Russell Brand kot simbol zatona pravne civilizacije

Težko je napisat ustrezno formuliran prispevek o nečem zelo kompleksnem, pri čemer lahko hkrati predvidevamo, da pri mnogih slovenskih državljanih niso znane niti osnove dogajanja, čeprav je pristranskega kričanja po družbenih omrežjih veliko. Poanta zgodbe pa se ob molku etabliranih medijev še kako navezuje tudi na slovenski prostor, saj tudi v njem pomembno delujejo enake politično kapitalske strukture, z enako ideologijo, interesi, mehanizmi delovanja, cilji in podporo v mednarodnih krovnih strukturah ekonomskih “elit”. Primer je na žalost dovolj politično, psihološko in fenomenološko obremenjen, da je povsem podvržen populizmu, drhaljenju, čustveni razrvanosti in posledičnemu mnenjskemu kaosu. Ker je vpletena vsebinska barikada, ki se suka okrog pojma “posilstvo”, je podlaga za politikantsko manipulacijo idealna. Ko se v eter vrže izraz “posilstvo”, imate le dve možnosti, da bi izpadli moralen člen družbe. Da zgroženo kričite nad objektom propagande in se na horuk domnevno izkažete kot moralno ozaveščena oseba, ali pa raje okamenelo molčite, če se vam zdi, da nekaj ne štima. Politika se tega dobro zaveda, zato je jasno, da je postalo gibanje Metoo vrhunsko politično orožje za cilje, ki z ozaveščanjem na področju pravic žensk nima neposredne zveze. Žalostno in predvidljivo, a takle ‘mamo.

V primeru obsodbe Russella Branda, kar je predvsem od VB do ZDA razvpita tema že več tednov, je treba pojav umestit v dva različna predala.

Kratka zgodovina slave kurbanja

V prvem predalu se kopiči navzkrižni hrup različnih osebnih mnenj o novih definicijah posilstva in posledično konkretno o Russellu Brandu kot nekdaj medijsko čaščenem “donhuanovskem” liku na estradni sceni. Lik, ki je bil udarno spromoviran predvsem kot provokativen seks simbol in ultimativna vaba za ženske, je zdaj preimenovan v strašljivega spolnega predatorja in celo posiljevalca. Popolnoma isti mediji liberalcev, ki so znamko Brand ustvarili, promovirali in slavili kot ženskarja ter zbijali šale na račun simpatičnih podvigov kurbirja, so ga zdaj dvajset let kasneje sistematično linčali. Zdaj, ko je njihov pop kralj dokončno prestopil na nasprotno politično stran in ima tudi temu primerno novo publiko. Brand je bil leta 2006, 2007, 2008 in leta 2012 ponosni nosilec medijske titule Shagger of the Year (The Sun). Jebač leta ni nikogar na estradi motil, dekleta in ženske pa so še toliko bolj pridno stale v nepregledni vrsti fenic, da bi bile morda izbrane za fuk stoletja v zaodrju. Napovedal je cilj 5000 padlih žensk in mediji so navijaško kričali in se hihitali. Vrsta potrošnic pa je daleč presegala skromen cilj industrijskega fuka.

Zdaj smo v času politično zapovedanega moraliziranja. Zdaj se morajo vsi pretvarjat, da razumejo problem kurbirjev, ki žensk nikoli v zgodovini – tudi v času rokenrola, ko se je v imenu seksualne revolucije zvezdnikov Brandovega kova na sceni drenjalo za odvažat s kamioni – niso osrečevali, tudi če se je zdel hitro nadomestljiv fuk fantastičen. Ali pa ravno zato! Ne obstaja ženskam ljub, prijazen in fukoblagodejen kurbir, na drugi strani pa strašen grobijan in posiljevalec. Ko v igri dominance in omame seksajo med seboj neznanci, se dogaja marsikaj, tudi na ravni nesporazuma in tveganih izzivov. Brand je bil le generacijsko zapoznela papiga močno podprte ideologije od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko praktično noben rokenrol zvezdnik ni mogel postat ultimativen zvezdnik, če ni v skladu z zapovedanim narcizmom promoviral tudi kurbirski slog. Celo umirjen poetični romantik Leonard Cohen se ni izmuznil zapovedanemu hajpu za moške, ki morajo s kurcem nadvladovat fantazijo naivnih najstnic (mlajše so bile, tem bolje), da bi jih industrija sploh šlivila. In dekleta so v imenu seksualnega osvobajanja žensk igrale vlogo pohotnih pisano našemljenih in razgaljenih fufic v sadistično visokih štiklah, da bi jih bojda sploh kakšen zadet frajer plesišča šlivil.

Ampak zdaj, o, zdaj, zdaj se obnašamo, kot da naj bi bil to od nekdaj družben problem, ki se ga zavedamo in zdaj pogumno umeščamo v sodni aparat. Ampak! Nečesa se pa po političnem navodilu še vedno ne smemo javno izpovedano zavedat. Da je bil vsak seks s kurbirjem, ob kakršnem se ženska slej ko prej počuti kot uporabljena kurba, v odmevu okrašen z zamero in sovraštvom. S takšno ali drugačno psihološko travmo. Vsaka je mislila, da se bo v njenem primeru razvilo drugače, bolj smiselno od brezveznega doživetja na ravni pro bono bordela, sicer nima smisla tvegat spolne bolezni, nosečnosti ali pa zgolj gnusa in samoprezira. Smisel ima le za Shaggerje of the Year v svojem naselju, na šoli, v diskoteki ali na estradi. Smisel ima za moškega v tekmi izkazovanja falusne moči med drugimi moškimi. V tej tekmi obrazi žensk in njihove domnevne izjemne osebnosti nimajo prostora, ker se tekma ne odvija zaradi njih. Za ženske ni bilo nikoli častno, da se cufajo za titulo kurb. Vedno so bile v tej igri v neznosnem položaju paradoksa. Če se niso izkazovale kot seksi pohotnice leta, jih pač noben frajer ni šlivil. Ko in če so usvojile titulo seksi bejbe leta, ki res obvlada, so bile pa odvržene na smetišče neprimernih za poroko. Tudi kurbirji hočejo naposled ob sebi le ugledno mater, ki jih ne bo frustrirala, ogrožala in blamirala s svojo pohoto na vse strani. Še posebej v poznejših letih, ko ne zmorejo več toliko divjanja, pa se radi ustalijo in potrebujejo stalno skrbno roko, da bo skrbela za njih. In zraven še za njihove potomce. In za gospodinjstvo. In za … Za vse pač.

Najbolj hecni so zato tisti današnji moralisti, ki v pomemben zagovor Brandu izpostavljajo, da se je Brand za svoje nekdanje razuzdano življenje javno pokesal in ga označil za praznega, satanističnega, brezdušnega in moralno nesprejemljivega. Da je bojda spoznal, kaj pomeni skrb za dušo in prava ljubezen. Zato je že leta domnevno zgleden mož in oče treh otrok. Imejte, zaboga, usmiljenje, saj je oddelal pokoro! In pozor! Ta zagovor nikakor ne promovirajo le desničarji! Ko je Brand zagnal svojo novo podobo ozdravljenca od drog, asketa in seksualnega abstinenta, je bil ideološko še vedno ljubljenec liberalnih psevdolevčarjev. In takoj je bil spet slavljen. Dobil je kolumno v The Guardian, v kateri je promoviral svoje duhovno očiščeno in prerojeno življenje. The New Yorker je še leta 2014 objavljal obsežne analize, kako se liberalcem ni moglo zgodit nič boljšega od tega, da je slavni Russell Brand postal po več kot desetletju odvisnosti od drog in seksa socialni aktivist, ki promovira zdravljenje od drog, promiskuitete in duhovno bolj ljubezni polno življenje. Dve muhi na en mah. Najprej razvrat, v zrelejših letih pa askeza. Bojda se vse da, če se hoče. In predvsem se lahko najprej prvo in kasneje še drugo, ko pojenja sapa in testosteron, odlično prodaja.

Vendar pa armade povaljanih žensk prav gotovo niso navdušene, ganjene in milostno razpoložene do tipa, ki v imenu duhovne preobrazbe označuje nekdanje avanture z njimi za nekaj praznega, brezveznega, amoralnega in celo satanističnega. In da zdaj, o, zdaj, bi se pa on pač poročil z eno bivšo bejbo, ki ga očitno obsesivno ni prebolela. Čeprav jo je že takrat vsaj dvajsetkrat prevaral in se je pač slučajno zdaj spet pojavila pred njegovim nosom, pripravljena opustit svoje delo in karierne ideje, da bi živela fantazijo v njegovi senci in počela, kar pač on počne, hoče ali potrebuje. Lagodna in mentalno lenobna manifestacija služenja personificiranemu Bogu. Ko bi se Brand vsaj vedno bolj zmečkan do infarkta pač valjal še naprej. Ampak ne! On bi bil zdaj, ko se je naveličal špricanja v prazno, še svetnik. Ne, bivše zagotovo niso navdušene in polne volje do odpuščanja.

Ko se je liberalni establišment globalistov po Brandovi tretji preobrazbi krščanske ponižnosti, ki je bila politična in karierna, odločil, da je treba tipa spravit z “mainstreama”, ker zdaj spet preuspešno kot podkaster kopiči fene okrog sebe, a tokrat proti njihovi ideologiji in politiki, ni bilo tako težko napraskat nekaj bivših besnih ljubic, ki bi ga bile pripravljene linčat z grdimi zgodbicami, ob kakršnih bodo občutile naslado številne jezne, raročarane ali celo zlorabljene ženske na svetu. In seveda moški. Tisti, ki jim gredo tudi od nekdaj jebači leta prekleto na jetra. Še posebej če so jim takšni primerki kdaj skakali v zelje, poseksali njihov objekt poželenja ali celo partnerice.

Ta navzkrižni hrup spretno zlorabljajo etablirani mediji z usmerjanjem narativa v utrjevanje in normalizacijo splošne agende, ki diktira, kako bi morali vsi razumet tovrsten pojav. Agendo za politične interese vodijo zdaj že utečeni mehanizmi gibanja Metoo.

Pravna država na razpelu politično in ekonomsko uporabnih ideologij

V drugem predalu se kopiči hrup navzkrižnih mnenj na ravni razumevanja in dojemanja vloge politike in zaupanja v pravni sistem. Zaupanje v pravni sistem se ruši povsod na Zahodu, v Veliki Britaniji – tej domnevni evropski trdnjavi demokracije – pa je v zadnjih letih še posebej hudo zaradi selektivno neprocesiranega in naraščajočega tolpaškega uličnega nasilja in korupcije v političnih vrstah. V Veliki Britaniji se kopiči zgroženost zaradi številnih nesprocesiranih posilstev, ki jih zakrivijo predvsem namnožene pakistanske tolpe. T. i. Woke agenda s “cancel culture” pristopom se je močno zažrla tudi v pravosodni sistem. Svoboda govora je resno ogrožena. Blatne medijske kampanje proti javnim osebam, ki izjavljajo krovni politiki nezaželena mnenja, utrpijo izgubo dela ali pogreb kariere. Lahko pristanejo celo v zaporu. Po vzoru “verbalnega delikta” se izvajajo celo aretacije običajnih spletnih komentatorjev na podlagi domnevne razžalitve posebej varovanih skupin družbe, predvsem priseljencev ali LGBTIQ+ oseb ipd. Polemika je blokirana, rolajo se le še pamfleti Za ali Proti. Večina nima pojma, o čem govori, a je dobila politično spodbudo in zaščito za javno izjavjanje. Primeri so bizarni in presegajo število 1000 na leto.

Primer Russella Branda s sodbo na sodišču je posebej intriganten predvsem zato, ker je osupljivo neprepričljiv in vsebuje šopek vseh ključnih simptomov, mehanizmov in vzrokov, zaradi katerih se sistem pravno definirane Zahodne civilizacije ruši. Globalisti v Veliki Britaniji kažejo z radikalizacijo negativnih simptomov smernico razvoja sistemskega brodoloma na evropski ravni. Ta politični boj se seveda bije tudi v ZDA in se razliva po vsej Evropi.

Moč propagande aktivizma kot ključno medijsko orožje etablirane politike

Aktivirala se je medijska ideološko motivirana kampanja proti Russellu Brandu z operativci gibanja Metoo. Postopek je zdaj že natreniran, utečen in prozoren. Posneli so izrazito pristranski in čustveno napihnjen dokumentarec Russell Brand: In Plain Sight: Dispatches na Channel 4. Russell Brand je bil iz kadra v kader prikazovan le kot pošasten spolni predator, ki naj bi desetletja zlorabljal svetovno slavo in bogastvo preko VB in ZDA za prikrivanje brutalnega šovinizma in serijskih seksualnih napadov. Podvig ni bil enostaven, saj je bil Russell Brand dolga leta javno izpričan promiskuitetnež z nepregledno vrsto fenic, ki so se pred in za odrom cufale za seksualno doživetje z njim. Prostovoljno in obsesivno!!! Zaslovel je pa kot komentator Big Brotherja točno na Channel 4! Medtem ko so se Mick Jagger in podobni patroni že penzionirali in potuhnili, je generacijsko mlajši Brand z nosom trčil v sodobni politično voden in zlorabljan feministični val, ki je laskave frajerske nazive tovrstnih seksualnih požrešnežev spremenil v psovko in kriminalizacijo. Okej. Ampak vseeno smo mislili, da znamo definirat posilstvo. Zdaj pa se izkazuje, da je tudi ta pojem kaznivega dejanja zlahka raztegljivo sredstvo za politično zlorabo. No, to pa ni okej.

In sploh ne gre le za propagandno zlorabo čustev ob izrazu ‘posilstvo’, ampak za način delovanja, s kakršnim je možno sistematsko utopit v blatu prenekatero tarčo politično motiviranega pregona, pri kateri se napraska iz zgodovine možno uporabno šibko točko. Vsak na svetu ima kakšno. Če je nima, se pa ustvari z napihovanjem in poplavo blatenja. Drhal bo vedno za in bo sodelovala. Ker so etablirani mediji povsem politično ugrabljeni, zlahka vzpostavijo enosmerno komunikacijo s popolno blokado soočanja argumentov. Drhaljenje, v kakršnem zlahka predvidljivo sodelujejo in nespametno uživajo množice po družbenih omrežjih, ki nimajo pojma, kaj se v resnici dogaja in jih v blagor svoje frustracijske zabave tudi ne briga. Le infantilno zafrkavanje pa ni več le javna primitivna zabava v imenu resnih zadev, ko se v mehanizem delovanja priključi tudi pravni sistem s sodstvom na čelu. To je pa tisti nevaren trenutek, ko lahko ideji o demokraciji začnemo mahat v slovo.

Blatna kampanja kot uvod v sodni pregon

Celoten dokumentarec o Russelu Brandu so sestavljale neznane igralke, ki so govorile o grdih izkušnjah z Russellom Brandom na podlagi domnevnih izpovedi neznanih resničnih žensk. Izpovedovane grde izkušnje zvenijo kot pripovedovanje o čustveno stresnih situacijah zaradi ponižanja ali občutkov zavrženosti po seksualni akciji. Šele zdaj po sodbi se je zaradi nezanemarljivega negodovanja gledalcev nad konceptom ena realna oseba medijsko poimensko izpostavila. A ne govori o ničemer drugem kot o obžalovanju, da je zaradi zatreskanosti v Branda pri šestnajstih letih špricala šolo in si baje zafrknila izjemno kariero. Ostali so le seksi spomini in občutek osebne nepomembnosti. Vse pričevalke v dokumentarcu zvenijo, kot bi spremljali komercialno predstavo o izpovedih žensk na povprečni psihoterapevtski seansi. In nobena ni bila uporabljena za sodni pregon Branda, ker so primeri pač pretrhli. Takšne neprijetne izkušnje doživi malo morje žensk že v rani mladosti in kasneje, če se zapletejo v disfunkcionalno avanturo, zvezo ali v priložnostni seks z moškim, ki predstavlja defekten karakter v odnosu do žensk ali pa se preprosto spopadeta v skladu z narcističnim fanatizmom. Življenje ni le pravljica. Je tudi serija grenkih lekcij. In ravno v tem je trik.

Avtorice promocijskega “spota” so se gotovo zavedale, da se bo malo morje žensk zlahka identificiralo z jezo in užaljenostjo nastopajočih pripovedovalk. Tudi v hinavščini. Gre za medijsko obmetavanje z jamranjem žensk brez kakršne koli osebne refleksije, kar psihološko sproža v javnosti občutek, da je čisto vseeno, tudi če je Brand krivično obsojen za posilstvo ali na monstruozno nesorazmerno dolgo zaporno kazen glede na definicijo prestopka. Cilj je v sprožitvi občutka, ki se glasi takole: “Mah, ko ga jebe. Pa kaj, če ga je sodstvo zmasakriralo iz političnih razlogov, saj je bil itak prasec.” Javnost se dresira, da bi sodelovala pri rušenju temeljev zaupanja v pravno državo vsem državljanom na škodo. Tako se to dela, da bi sploh lahko uspel namen. Ko začnejo državljani po toči zvonit, je običajno prepozno. Prepozno brez mučnega in dolgega boja s številnimi žrtvami na poti popravljanja posledic katastrofe.

Za targetiranje frustracij na področju seksualnosti ni treba bit niti G od genija, da bi se psihološko uspešno pozafrkavali z emocijami ljudi. Na žalost se je tudi sodnik mestoma obnašal in izrekal tako, kot da bi tudi sam predstavljal le slehernika med navdušeno, neprisebno in krvoločno publiko. Njegova pojavnost, govor in obnašanje niso odražali dovolj hladne razumske drže za sila odgovorno poslanstvo sodnika. Branda je v zaključni psevdomoralistični pridigi sodnik označeval za arogantnega in oholega naduteža, ki ni pokazal kančka obžalovanja in pogumnim anonimnim tožnicam ni priznaval izpričanega dogajanja. Čeprav je bilo njegovo stoično obnašanje na sodišču povsem logično, saj Brand krivde ni priznal. Pravna država naj bi predstavljala predvsem odpornost na čustvene manipulacije v breznu takšnega ali drugačnega nahajpanega javnega mnenja. Presojanje o kaznivih dejanjih naj bi temeljilo na podlagi dokazov in argumentov brez razumnega dvoma ter z ustreznim vzdrževanjem sorazmernosti pri izrekanju sankcij.

Če obstaja za načrtno propagando problem prepričat razumnejši del javnosti, je najboljši način premostitve problema, da ključni problem posebej naslovimo in ga odstranimo. Vendar dokumentarec o Brandu še posebej fascinira, ker možen problem tako prekleto slabo obdela oziroma ga sploh ne naslovi. Seveda obstajajo razlogi, zaradi katerih lahko tudi privlačen moški izvaja posilstvo kot akt nadzora, hlepenja po dominanci, maščevanja ali se razuzdanost celo sprevrže čez tisto mejo, ko postane nasilje pomemben ali edini vir vzburjenja. Nič od naštetega dokumentarec niti ne poskuša razkrinkat niti v resnici sploh nima gradiva za to. Za tiste, ki sledimo delovanju in zlorabi gibanja MeToo, vsebinska praznost dokumentarca ni presenečenje. Agenda je namreč ciljna in sila preprosta.

Ženska kot večna mala deklica brez odgovornosti za svoja dejanja

Politični aktivizem v imenu feminizma želi v družbi normalizirat prepričanje, da ima ženska dosmrtno pravico, da je popolnoma zabita, absurdno naivna in brez osnovnih razvitih sposobnosti prepoznavanja vzrokov in posledic lastnega ravnanja. Da misli in deluje na ravni osnovnošolskega otroka. Lahko bi rekli, da gre za utrjevanje normalizacije mišljenja, da nimamo pravice pričakovat že od odrasle ženske nič pametnega, kaj šele od najstnice. Lahko je po naravi mentalno in opravilno nesposobna, nemoralna in brez minimuma odgovornosti za svoja ravnanja. Še posebej v odnosu do moških. Ob tem se seveda zahteva, da so ženske pravno tretirane povsem enakopravno moškim, kot da so opravilno sposobne na vseh kariernih nivojih. Celo sposobne civilizacijsko sprejemljivega materinstva. In ne le to! Ženskam je treba vse verjet na besedo. Tudi na sodišču. Posilstvo je pa sploh pregrozna stvar, da bi kakor koli dvomili vanj. Na drugi strani pa imamo moške, od katerih zahtevamo polno odgovornost za svoja dejanja, tudi če je razvidna ali dokazana neumnost, duševne motnje, zdravljenje od raznih vrst odvisnosti (v primeru Branda zdravljenje od narkomanije in promiskuitete), veleslavne travme iz otroštva (v primeru Branda izpričana spolna zloraba gejevskega inštruktorja v otroštvu, kronično bolna mati in odsoten šovinističen oče, ki ga je kdaj pa kdaj peljal na zabavo k prostitutkam) itd. Nič ne predstavlja olajševalne okoliščine za odraslega moškega, od katerega pričakujemo samorefleksijo, moralnost in dobro razvit razum. S filozofijo o nujnosti pričakovanja zadostne prisebnosti, pameti, poštenosti in odgovornosti od moškega samo po sebi ni nič narobe.

Mnogo manj razumljiv je “feminizem”, ki žensko postavlja v območje plašne naivne miši ali pa celo motene norice po naravi, brez pričakovanja po samorefleksiji, kaj šele kakršnem koli učenju na lastnih napakah. Odrasle ženske v poznih srednjih letih v psevdofeminističnih dokumentarcih zvenijo, kot da so še vedno nažgane najstnice, ki med najbolj razuzdanimi tipi na svetu fantazirajo o romantičnih idealih. Agendo infantilizacije ženske, ki je stara zgodovinska shema in si utira pot v različnih časovnih obdobjih in krajih na razne možne izvirne načine, lahko tendenciozna šovinistična politika precej zlahka uveljavlja, saj je širša javnost vnaprej disciplinirano paralizirana, ko se omenja psihično ali fizično nasilje nad ženskami. Še preden bi zajeli sapo s kakšno pripombo, se že aktivira idiotomanski aparat stigmatiziranja s prekletimi šovinisti. Brez razprave. Običajno se odvije propagandna parada joka in stoka z obiljem čustvenega izsiljevanja, ki ustreza tehnikam mejne osebnostne motnje. Spremljamo boj spolno definiranih narcističnih (moški) in mejnih (ženska) osebnostnih motencev, ampak na ravni etabliranih medijev, politike in prava. Temu primerno pro bono drhali tudi širša javnost. Ko se norosti zažrejo v vrhove položajev moči na sistemski ravni, ne spremljamo več le bizarne kalvarije čustvenih neuravnovešencev v intimnih ali medsosedskih odnosih, ampak srhljivo razgradnjo institucij nadzora zavoljo normalizacije norosti človeštva. To pomeni tudi blokado kakršne koli mentalno napredne vzgoje fantov in deklet nove generacije v smeri medsebojnega razumevanja in sprave. Tudi vojna med spoloma se vzdržuje. Načrtno.

Koncept gibanja MeToo se je razvil v ekstremno ironičen šovinizem, ki se predstavlja kot zaščitno orodje ubogih žensk pred pametno, manipulativno in nasilno vojsko moških, ki uživa absolutno premoč. V zgodovini feminizma še ni obstajalo tako do žensk žaljive, diskreditacijske in poniževalne organizirane politične struje, ki se predstavlja kot feminizem. In da ne bo nesporazuma! Osebno absolutno ne nasprotujem javnemu obelodanjanju bednih karakterjev, spolnih predatorjev in robavsov v javnem prostoru ter svaril pred njihovo lažno bleščečo fasado. Estradniki in politiki uživajo lažno napihovanje njihove krasnosti s pomočjo medijev in jo tudi bogato tržijo. Ob vsaki izpostavitvi manj krasne realnosti pa se seveda pritožujejo in kričijo o nezaslišanem blatenju dobrega imena ali posegu v sveto zasebnost. Ta rumena medijska igra me ne prepriča. Na žalost je kritika estradnikov večinoma bistveno bolj blizu realnosti od medijskega ustvarjanja fantazijskega blišča, s katerim se norčujejo iz blišča željne javnosti zelo podobno kot veleslavni predatorji iz svojih fenic. Oni vedo, kdo so, ko kamere ugasnejo. Težko spoštujejo svoje “kukulele” oboževalke, ki se lunatično zaletavajo v fatamorgano, ki z njihovim realnim frustriranim in povprečnim Jazom nima veliko skupnega.

Vse, kar razgaljajo tovrstni dokumentarci, pa je predvsem huda šlamastika vseh staršev sveta, šol, pa tudi medijev. Ženske bojda nimajo pojma o moških. Ne razlikujejo trave od drevesa. Ne razvijejo niti osnovnega Jaza. Pogosto razvijejo hudo duševno motnjo obsesivne zatreskanosti in fantazij o romantiki, ki je določena vrsta moških sploh ne zmore, ne razume, se pred njo skrije in jo kvečjemu izkoristi. O vsem tem bi seveda morali spregovorit in razčistit zadeve v tej vojni med spoloma, ki ne traja od včeraj. Zakaj, zaboga, se naplavine žensk mečejo v naročje karakterno defektnim moškim, tudi če so celo javno izpričani serijski morilci, pardon, jebači. Zakaj se želijo celo poročit z njimi in trpet ob njih magari do groba, da bi si dokazale nekaj, kar je izgubljena igra že na začetku? Kako, zaboga, takšne ženske vzgajajo svoje hčere in predvsem sinove? Zakaj tovrstni moški počnejo, kar počnejo? Kaj so jim o sebi in o ženskem svetu pokazale matere? Na kaj so tako jezni, da uživajo pri kaznovanju romantičark? Ampak tovrstni plehki dokumentarci ne ponujajo v obravnavo nič od omenjenega. Ravno nasprotno.

Iz krivično kriminaliziranih moških se ustvarja celo moške žrtve, iz maščevalnih žensk pa nevarne norice, ki se jih bodo v bodočnosti lahko mladi fantje le še bolj bali. Bolj varno je ostat samski, razen če se poročiš s kakšno devico in morda pred vsakim seksom v posteljo povabiš še odvetnika za presojo o seksualnih premikih, da ne bo šlo kaj narobe. Najbolj ortodoksna muslimanska praksa se ne zdi več tako tuja Zahodnim liberalcem. Zato verjetno tudi ne razumejo, kaj bi bilo narobe z nošenjem burk v javnem prostoru.

Serija bizarnih tračarskih dokumentarcev za uboge na duhu

Dokumentarec o Russellu Brandu na Channel 4 ni prvi bizaren dokumentarec, ki krši vsa možna načela objektivnosti zavezanega novinarskega poslanstva. Gre že za utečen modus operandi. Še bolj bizaren dokumentarec je doživel igralec in zvezda poprock benda 30 Seconds to Mars Jared Leto. Erotični kult moje generacije, zvezda popularne mladinske serije My So Called life. Že v tej nadaljevanki je bil Leto v vlogi fatalno lepega modrookega najstnika, ki privlači najstnice kot muhe na drek. Glavna protagonistka (Claire Danes) je ustrezala profilu sramežljive slehernice, ki se zatreska v najbolj zaželenega frajerja na šoli in začuda pritegne njegovo pozornost. Spremljali smo nadaljevanko o dekletu, ki ne premore atributov seksi konkurence med najstnicami, a ji uspe očarat najbolj seksi najstnika po mnenju povprečja. Leto v tej vlogi skoraj ni imel teksta. Mutast. Le postaval je pred kamero in bolščal v prazno. Nema poza naj bi sporočala, da je skrivnosten in zanimiv. In edino ta poza je sploh omogočala razlago, zakaj neki bi se začel smukat okrog precej dolgočasne, cmerave in sramežljive protagonistke. Ker sta oba zelo introvertirana. To bo to. Kakšna sreča, da se lahko tudi siva miš kresne s kakšnim pavom. Podobnih filmov in serij tudi s spolno obratno poanto, kako dolgočasen, neroden in neprivlačen mladenič očara glavno seksi fukaro v naselju, je bilo v moji generaciji na tone. Kot nekakšna tolažba, da je možno nekaj, za kar sploh ni bilo razloga, da bi bilo dobro, da je možno. Koga brigajo vsi ti narcistični fukači in fukare? Zakaj bi morali sploh fantazirat o tem? Zakaj bi vstopali v to narcistično tekmo, ki se vedno konča na pogorišču frustriranih emocij ali celo na sodišču? Aja, saj res. Ravno zato.

Mainstream mediji so utrjevali in razpečevali škodljive fantazme od nekdaj. Hollywoodski liki v filmih so morali dovolj ustrezat realnemu liku za rumene medije. Jared Leto je v realnosti točno tak lik. Introvertiran, redkobeseden, enigmatičen in čeden, ampak s pridržkom na njegov srepeči vodenooki fatalni pogled, ki je zlahka služil vlogam za kar nekaj psihopatskih likov, ki jih je zelo nadarjen Leto tudi odlično uprizarjal, vse do prejema oskarja. Postal je tudi modna ikona s pridihom hipijevsko snobistične dekadence. Nekoč se je na rdeči preprogi pojavil z repliko svoje odsekane glave v roki. Zelo preroško.

Jared Leto je po dolgih letih notoričnega kurbanja, polno tabloidnih govoric in nula njegovih replik naposled le ustanovil svoj kult s pomenljivim naslovom Mars Island, ki ga vodi na hrvaškem otoku Obonjan. Zdaj ga krasi imidž guruja, bosonogega fatalca z dolgimi lasmi. Oblečen v belo rjuho povsem jasno sovpada s podobo Jezusa Kristusa. Politična srenja od njega ni imela veliko, ker je raje gonil svojo “filozofijo” in gibanje. Jared Leto na hrvaškem otoku gosti armade fenic, ki lahko kupijo vstopnico za bližnje druženje. Vstopnice so so zelo drage, več tisoč dolarjev za teden postopanja po goščavi v upanju, da bo padla kakšna masaža od seksi Jezusa. Za prvo vrsto sedenja na tleh tik pred pridigarjem je vstopnica še posebej zasoljena. Ob tem morajo bit pa kandidatke še predhodno na podlagi fotografij ipd. izbrane. Bistveno več se jih prijavi, kot je prostora na otoku. Ali kot jih je Leto zmožen obdelat. Kdo bi vedel, kaj vse se tam dogaja. V vsakem primeru uspešno buri domišljijo. Tudi Leto je notorični kurbir, ki ga je doletela agenda s poskusom obrata v percepciji pogleda nanj. Naj ne velja več za fatalca, ki se mu dekleta in ženske mečejo v naročje, ampak naj dokončno odzveni v etru, da je fatalec v resnici pošasten predator in posiljevalec, ki je vse te bejbe začaral. Leto se je enako kot Brand preobrazil v guruja, ki po letih dekadence diha z naravo in živi asketsko življenje, pri čemer je fiksacija s podobo Jezusa Kristusa v obeh primerih očitna. Lahko glasujemo, katera verzija je bolj romantična ali seksi. Napad gibanja MeToo avtomatsko deluje kot križarski pohod. Kot izdajstvo nedoraslih fenic enigmatičnemu preroku. Kot preganjanje čarovnikov po eri pregajanja čarovnic. Prvi Jezus je že pristal na križu.

Zaradi podobnosti simbolnih motivov je krščanski javnomnenjski popularnež Charlie Kirk na vrhuncu svojega pridigarskega uspeha v podkastu in po univerzah javno posvaril Russela Branda, da ga bo woke politika močno preganjala, ker se je spreobrnil v vernika, in da naj bo pazljiv. Tri tedne za tem so ustrelili Kirka. Woke fanatik. Zdelo se je, da se je Kirk zmotil pri presoji, kdo je ključna tarča. Ampak leto kasneje je Russell Brand v čuzi. Deset let in pol zaradi … O tem malo kasneje. Gibanje MAGA je seveda zgroženo.

Definicija spolnega nadlegovanja in posilstva se meri z užaljenostjo seksualnih partneric

Dokumentarec Jared Leto: Hollywood’s Dark Secret je posnel BBC. Z veseljem sem si ga ogledala, ker česa tako butastega v imenu skrajno resne tematike že dolgo nisem pokonzumirala, pa je konkurenca idiotizmov na trgu res huda. Spremljamo pričevanje žensk, ki tekmujejo med seboj, katera bo izpadla bolj neprištevna. Ena izmed njih je vložila tožbo proti Letu zaradi grožnje s posilstvom. Pred desetletji, ko je bila še mlada, se je preko manekenske agencije prebila v zaodrje do Jareda Leta. Povabil jo je na zabavo v hotel. Prišla je. Leto je bil zaprt v neki sobi. Dolgočasila se je med folkom, ki ga ni poznala in hotela domov, a baje ni imela denarja za taksi. Končno se je prikazal Leto. Prosila ga je za drobiž za taksi. Ni imel gotovine. Vprašala ga je, ali lahko prespi na kavču, da ne bo peš postopala ponoči naokoli. Leto se je zarežal in rekel, da lahko, ampak da ji ne more zagotovit, da se ne bo zbudila s kurcem v riti. Vsi zadetki v sobi so se režali. Seksualni vici so kul in na tone jih je. Prespala je na kavču, nihče je ni šlivil, zgodilo se ni nič in odšla je domov. Dve desetletji kasneje gospa s spodbudo vrlih BBC novinark vloži tožbo zaradi grožnje s posilstvom.

Še ena komična prigoda. Leto povabi žensko v hotel. Ona pride. On gre v kopalnico, zasliši se šumenje tuša. Zakliče ji, naj pride v kopalnico. Ona pride. In obnemi od groze. Jared Leto stoji nag pod tušem. Uh, nič hujšega, mar ne! Grozljivka brez primerjave. Leto ji reče naj vzame v roko njegov penis. Ona ga uboga. Vse ostalo ostane brez pojasnil, sledi hlipanje. Travma za popizdit. Mi neempatični psihopati, ki baje ne razumemo ženskega rahločutno naivnega in ponižnega bizarnega obnašanja, ker smo baje tako grozne osebe, se smejimo bedariji. Kaj pa naj? Kako BBC banda brez sramu pred razpečevanjem kozlarij interpretira ta strašen spolni napad? Zakaj ženska ni preprosto rekla, ne bi, hvala, in odšla, če res ne bi? Jah, bila je zmanipulirana, okamenela je od groze, lepotec pod tušem jo je začaral, bala se je vsemogočnega zvezdnika, kaj strašnega ji bo naredil, če mu ga ne bo zmasirala. Ob tem moramo bit tiho in skrajno resni. Počakat moramo, da nam kakšna sodobna enako travmatizirana psihoterapevtka razloži to skrivnostno žensko naravo na ravni petletnice. In potem bi se morali čudit nad porastom šovinizma. Potrudimo se postat najbolj tehnološko napredna, a mentalno in intelektualno tudi najbolj fuknjena družba v zgodovini.

Enak podvig pozivanja žensk k prijavam preko psevdodokumentarca se je že zgodil tudi v primeru Marilyna Mansona. Spet pop rock ikona in performer moje generacije. Njegov opus je izrazito demoničen in seksualiziran. Enako notoričen kurbir. Manson je zelo jasno tudi definiral, kaj ponuja fenicam v zaodrju. Ne klasičnih erotičnih fantazij. Ta trg je že polno zaseden. Ampak BDSM z raznimi hard core porno ekscesi. Vsi tovrstni moški so seveda grandiozno narcistični in kot takšni prepoznavni že na prvo žogo. Vsi se bahajo s svojimi podvigi domnevno obetavnih jebačev in v bistvu funkcionirajo kot pro bono prostituti na petičnem nivoju. Hajp sodobne verzije Don Juanov, ki ima korenine v seksualni revoluciji od šestdesetih let prejšnjega stoletja, je vseboval hinavsko idejo o t. i. seksualnem osvobajanju žensk. Pridite, pridite, tukaj smo in uresničili vam bomo tudi vse tiste seksualne fantazije, za katere sploh niste vedele, da bi jih lahko razvile. Bahaštvo z otipljivim testosteronskim nabojem je pri ustvarjanju vloge nujno, saj producira ponudbo na trgu in sproža adrenalinsko tekmo za zaželen artikel med potrošnicami. Gre za navodilo, kako se mora moški obnašat v reklamnih oglasih, da kandidatk za fuk ne bo nikoli zmanjkalo. Zadovoljstvo s storitvami seveda ni zagotovljeno. Nikoli ni. In če vključimo v ta bordel tudi poplave alkohola in drog, so kratki stiki v seksualizirani komunikaciji predvideni. Zadetost je pač alibi za prestopanje osebnih mej, kar vsi zadetki obeh spolov v orgijaškem prostoru vzamejo v zakup. Ali pač ne? V vsakem primeru predhodni ustni ali celo pisni dogovori uničijo čar spontanosti.

Manson je moškim pokazal, da ni treba bit lep, kot sta bila promovirana preko modne industrije Leto ali Brand. Enak rezultat se doseže z izvirnostjo ponudbe, ki je namesto klasične komercialne estetike bolj na strani abstraktne ali kubistične umetnosti. Bolečina, ki se transformira v užitek do tiste mere, da premaga bolečino. Tržišče pacientk se je izkazalo za dovolj obsežno in tudi Manson si je naposled prislužil dokumentarec kot spodbudo pacientkam, da bi pogumno vlagale tožbe. Tako Leto kot Manson imata malo več možnosti, da se sodno izmuzneta, ker nista tako pomembna z vidika politike kot Brand. In ker sta Američana. Johnny Depp je bil na primer v vojni z Amber Heard v Veliki Britaniji obsojen za razžalitev partnerice v medijih, v ZDA se je dolg sodni proces končal slabo za Amber Heard, ker je absurdno slaba igralka. Še nikoli nismo tako zavijali z očmi in prhali od smeha kot ob prizorih na sodišču, ko se je Amber Heard silila uprizarjat jok.

Tudi v primeru Mansona je prevzela glavno vlogo njegova bivša partnerica, znana igralka Evan Rachel Woods, s katero sta veljala za kulten srečen par. Tabloidna špica je bil videospot za komad Heart-Shapped Glasses (sicer eden najbolj odličnih in sporočilno jasnih komadov ženskam v njegovem opusu), kjer nastopata oba skupaj, tudi s seksualnim prizorom, v katerem se valjata po krvavi postelji. Promocija je vsebovala namig, da je bil eden izmed prizorov posnet v živo z realnim seksom. Evan Rachel Wood se je takrat odzvala za medije z izjavo, da je bilo snemanje tega spota nekaj najbolj romantičnega, kar se ji je kadar koli zgodilo v življenju. Več kot dvajset let kasneje se ta romantičarka podpiše pod dokumentarec, v katerem je Manson predstavljen kot volk v volčji obleki, strašen spolni predator, ki naj bi izvajal nad ubogimi ugrabljenimi ženskami brutalne izrojene nasilne igrice. Evan Rachel Wood označi tisto izjemno romantično doživetje v videospotu za posilstvo, zaradi katerega baje trpi hude travme še danes. Da je takrat zadevo dojemala romantično, naj bi bilo zato, ker je bila tako naivna in zmanipulirana. Zdaj pa razume, da je bila posiljena. Tako se gremo. Gledamo, poslušamo in si mislimo svoje. Poleg omenjene strahote naj bi jo Manson nekoč tudi zvezal, ji zvezani predvajal strašljive horor prizore in jo potem poseksal (a to je vse?). Večkrat naj bi jo poseksal tudi med spanjem in ni rekla Ne, ampak se je pretvarjala, da spi. Zakaj? Jah, ker je bilo tako grozno. Še danes hlipa, ko se spomni na to silno travmo, ki je baje ni pričakovala. Pridružilo se ji je še nekaj njegovih stokrat prevaranih in jeznih bivših.

Ni težko naklepat deset besnih žensk za takšen dokumentarec. Izbor je celo skromen glede na ponudbo. Pridruži se tudi nekaj moških, da ne bo pomote. Ti zdaj dobijo ekskluziven dostop do razočaranih hlipajočih žensk. Ker so tako dobri in čuteči. Eden izmed njih je delal za Mansona in trdi, da je vse te grozote nasilne dominance nad ubogo ugrabljenko opazil in zdaj trpi globoke duševne muke, ker se ugrabljenki ni postavil v bran. Oh, tako ga je bilo strah Mansona, ampak zdaj se kesa. Razočarane bivše hinavskemu brezvezniku odpustijo, objamejo se in skupaj hlipajo pet minut. Gledalci se smejimo psihopatološki bizarki z zavedanjem, da ne smemo nikoli javno priznat, kako smo se posmehovali, ker bomo doživeli napad, da smo pač psihopatski kreteni, ki ne premoremo empatije do globoke ranjenosti nekdanjih srečnih nevest. Ugrabljena nevesta je v tej pravljici po približno dveh letih zveze baje pobegnila. Pogumno je zapustila Mansona. Ampak potem jo je parkrat poklical po telefonu in straaaašno grozil, da se bo ubil (oh, kako romantično). In ona se je vrnila. Saj razumete, kajne. Manson je strašen psihopat, ki se ga je baje na smrt bala, ampak ker je dobrosrčna ženska brez primerjave, se je vrnila, ker jo je tako skrbelo, da se bo ta strašni serijski morilec duš zaradi nje ubil. Dobrota je pač dobrota. Kakšen surov kreten ne bi razumel tako ganljivih emocij, mar ne? Glb. Prosim, spustite me s te ladje.

Ugrabljena trpeča bivša je zaradi zatreskanosti v Mansona zapustila svojega fanta, igralca Jamieja Bella. Ko jo je Manson dokončno spodil, se je vrnila k bivšemu, ki je očitno še ni prebolel, se z njim poročila in rodila hčer. Ves ta čas je obsedeno travmirala zaradi Mansona in zahtevala od Bella, da kot pravi dec in zaščitnik svoje žene obračuna javno z Mansonom. Bell se je upiral, saj mu je bilo očitno nerodno zganjat takšne burke na poziv žene, ki ga je prostovoljno zapustila nekoč zaradi javno izpričanega sadomazohističnega norca. Jasno je, kako prfuknjen bi izpadel pred javnostjo. Kačasta Evan Rachel Wood je možev odziv interpretirala kot dokaz, da ji ni stal ob strani v njeni najbolj travmatični plati življenja. Ločila sta se. In pozor! V boju za skrbništvo nad hčerjo je Evan Rachel Wood izgubila skrbništvo. Podrobnosti niso znane, ker za gibanje MeToo ni pomembno, kakšne deviance producira lahko ženska, pardon, uboga žrtev. Ne pozabimo. Ženska je lahko usekana in neodgovorna, kolikor je je volja in to za presojo o čemer koli ne sme bit pomembno. Pomembno je le, ali je obravnavan moški prestopil kakršno koli mejo, za katero ženska trdi, da jo je prestopil. Govorimo pa celo o moških, ki so ustvarili kariero in premoženje na provokativnosti in prestopanju takšnih ali drugačnih mej s poplavami fenov, fukoželjnih fenic, medijskega dobičkarstva in aplavzov.

Enako kot Jared Leto in Russell Brand je tudi Marilyn Manson veliko uporabljal krščansko ikonografijo in kakopak sebe v podobi križanega Jezusa Kristusa. In nikoli se ni javno izrekel kot podpornik woke ideologije, čeprav so ga maksimalno snubili, ker bi bil lahko dober oglasni pano predvsem za transspolno ideologijo. Ampak on je gradil močan kult osebnosti in je celo na vprašanje, ali podpira homoseksualne poroke, odgovoril: Seveda podpiram. Zakaj ne bi tudi homoseksualci trpeli. LGBTIQ+ sekti se ni zdelo duhovito. Pa je duhovito.

Dokumentarec o Mansonu z naslovom Marilyn Manson: Unmasked je prav tako sproduciral Channel 4 kot dokumentarec o Russellu Brandu. Gre za BBC in Channel 4 navezo s sorodnimi manjšimi mediji in tiskovinami iste vojske v imenu aktivizma MeToo. Dokumentarec o Mansonu vsebuje sicer več pričevanj vsekakor spornega obnašanja in ravnanja Mansona, a ne prepričljivo na ravni kaznivosti. Je razvidno konkretno posilstvo brez razumnega dvoma? Ne, ni. Čustvene manipulacije? Seveda, v obilju! To je vendar bistvo narcizma in tudi nepozabnih “ljubezenskih” shakespearjanskih zgodb.

Zdaj je prišel v eter že nov dokumentarec o komiku Davidu Walliamsu, ki naj bi notorično pecal petnajstletnice, a tudi to javno izpričano dejstvo desetletja ni nikogar motilo. Koliko naj bo ženska stara, da naj bi bil seks legalen, je rahlo različno od države do države in igrica legalnosti nič ne pomaga. Ženska ni nič bolj ali manj zrela, pogumna in samozavestna dan po praznovanju rojstnega dneva, moški pa tudi ne. Čustvenih in erotičnih konfliktov med spoloma ne morejo razreševat v smeri razumevanja in sprave suhoparni pravni akti. Še manj porazni nereflektirani hujskaški dokumentarci.

Odvija se tudi obtožba Stevena Tylerja (frontman Aerosmith), ker naj bi uplenil in nadvladoval mladoletnico. Sojenje je preloženo na maj leta 2027. Gre pa za zgodbo celo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer sta s tožnico celo živela skupaj tri leta v Kaliforniji. Za potovanja po državah, v katerih je bila na začetku zveze pravno premlada (16 let) za zvezo s polnoletnim Stevenom (25 let), pa je imela pisno privolitev mame. Zdaj je gospa spoznala, da to pa ni bilo v redu in bi ji verjetno prav prišla kakšna odškodnina. Serijsko delovanje, v katerem se ob mešanih motivih posameznih primerov v lavorju kaosa utapljajo tudi resno politično motivirani linči. Nekatere tožbe so upravičene, druge ne. V eter se stresa dovolj smeti, tako da ob površnem pogledu ni jasno, kaj in od kod smrdi. Takšen je koncept ustvarjanja navideznega kaosa z uporabnimi motivi in cilji na smetišču.

Russell Brand: zaželen enfant terrible do meje razžalitve establišmenta

Medij Channel 4 je točno tisti medij, v katerem je Russell Brand zaslovel kot gostobeseden, hrupen in izrazito seksualno provokativen komentator Big Brotherja. Za svoje hiperaktivne nastope, ki so v javnosti izzvale salve smeha, je uporabljal tako lastne seksualne prigode kot pikantne dogodivščine seksualizirane mladine v Big Brotherju. Enako na sceni stand-up komedije. Vedno preko meje obscenosti. Enako je izvajal tudi na radijski postaji BBC, kjer je bilo dopustno vse, dokler ni ob silnih krohotih s sovoditeljem Johnathanom Rossom užalil uglajeno britansko igralsko ikono Andrewa Sachsa, ki ga je imel establišment v čislih. Brand je v oddaji na telefonskem odzivniku Sachsa predvajal sporočilo, v katerem je kot mali hvalisav otrok dedka obvestil, da je seksal z njegovo vnukinjo Georgino Baillie. Takrat se je vklopila psevdomoralna policija z zgroženostjo in subtilnimi konservativnimi kriteriji za dober okus. Spet za zavijat z očmi. Obstaja kastna hierarhija za norčevanje z nedotakljivimi na vrhu piramide.

Georgina Baillie je v okviru medijskega hajpa ob obsodbi Russella Branda postala oživljen model tipične Brandove žrtve skrajno šovinističnega in nesramnega odnosa do žensk. Zgodbo so predstavili kot Brandovo pokvarjenost, ki je povzročila trajni razkol v ugledni družini Sachs, tako da Georgina ni videla dedka do njegove smrti. Oh, smrk. V resnici je bil problem precej bolj kompleksen, saj ni bila Georgina nikakršna deviška tradicionalna marjetica, ampak je družini Sachs povzročala sive lase s svojim ekshibicionističnim porno imidžem, poleg odvisnosti od drog in alkoholizma. Nastopala je v skupini plesnih performerk z nazivom Satanic Sluts Extreme. Delovale so kot spremljevalke raznih bendov, včasih plesale v kletkah kot striptizete ipd. Kasneje se je trudila uspet z bendom, slikanjem itd. Vse opremljeno s seksualizacijo. Po večletnem pretiravanju z zadevanjem in tolikšni zapravljivosti družinskega premoženja, da ni dobila več niti funta od sorodstva, ji je ravno Brand plačal zdravljenje v komuni. Tudi kot opravičilo za blebetanje, zaradi katerega je bil z radia odpuščen.

Vendar je ravno Georgina Baillie zafrknila woke sekto in Branda nikoli ni obtožila kakršnega koli nasilja. Vztrajala je, da sta imela sporazumno občasno razmerje in da je bil Brand vedno krasen fant. Še danes ga ima rada. Ne le to! V javnost je pricurljal posnetek intervjuja, v katerem Georgina Baillie izjavi, da so jo novinarji Channel 4 od leta 2020 snubili, da bi kot nekdanja Brandova partnerica izpovedala kakšno negativno anekdoto na njegov račun, za kar so ji ponujali plačilo. Oglasilo se je več nekdanjih Brandovih partneric, ki goreče zagovarjajo Branda in zavračajo agendo o nasilnežu, ki naj ne bi spoštoval zavrnitve. Te ženske so posebej drzne, saj cancel culture politika blati in kaznuje vsakogar, ki ne tuli v njihov rog ali pa vsaj potuhnjeno molči. Vnel se je politični boj. Na eni strani zadovoljne prijateljice in desna scena Brandovih znancev, fenov in prijateljev, ki zgroženo kritizirajo linč in obsodbo Branda kot politično motivirano dejanje. Na drugi strani psevdoliberalna globalistična scena, ki manično nabija le blatenje in kričanje: Posiljevalec! V ta hrup se je takoj pohlepno umestil še Netflix s svojim dokumentarcem o Brandu, ki ga je preočitno preračunljivo hranil za dobičkonosen čas takoj po sodbi. In tudi ta dokumentarec je produkcijsko sicer kakovosten, a vsebinsko porazen v pristranskosti in tendencioznosti. Branda brez resnih dokazov in argumentacije obtožujejo načrtne preobrazbe v MAGA idola, da bi se izognil obtožbam za posilstvo. Predvajajo celo škandal z Georgino Baillie in njenim dedkom, povsem pa zamolčijo njen izpričan pozitiven odnos do Branda, kaj šele pričevanje o podkupovanju medija Channel 4. In tako dalje, od začetka do konca.

In zdaj pridemo do tiste meje, na kateri bi morala pravna država vzdrževat jasno ločnico med moralno obsodbo, obsodbo za kaznivo dejanje in uravnoteženostjo sodb, da pravna država lahko daljnoročno pred javnostjo uživa minimum zadostne prepričljivosti v imenu objektivne distance, dokazov in spoštovanja ustreznih kontekstov. Le to zagotavlja splošno minimalno zaupanje v sodno trdnjavo in vzdrževanja minimuma pravičnosti. Danes vam je lahko všeč, da sodstvo klesti po nekom, ki ga ne marate (več), ampak jutri boste na vrsti vi. Vse našteto je v primeru Russella Branda zatajilo in to na vrhuncu razpadanja zaupanja v britansko pravosodje. Prisila v zaupanje v pravno državo z grožnjami in udarom na svobodo govora se hitro prekucne v fašizem. Zaupanje v pravno državo mora funkcionirat recipročno, ne brez sodelovanja pri zagotavljanju prepričljivosti predstavnikov organov pregona. Šef britanske policije je po predvajanju dokumentarca o Brandu javno prko BBC kar trikrat pozval morebitne oškodovanke Brandovega plenjenja, da se javijo in jim zagotovil maksimalno naklonjeno obravnavo. Kaj takšnega se ni zgodilo še nikjer v zgodovini divjega Zahoda.

Naj pojasnim svoje mnenje o Russelu Brandu. Russell Brand je zaslovel z maksimalno hrupnostjo, blebetavostjo in prezentacijo hude oblike ADHD diagnoze. Na nek način je šlo za zlorabo človeka iz sivega predmestja in nezavidljivih izhodišč, ki bi za preboj med slavne in premožne storil marsikaj. Posebna sposobnost, ki jo je unovčeval, je bila zmožnost večurnega blebetanja brez prestanka in preobilje energije. Ogromno prazne verbalne solate z vmesnimi komičnimi “panči”, ki pa prav tako niso bile duhovitosti na visokem nivoju. Daleč od ranga provokativnega Rickyja Gervaisa na primer. Brand je bil ljubljenec t.i. ljudskega komercialnega afengunca. Preboj v Hollywood je bil tudi na B visokoproračunski ravni. Pač zvezda hollywoodskih komedij za rajo. V orbito slavnih ga je pognalo tudi razmerje s popevkarico Katy Perry, ki je izvajala pesmice za otroke in skakljala naokrog s temu primernim imidžem. Jaz sem mala ostarela nagajiva deklica. Spominjala je na naša večna dekleta Inštituta 8. marec. Era infantilizacije see je odpirala na vseh frontah. Vse na Katy Perry je izumetničeno, brez pristne emocije ali besede. Z Brandom sta neznosno pasala skupaj. Celo fizično sta si podobna. Oba preočitno narcistična. Kot dva otroka sta že na prvi vtis pretirano uživala v slavi in skakljala po rdečih preprogah kot v Disneylandu. Najbolj vsiljiv, harmoničen in kričav par na estradi. Logično, da je kmalu sledila ločitev, saj se dva infantilna narcisa lahko med seboj le spotikata. Brand je Perry obvestil o ločitvi preko sms-a na novoletni dan. Zelo dramatično in v skladu z narcistično tekmo, kdo bo komu zabil večji žebelj v čelo. Katy Perry je zdaj v zvezi s padlim kanadskim premierom Justinom Trudeaujem, z naslednjim preočitnim narcističnim motencem na visokih voltih. Krasno napreduje. Vse je embalaža, vse je politika, v škatli pa nočna mora in pošasti iz omar. Tudi naša Nika se je ponosno fotkala s Trudeaujem in Perry na neki paradi ničevosti in res so izpadli, kot bi jih izdelali v isti tovarni.

Russell Brand se je v otročjem popu izpel, pa si je očitno zaželel predstavljat nekaj več od brbljača in dežurnega pofuklja. Kot vsak narcis se je želel proslavit tudi kot pametna in vsebinsko pomembna oseba. Poleg tega je težko vzdrževal abstinenco, zadevat se pa ni možno v nedogled brez resnih posledic. Najkrajša pot do cilja je guru. Brand se je preselil na podkast, ker je postajal internet vedno bolj popularen medij, medtem ko se je Hollywood rapidno pogrezal in izgubljal blišč. Brand je sprva oznanjal meditativno duhovno čistost, svetoval odvisnikom in kasneje deloval kot odrešenik družbe, ki razkrinkava zarote establišmenta. Začel je s Covid ero, takoj pridobil ogromno populacijo jeznih in nadaljeval v enakem slogu. Brand nikoli ni ustvarjal posebej izvirne ali avtentične misli, ker za to preočitno nima niti potrpljenja, kaj šele resne načitanosti. Predvsem je kopiral razne agende drugih političnih profilov, zato je imel v marsičem zelo prav, v marsičem pa tudi ne. Brand je učljiv, oprezajoč za popularnimi agendami in maksimalno aktiven. Je nadarjen in prikupen nastopač, zelo profesionalen blefer, ki se ne zaveda nujno lastnega blefa, zato zlahka kljub neizvirni vsebini deluje zelo avtentično.

V zadnjem času se je začel rahlo umirjat, tudi v skladu z imidžem wellness guruja in ponotranjenega vernika, ki se predaja v roke Jezusu Kristusu. Bolj kontroliran imidž mu je končno dodal nekaj bolj žlahtnega šarma od večnega otroka. Tudi to preobrazbo je seveda izvajal fanatično, kot je tipično za vsakega odvisnika, ki zamenja eno obsesijo za drugo, ki naj bi bila manj škodljiva. Kar naprej je po rokah valjal Biblijo, je pa imel resne težave s citati in prepričljivostjo, da je špeh sploh pozorno prebral. Zdaj naj bi bil Brand baje tudi zvest mož in oče kopici otrok. Tipično za narcise. Glamurozni narcis je vedno v resnici konservativen. Poroči se in ustvari si družino pozno in obvezno s sivo mišjo, ki nič ne vidi in nič ne sliši, in jo lahko usmerja po svojih potrebah. Nič, o čemer bi sanjala katera koli ljubica iz obdobja njegovega kaznovalnega projekta serijskega jebača. Vse temelji na fantaziji in se suka po robu in preko roba norosti, kar je lahko tudi privlačno, kot vsak odfuk. Brand se v nobenem oziru ne zdi verzija nasilno nevarnega narcisa. Bolj hipijsko snobistična varianta. Zelo zaznavna je čustvena, bahaška, idealistična in romantična intriga, bistveno manj surovo mačistična, kot je na primer zaznaven lik Andrew Tate.

Russell Brand na sodišču kot žrtev pravne demokracije v vrtincu norosti

Britansko sodišče je dopustilo, da se je tudi v sodni dvorani odvila osupljiva farsa, v kateri so litanije, gnevna pojavnost in očitno pristranska posredovanja sodnika izpadla srhljivo.

Glavni primer je Brandu naprtil kar devet let zaporne kazni za posilstvo. Skoraj dvajset let star primer ženske, ki je pred spornim aktom seksala z Brandom v trojčku še z neko drugo začarano fenico. Njen položaj v tem aktu je bil od zadaj. Branda naj bi oralno zadovoljevala analno. Naslednjič je prišla na njegov dom. Sporočila na mobitelu ustrezajo konceptu porno igric, saj ji je Brand pisal, da je prava umazanka in da jo bo naslednjič potisnil še dlje. Še dlje od umazanega analnega seksa. Po seksu naj bi zagrmel, naj počisti nesnago za seboj (madeže na postelji), kar je Brand zanikal in trdil, da sta po seksu celo nekaj časa še gledala televizijo skupaj. Beseda proti besedi. Ko je preko telefona užaljena protagonistka Brandu zapisala, da je z njo ravnal kot z živaljo (bedasta pripomba, če je hotela pojasnit nekaj običajno slabega), se ji je opravičil. 

Obsodba je temeljila na sprejeti ideji, da je bila pritožnica naivnica, ki ni dojela igre, v katero je vstopila “analno”. Za drugi seks z Brandom je imela v mislih baje vaginalni seks. Prehodu na analni seks naj bi se uprla, a je Brand nadaljeval. Pri tem naj bi tudi snel kondom. Ta del je najbolj prepričljivo obremenjujoč in začuda na las spominja na obtožnico proti Jullianu Assangu na Švedskem, kjer je bil Assange obtožen za posilstvo z enako vsebino. Da je med seksom snel kondom, s čimer je ogrozil zdravje in kršil voljo pritožnice. Zaradi zastaralnih rokov je primer na Švedskem proti Assangu propadel, ker Assange z ekvadorskega veleposlaništva ni bil Švedski izročen. Po tem je Švedska ukinila zastaralni rok za posilstva.

Brand ne le da zanika, da odnos ni bil sporazumen, ampak celo trdi, da sta se predhodno pogovarjala o tem ravno zato, ker je bilo z njene strani v igri analno občevanje že pri prvem seksu v troje. Dokaz, da na to igro pritožnica res ni pristala, naj bi bil zdravstven karton. Vendar ta ni pričal o izpovedanem posilstvu, ampak je tožnica takrat davno pred sedemnajstimi leti po srečanju padla v paniko zaradi možnih prenosljivih bolezni, še posebej virusa hiv. Zato se je odpravila na testiranje. Prisotno naj bi bilo tudi krvavenje po analnem seksu. Ta podrobnost zlahka vsako poroto še posebej navda z zgroženostjo. Vendar pa analni seks neredko sproži krvavenje in ravno zato so analni odnosi še posebej hvaležni za prenose spolnih bolezni, vključno z epidemijo hiva med geji ali heroinskimi odvisniki pri izmenjavi igel. Nikakor pri analnem odnosu kri ne pomeni nujno neizpodbitnega dokaza o nasilju, zagotovo pa ne predstavlja spretnega in posebej pozornega občevanja, po možnosti z lubrikanti.

Da je tožnica razbobnala svojim prijateljem, družini in skoraj vsakomur, ki ga je srečala, da se je dol dajala z Brandom in se neskončno pritoževala, ni stvaren dokaz o neprostovoljnem sodelovanju pri seksualni aktivnosti. Hvalisanje s takšnimi zadevami pri obsedenih fenicah, ki gredo z nekim zvezdnikom seksat v eni minuti, ni redek pojav. Pritoževanje pa sploh ne, ko je prisotno razočaranje, ker je objekt poželenja z njo ravnal ponižujoče, že s tem, da jo je čez eno uro zamenjal z drugo. Takšni “dokazi” niso resni dokazi brez razumnega dvoma. Še posebej ob dejstvu, da je imela tožnica v tem času partnerja, ki ga je zaradi obsedenosti z Brandom prevarala. Dvakrat. Slaba vest kot zapoznela reakcija je pogosta. In posledično obžalovanje in negativna nastrojenost do objekta poželenja. Pritožnica je imela tudi težave z odvisnostjo od drog. 

Ampak okej. Sprejmimo dejstvo, da je porota razsodila, da se je res zgodilo tako, kot trdi pritožnica, da se je zgodilo. Podobno, vključno z neuporabo kondoma, je trdila še ena anonimna pritožnica, a v dokumentarcu Channel 4, ki ni bila kasnje tožnica na sodišču. Zavrnitev določenega seksualnega akta med sporazumnim seksom je tudi vrsta posilstva, a ne more in ne sme bit v enakem rangu kot napad erotično nezaželenega moškega brez kakršne koli prostovoljne privolitve v seks. Na tej točki pade v vodo famozni zakon Ja pomeni Ja, saj je jasno, da mora vsaka ženska usvojit sposobnost izražanja zavrnitve. Slej ko prej.

Dosojanje kazni po osebni ali politični volji

Predvsem devet let zaporne kazni za takšen primer je tisto, zaradi česar v kontekstu zgodbe o odnosu Branda s politiko in mediji skozi čas upravičeno spodbuja misli o politični motiviranosti. Tako zelo, da tudi tisti prepoznavni politični komentatorji na britanski in ameriški sceni, ki privoščiju Brandu, da kot nekdanji profesionalni kurbirski bahač dobi svoje, vseeno dodajajo, da tudi sami menijo, da sta bila sodni proces in dosojena kazen politično motivirana. Očitnega preprosto ni možno spregledat, če želimo ohranit minimalno kredibilnost. V arhivu britanskih sodnih procesov kapljajo na plano primeri brutalnih posilstev, celo od uličnih neznancev, brez faktorja sporazumnega seksa. Sankcije so bile nižje, celo bistveno nižje, še več zavrženih primerov celo ob DNK dokazih. Ni vsaka vrsta posilstva enakovredna. Celo umori z nižjo kaznijo od sodbe Brandu zaradi praskanja olajševalnih okoliščin se nabirajo v javnosti.

Pomen sorazmernosti sodb je izredno pomemben. In v tem primeru je višina kazni osupljiva v primerjavi s številnimi drugimi mnogo hujšimi primeri s premnogo bolj kredibilnimi pričami. V tem primeru sodnik ni zaznaval nobene olajševalne okoliščine za Branda, kaj šele da bi presojal o kredibilnosti prič. Farsa! Kaj nam pa morete! To je zakričalo sodišče na primeru Branda. Še mnogo bolj kot dilema – ki vsekakor obstaja v takšnem primeru notoričnega kurbanja z obveznimi primesmi privolitve – ali se je posilstvo res zgodilo ali ne, je problematična višina kazni glede na vse znane okoliščine in kontekst dogajanja.

Več mescev kazni je bilo dodeljeno še primeru otipavanja prsi na javnem mestu. Tudi ta primer je onesnažen z bizarnim obnašanjem pritožnice. Po domnevno nedopustnem otipavanju prsi je pritožnica odkorakala z Brandom na stranišče. Tam je oralno občevala z njim in zdaj po dvajsetih letih je trdila, da jo je prisilil tudi v oralno občevanje. Ta obtožnica je sicer padla, saj je sredi množične zabave pred pričami prostovoljno odšla z Brandom na stranišče. To pa še ni vse. Po oralnem deliktu, za katerega je na sodišču trdila, da je bil prisilni, je z Brandom odšla v avto in se z njim odpeljala. Na vprašanje Brandovega odvetnika v navzkrižnem zasliševanju, kako, zaboga, je lahko odšla z Brandom v avto, če naj bi bila globoko pretresena po posilstvu, je pritožnica izjavila, da se ne spomni, kako in zakaj je prišla do avta. In začela seveda hlipat. Na tej točki je padla lasulja sodnika. Kajti začel je vzklikat “šššššš”. S “šššššš”, kot da je v gostilni, je utišal odvetnika in prekinil preočitno nezaželeno navzkrižno zasliševanje. Zaradi celotne zgodbe je vprašljiva tudi obsodba otipavanja prsi na začetku, a je bila obsodba vseeno izrečeno, da bi se le še kaj nabralo.

S še dvema pritožbama v paketu, v katerih nastopajo ženske, ki se tako bojijo spolnih predatorjev, da celo tekajo za njimi in jih masirajo, je Brand fasal deset let in pol zapora. Z možnostjo, da ob vzornem obnašanju prestane najmanj 2/3 zaporne kazni, kar je najmanj sedem let. Vendar ni še konec. Kajti Metoo sekta napoveduje, da ima na zalogi še več pritožnic in težnja je, da Brand ne bi več videl prostosti do konca svojega življenja. Maščevalno in sovražno slo šprica z vseh strani medijskega establišmenta in vzdušje je tesnobno, nikakor olajšujoče v imenu zadoščanja pravici. Politično kapitalski establišment je dosegel izbris vseh njegovih vsebin na Youtube-u, Instagramu in Facebooku, kar je Cancel culture absurd za demokracijo. Omrežje X in Rumble nista pristala na brisanje vsebin in Elon Musk je podal kratko javno izjavo, da je bila sodba Brandu krivična. Russell Brand je zaradi strupenega konteksta postal v očeh mnogih Jezus Kristus politične vojne, “poster boy” za nezaslišano zastraševanje, predvsem podkasterjev in drugih od establišmenta neodvisnih komentatorjev. Bodo že kaj napraskali za obsodbo, magari lažnega, a za Naše sodnike dovolj prepričljivega. Zadeva je resna. Bolj resna kot padec Ustavnega sodišča na Poljskem.

Nabiranje prič, pri čemer je seveda v arzenalu Branda več kot tisoč žensk na razpolago za snubljenje ali celo neraziskano podkupovanje, se je začelo po dokumentarcu in se nadaljuje. Tožnice so povedale, da do ogleda dokumentarca niso vedele, da so bile posiljene. Ni moožno spregledat posmeha resnim žrtvam, ki še kako vedo, da so bile posiljene, a tožilstvo celo zavrača njihove tožbe ali sodbe padajo zaradi pomanjkanja dokazov. Kakšen posmeh žrtvam neprocesiranih gospodov iz Epsteinovih dokumentov, kjer se ob mizi posvečenih in kooperativnih smehlja tudi Mick Jagger, odlikovanec angleške kraljice in eden izmed mnogih fukotožnih bahačev na rokenrol sceni. Bodo vse pospravili za rešetke ali le izbrance?

Politični hinavci nad spreobrnjenca

Russell Brand je postal močan trn v peti globalističnih liberalcev, ker je bil glavnino kariere njihov fant. Oni so ga ustvarili, obilno plačevali, promovirali in podpirali v vsem, za kar zdaj tulijo, da je ultimativno zlo. Vključno s točno to medijsko hišo, ki je zdaj z medijskim linčem ustvarila preočitno tendenciozen dokumentarec za uboge na duhu. Kasneje jim je Brand obrnil hrbet (kot mnogi demokrati in levičarji v tem času) in se proslavil kot podkaster, ki soglaša z mnogimi tezami desničarjev. V skladu s socialnim idealizmom je še vedno nastopal proti diktaturi kapitala in za pošteno porazdelitev izhodiščnih možnosti za vse. Vendar se je obračal proti establišmentu globalistov. Čeprav je v glavnem kričal tisto, kar so kričali že drugi, je Brand obvladal predvsem to, da je kričal najbolj glasno, v vseh pomenih. In da so ga ljudje v milijonskih naplavinah poslušali. In da je bil mnogim vedno znova kot simpatičen “enfant terrible” pač všeč. 

Osebno nikoli nisem bila fenica Russella Branda ali publika njegovih vsebin. Ja, rad je zajadral tudi v teorije zarote, ki niso imele dovolj podlage za prepričljivost, da gre za zarote. Pa vendar! To nikakor ne pomeni, da si zasluži točno to, kar je dobil od političnih agresivnih, arogantnih in brezsramnih cinikov, ki preradi grenijo življenje vsem nam. Ne, nikjer ni zaznavno, da bi imel bahaški Russell Brand kar koli skupnega s primerom Jimmyja Savila, pedofilskim ljubljencem BBC-ja, ki nikoli ni bil sprocesiran. Ne, ni podoben niti primeru Andrew in Tristan Tate, kjer je tudi prisotna politično motivirana konotacija, a za njiju je jasno, da sta bila kriminalca in zvodnika. Pod črto pa sploh ne gre le zanj. Gre za vse nas. Ta trenutek v Franciji procesirajo vrhunskega pisatelja in prodornega kritika družbe Michela Houellebecqa! Tudi ta desant izvaja politično motivirana nevladna organizacija v imenu zoperstavljanja rasizmu in nacionalizmu. Pisatelja, ki mu po razgledanosti in inteligenci ne sežejo do gležnjev pavšalno obtožujejo rasizma zaradi njegovih izjav o nevarnosti množičnih migracij v Franciji. O tem je sicer napisal tudi luciden roman Podreditev. Gre za različne postopke, ki temeljijo na spodbujanju normalizacije kolektivno bralno polpismenega, pamfletarskega in intelektualno siromašnega defekta družbe, ki drhali po političnem navodilu v imenu morale, da bi ubili svobodo govora, kritično misel in polemiko o čemer koli.

Primer Russella Branda odpira nova težka vrata v mračno prihodnost razpadanja zaupanja v pravno civilizacijo. Modus operandi pa se nikakor ne tiče le Velike Britanija ali ZDA ali Poljske s padlim Ustavnim sodiščem, saj enake strukture v parlamentu in med nvo-ji plešejo po političnem parketu tudi v Sloveniji in po vseh državah Zahoda.


Leave a Comment