Leto je spet naokoli in Slovenija spet ne praznuje dneva zmage, kot bi se spodobilo glede na zgodovinski pomen partizanstva (ne včeraj, ne danes). O tej sramoti sem se razpisala že lani ob okrogli obletnici, ko je Rusija po logiki stvari obeležila slavje v skladu z njegovim pomenom. Letos pa bi namenila nekaj besed le v razmislek o nekaterih vzrokih za vsakoletno tesnobno vzdušje ob tem prazniku v Sloveniji, ko praznovanja praktično ni, se pa odvijajo posamezna skromna obeležja in “sprehodi” ob žici nekajdesettisočih pohodnikov. Praznovanje naj bi ohranjali le še neki politični fosili, ki se skozi strankarsko delovanje priložnostno pretvarjajo, da so še levičarji ali celo socialisti, ponosni na partizanski boj. Na drugi strani naj bi v domnevno ideološko razklani Sloveniji ta dan preklinjali nasledniki domobranstva in si mrmrali skozi zobe: “Prekleti komunajzerji!”.
Nasledniki domobranstva so namreč bistveno bolj realni zmagovalci ideološkega razkola, saj so še vedno in v ponovno trajajoči vojni proti tistemu, kar še vedno simbolizira Rusija, in po udaru nad razvojem socializma v Evropi (pomen in osnovno definicijo socializma zaradi udarne antipropagande ZDA skoraj nihče več ne pozna) politično podprti od Zahodnih imperialistov v okviru diktature korporacijskega kapitalizma (naveza ZDA, EU in Nato).
Slovenija je v tej umazani igri postala v okviru EU seveda “gospodarski” hlapec bogate Nemčije – to je tista postnacistična država, ki naj bi bila poražena v 2. svetovni vojni. Bogata Nemčija, ki zdaj spet kopni in vojno hujskaško grmi, je postala bogata s pomočjo ZDA in VB, ki nikoli nista imeli toliko proti nacističnemu maršu kot proti grozi, da bi se socializem razvijal – ja, v realno demokracijo z enakimi možnostmi razvoja posameznika in v uspešen sistem kombinacije trga za realne podjetnike v dobrobit družbe in varovanja državne strateške javne strukture in kulture. Močna je bila groza divjega Zahoda, da bi razvoj socializma spodkopaval kolonialistično in imperialistično politiko Zahoda in ustavljal korporacijski marš, zaradi katerega smo spet pred vrati nove svetove vojne, ki v resnici ni nova, ampak gre le za nadaljevanje starih potlačenih frustracij, nedokončanih zgodb in močne propagande, zaradi katere večina življa – tudi v Sloveniji – ne pozna realne slike svoje zgodovine in procesa v tranziciji po uničenju Jugoslavije. Še vedno nam vladajo tranzicijski dobičkarji, ki se udinjajo in razprodajajo našo državo, torej ne razumemo dogajanja v sedanjosti in posledičnega sklepanja o mejah verjetnosti v prihodnosti.
Slovenija ima v tem navideznem zgodovinskem kaosu resne težave z identiteto, od nerazčiščenih pojmov pod Avstro-Ogrsko preko suverene republike v Jugoslaviji in do le navidez samostojne Slovenije. Kako bi bilo lahko drugače, ko pa v resnici ne vemo niti tega, kdo je bil v resnici Tito oziroma komu ali čemu je služil in zakaj. Zgodba za rajo je sila preprosta in spodbuja še vedno trajajoči razkol med desnico in “levico” v parlamentu. K domnevnemu boju med Janševo SDS s povsem transparentno politiko udinjanja interesom Zahoda in psevdolevim blokom v parlamentu, kjer sedijo neki patroni lobijev, ki so se že zdavnaj enako prodali Zahodu pod bičem EU in Nata, pa zato trdijo, da so “leva sredina”. Ta “leva sredina” ne pomeni nič drugega kot enaka neoliberalna politika, v kateri je postsocialistična Slovenija le skubljena kura za najbolj brezvestne lopove v državi in izven države. Stranka Levica spada v isto gnezdo (skupaj z nvo-ji, ki se pretvarjajo, da so civilna družba, in jih financirajo Zahodni globalisti), le da se v pretvarjanju, da raca ni raca, najbolj spotika, lomi in smeši pred lastnim ogledalom. Tudi oni ne morejo in ne smejo praznovat dneva zmage skupaj z Rusijo, kar bi bilo najbolj logično na svetu, saj morajo služit kapitalu ZDA in Zahodnih pridruženih psevdoelit (Ned, Soroš in podobne razvejane organizacije), ki še vedno organizira razne barvne revolucije in zlorabe LGBTIQ+ “bulšit” aktivnosti po državah, ki se upirajo hegemoniji.
Zato ni čudno, da k razvodenelosti dneva zmage prispeva še en praznik na isti dan, ki se imenuje dan Evrope. Dan Evrope naj bi praznoval enotnost in mir. Mah, ne me basat! Kdo diktira enotnost in kakšna naj bi bila ta enotnost? In kje je slovanska velesila Rusija v tej enotnosti? Kdo diktira enotnost? Ursula von der Leyen? In kdo in kje smo mi? Slovanski narodi smo sramotno uspešno razklani in posledično oslabljeni. Kako Zahod uspešno slabi slovanske države in nas ohranja za svoje sužnje, je ob pomisleku, kako močni bi bili povezani, prav tragično in ponižujoče.
V takšnem vzdušju se nam dogajajo tudi anekdotični kretenizmi, ko poslanec desnice bojda zmerja predsednico države s komunajzerko, da bi lahko poslušali vsaj dva tedna prodane in zbanalizirane medije, kako zadevo obravnavajo kot nezaslišano zmerjanje, da bi vsi razumeli, da gre za zmerjivko. Če slučajno na dan zmage še kdo ne bi hotel razumet. Seveda se tisti, ki nočejo razumet, da pomeni komunizem zmerljivko, ne morejo pritoževat, saj je s komunajzerko označena tipična predstavnica tranzicijskih dobičkarjev in sodobnih predstavnikov diktature kapitala. Označba je sama po sebi s tega vidika smešna. Povzroča pa dovolj zmede, da lahko ostanejo državljani pač politiki v prid ugodno zmedeni. Med seboj se cufajo lobiji istega kotla, bistvo pa je, da ostaja zadostna kritična masa državljanov še dovolj sveto preprosto prepričana, da sledi “svojemu” svetovnemu nazoru ali celo desni ali levi ideologiji. Kot da naj bi kaj takšnega še obstajalo. In to zafrkavanje v glavo se odvija uspešno preko vsakih volitev in povolilnega uprizarjanja istega že več kot trideset let! Priključuje se vodljiv, nerazgledan in kariere lačen podmladek. Katera opcija iste smernice naj bi bila bolj grozna za našo vedno bolj razmajano prihodnost, ki se odvija po istem scenariju že več kot 30 let. To naj bi bilo bistveno vprašanje za nas, butalce.
Kako bi bilo lahko drugače, če pa smo potomci Jugoslavije, ki je bila v kali na prepihu vojne obveščevalnih služb, intrig in še danes nerazčiščenih skrivnosti. V resnici ne vemo niti tega, kdo je bil v resnici Tito in komu ali čemu je služil. Ko se človek resno zakoplje v to vprašanje, ostaja bistveno bolj na suhem, kot so bili nekoč raziskovalci lika Robert Maxwell, ki je bil dandanes preko Epsteinovih dokumentov spet obujen od mrtvih zaradi nadaljevanja poslanstva njegove hčere Ghislane Maxwell. Danes je že jasno, da je bil vsaj dvojni tajni agent in nameščenec hkrati. Nekdanji odlikovani vojak v britanski vojski, rojen na Češkem, je čudežno postal veliki britanski medijski mogotec, večno osumljen, da je verjetno agent in nameščenec Mosada, potem Mi6, vmes celo KGB, na koncu, ko je sredi škandala finančnih poneverb in bankrota umrl sila sumljive smrti (padel je z jahte in se utopil), pa je njegov pogreb s častnimi fanfarami v Jeruzalemu, kjer sicer nikoli ni živel, nedvoumno pokazal, komu je služil. Tako Mosadu kot Mi6. CIA ni imela seveda nič proti.
Zgodba o Josipu Brozu Titu je podobno nenavadna. Požrtvovalen borec NOB postane eden najmočnejših politikov na svetu in se sprehaja po svetovni sceni kot kralj. Ko umre, pa se začne vse podirat kot baraka iz blata v rušilnem neurju. Vedno škilim, ko današnji feni kulta Tita nikoli ne pozabijo omenit v dokaz njegove spoštovanja vredne figure, kako so se mu ob smrti poklonili vsi svetovni voditelji. Kar naenkrat postanejo borci proti Zahodnemu imperializmu blazno ponosni, da so se domnevnemu borcu proti imperializmu ob smrti poklonili vsi imperialisti. In tako se trkolikamo v nesmislih non stop. Ker ne gre za voljo do razumevanja česar koli, ampak bolj za voljo do izražanja pripadnosti nečemu. Bolj gre za rabo množične psihologije in s tem povezane mite in legende, ki vplivajo blagodejno na emocije posameznika. V resnici pa čustvujemo z nečim, česar v resnici sploh ne razumemo in za to niti nimamo dovolj informacij.
Le zmagovalec na svetovnem natečaju za naivnost lahko verjame, da je šlo v primeru Tita za moč ene sila krepostne osebnosti, ki naj bi zablestela z idejo o statusu nevtralnosti in poskušala razvit zgodbo o zavezništvu neuvrščenih. Brez močnega zaledja je takšna krepost v nemilostnih geopolitičnih okoliščinah žal nemogoča in podobna pravljicam o Supermanu. Zgodba politike pod Titom se sicer danes nadaljuje v podobi zavezništva Brics, pri čemer je Kitajska medtem pridobila moč na trgu, Rusija kot zaveznica pa se je po uničenju v tranziciji tudi razvila v stabilno državo, močno vojaško silo in uspešno uporabnico lastnih naravnih virov. Kot udeleženki v procesu diktature kapitala igrata igro prehitevanja Zahodnih globalistov po levi. Težka bo brez ponovnega špricanja krvi, ki že šprica zaenkrat v Ukrajini, Afriki in na Bližnjem vzhodu, zelo slabo pa kaže celotni Evropi, ki je postala absurdno predvidljiv in neumen talec interesov ZDA.
Jugoslavija pod Titom je žal prosperirala s pomočjo ameriškega kapitala, kar je nedvoumno pomenilo, da bo država postala žrtev uničenja. Tako ZDA s Cio na čelu deluje, ves čas in že predolgo preuspešno. Investira v države, ki predstavljajo tarčo ropa ali ogrožujoče ideologije, da bi jih s časom stisnila za vrat z ekonomskim in po potrebi še vojaškim terorizmom. Če bi obstoječe zavezništvo Jugoslavije z Vzhodom – s projektom neuvrščenih na eni strani in Varšavskim paktom na drugi strani – prosperiralo v hladni vojni z Zahodom, bi se seveda ZDA lahko obrisale pod nosom za puf in ekonomski terorizem ne bi deloval. Vendar je deloval. In tako je padel Berlinski zid, razpadla Jugoslavija in SZ. Vojna proti razvoju socializma v Evropi je uspela. Jugoslavija, ki je veljala za najboljši primer rastoče in cvetoče socialistične idile z relativno mehko avtokracijo v primerjavi z ostalimi socialističnimi državami, pa je bila neslavno pahnjena v krvavi masaker. Kar ni naključje, ampak predvsem pokazatelj realnega odnosa do Jugoslavije in realnega spoštovanja do velikega državnika Tita.
Relativno objektivni politični analitiki v ZDA opisujejo Jugoslavijo kot eksperiment. Vsi po vrsti. Državljani Jugoslavije smo bili pravzprav del eksperimenta. Znotraj intrige smo se odrezali milo rečeno slabo. Kot vsak, ki ne razume, kje živi in kam gre. Kot vsak, ki realnost, v kateri živi, doživlja predvsem skozi osebne emocije. Zato še danes vzhajajo anekdote tipa: Janša obvešča Ursulo von der Leyen, da naj bi bila Marta Kos predstavnica nekdanje UDBE. Delovala naj bi pa tudi in predvsem v Nemčiji (kasneje s premožnim možem zaživi v Švici). In spet posmehovanje zdravi pameti. Marta Kos naj bi bila kot še ena prekleta komunajzerka neprimerna za funkcijo, v kateri naj bi ganljivo branila interese postnacistične ukrajinske hunte v spregi z globalisti v ZDA in EU legalizirano mafijo. Ursula von der Leyen – hči nemškega politika, ki se je moral skrivat, da ga ne bi odpihnil KGB, in zaradi česar je najstniška hči Ursula odraščala in se šolala pod lažnim imenom v Veliki Britaniji – naj bi bila tako za luno, da nima pojma o realni zgodovini Marte Kos. Nima dostopa do nobenih tajnih podatkov. Govorimo pa o osebi, ki ji je bilo nadaljevanje očetove politične zapuščine položeno v zibko. Skratka, v resnici ne vemo, kaj točno je kdaj počela in za koga je delala še zelo mlada Marta Kos in še marsikdo v tej državi. Zagotovo pa vemo manj od Ursule von der Leyen, te poverjenke, ki nas spet potiska v vojno proti Rusiji. Vemo le, da so udinjajoče male ribe obilno nagrajevane s karierami in nasploh plačevani za svoje pridno delo, kar je vsaki družbi daljnoročno vedno v pogubo, kot vsak klientelizem in s tem povezana negativna selekcija. Zakaj Janša izvaja prepričanje, da bo zadevi prišel do dna, se spet lahko le sprašujemo. O namenu in cilju predstave namreč.
Kaj pa ob vseh teorijah zarote sploh vemo o Titu? Vemo, da je bil Tito v tridesetih letih pred 2. svetovno vojno tajni agent Kominterne pod psevdonimom Valter. Njegova povezanost s SZ pred vojno je dokumentirana, vsaj v skladu z razkritimi arhivi CIE. Še bolj zagotovo pa vemo, da so Jovanko Broz po Titovi smrti pospravili v kot, preočitno totalno prestrašili in utišali. Umrla je revna in molčeča. Torej nekaj, o čemer bi Jovanka lahko pričala in bi nas še kako zanimalo, pričala ni nikoli. Zanimivo je to, da je bila Jovanka po razsulu Jugoslavije redno nadlegovana z obtožbami, da naj bi bila ruska agentka in da je bila Titu podtaknjena. Obtožbe je bučno zanikala. Ta propaganda naj bi bila uporabna za njeno popolno diskreditacijo, ampak hkrati pa je ravno to obtoževanje postavljalo v sumljivo luč Tita, saj je bil kreator obtožbe Zahod, ki je jemal v bran Tita.
Politični analitiki v ZDA pričajo, da so bile ZDA ves čas pozorne na možnost, da je Tito vendarle še vedno uslužen agent SZ in da je bil spor s Stalinom kmalu po vojni le predstava za javnost. Ali drugače povedano: ZDA so Titovo Jugoslavijo založile z milijardami, tudi in predvsem na puf. Namen je bil seveda izključno v tem, da nadvladujejo socialistično Jugoslavijo in da služi kot protiutež sovražni SZ. Plan vzdrževanja deluje do kritičnega momenta, ko je čas za akcijo razdejanja. In žal je ta trenutek tudi predvideno prišel.
Po vojni vemo, da je Tito v nasprotju s Stalinom podpiral idejo o pridružitvi Albanije Jugoslaviji, nasprotoval je Srbiji v primeru Kosovo in Kosovo oklical za avtonomno republiko. To je bilo tudi v interesu ZDA. Ne pa tudi v interesu Srbije. In ne v interesu SZ. Verjetnost, da bi bil spor s Stalinom v imenu večje suverenosti Jugoslavije le predstava za prevaro nasprotnika z divjega Zahoda, obstaja. Vendar pa je Tito ss sodelavci zapufal Jugoslavijo pri ZDA in s tem avtomatsko državo podvrgel nesuverenosti. Tako ekonomski kot politični. Razen če bi se uspešno krepil Vzhodni blok in gibanje neeuvrščenih, kar se ni zgodilo.
Kdo je bil torej Tito oziroma kakšne strukture so stale za to figuro, da so ga ob pogrebu dojemali dovolj za svojega tako predstavniki Vzhodnega kot Zahodnega bloka? Bajke o poštenem in neodvisnem spoštovanju do velikega državnika so pač bajke za večne otroke. Elite kapitala ne spoštujejo nikogar. Razumejo le koristi.
Ko je umrl veliki medijski mogotec Robert Maxwell, je bilo jasno, zakaj ga je z vsemi častmi pokopal Izrael in zakaj mu je fanfare hvalospeva zapel tudi takratni britanski premier, češ da je Maxwell ogromno pripomogel Veliki Britaniji predvsem s podatki o delovanju Sovjetske zveze in nevarnih revolucionarnih tokov v sovražni državi. Še vedno pa ostaja skrivnost, kdo je Maxwella ubil. Najvišje stave prejema sicer Mosad, ker jim je postal bankrotiran Maxwell v napoto, vendar pa bi se ga lahko znebili tudi jezni Rusi. Lahko je šlo le za naključje in je res padel v morje ponesreči ali storil samomor. Podobne špekulacije kot v primeru smrti Epsteina, medtem ko Ghislane Maxwell v zaporu molči. Podobno molči in bo molčala, kot je molčala Jovanka Broz.
Primer Tito na čelu eksperimentalne države pa je nekaj še bistveno bolj zapletenega. In ker ti pojmi niso razčiščeni, niso razčiščeni tudi pojmi naše tranzicije po osamosvojitvi, ko so se tolpe pri koritu polastile države in se še danes klofajo med seboj. Na naš račun seveda. In zato smo še vedno tudi zmedene žrtve sedanjosti, ko od države in kulture ostaja vedno manj. Smo tudi žrtve prihodnosti, v kateri obstoj države ni nekaj samoumevnega, še manj pa pozicioniranje na pravo in pošteno stran zgodovine, kar edino omogoča svetlo prihodnost vsakega naroda na tem planetu.
O POLITIČNI IN ZGODOVINSKI VLOGI TER POMENU JOSIPA BROZA TITA
Kar se tiče Tita, komunizma ipd., je to za podpisanega predvsem stvar zgodovine. Pa seveda tudi sociologije, politologije, filozofine. in sicer predvsem v tem smislu, da bi bilo potrebno na obdobje socializma-na-oblasti v Evropi (1871 – Pariška komuna, 1917–1945–1990 – Sovjetska zveza, srednja in vzhodna Evropa, Jugoslavija kot del južne Evrope) strokovno-družboslovno gledati ne ‘moralistično’ oz. ‘s krči v želodcu in peno na ustih’, pač pa ga racionalno, objektivno analizirati – in pri tem zlasti primerjati z obdobjem kapitalizma 1848–1939, 1939–1945 (2. svetovna vojna; naci-fašizem kot ‘podivjana’ različica kapitalizma), 1945–2025 in (kar se tiče srednje in vzhodne Evrope) 1990–2025. Za zgled, kako je mogoče dokaj objektivno pisati o zadevni temi, je lahko knjiga L. Canfora – “Demokracija, zgodovina neke ideologije”. Žal ugotavljam, da treznih, nesubjektivističnih, nepolitikantskih primerjalnih analiz takorekoč ni (ali pa so zelo redke in premalo promovirane). Namesto tega sem soočen z dosti tistega, kar bi bilo možno opisati z besednimi zvezami ‘mentaliteta kulturnega boja’, ‘mentaliteta ognjevitega sovraštva’, ‘hromeča tesnoba’ ipd. Pri tem tisti, ki uporabljajo tovrstne oznake in o Titu, komunizmu in jugoslovanskem socializmu pišejo povečini ali celo izključno slabšalno, negativistično, obtožujoče ipd., skorajda nikoli ne napišejo kaj slabega o nasprotnem taboru in njihovih zlih dejanjih.
Ko razmišljam o neki (pretekli, zgodovinski) politični struji, organizaciji in/ali osebnosti, se osredotočam predvsem na dvoje:
• kakšna je vloga obravnavanega subjekta v nenehnem družbenem natezanju oz. boju med ‘hierarhiki-gospodokrati-hegemoni’ in ‘enakostniki-dogovorneži-podrejenci’? (splošno gledano skozi zgodovino človeške družbe prvi tabor izgublja, ker je (neplenilska, enakostna, vzajemna) svoboda tako močna ‘naravna’ motivacija takorekoč vsakega živega bitja);
• komu oz. katerim delom družbe je dotični obravnavan politični subjekt prinašal koristi in komu škodo?
Glede na zgornja dva kriterija je sintezno vzeto jugoslovanski (samoupravni) socializem in Tito za večino prebivalstva na območju nekdanje FLRJ/SFRJ (pa tudi širše – sodelovanje pri zmagi nad naci-fašizmom, upor proti Stalinu, neuvrščeni) pozitivna zadeva (ženske so leta 1945 oz. že med vojno dobile volilno pravico, naklonjeni, nenacionalistični odnosi med narodi v SFRJ, sodelovanje zaposlenih pri upravljanju podjetij, ne-denarno-profitna’ oz. neljudomrzniška družbena vrednostna matrica …). Negativen je (bil) socializem in Tito za klero-fašistični in klero-katoliški tabor, za po 2. svetovni vojni razlaščeno meščanstvo oz. buržoazijo (kot lastnike tovarn, podjetij ipd.), nadalje za sodelavce Mussolinija ali Hitlerja (tj. za ustaše, domobrance, nedičevce ipd. oborožene kolaborante okupatorjev) in njihove kasnejše idejne dediče (Haider, Drobnič …), liberalno meščanstvo (Spomenka Hribar …), del (prej) premožnega kmetstva (Ivan Oman …) in še koga. Vendar je to bil po mojem mnenju manjši del od vsega prebivalstva tako v LR/SR Sloveniji kot v FLR/SFR Jugoslaviji.
Ostrina komunistov je po mojem mnenju bila povečini obrambno motivirana – pač (1) spričo nasilja nad komunisti v Kraljevini Jugoslaviji in kasneje potencirano v času 2. svetovne vojne s strani naci-faši-koalicije in (2) spričo silnega gneva njihovih vzvišenih elitističnih nasprotnikov, ki niso mogli prenesti tega, da jim vladajo predstavniki dotlej podrejenih slojev (spomniti velja tudi na papeževo encikliko proti komunizmu pred 2. svetovno vojno, ki je seveda imela velik vpliv na katoliški del prebivalstva).
Kdorkoli govori o ubitih s strani ‘komunistov’ v času 2. svetovne vojne in po njej (na območju FLRJ oz. SFRJ), mora najprej govoriti o predhodno (!) pobitih komunistih na območju Kraljevine Jugoslavije pred 2. svetovno vojno in zlasti tekom nje (med vsemi ‘podskupinami’ partizanov v NOB so prav komunisti pretrpeli najvišji odstotek žrtev, tj. ubitih in ranjenih). Zadeva je namreč v neposredni vzročno-posledični zvezi. Enako kot je npr. v neposredno vzročno-posledični zvezi vojaška zasedba Madžarske s strani ZSSR v letih 1944–45(–1991) v okviru napredovanja Rdeče armade proti naci-Nemčiji in Berlinu z okoliščino, da je poprej (tudi) Kraljevina Madžarska v okviru Hitlerjeve koalicije l. 1941 napadla ZSSR (ali kdo to danes sploh še ve oz. razglaša?). Vse druge vrste interpretacij so zavajajoča politikanstka črno-bela slikanica. Strokovnjaki-družboslovci si jih ne bi smeli privoščiti – a za ljubi kruhek marsikateri od njih seveda jih.
Za zaključek tega isanja je tu še ‘nagradno vprašanje’: zakaj je moja stara mama (kot pol-kmetica vrsto let zaposlena v lendavski rafineriji nafte) imela v svoji spalnici skozi vsa leta, kar jih pomnim, na eni steni sliko Jezusa Kristusa, na drugi steni pa sliko Tita?
Jože Kos Grabar
V Mariboru, 8. 10. 2011, dopolnjeno 9. 5. 2026
Prijatelj mi je preposlal zapise s te strani
Zapisi gospe Simone so me pritegnili, zelo pronicljiva je. Pokaže tudi pogled z druge strani medalje.
Ja. Ljudje smo krivi, da je naša situacija taka, ker smo taki kot smo. Skregani, zavistni, nenasitni, brezobzirni, nečloveški… Se pa nismo rodili taki. Krivda je v okolju, predvsem mediji, ki so v tuji lasti, in vsebino in resnico določa lastnik, ki mu ni cilj, da smo slovenci biseri. Le delovne roke, ki žive iz rok v usta in na koncu betežni v jarek. Sledi slaba vzgoja, šolstvo, ki je poden, odsotnost pozitivnih zgledov in čaščenje zlatega teleta, denarja, potrošniškega uživaštva, do soljudi, do narave. Sočlovek nam je vir zaslužka in užitka, potrošno blago. Ni več skupnosti, kot je bila. Sistem je, v bistvu, fevdalizem, in kao demokracija je mafijska. Stranke so mafijske družine. Ni enakopravnosti držav in narodov, ne na nivoju eu niti je ni bilo v jugi. Večji in močnejši odločajo, manjši klečijo. Ni več OZN, ni več VS. le vlada orožja in denarja. Vse človeško izginja, in Narava umira, zaradi nas, in nas bo pokončala. In vsem dol visi. EU je, če smo pošteni, kraljevina, vlada nevoljena kraljica in plemiči. Zanje velja drugačen sodni sistem. Sodijo jim drugi plemiči. Ja, višje kot si, manjša je tvoja odgovornost, in posledic za tvoje napake ni. So zgolj kao politične, z levo roko.
Ven vlečejo, kar je bilo pred skoraj stoletjem, bili so drugi časi in drugačen vatel, ob tem, da je bilo ogromno maščevalnosti zaradi zločinov in krivic v WW2. Zgodovina naj bi nas nekaj naučila, a nas očitno ne. Ne moreš vozit naprej, če gledaš le nazaj. Vedno se dogajajo napake, tako so se tudi za juge. Žal pa je vedno tako, da so na vrh pripajo prazne smeti, in ko se je situacija, veter, menjala, so se obrnili po vetru. Sam nikoli nisem maširal v kumrovec in jajce. Jadralci po vetru pa so.
Nikjer ni zaslediti zemljevida kakšna je bila slovenija, za časa rapalske meje, le ljubljanski pašaluk. Menda sp taljani takrat, po WW1 hoteli celo do ljubljane, mi je povedal prijatelj, ki mi je omenil to stran. In, iz pašaluka se danes vozijo v dalmacijo in na primorsko, ki je bila pod italijo, zahvala angliji, in bi tam tudi ostala, če ne bi stopili na stran, ki je kasneje zmagala v WW2. Zanimivo, da je toliko starejših nezadovoljnih s tistimi časi, pa so lahko šolali sebe in otroke, imeli so zasigurano delo in penzije, lahko so prišli do nepremičnin, skratka, zelo so trpeli.
Stvari so, menim, načrtovane, niso slučajne. So del velikega načrta. Ruši se EU in nacionalne države, in ustvarja se nacionalno mineštro, kot je npr dežela kavbojev, ki se ji lažje vlada, ker vsak vleče na svoje, deli in vladaj. Namreč, migranti gredo v EU, ne pa v države, ki so jim porušile domovino. In to zvečine moški, saj tamkajšnji vedo, da ženske rojevajo, in da en moški lahko “poskrbi” za vsaj 4 ženske, spolne sužnje. Zato jih ne pustijo ven. Nastaja neravnovesje, več neravnovesij. In tu razjeda našo civilizacijo. Ravno zadnjič sem bral o haškem kaznjencu zaradi genocida, ki da je 35 let v haškem zaporu in umira. Danes so genocidi na tekočem traku in nihče ne gre v hag, celo nobelovo dobe. Se alfred v grobu obrača. Pač, danes so drugi časi, včasih so rekli, lepo je v naši domovini biti mlad, danes pa je, lepo je v naši domovini biti star in imet penzijo in svoje stanovanje. Mladi nimajo bodočnosti, kako bodo imeli otroke, če nimajo sigurne službe in stanovanja. Pa pustimo da so, samo jaz, osebki. Ja, ekonomisti z inflacijo in delnicami in pravniki z meglo, ki so jo ustvarili so nas daleč pripeljali. In beseda zahod so za maršala nekateri v jugi v svojem jeziku imenovali svoj WC. Dobro so predvidevali. Ja, krog v katerem da se vrtimo, je dejansko vrtinec, ki nas bo potegnil do dna. Lep pozdrav gospa Simona! Le tako naprej.
Zgodba o Brozu je zelo preprosta bila bi pa še bolj, če bi odprli arhive MI6 Vatikan Cina Moskva. Zadeva pa na osnovi geopolitičnih dogodkov gre takole. Lenin in Trocki sta bila zahodna agenta cilj katerega je bil propad Ruskega cesarstva. Ko Stalin proti pričakovanjem zahoda obračuna s Trockim SZ postane trn v peti Wall streetu saj Stalin ne sledi navodilom zahoda. Zakaj zahod financira Hitlerja in mu pomaga pri prenovi in obnovitvi vojske? Katera je največja Hitlerjeva vojaška akcija? Geopolitične strategije je Svet za zunanjo politiko izdelal že veliko prej. Balkan je bil vedno veliko interesno območje zahoda. Svilna pot Jantarjeva pot, Balkanska ruta, moravsko vardarska dolina. Na bombaškem procesu v oko zahodnih diplomatov pade Broz. Preko Vladimirja Velebita postane član prostozidarske lože Concordia in zahodni agent zako kot Pavelič, ki je to bil že od leta 1926. Leta 1940 se v Crikvenici dobi v družbi Velebita z ameriškimi diplomati kjer 6 dni po 12 ur na dan prejema navodila kako organizirati odpor za časa okupacije. To so besede njegove tedanje žene Herte Haas. V tem času mu zahod pomaga, pri obračunu s konkurenti za mesto sekretarja CK KPJ. Veliko delo je opravil drugi pomemben zahodni agent sicer član GRU Josip Kopinič Slovenec. V istem letu Kardelj izjavi, da se oni v vojni ne bodo borili proti okupatorju če v njej ne boo videli priložnosti za prevzem oblasti, (Partijska konferenca v Dubravi 1940) Ko prid edo okupacije leta 1941 ima ilegalna KP vse pripravljeno, po razpadu SHS vojske takoj krenejo v kasarne in poberejo orožje ter strelivo in ga odpeljejo na vnaprej pripravljene lokacije. Skratka vedeli so kaj bo že dolgo prej in se pripravili. Do Hitlerjevega napada na SZ komunisti mirujejo. V tem času edino obračunajo s starimi komunisti Srebrnaj in Hebrang v ZG ki ju izdajo Ustašem enako v BG nareidjo z Mustafo Golubičem ter prevzamejo edino radio postajo ki ima zveze z Moskvo. Ko se začne napad na SZ najprej začnejo z ubijanjem antikomunistov, premožnih ljudi, večjih kmetov in politikov kar sprovocira odpor. Po Užiški republiki kjer so pokradli zlato iz banke in za sabo pustili pasja grobišča se zatečejo pod okrilje Paveliča, ki jim da popoln mir v Bosni ker imajo dogovor da bodo skupaj napadali četnike kot največjo silo v Jugi ki se bori za monarhijo. Ker zaradi velikih represalij Mihajlović preneha z vojaškimi akcijami in se omeji na rušenje mostov in železnice to priložnost pograbi Borz ker mu pač ni mar za žrtve in prične s provokacijami ter napada Nemce kjer so ti v manjšini. Ko ga ima Hitler dovolj pride do ofenzive na Neretvi, ki jo Nemci prekinejo zaradi dogovora o izmenjavi ujetnikov. Pri Sutjeski Angleži že polno podpirajo Broza in po veliki sreči mu uspe uiti iz obroča. Angleži pač rabijo heroja, ki bo njihov trojanski konj ki bo vrtal luknjo v Stalinovo barko. Stalin mu nikoli ni zaupal ker je zelo verjetno poznal ozadje. Angleži ga rešijo iz Dvarja in pripeljejo v Bari in potem na Vis ko je bilo že dovolj varno. Po vojni so med njim in Stalinom konstatna trenja zaradi Brozovega umešavanja v politiko Bolgarije, Grčije in Albanije tako pride do Inform biroja ko se končno razkrije kdo je Broz saj Juga poszane nefromalno južno krilo Nata. Vse zadeve v zunaji politiki je urejal Vladimir Velebit. Neuvrščeni so ideja Churchila ki jo ponudi Brozu Naserju in Nehruji s tem UK ohrani vpliv v deželah tretjega sveta bivših kolonijah. Broz do leta 1971 dobi okrog 150 milijard usd finančne pomoči še toliko cca pa mu zahod uredi preko poslov z vojaško opremo ki se proizvaja v Jugi. Po letu 72 so samo še posojila. Leta 1968 se ameriški svet odloči, da krene v razbijanje SZ in Juge ne rabi več. To se potrdi v Trilaterali in kasneje okoli 1974 na zasedanje skupine Bilderberg, od tam vrh komunistov z Brozom pridobi to informacijo vendar se o njej ne pogovarja. SDV začne priprave po demokratičnih volitvah in dela zelo skrbne sezname kdo bo prevzel podjetja vitalnega interesa za režim po demokratičnih volitvah. Gre za zelo skrbno izdelam seznam glede, medijev, gospodarstva, sodstva, policije itd. kratka kot leta 1941 se oni pripravijo na spremembo sistema. To kar živimo danes se samo posledice teh dogodkov.
Simona, odličen in neizprosen zapis, ki dreza v bolečo gnojno rano naše tranzicijske zmedenosti. Tudi komentar Janeza Kranjskega pravilno odpira obveščevalne povezave (od Londona do Kopiniča), a če želimo resnično razbiti to mitološko meglo, si moramo postaviti osnovno materialistično vprašanje: Cui bono? Kdo je imel od delovanja tega geopolitičnega “eksperimenta” največje oprijemljive, dolgoročne in ozemeljske koristi? Če odmislimo pravljice za ubogo gmajno, se moramo osredotočiti na hrvaški in posledično vatikanski izkupiček Titove vladavine.
Po vojni je uradni aparat sistemsko prikril prave razsežnosti grozljivih ustaških zločinov v Jasenovcu, s čimer se je preprečila resna denacifikacija Hrvaške. Alojzij Stepinac, ključni ustaški verski in politični hujskač, je bil skozi procese v javnosti in kasneje v praksi povsem politično rehabilitiran.
Pridobitve na račun Slovenije:
Zgodovinsko slovenska Primorska, Istra in severni Kvarner so bili pod Titovo taktirko hladnokrvno predani Hrvatom, s čimer se je Slovenijo trajno odrezalo od odprtega morja.
Pridobitve na račun Srbije:
Medtem ko je Tito s sodelavci edino Srbijo geopolitično pohabil in razkosal z vzpostavitvijo dveh avtonomnih pokrajin (Kosova in Vojvodine), Hrvaški – kljub ogromnemu številu večinskega srbskega prebivalstva v Krajini in delih Slavonije – ni določil niti milimetra avtonomije. Nasprotno, Hrvaški sta bili velikodušno priključeni rodovitna Baranja in del Srema, s čimer se je hrvaški teritorij načrtno širil v panonski prostor na račun zgodovinskih srbskih pokrajin, pravoslavni geopolitični faktor na Balkanu pa je bil trajno oslabljen. Če upoštevamo, da je bila Hrvaška že od nekdaj vatikansko-habsburški projekt, spretno voden pod vladarskim plaščem madžarske krone, ki je odtrgala ogromna zgodovinska slovenska ozemlja (Slavonija, Medžimurje, Kotar …) od matice z namenom vzpostavitve militantne katoliške države, ki bo nosilka križarskega pohoda proti pravoslavju, je Titovo radodarno nagrajevanje Hrvaške z ozemlji jasen indic, čigav operativni podtaknjenec je bil v resnici. Uradna biografija o sinu revnega kmečkega kovača iz Kumrovca se sesuje ob stiku z realnostjo njegovega obnašanja, saj aristokratska drža, visoka omika, vrhunsko igranje klavirja, polna sabljaška in jahaška šola ter absolutna domačnost med svetovnimi kraljevskimi in imperialnimi vrhovi niso priučljive veščine, ampak moraš z njimi zrasti.
Blog “Najdeno pod dvignjenimi kamni” in priloženi slikovni material Josip Broz – Otto Habsburg.jpg (https://buchela.blogspot.com/2014/01/otto-habsburg-josip-broz.html) ponujata neizprosno vizualno in antropološko analizo. Neverjetna, skoraj identična fiziognomska podobnost (profil, lobanjska struktura, poteze obraza) med Titom in habsburškim nadvojvodo Otom “Lepim” (Otto von Habsburg, 1865–1906) odpira upravičeno domnevo, da je bil dosmrtni jugoslovanski samodržec v resnici skrivni plod habsburške elite. Veliko je domnev, da bi naj bila “Titova” mama Poljakinja plemiškega rodu. To je potrdila tudi raziskava ameriških obveščevalcev, ki so preučevali Titovo izgovorjavo in zaključili, da je nedvomno njegov maternji jezik poljščina ali ruščina. Mama in bodoči Tito sta bila kasneje predana v oskrbo in šolanje dunajskemu židovskemu bankirju. Da bi naj bilo njegovo pravo ime Walter, je nebistveno.
Preprostim ljudem je danes popolnoma neznano, da se je plemstvo načrtno in skrbno plodilo v tisočkrat večjem obsegu, kot je bil tisti uradni, zakonski. Pokojni mariborski stavbenik Jože Požauko, izjemen praktik z ogromnim znanjem statike (ki je v Mariboru rešil 400 let star JV obrambni “vodni” stolp pred dvigom vode zaradi jezu nove hidroelektrarne Zlatoličje – 1500 tonsko stavbo je v celoti dvignil za skoraj tri metre – in pomembno sodeloval pri obnovi Skopja po potresu), je bil tesen prijatelj mojih starih staršev. Večkrat sem bil prisoten pri pogovorih, ko se je spominjal sanacije samostanskih stavb v Solnogradcu (Salzburg). Nune so mu takrat iz hvaležnosti pokazale velikansko, strogo varovano knjigo, v kateri so bili natančno popisani vsi neuradni, zunajzakonski otroci cesarja Franca Jožefa. Po njegovi oceni je bilo v tem obsežnem in natančnem spisku navedenih med 400 in 500 cesarjevih skrivnih potomcev. To načrtno razplojevanje je budno in skrbno spremljala Rimskokatoliška cerkev, ki je vodila registre in kasneje prek svojih omrežij usmerjala, financirala in nadzorovala kariere teh neuradnih potomcev na ključna mesta v Evropi. Nobenega razloga ni, da bi nadvojvode (vključno z Otom Lepim) ne počeli enako.Da ta dinastična popkovina z Vatikanom in Hrvaško nikoli ni bila pretrgana, dokazuje fascinantna sodobna podrobnost iz samega vrha rodbine Habsburg-Lothringen. Sedanja najmlajša generacija te dinastije – pravnuki zadnjega uradnega avstrijskega cesarja Karla I. (otroci trenutnega šefa rodbine Karla von Habsburga) – nosijo izrazito hrvaška zgodovinska imena. Karlov sin in uradni prestolonaslednik dinastije se imenuje Ferdinand Zvonimir, hči pa Gloria Maria Bogdana. Da avstrijski nadvojvode sredi Salzburga svojim najožjim dedičem v 21. stoletju nadevajo imena srednjeveških hrvaških kraljev, ni naključna modna muha, ampak jasno priznanje, kje leži ključni geopolitični interes njihovega imperija. Generacija mojih starih staršev, rojena okoli leta 1900, ki je še imela živ zgodovinski spomin, je Titu povsem naravno in brez ovinkov rekla “zadnji Habsburžan”. In imeli so prav. Ko potegnemo črto pod vse te “skrivnosti”, se slika izriše z absolutno jasnostjo: biološki habitus visoke aristokracije, tuja fonetika, tajni registri Cerkve v Salzburgu, antropološka identičnost z Otom Lepim na fotografijah ter – predvsem – brutalna materialna dejstva na terenu. Tito je bil vatikansko-habsburški podtaknjenec z eno samo vrhovno nalogo: pod krinko komunističnega internacionalizma in “bratstva in enotnosti” rešiti genocidno Hrvaško pred zasluženo denacifikacijo, jo ozemeljsko maksimalno okrepiti na račun uničenja slovenskega morja in srbske panonske nižine ter jo pripraviti kot vatikansko predstražo za prihodnje geopolitične spopade. Dokler teh materialnih in genealoških dejstev ne razčistimo, bomo ostali zmedene žrtve sedanjosti, ki nasedajo lutkovnemu gledališču med SDS in kvazi-levico, medtem ko nam pod preprogo kradejo še tisto malo suverenosti in kulture, kar nam je ostalo.