Plapolanje zastav

Napovedana prepoved izobešanja tujih zastav na pročeljih državnih institucij, ki so po samovolji politikov plapolale celo na ministrstvih ali na predsedniški palači, je zgolj osnova zavedanja pomena samostojne države s težnjo po suverenosti in tudi zavedanja, čemu služi politika! Zastava nosi najvišji simbolni pomen državnosti, ki se ne more povezovat z nobeno zastavo druge države iz kakršnega koli razloga že, saj vihranje zastave na pročelju državne ustanove opredeljuje narod in državo v temelju. Državljani in celo politiki države, ki tega ne razumejo, pomeni, da so v temelju izgubili osnovno domovinsko zavest.

Da se kaj takšnega sploh zgodi, je razlog seveda v ponotranjeni globalistični diktaturi kapitala, ki že desetletja razbija identiteto in kulturo narodov, iz držav pa ustvarja le podjetja, v katerih rotira delovna sila, domača ali priseljena. Masovna rotacija delovne sile pa služi nižanju ali ohranjanju nizke cene dela. Zato od lažnih levičarskih politikov poslušamo frazarjenje, kako je bojda za tvorno sodelovanje v družbi pomembno le bivališče, šihtanje in plačevanje davkov. To naj bi pomenilo enakopravno sodelovanje v lokalni skupnosti in pravico do volitev. Zgolj ekonomija. Lokalne skupnosti pa seveda sestavljajo državo. Kultura družbe oziroma naroda v širšem pomenu besede bojda ne šteje nič. Kaj šele v ožjem pomenu besede. Zakaj pa bi, če se tudi državljane vedno bolj razume le kot prebivalce. Prebivalci, ki pač šihtajo in za razliko od nosilcev kapitala moči plačujejo davke. Danes tu, jutri tam. Tu ali tam je pač neka država, ki nosi nekakšno ime. Stopnjevanje takšne mentalitete vodi na pot, na kateri tudi prebivalci niso več prebivalci, ampak postanejo v pravem pomenu besede le taboriščniki. V parlamentu ali predsedniški palači čepijo neki politiki, ki nezavedno in delno tudi zavedno izpolnjujejo voljo najmočnejših geopolitičnih diktatorjev kapitala s svojimi lobiji. Za to so malo bolje plačani in karierno obdarovani kot ostali taboriščniki v državi.

Tovrstne politične sluge recitirajo raznorazne fraze, floskule in propagando kot pokvarjeni roboti. Kot na primer floskulo, ki smo jo na državni proslavi slišali z obeh osnovnih polov politike, da moramo postat enotni. Čeprav je jasno, da za kaj podobnega ni osnovne intelektualne in mentalne osnove v družbi. Ta je že zdavnaj zdesetkana in marginalizirana. Poenotenje ne obstaja, obstaja le razumevanje, znanje in posledična intelektualna poštenost. Brez razumevanja, zakaj se nekaj dogaja in kako, ni možno sklepat nikakršnih plodnih dogovorov in kompromisov. Ker ne obstaja osnovna intelektualna poštenost.

Ob govoru predsednice so se zaslišali bučni žvižgi. Na srečo ob pravem trenutku. Predsednica države še vedno frazari o domnevnih težnjah po zatiranju nevladnih organizacij oziroma civilne družbe, kot da se ne zaveda, proti katerim nevladnim organizacijam in zakaj se razvija nezaupanje in odpor. O teh nevladnih organizacijah še vedno floskulari kot o civilni družbi. Kar je skrajno žaljivo do zatrte civilne družbe v državi. Iz tujine in servilne notranje politike obilno financirane nevladne organizacije z jasno globalistično politikantsko agendo pač niso civilna družba. Se pa resna civilna družba v takšnem ugrabljenem okolju ne zmore oblikovat. Zaradi finančne siromašnosti in politične diskriminacije. Ta ista predsednica prav tako ne razume privilegiranosti manjšine v družbi, ki se lahko edina ponaša z lastno zastavo, parado vsako leto in s številnimi klubi, institucijami in podpornimi strankami v parlamentu. Tudi to je seveda povezano s finančnimi tokovi in političnimi diktati struktur kapitala na globalni ravni. Predsednica nič ne vidi in nič ne sliši. Vse to in še marsikaj spodbija suverenost in identiteto države. Osebe na vrhu politike moči, ki nič ne vidijo in nič ne slišijo, se pa znajo s pomočjo stilistov ogvantat in z globokim preudarnim glasom izgovarjat puhlice. Da zveni in deluje bolj žlahtno. Embalaža!

Rezultat pogreba osnovnega zavedanja pomena države je med drugim tudi to, da po volitvah, na katerih volivci v ugrabljeni državi že dolgo nimamo realne izbire, posamezni hlapci tujih kapitalskih lobijev, ki šihtajo po položajih moči in nekateri čepijo v parlamentu, izobešajo tudi te in one zastave na državne instutucije. Enkrat plapola ukrajinska zastava, s čimer so nas ob drugih ukazanih ukrepih praznoglavi snobistični pajaci brez kakršne koli utemeljene logike suverene države in konsenza z ljudstvom pehali v vojno proti slovanski velesili Rusiji za interese ameriških in britanskih okupatorjev usihajoče Evrope. Drugič plapola palestinska zastava – kar služi hlinjenju solidarnosti in lažne pokončne drže, ki v praksi realpolitike in ekonomije sploh ne obstaja. Zastava kot nateg in epp za prevarantske dobrodelne aktivnosti, ki pojebanim zagotovo daljnoročno ne bodo pomagale nič. Tretjič onesnažuje arhitekturo kičasta mavrična zastava, ki simbolizira ekonomsko in finančno privilegirano organizirano manjšino, kar je v posmeh in diskreditacijo vsem drugim, bistveno bolj deprivilegiranim, siromašnim in diskreditiranim skupinam. Kaj še sledi, da bi lahko ti ali oni plačanci kapitalskih lobijev brez osnovne narodne, kulturne in intelektualne zavesti ter politične razgledanosti izražali hlapčevsko uslužnost svojim gospodarjem. Gospodarjem, ki jih mnogi niti ne poznajo in jih to dejstvo niti ne briga, dokler se jim zdi, da kujejo psevdokariero in bolje služijo, kot bi se sicer znašli na podivjanem trgu dela.

Zato je v okviru aktualnega državnega praznika in proslave nekaj najbolj smiselnega, kar se je izcimilo letos, da bi bil sprejet vsaj zakon, ki zapoveduje državno zavest na osnovni ravni. Torej prepoved mahanja s tujimi zastavami in zastavami raznih kapitalsko privilegiranih psevdoaktivizmov, ki z naravo realnega aktivizma nima nobene zveze.

Vstopili smo v prihodnost multipolarne realnosti in brutalne delitve interesnih sfer, ki je šele v zagonu. V tej situaciji ne bo nič bolj pomembno kot zavest nacionalne in državne suverenosti. Država, ki je vajena le nagrajevanja za hlapčevanje tujemu gospodarju, bo propadla. In to kmalu. To pomeni, da nismo v zavidljivi situaciji, glede na to, da nam še vedno vladata dva navidezno razklana pola tranzicijskih dobičkarjev, ki so vajeni le pridno šihtat za tujega gospodarja in bore malo strateško premišljat politično in zgodovinsko realnost. Ujetniki mitov in legend se ne bodo dobro znašli. V prihodnosti, v katero smo že vstopili, ne bo dovolj niti za goli obstoj le šlepanje in kimanje sili moči, ker se bodo povezave in spori menjali hitro in verižno. Včeraj zaveznik na enem področju bo jutri nasprotnik na drugem področju. Zavladala bo zmeda, kdo je kdo in kdo je s kom. Zmeda za vse ideološke blazneže in žrtve propagandnih pravljic seveda. Strateška fleksibilnost, realna razgledanost, razumevanje stav v ozadju in sposobnost prodornosti bodo v politiki izjemnega pomena. Vehementno kričanje raznih emocionalno psevdomoralnih izjav in sodb na dveh osnovnih ideoloških predpostavkah iz prejšnjega stoletja bo odpihnjeno s političnega parketa.

V prihodnosti bo zaželeno, da bi bili v povprečju še bistveno bolj zabiti, krožkarsko pripadni in vodljivi. Nihče ne bo od vas pričakoval, da ste razgledani, ozaveščeni, budni in odporni na sugestije, ampak ravno obratno. Lahko boste postali dokončno totalno nepismeni in nedojmljivi za vse, kar presega oglasno sporočilo, v vseh ozirih. Lahko se boste vdali in plavali s tokom. Kričali “leve” ali “desne” bedarije po navodilu in oprezali, kje je kaj za pusta hrusta. Vendar ne bo več nikjer nič za pusta hrusta. Drobtin za rajo namreč zmanjkuje, pa tudi interesa ni več, da bi jih pometali na tla, ker se vzpostavljajo manj potratni in bolj tehnološko dovršeni vzvodi za discipliniranje zmedenih, naivnih in norih.

Države, ki so se bile do zdaj vajene borit za suverenost in obstoj, ker niso bile prodane ZDA ali podružnici EU in Natu, so že in bodo še bolj v veliki prednosti, kajti način delovanja v okviru geopolitike bo v bodoče bistveno bolj podoben izzivom in načinu delovanja, ki so ga te države živele, trpele in izvajale že do zdaj.

Poenoteni ne bomo nikoli, kar je jasno vsakomur z vsaj eno delujočo sivo celico. Kot družba pač ne. Poenotenost sploh ne more obstat, razen kot prehodno sektaško zatočišče ali krizna faza v primeru najhujših kolektivnih nesreč. To je namreč jedro komunizma. In komunizem zaradi egalitarne narave daljnoročno prostovoljno ne more obstat. Za razliko od socializma, ki je nekaj povsem drugega in se zaradi udarov pohlepa starih kapitalskih psevdoelit in nesposobnosti vsiljenih politikov ni uspel razvit in ustalit še v nobeni državi.

Lahko se pa v dani situaciji poenoti politična kamarila – kot se je že nekoč – pri dokončem izropu državne zlatnine in srebrnine.

Ljudstvo pa bi se naposled lahko poenotilo predvsem v tem, da se začnemo zavedat, da se moramo učit, poslušat in razumet, ker bomo sicer končali kot ponovno naplahtani bebci. In tokrat bomo verjetno naplahtani kot čoravi državljani Slovenije zadnjič in za vekomaj.