Benignost slovenskih političnih afer in malignost zamolčanih kontekstov

Ob spremljanju zadnje oddaje Tarča sem od zehanja skoraj poniknila v tridnevni spanec, ko se je voditeljica po resnem prispevku o preiskavi, delovanju in osupljivo samozavestno izrekanih lažnih izjavah Andreja Ribiča lotila dolgočasnega šihta, po katerem nas je morala skoraj tretjino oddaje najprej morit z zlajnanimi očitki Zoranu Stevanoviću, kakšen nedoumljiv štirikratni obsojenec in manipulator je. Med Andrejem Ribičem in Zoranom Stevanovićem obstaja seveda enormna razlika v teži pri smiselni pozornosti na kriminalko, z vsem moraliziranjem v paketu. Govorimo o razliki med žongliranjem s kakšnim tisočakom v uličnem kruhoborstvu in milijoni davkoplačevalskega kapitala pod varno zaščito preveč ugrabljenega državnega aparata, vključno z opevano pravno državo. Kar je znanega v zvezi z devianco iz preteklosti Stevanovića, ustreza približno 60% tipov, ki sem jih kot precej družabna oseba spoznala v mladosti. Klinc. Sem pač rojena Ljubljančanka in postsocialistična tranzicijska generacija pri vstopanju na Zahodni kapitalistični trg dela, ki ga sploh poznali nismo. In nisem prepričana, če je bil Kranjsterdam, od koder izvira Stevanović, res mestni prvak v trendu snovanja tovrstnih frajersko dekadentnih in finančno akrobacijskih zgodb, ki danes ne smejo zvenet frajerske, splošno razumevanje ekonomske morale je pa itak na ravni zdresiranih kravatarskih daviteljev, kar je nesprejemljivo za vsako socialno razvito civilizirano bitje.

Erika Žnidaršič torej stoji sredi studia in uprizarja šov zgražanja, ker je bil Stevanović nekoč nekomu dolžan dva jurja in ni vrnil dolga, dokler ni bil pravno v to prisiljen. Ne vem niti, ali ni vrnil, pa bi lahko, ali ni vrnil, ker ni mogel. Ne vem, ali je bila gospa zaradi tega lačna ali dovolj premožna in le besna na Stevanovića, ker … ne vem, zakaj. Ne vem tudi, čigav avto neki je Stevanović ponudil za kritje dolga, saj sicer državljani ne uspevamo kar ponujat tujih avtomobilov naokrog. Vem pa, kako so omreženi dobičkarji na vrhu upravljanja z državo absurdno zapufani in kako legalizirano ali rehabilitirano kradejo vsem nam, dokler in če jim ne nastavi kakšne pasti nasprotni mafijski lobi, da se morajo reveži začet včasih ukvarjat celo s profesionalno politiko, da bi ohranili nadzor nad organi pregona. Pa še tresejo se jim hlače, revežem, da se jim ne zgodi kakšna nesreča. Včasih čepijo na denarju in razmišljajo celo o samomoru, ker bi jim šel lahko v franže jeben ugled, ki ga v resnici nikoli niso imeli.

In če ima Stevanović slučajno kakšne ponotranjene vizije ameriških kapitalističnih sanj v glavi, kako bi bilo krasno, da postane eden izmed teh davljenih kravatarjev, ki na ves glas lajnajo floskule o spoštovanju pravne države, mi je žal zanj, ker se bo zgrešena ambicija slej ko prej klavrno končala. Če slučajno skuša zato prepričat, da ni bil nikoli za nič obsojen, če zato promovira ekonomski program proti socialni državi, se globoko priklanja ustavi in absolutni nekaznovanosti, medtem ko se namesto za dva jurja zdaj kot pojem uspeha v mafijski državi morda cufa za kakšno legalizirano lopovščino vsaj dveh milijonov ali kaj podobnega. V tem primeru menim, da bo propadel kot usran golob. Njegova volilna baza ga namreč zagotovo ni in ga ne bo volila, ker bi menila, da je eden izmed teh razvajenih lažnivih japijev, ki ne bi preživeli dneva v divjini, ampak ga je izvolila kot ljudskega silaka, ki prenese več in kruhoborstvo na več frontah pozna in razume in gre filmsko v boj ravno proti tem razvajenim prodanim hinavskim kravatarjem. Izvolili so ga kot nekakšno sodobno varianto Ivana Krambergerja, ki se zaveda, da ga ne bo varovala opica na rami, pa mu zato odpuščajo tudi kakšne sumljive tipe v ozadju. Da le niso legalizirani lopovi iz razvajenih meščanskih familij. V ta film se dobro vklaplja tudi bojevita Katja Kokot. Sekira in lopata s podeželja proti meščanski samovšečnosti. Če imata tranzicijska dobičkarja Nataša Pirc Musar in Robert Golob lahko svoje varnostnike, jih ima lahko pa tudi Stevanović, mar ne. Verjetno so bolj zaupanja vredni od ekipce predsednice države, a pustimo te podrobnosti zaenkrat ob strani.

Stevanoviću gre gonja zelo na roko, kot vsakomur, iz katerega legalizirana mafija z napadi ustvarja žrtev. Vendar pa sam to prednost kvari, ker izraža sumljivo željo, da bi obveljal za na videz uglednega politika brez kartoteke kot na primer Luka Mesec, proti kateremu se na vso silo bori. To je tisti ugledni in z Robertom Golobom kooperativni Luka Mesec, ki je bil štiri leta minister za delo in ni storil nič, da bi številnim mijičem na trgu kakor koli otežil, kaj šele preprečil izkoriščanje delavcev za obstoj podjetja, za kar bi se mu moral Boris Mijić zahvalit. A kaj ko ga je ravno ta Luka Mesec najbolj napadal, kot da bi bil ugleden aktivističen borec za pravice delavcev. In noben novinar ga ni nič vprašal, kaj, zaboga, je počel na ministrstvu za delo, da je lahko Boris Mijič prišel iskat zaveznike za bistveno bolj donosne in varno zaščitene mutne posle pač tja, kamor se pride s takšnimi nameni. V parlament. Če lahko uleti na sceno Jankovićev šihtar Robert Golob, lahko pa tudi Boris Mijič, če ne bi živeli v prikritem kastnem sistemu, mar ne? Tudi Boris Mijič je pravno ugleden, enako kot Luka Mesec ali Zoran Janković ali Robert Golob ali Andrej Ribič ali … Ma, polno enako uglednih se nabira, mar ne. Niso pravnomočno obsojeni. Torej vsi enako nedolžni in ugledni. Si želi Stevanović postat tako ugleden kot pravnomočno neobsojeni »good fellas«, da zaradi tega Eriki Žnidaršič ne zna pač na kratko odgovorit, ja, obsojen sem bil za dva kurčeva jurja in jih vrnil z obrestmi, pa kaj. V tem primeru ga Erika Žnidaršič ne bi mogla zafrkavat v glavo po uradni medijsko-politični dolžnosti 20 minut, ker Stevanović ne bi nikoli podajal deplasiranih izjav, da v parlamentu ne bi smel sedet nihče, ki je bil kadar koli za kar koli obsojen. A res? A tudi nekdo, ki je bil nekoč obsojen, ker je zares lačen res ukradel sendvič? Ma, ne, Stevanović, ti nimaš te volilne baze. Na srečo. In če te sreče Stevanović ne bo znal cenit in uporabljat v politiki, bo pač to srečo izgubil mnogo prej kot do leta 2030, tudi če bo do takrat sedel na čelu parlamenta. Obisk Moskve je velika in pri skoraj gotovo večini državljanov zelo zaželena poteza, ne more bit pa vse. Moskvo bo glede na trende slej ko prej nekdo “from Slovenia” milo prosil za sodelovanje.

Pa nekoga v kranjskem lokalnem establišmentu je Stevanović ozmerjal in bil obsojen za razžalitev. S to isto osebo pa je kasneje krasno sodeloval v drugi bitki. A vidite, kako to gre v politiki. Pa v osebnih odnosih prepogosto tudi. Bojda podrobnosti rumenih zgodbic niso pomembne, ker naj bi bili mi skrajno resni ljudje in nas briga le surovo dejstvo v imenu spoštovanja pravne države. Pomembno naj bi torej bilo le dejstvo, da je bil nekdo štirikrat obsojen in pika! Kriminalni rekorder v obsodbah je znan in to je to, kar nas zanima in briga! Ta obsojen rekorder je torej najhujša grozota v našem političnem prostoru, saj smo prešteli, kdo je rekorder. 1+1+1+1=4. Tako si zadeve razlagajo v deželi bralno in matematično polpismenih. Sicer pa tudi pravna pismenost vrednoti dejanja med prekrški in kaznivimi dejanji, pa tudi med težo kaznivih dejanj, kar vpliva na različno vrednotenje končnih sodb v razponu teže sankcij. A za Slovence je to lahko že preveč zapleteno.

Da ne bo pomote! Na floskulo v imenu obrambe pravne države se osebno požvižgam. Ta floskula ima smisel za utrjevanje zaupanja v pravno državo do določene znosne meje, ki se je na žalost v tej državi že zdavnaj zrušila. Vemo, da naša pravna država ne deluje zadostno. Že od tranzicije dalje, o čemer premalo državljanov premalo ve in še manj hoče vedet. Če bi vedeli, nikoli ne bi bila za predsednico izvoljena Nataša Pirc Musar in še manj Robert Golob. Morda tudi Janez Janša ne, ampak v to nisem povsem prepričana, ker Janša 2. republiko v boju z dominantnimi tranzicijskimi lobiji, ki so s pomočjo tujih sil ugrabili državo, še vedno gradi. Zgodba o Janši je drugačna in njegov kult osebnosti med nezanemarljivim deležem Slovencev predvsem na podeželju je drugačen. Nasprotna tranzicijska sila lahko proti Janši goni domobransko zgodbo, antiRKC sentiment in … Na njihovo žalost se ne morejo več niti pretvarjat, da so oni predstavniki socialne države in pravic delavcev, Janša pa predstavnik ideologije trdega izkoriščevalskega kapitalizma. Zdaj že zadostna ljudska masa vendarle ve vsaj to, da so oboji sluge korporacijskega kapitalizma, bolj prisebni pa se tudi že zavedajo, da volilni pristop domnevno manjšega zla državo in družbo vodi v prepad. Da ne obstaja manjše zlo, ki bi zaviralo usodo države, ker niso popravljeni temelji, na katerih država stoji. Zato so tudi aktualne propagandne puhlice o ugrabljeni državi interesno skope in ne kažejo realnega položaja Slovenije od tranzicije dalje. To pa pomeni, da javnost večinoma ne razume prave narave diagnoze težave in se zato zaganja v drevo, medtem ko gori gozd. Velja tudi za primer Black Cube, ki ni primer Black Cube, še manj zgolj problem Janeza Janše, ki naj bi včeraj uvozil Mosad in Izrael v državo. Tovrstne podtaknjene naivnosti lahko potolažijo tri mlade aktiviste, ki se še rodili niso, ko je državo še kako nadvladoval in nadziral tako Mosad kot še bolj CIA. Ampak več o tem kdaj drugič. Vrnimo se ob resnih geopolitičnih problemih k … nekemu Mijiču.

Afera Mijič bi se z odstopom poslanca razrešila v enem dnevu, če tega ne bi preprečeval skrajno disfunkcionalen in škodljiv zakon, ki zapoveduje, da poslanci ne smejo odstopit s položaja najmanj šest mescev, da ne bi bile potrebne sila potratne nadomestne volitve. Po šestih mescih pa lahko poslanci odstopajo s položaja, kakor jih je volja in zaradi česar koli že, in sedež v parlamentu zasede naslednji na spisku stranke z največ glasovi strankarskih kandidatov na zadnjih volitvah. Kaj takšnega se še nikoli ni zgodilo in stranke so vedno raje počakale, da se izteče polletna blokada, kot da bi na nadomestnih volitvah izgubile poslansko mesto. Še posebej majhne stranke. Državljanom tudi ni v interesu, da se za nadomestne volitve zapravi okrog 20 milijonov, razen če gre za populacijo, ki ji nobenega milijona ni škoda za oviranje stranke, ki ji pač ideološko ni po volji.

Ta zakon je povsem deplasiran, ker ne prispeva k ničemur smiselnemu, saj se zavajajoče obnaša, kot da živimo v državi s preferenčnim volilnim glasom, ki ga pa še vedno nimamo, kljub jasno izraženi volji na referendumu. Zakon namreč šestmesečno blokado postavlja z idejo, da naj bi vsaj pol leta preprečeval strankam, da bi takoj po volitvah namestili na položaj poslanca svojega neizvoljenega kandidata, medtem ko bi za volitve postavili na listo nekoga, za katerega sklepajo, da je volivcem bolj všečen. Takšna ideja bi imela smisel (čeprav je omejen rok smisla itak farsa) le v primeru, da bi volivci dejansko volili poslance. Vendar jih po našem proporcionalnem sistemu ne volimo s preferenčnim glasom, pa so zato tudi nadomestne volitve, ki potekajo po logiki večinskega sistema, neosmišljena bedarija, ki se ji vse stranke pač izognejo. In Resnica ni nobena posebnost pri tem. Posebna je le zato, ker se ji je farsa s poslancem zgodila v roku prvih šestih mescev. Kot da poslanec Mijič čez sedem mescev ne bi bil več enak poslanec Mijič, ki in ker bi bil lahko vržen iz stranke čez noč. In potem bi bili vsi srečni, ker Mijič ni več poslanec? Ali pa bi bil morda še vedno poslanec, saj bi lahko postal samostojni poslanec, če bi ga stranka pač vrgla iz stranke, nadomestne volitve pa po šestih mescih niso potrebne. In tudi to se je v preteklosti že zgodilo.

No, pa pomislimo, kaj se bo zgodilo oktobra, ko Boris Mijič zelo verjetno ne bo več poslanec stranke Resnica? Vas sploh briga? Kajti bistvo zgodbe je v resnici v tem, da ni obsojen za kar koli. Ni za rešetkami. Torej ni ničesar kriv, dokler mu krivda na sodišču ni dokazana, mar ne? Ali za Mijiča ta pravna floskula, ki žal nima veze z realno krivdo ali nedolžnostjo, ne velja? Zakaj pa zanj ne bi veljala? Se vam zdi, da veste preveč, mimo disfunkcionalne pravne države? Razumem. Tudi meni se tako zdi. A kaj ko se moralistične puhlice v deželi hinavcev uporabljajo le po potrebi.

Poslanec Mijič, ki je že leta z družinskim podjetjem gradbenega podizvajalca deloval špekulantsko in delavce puščal na cedilu brez dohodka, v vseh letih takšnega delovanja ni bil pravno sprocesiran. In – kot kaže – je tako deloval precej brez zavor, ker ni nobena izjema. Zakaj bi podjetje pahnil v stečaj, če ni treba? Morda se bo zgodil mega posel, ki bo rešil vse. Upanje umre zadnje, mar ne. Povsem izpričano od organizacij, ki se ukvarjajo z opeharjenimi ali izropanimi žrtvami tovrstnih sistemskih pristopov, je, da je takšnih mijičev na terenu še ogromno. Tako veliko, da z lahkoto označimo pojav za sistemsko korupcijo, ki lahko deluje le zato, ker organi pregona in inšpekcije ne delujejo, odlično pa delujejo pravne sivine. V navezavi na Mijiča je bila spretno blokirana kakršna koli razprava o nujnosti sistemskih sprememb, da bi funkcionalna pravna država na tem področju sploh obstajala. In zato se je zgodil celo črn humor z glavno vlogo Roka Snežiča, ki konstantno v obliki predstav za javnost in z lastnim zgledom opozarja na maligni skorumpiran oportunizem države z vsemi sodelujočimi lažno moralističnimi strankami. Snežič se očitno zaveda, da ga lahko tako biksa celo pred kamerami, ker ga podobno biksajo tudi lažno ugledni kravatarji in gospe z dnevno utrjeno zalakirano frizuro pri vrhu upravljanja z državo in si tudi oni ne želijo resnih sistemskih sprememb. Drugega razloga ni in ne more obstajat.

In v tej zgodbi se je najbolj aktivno predvidljivo angažiral ravno Luka Mesec! Predstavljal se je kot sokoordinator “levičarske” stranke, ki naj bi ji bilo posebej mar za delavce. V resnici smo pa spremljali burko nekdanjega ministra za delo, ki je bil na položaju štiri leta. In v vsem tem času ni nemoteno deloval le Boris Mijič, ampak še številni podobni primeri na terenu gradbeništva, kmetijstva, gostinstva, kakšne ribogojnice itd. Na en primer, ki je odjeknil v javnosti zaradi ustrezno hrupnega zastopanja Špele Mesesnel v imenu opeharjenih delavcev, Luka Mesec ni ukrepal nikakor, je pa podal izjavo, da se več ne da naredit. To je bilo nič. Nobenega zakonodajnega ukrepa ni predlagal in ničesar, kar bi morda vznemirilo koga, ki je drastično povezan z močnimi strankami. Luka Mesec je preprosto ubral taktiko napadanja enega nepridiprava brez kakršnega koli občutka odgovornosti za obstoj Mijiča in predvsem vseh bistveno močnejših figur na sceni, ki delujejo koruptivno povsem neovirano. In po možnosti uživajo v prijetnih kosilcih s predsednikom vlade, ki se mu je tudi minister Mesec pač podrejal. Ni bilo niti vprašanja v javnosti, ali Slovenija dopušča tovrstna koruptivna posla in celo suženjsko delo predvsem preko pretoka migrantov, ker točno tako država funkcionira navidezno ekonomsko uspešno?! Da se točno na takšen način sploh izvajajo številne infrastrukturne in druge dejavnosti?

Ali Slovenija stoji in pade na korupciji, ne le njena legalizirana mafija, ki vleče niti? Je bil napad na grešnega kozla Mijiča le težnja, da se pač čim prej umakne tipa v ozadje, hkrati pa demonizira eno nezaželeno stranko? No, odgovor na to vprašanje je nepotreben, ker ga poznamo. Ta isti Luka Mesec je s stranko celo podprl agencijo za uvoz Filipincev, v parlamentu pa udrihal proti s.p. – jevcem in jih predstavljal kot privilegirance, ki želijo neenakopravno plačevat še manj prispevkov v državno blagajno kot zaposleni v javnem sektorju. Kot da je retardiran in se ne zaveda razlike med nekom, ki se zaposli nekje z vso razpoložljivo infrastrukturo, promocijo, orodjem za delo in zagotovljeno mesečno plačo, in nekom, ki mora poskrbet sam za vse in ne dobi niti najnižje mesečne plače, če ne premosti vseh ovir s kupom predragih investicij in ne pridobi dovolj hitro odjemalcev za njegove še tako odlične storitve. Luka Mesec je pod Robertom Golobom pokazal brčice, občutka za položaj in pravice delavcev v 21. stoletju pač ne.

V aktualnih okoliščinah, ki se bodo še rapidno zaostrovale, obstaja velika možnost, da ljudje tudi res podpirajo ali volijo figure, ki so moralno bolj ali manj milo rečeno pravno sporne ali celo resno moralno sporne, da le obljubljajo, da bi od kriminalne države tudi državljani imeli kaj več od podcenjenega šihtanja v taborišču. Tudi upornike establišmentu s kriminalnim ozadjem začenjajo podpirat, ker le ti obetajo moč in vzdržljivost za boj z mafijo na vrhu držav. Ta trend se širi po celem Zahodu, začel se je pa po logiki stvari v ZDA. Zakaj? Ker bolj ko ljudje spoznavajo osupljivo mafijsko delovanje na vrhu držav ali organizacij, ki naj bi predstavljale branik mednarodnega prava, bolj dojemajo, da politika ni igra za tankočutne, občutljive in nepripravljene na vse oblike spopada oziroma vojne z najbolj lažnivimi, pohlepnimi in pokvarjenimi psihopati, ki ugledno govorijo in se oblačijo v ugledne civilne uniforme. Zgodbice o izjemno visokem pragu etike in vesti se izkazujejo za pravljico za otroke v realnem moralnem izplenu. Na primer slovenska basen o poslancu, ki je odstopil zaradi ukradenega sendviča, ki sploh ni bil niti ukraden, ampak bolj začasno neplačan zaradi jeze poslanca na blagajničarko, ki je ni ganila dolga vrsta čakajočih na storitev.

Pa poglejmo funkcionalnost tega izjemno visokega standarda? Kot prvo se skoraj nihče več ne spomni niti imena tega poslanca, ker je bil za stranko in za javnost tako pogrešljiv. Kot drugo pa ta “visok standard” ni rezultiral v nikakršni nagradi za poslanca ali stranko LMŠ, ki je na volitvah propadla. Propadla je tudi moralno, saj se je v politiki obdržal Marjan Šarec tako, da se je prislinil stranki Gibanje Svoboda, čeprav ni bil izvoljen niti on niti stranka. Zdaj vleče visoko plačo v EU parlamentu, čeprav vsi vemo, da je politični analfabet, ki je temu primerno potopil lastno stranko zaradi napačne kalkulacije pri izsiljevanju predčasnih volitev. Poslanec, ki je odstopil le zaradi jebenega sendviča, lahko mirno zaključi, da je bilo to milo rečeno neumno dejanje, saj zmagujejo karierno in politično le moralni bankrotiranci, ki se ne pustijo pregnat zlahka. In volivci v tej amoralni burki sodelujejo, saj vedno znova volijo ljudi, ki predstavljajo težkokategorne legalizirane lopove in pokvarjence v imenu »manjšega zla«. Preprosto nimajo izbire, pa vedno nasedejo tudi na propagando s še bolj zoženo izbiro. Da obstaja le manjše ali večje zlo 1 in zlo 2. Zlo 1 je prepričano, da je zlo 2 večje zlo. In obratno.

Stranka Resnica je desna stranka, ki zaenkrat izvaja vse po programu. Ja, tudi to, da sodeluje z Janšo, je logično, saj stranka ne more delovat v parlamentu izolirano in se mora za uspeh povezovat s sorodnimi strankami. Resnica ni v koaliciji, kot so obljubili (ker jim opozicija za začetek delovanja zelo ustreza), sodelujejo pa z desnico. Ker so po vseh ključnih programskih smernicah desna in suverenistična stranka. SDS se zaenkrat še odloča, ali bo prestopila k suverenistom, kamor je Branko Grims že odkorakal, ali bi še malo počakali, kaj se bo zgodilo v Nemčiji in v Franciji. Za SDS je pomembna predvsem Nemčija, kjer AfD že triumfira, ampak kriminalka na vedno večjih steroidih se bo še odvijala v boju za zahodno Nemčijo, kjer sicer suverenisti tudi že vodijo. Diktatura kapitala globalistov, ki preko stranke CDU in prilepkov vodijo Nemčijo že več kot pol stoletja, se trudi sicer z vsemi nedemokratičnimi vzvodi uničit in kar prepovedat stranko AfD, zaradi česar pa ji podpora volivcev le še bolj raste. Enaka zgodba se odvija v Franciji z Marine le Pen, na vrhu Italije pa je desna suverenistična stranka pod Giorgio Meloni že osedlana.

In v suverenistično desno in levo politiko spada tudi nasprotovanje vojni z Rusijo, konec financiranja Ukrajine in pod črto konec politike globalistov, pod kar spada tudi konec množičnih migracij. Treba je razumet, da tradicionalni desni suverenisti s Putinom na čelu vladajo tudi v Kremlju in so prepričali v smisel zavezništva že ogromen del tudi republikanskih volivcev v ZDA. V Nemčiji pa sploh in ravno zato stranka AfD tako raste. Suvereniste v Evropi podpira tudi nezanemarljiv del Silicijeve doline na tronu z Elonom Muskom. Obstajata dve okvirni poti v prihodnosti glede na razplet svetovne vojne, v kateri že smo, čeprav nam osebno še ne padajo droni na glavo. In v obeh smereh ima Izrael pomembno vlogo. Brez Izraela kot pomembnega igralca na zemljevidu se tehnobodočnost odvijala ne bo. Kar se dogaja zdaj, je le odločanje, ali bo treba za pomiritev javnosti bolj ali manj žrtvovat Benjamina Netanjahuja, da bi lahko propagandno rehabilitirali Izrael.

Za Izrael z vsemi Mosadovimi operacijami ni žrtvovanje svojih operativcev za višje cilje nič novega in posebnega, pa če je operativec Epstein, Maxwell, Netanjahu, vojaki na terenu ali pa civilisti. Izmišljotina pa je, da Izraelci sicer nimajo nič z vojno v Gazi in na Zahodnem bregu, ker velika večina državljanov podpira vojno v Gazi kot vojno proti Hamasu in Hezbolahu in še bolj močno podpirajo širjenje svojih naselbin na Zahodnem bregu. Prekinitev vojne bi podprli le v primeru, da bi s tem vrnili preostale žive ali mrtve talce. Prekinitev pač, ena izmed prekinitev, ki se ob pravem času spet nadaljuje, kot že desetletja nelegalnega širjenja Izraela. Netanjahu v Izraelu ni več visoko priljubljen, a to nima veze s politiko do Gaze in Zahodnega brega, ampak z notranjo politiko. Pa tudi z nezadovoljstvom, ker cilji v Gazi in na Zahodnem bregu niso še doseženi. Proti vojni je le manjšina Izraelcev z nekaj zvenečih intelektualnih glav.

Vse evropske države imajo izraelsko veleposlaništvo, le najmanjše države so priključene veleposlaništvom večjih sosednjih držav. In pozor!!! Na Irskem in v Španiji, kjer nekaj časa izraelsko veleposlaništvo ne deluje, ker sta se za razliko od Slovenije pod kronično hinavskim Robertom Golobom državi pridružili tožbi JAR, je veleposlaništvo maščevalno zapustil Izrael!!! Obe državi pa sta celo izjavili, da prekinitve sodelovanja z Izraelom ali zaprtja veleposlaništva ne želita, a je Izrael jezno vztrajal in so spokali. Torej tudi Irska in Španija, kjer ima v Madridu poslovne prostore tudi Black Cube, ne upata računat na prihodnost brez dobrih odnosov z Izraelom. Dober del kibernetske varnosti Zahoda – tudi v Sloveniji – sloni na izraelski tehnologiji in programskih rešitvah. Državi upata, da bo Netanjahujeva vlada padla, da se ogenj v Gazi prekine vsaj začasno, da bi lahko rekli, kako je Izrael nekaj drugega kot Netanjahujeva vlada. Kar pa preprosto ni in ne bo res. In razne izjave proti vojni v sklopu EU, vključno s priznanjem Palestine in druge prazne izjave, so žal res le prazne izjave! Diplomacija pač.

Konkretne pomoči Palestincem pa ni od nikoder. Tudi od premožnih arabskih držav ne, da ne bo pomote. Niti odstotka takšne pomoči z Zahoda ni, kot se je finančno in orožarsko zlila na primer v Ukrajino, ker so globalisti s svojimi korporacijami (tudi z judovskimi korporacijami) verjeli, da lahko premagajo Rusijo in s črpanjem resursov v Ukrajini popolnoma nadvladajo Evropo. No, zdaj niso več tako prepričani in že tuhtajo, ali bo možno ljudi nafopat v vojno z Rusijo, medtem ko se bodo ZDA posvečale težavam v konkurenci s Kitajsko. Ta plan do najkasneje leta 2029 je možno uresničit le na način, da se dovolj ljudi tako osiromaši in pritisne k tlom, da bodo šli vsaj fantje v vojno za plačilo pač. In točno ta smer se razvija v Nemčiji. Radikalno. In zato zmaguje AfD, ker je dejansko edina alternativa za Nemčijo, ki obljublja konec vojnih priprav in ponovno sodelovanje z Rusijo pri trgovanju z energenti ter posledično izboljšanje splošnega ekonomskega stanja. In ker tudi naša država funkcionira kot podružnica Nemčije, se je dobro tega dejstva malček bolj zavedat.

To so ključna vprašanja, spoštovani državljani in državljanke. Ne, ali bo nek Boris Mijič poslanec še par tednov ali bo odstopil jutri, da bi imeli nadomestne volitve za 20 milijonov za drugega totalnega brezveznika v parlamentu.