem ko na njihov račun pritekajo obilna plačila za izjemno politično ali “nevladno” kontraproduktivno delovanje. Logično, saj tudi njih plačujejo kapitalisti z vrha piramide. Za razliko od desničarjev se psevdolevičarji le pretvarjajo, da njihovo delo ne usmerja hunta diktature kapitala. In da ravno zato brkljajo v prazno ali družbo obmetavajo z norimi globalističnimi teorijami rušenja skromnega preostanka identitete. Vključno s sindikati, kjer vegetira nekaj zadovoljnih, da imajo plačano delo in jih opazimo le, ko so poslani na ulice, da branijo socialni blef globalistov. Kakšna farsa!
V suženjstvo zakleti nimajo predstavnika v politiki!
Korporacijska diktatura je hitrejša in močnejša od nameščenih krpalcev sistema. Državljani se lahko pričkamo do onemoglosti, ali se bolj bojimo, da bodo iz države z vsem kapitalom pobegnili podjetniki, čim jim bo šlo bolje od slabo, ali nam bodo pobegnili možgani ali delavci. Pričkamo se, kako mislimo, da nam bo zunanji gospodar hitreje ali počasneje uničil državo in narod.
Diktatura kapitala si je izmislila tudi dobrodelne organizacije za poniževanje v suženjstvo zakletih in za maskiranje realne slike sužnjelastniškega reda, ki se ni končal. Več drobtin in kakšen bonbon dobijo le bolj kooperativni sužnji od manj kooperativnih ali celo nekooperativnih. Nič novega.
Brez naslavljanja sistemskih sprememb pač ni možno spreminjat sistemskega ustroja. Zgrajen je tako, da je odporen na prestrašene popravke. Že psihološki inženiring, ki vodi propagando, je dovolj izpopolnjen in rutiniran, da zadostno kritično maso ljudstva v odnosu do politike, trga dela in dojemanja smisla zasebnosti pelje scat kot za šalo in se znebi vseh motečih elementov v javnem diskurzu in delovanju. Če bi obstajali realni levičarji v parlamentu, bi že zdavnaj na vse kriplje uveljavljali socialni UTD (univerzalni temeljni dohodek) za vsaj delno uravnoteženje bolj enakih možnosti na trgu dela od povsem neenakih. To bi bila zgolj osnova. Ampak nič od niča, ker sponzorji ne dovolijo. Kajti UTD bodo uvedli diktatorji kapitala, a po svojih merah in merilih, ob kakršnih bo v suženjstvo zaklete v novi tehnološki in robotizirani dobi glava bolela še bolj. Vmes bo pa po potrebi počila še ena svetovna vojna, da se prerazporedi in porazdeli plen med gospodarji aktualnih velesil in napredujoče velesile na Bližnjem vzhodu.
Grozljivo realno, brez olepšav, kako tonemo v brezup in z ničemer tega ne moremo preprečiti. Zavedati se vsega tega ali ne, kaj je bolje za duševni mir? Retorično vprašanje … Hvala za vsa tvoja razmišljanja vseeno!
Hvala! Ker berete in se vas ni strah zavedati:):) Kratkoročno seveda ni blažilno za duševni mir, ampak pogled strahu v oči je pa daljnoročno zagotovo bolje za duševno pomirjenost. Film Melanholija od Larsa von Trierja se mi je zdel fantastičen v prikazu tega retoričnega vprašanja. Glavna protagonistka ves čas drsi v depresijo v slutnji katastrofe, medtem ko se ljudje okrog nje ne zavedajo ničesar in uživajo navidezni duševni mir. Ko se pa katastrofa približa vsem do te mere, da se ni možno več zatekat v nezavedanje, pa vsi zapadajo od šoka v totalno histerijo. Protagonistka se popolnoma prizemlji in umiri ter pomaga vsem pri blaženju duševnega razsula. Nje ni nič več strah, ker je v jedru tistega, kar prej zgolj ni mogla z nikomer skomunicirat. Lepa prispodoba se mi je zdela, kako to gre:)
Bravo Simona ! Svet in človeštvo pa se bo še vse bolj pogrezal v velik prepad !
Hvala! Zaenkrat še ne kaže na obrat pogrezanja, ja.
V dno duše me zadene vsako Simonino zrcaljenje. In rabim čas, da prežvečim tudi sebe v nastavljenem ogledalu. Članek bom prebrala še enkrat, počasi in z razmislekom.
Si bom kar drznila predstavljat, da je kljub trpkosti prosesa, na koncu tunela sije nekaj očiščevalnega. Vsaj pri meni je vedno tako, kadar preberem nekaj, kar me zadene v dno duše. Ampak vedno, čeprav je lahko boleče, je hkrati izpolnjujoče in katarzično. Nagrada je. In če uspe tudi meni s kakšnim bralcem delit ta metafizičen proces, je občutek povezanosti seveda ravno tisto, kar je najbolj smiselno.
Hvala, ker berete in mislite!
Prizanesljiva nisi bila nikoli. Informativna pac. Hvala!
Hvala tudi vam, Ema! In priznam, da v prizanesljivosti že dolgo ne vidim posebnega smisla, razen v izrednih okoliščinah in kontekstih:)
Draga Simona, enostavno sijajni ste!
Človek se je tehnološko razvil, moralno-etično pa prav nič. Vsaj t.i. zahodna civilizacija.
Hvala, Nives! Absolutno s strinjam. Ukvarjanje z industrijo in tehnologijo, ki nista v skladu s počasnostjo človekovega razvoja, je povzročilo celo padanje moralno-etičnih ponotranjenih vzorcev.
Čista, a kruta realnost. Kako boli.
Ne bom rekla, hvala, ker boli in vam ne privoščim bolečine, ampak vsaj ščepec katarzičnosti je pa tudi obliž na bolečino.
Vsebina ja pa ja, ampak stil se mi dopade.
Avtorica ima veliko za povedati cez “neumne” sodržavljane, podjetnike, predstavnike civilne družbe, politike,… po njenem, smo vsi samo neumni hlapci. Da zadevo se malo zacinimo, dodamo se kaksno malo teorijo zarot in seveda nujno se (neo)liberalce in pa novem se “kaviar” levicarje.
Odličen obrok za ne preveč finančno pismene bralce, ki so prepričani, da so ravno prebrali nekaj veličastnega – verjetno zato, ker večinoma niti niso razumeli teksta.
Kakorkoli. Avtorica v nobenem od njenih pamfletov, še ni razkrila, kako se sama preživlja. Občutek imam, da avtorica še nikoli v življenju(vsaj na daljši rok), ni bila med neto plačniki davkov. Kakor je rekel legendarni Charlie Munger: “Show me the incentive and I will show you the outcome.”
Zelo ste se razburili. Predvsem to. Kar veliko pove. In v tem razburjenju ste – kot je vedno temu tako – zvedli zadevo na osebno raven v dveh točkah preusmerjanja pozornosti.
1. Ni pomembna vsebina, ampak kdo je užaljen, ker noče bit dojeman kot hlapec, čeprav je pač hlapec (avtorica nikakor ni izvzeta iz taborišča). Ampak na primer … hmm … pač finančno pismen v danem sistemu.
2. Svet presojamo izključno z osebne perspektive, baje. Če je nekdo neto plačnik davkov (davki so zgolj stvar družbenega dogovora in posledičnega sistema), razmišlja A, le ni neto plačnik davkov, pa zagotovo razmišlja na način B.
Ker sta za kakršno koli razpravo o stvarnosti obe točki popolnoma nesmiselni in stvar osebne psihološke strukture, se težko pogovarjava o čemer koli smiselnem. Ob takšnem komentarju je zame smiselno le eno vprašanje. Kaj, zaboga, tako krčevito branite. Ker tega, kar branite, vam prav gotovo ne bo vzela Simona Rebolj. Simona Rebolj piše o tem, kdo vam bo spet točno to vzel, ker si domišljate, da kot finančno pismena oseba, ki pristaja na sistem kot božjo upravo, obvarovana pred dejstvom, da kljub trenutni finačni pismenosti, nimate v rokah ničesar, razen sebe. In da s tem pač ne morete moralizirat in udrihat po finančno nepismenih kot moralna oseba. Ker ne gre za moralo, ampak samo za jezo nad slutnjo razblinjenih iluzij o lastni večvrednosti ali trudu ali pravi veri. In točno to je to taborišče, o katerem pišem. V tem taborišču se ljudje požrejo kar med seboj. Da bi dokazali, komu kaj? Gospodarju, da sem vreden milosti, tisti drugi pa ne, ker je gospodar rekel, da ni prostora za vse? Pa poglejmo, kdo je ta gospodar? Ali je vreden takšne ponižnosti, vere in uslužnosti?
Še zdaj ne morem preboleti, da Simona ne razširi te etike do živali. Namreč, isti problemi – gospodarji, suženjstvo, služenje na (vz)gojenih telesih so “v malem” v mesni industriji (ali je to res v malem bi se dalo debatirati). Za mene je to ali nekdo takšno etiko razširja do živali v resnici hkrati lakmusov test ali sploh resno misli s takšnimi kritikami.
Ne more bit v vsakem konceptu članka vse. Ta prispevek se veže predvsem na odnos do dela. Dokler so ljudje del taborišča, je za živali toliko huje. Skratka, masovne klavnice so se razvile v sozvočju z dehumanizacijo človeka v imenu civilizacije. Še vedno so prisotne tudi dobičkonosne igre sadizma (bikobrbe ipd.), o čemer sem že pisala. Ampak Kaj je za vas lakmusov papir in kako, je tudi stvar predstave o mejah verjetnosti glede splošne populacije, na kakšen način se prihaja do rezultatov. Nič ne pomaga kaj dosti živalim, če se izvaja način, od kakršnega masovna populacija itak beži. Niso dovolj le letaki in besedišča v imenu osveščanja. Ne le da niso dovolj, ampak so lahko celo kontraproduktivni. Vprašajte abolicioniste, kako jim gre in zakaj tako slabo. To je posebna tematika in interakcija z aktivisti je slaba, ker ne odstopajo od določenih stališč oziroma ne dopuščajo dvoma v določene prakse. Kot na primer borba za življenje vsake posamezne zelo bolne in zapuščene živali v prepolnih zavetiščih, namesto aktivnosti proti nenadzorvani reprodukciji. Zgolj en primer. Kot drugo se je pa treba zavedat, da v patološko potrošniški in materialistični družbi, v kateri drastično pada senzibilnost, empatija in humanost do ljudi in naraščajo otopelost in osebnostne motnje, ki kotirajo na položaje moči, je računanje na učnkovit boj za milost do živali žal bob ob steno. Razen do hišnih ljubljenčkov kot oblike sebične samopsihoterapije. Ni možno razširit etike do živali, če smo v drastičnem padanju etike do ljudi. Lahko se naslavlja empatijo do živali, ki se bo dotanila že prepričanih, širjenje pa možno ni. Ko se začnejo ljudje počutit kot živali, prepuščene na nemilost brutalne divjine oziroma krasne in poštene narave, kot to imenujejo mnogi borci za pravice živali, postaneta bolečina in trpljenje bistveno bolj sprejemljiva oziroma dojemana kot neobhodna, ker se okrutnost stopnjuje v skladu s sprejemanjem zakona narave. Sprejemanje zakona narave pa se krepi skladno s porastom trpljenja in strahu ljudi. Sem se že in se bom še posvetila tej tematiki, ki ni tako enostavna, če jemljemo v obzir rezultate. Stališče tudi brez rezultatov sicer šteje, še posebej na tem svetu, ki je svet bolečine in trpljenja, kar lahko zlahka spoznate ravno, če se posebej posvetite ustroju narave in položaja vseh živali v njej, vendar pa se je treba sočit s to platjo brezupa. Kajti ta tematika je zame točno to. Imate prav, da gre pri odnosu do živali za lakmusov papir. Ampak lakmusov papir česa to v resnici je? Zame predvsem odnos lakmusov papir odnosa do tuzemskosti ali do narave v celoti, če hočete. Težko je na primer zakorakat v goreč boj proti odstrelu volkov, medtem ko bi se radi borili tudi za blagor in lepo življenje Bambija. Moje mnenje je, da je ta tematika zato tako zelo pereča in tako zelo večina ljudi beži od nje. In zakaj mnogi ljudje dojemajo borce za pravice živali kot lunatične in nore osebe, ki ne prenesejo tega življenja, a se pretvarjajo, da so ljubitelji narave. Kako? Jaz na primer priznam, da ne djemam narave prav nič romantično. Ker ni! In v to dejstvo je treba umestit filozofijo boja za blagor živali. Uporabljam izraz blagor, ker pravice v naravi ne obstajajo, ampak si jih dogovorno podeljujemo. Najkasneje v brutalni vojni je to spoznanje bolj blizu večji masi ljudi. Vključno z dejstvom, da smo sposobni tudi genocida, nasilja nad lastno vrsto. In to, da smo ljudje tudi živali v resnici in smo celo del te brutalne prehranjevalne verige, je velika bariera. In ta samoprezir se itak pozna na vsakem koraku. Tudi ob pojavu robotizacije. Kot bi se človek nekje globoko v sebi želel ukinit, izstopit iz tega cikla, iz katerega živali ne morejo. Naredimo lahko torej le več kot manj ali premalo. Sprejemanje zakona narave in s tem povezane hierarhije dopustnega je pravzaprav akt samoobrambe. Ni zgolj ignoranca ali gola sebičnost. Je trud imeti nekaj rad, kar je nemogoče imet rad, če spregledaš. In večina aktivistov ima s tem težave. V pristopu. Zato jaz itak ne morem napisat članka o tem, ki bi ga večina aktivistov z veseljem na primer širila naokrog. Pa ne zato, ker se mi brutalnost do živali ne bi gabila še bolj kot do ljudi (z vidika hierarhije nemoči). Niti ne zato, ker bi me skrbel zrezek na krožniku, ker me čisto nič. Ampak preprosto zato, ker ne morem pristat na idejo, da je v divjini vse krasno urejeno in lepo, samo človek je izrojen. Človek je izrojen toliko, kolikor je blizu naravi – preprosto: v prevodu primitiven. Ampak! Dejstvo pa je, da je bil Jurij Detela optimalen primerek človeškega empata do živali. Poznam tudi druge manj radikalne primere oseb, ki se kopajo konstantno v globoki žalosti, a se zatekajo v prepričanje, da so tega krivi le ljudje. Ne pa narava. In tega preprosto ne morete prodat ljudem kot nekaj, kar bi lahko širilo empatijo do živali. Ampak tu se začne. In od tu naprej vprašanje, kako sploh nagovarjat ljudi. Ker gre v resnici za odnos do življenja. In v tem je po mojem mnenju lakmusov papir.