Lažno moraliziranje kot orodje za politični boj in preglasitev korupcijskih afer

Po smrti (vzrok smrti uradno ni potrjen, neuradno pa naj bi šlo za samomor) Dušana Konde so se etablirani mediji zavili v popoln molk, družbena omrežja pa so seveda tudi zaradi tega pokala po šivih od ugibanja in predvsem podajanja politično motiviranih in povsem osebnih lažno moralističnih sodb. Trije poslanci stranke Resnica so oznanili, da so bili tarča poskusa podkupovanja v enormnih zneskih za prestop na drugo stran možne koalicije po volitvah. Zadevo so ustrezno predali tožilstvu. Koruptivno akcijo, ki naj bi jo izvajali akterji stranke Gibanja Svoboda, so razkrili v oddaji Tarča, preiskava pa je v teku. Poleg nekaterih drugih imen je bil v omrežni podkupovalni akciji omenjen tudi Dušan Konda, ki naj bi enega izmed poslancev nagovarjal k prestopu, podkupnino pa naj bi zagotavljali veljaki na visokih in dobičkonosnih strankarsko opredeljenih položajih v državi. A v javnost je kmalu zarezalo obvestilo o smrti Dušana Konde. Etablirani mediji so utihnili, kot da se ne bi nič zgodilo, družbena omrežja pa so se toliko bolj razkričala.

Lažno moraliziranje na horuk, kar so izvajali in spodbujali tudi nekateri politični veljaki na vrhu države, postaja vedno bolj aktiven in goreč hobi številnih državljanov, ki bolehajo za visoko stopnjo nerazgledanosti, nepoznavanja politike ali primerov, o katerih paberkujejo, hkrati pa bolehajo tudi za popolnim nezanimanjem za dejstva, realnost in objektivno presojanje o čemer koli. Moraliziranje oseb na položajih moči je najbolj enostavno sredstvo za zavajanje javnosti in vplivanje na njihova čustva, zadostna kritična masa pa rada počne enako, pač po svojih nereflektiranih vzgibih, interesih in občutkih. Zloraba morale se dogaja tako pogosto zato, ker se zdi ljudem tako enostavna in varna za izražanje osebnih vtisov in trkanja po prsih, kako dobre in poštene osebe so, v resnici pa je ravno moralna presoja o čemer koli nabolj zahteven podvig, saj zahteva znanje ali poznavanje dejstev, visoko sposobnost kritične presoje in ustrezne značajske vrline. Sicer ni možno niti upat, da bi lahko bili moralni. Zanašanje na intuicijo je še ena potuha drhaljenju, kajti tudi dobra intuicija se izostruje z veliko znanja, vaje in izkušnjami. Ni neka nadnaravna sposobnost narcističnih posvečencev, ki lahko prešpricajo življenje, ker jim bog prišepetava resnico in pravico. Miti in legende so eno, realnost pa drugo.

A kaj bi to brigalo zdaj že nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba, ki je med serijskim uprizarjanjem psevdomoralističnih nastopov v svoji politični sagi tudi v primeru Dušana Konde ravnal enako nesprejemljivo. Javno je zakričal, da so Kondo ubile laži. Hujskal je! Predsednik vlade je vedno na prvem mestu tudi varuh pravne države. A ne v Sloveniji. Predsednik vlade je razglasil sodbo o preiskavi domnevnega podkupovanja, v kar so vpleteni tudi člani stranke Gibanje Svoboda. Sodbo je razglasil o preiskavi, ki se je komaj začela, kaj šele da bi bila zaključena. Ne prvič!!! Nekoga je brez dokazov javno obtožil za laži, kar naj bi bilo sprejemljivo v imenu morale, kot zaščita prijatelja, ki je tragično preminul sredi afere o prijavi zaradi podkupovanja. S tem je predsednik vlade postavil v javnost sprejemljiv zgled. Da pač o vsem javno sodimo po osebnem interesu ali vzgibu, brez kakršnih koli argumentov, kaj šele dokazov. Predsednik vlade ni ravnal nič drugače kot vsi tisti, ki so po družbenih omrežjih zgolj psovalno obsojali Kondo. Ampak predsednik vlade je le predsednik vlade in naj se ne bi obnašal kot nek brezvezen internetni trol!

Naj posebej opomnim, da tako mediji kot širša javnost o dopustnosti izražanja sodb presojajo selektivno in po splošni razvpiti in dirigirani volji. Pred nekaj leti je izbruhnila afera Fotopub, ki še vedno nima zaključka na sodišču. Znani slikar Roman Uranjek je takoj po medijskem izbruhu storil samomor. Omenjan je bil kot verjetni storilec pri izvajanju posilstev na razuzdanih zabavah. Preko medijev so Dušana Smodeja in Romana Uranjeka obtožila dekleta, povsem anonimno. Uranjek sprva sicer ni bil omenjen poimensko v obtožbah, a je ime pljusknilo na plano že po opisu osebe. Šele kasneje so nekatera dekleta domnevna dejanja prijavila policiji, na močne spodbude zgrožene javnosti. Na družbenih omrežjih se je po logiki stvari odvijal tudi močan verbalni linč. A to ni pretirano motilo nikogar. Nihče – še najmanj iz političnih vrst – se ni javno oglasil zgrožen, češ da je Romana Uranjeka ubilo spletno obrekovanje, omalovaževanje ali celo laži, saj preiskava ni bila končana. Daleč od tega. Zvrstili so se celo nekateri prispevki, ki so prodajali osebne zgodbice o strašnem človeku. Tudi od kakšne avtorice, ki je pred afero Romana hvalila ali celo malikovala. Na drugi strani so obstajali zapriseženo močni feni Uranjeka in njegovi dragi prijatelji, ki pričanjem in zgodbi niso verjeli in želeli verjet, kasneje pa so celo zbirali podpise s peticijo za rehabilitacijo njegovega imena. Ampak te vzklike so redki zaznali in slišali, ker so bili povsem zadušeni. Javnost je bila odločena, kdo je česa kriv in kaj se je dogajalo. Preiskava o Uranjeku pa baje sploh ni potekala, češ da niso našli mobitela in … da v bistvu nima smisla delat, ker je človek itak umrl. Osebno sem takrat pisala predvsem o tem, zakaj so mediji ključno orodje za kaznovanje raznih oseb ali za maščevanje v državi, v kateri večina državljanov ne verjame več v kakovostno in pošteno delo institucij. Upravičeno in s številnimi dokazi o nepreiskanih, kaj šele na sodišču ustrezno razpletenih primerih. Mediji so postali torej ključni faktor raziskave, preiskave, obveščanja javnosti … In žal tudi sodb.

Razlika v odzivih na primer Romana Uranjeka in Dušana Konde je enormna. V prvem primeru so se državljani in mediji v glavnem poenotili, da medijska gonja nad Romanom Uranjekom ni bila nič slabega, prej obratno. V primeru Dušana Konde pa je politična in psevdomoralistična javnost presodila, da je Dušan Konda zagotovo le žrtev medijskega linča nekaj sto trolov in da je bil tako prizadet, da se je po mnenju javne sodbe zagotovo odpovedal želji po dokazovanju, da ni kriv. To je konec koncev razglasil kar sam predsednik vlade. Sicer posredno vpleten v afero in tudi dober znanec preminule osebe, ki je v Celju na splošno veljala za priljubljeno znano figuro, ker so ljudje uživali na celjski Špici. Dušana Kondo so mnogi poznali kot prijaznega in predvsem zelo zagnanega človeka, ki je ogromno naredil ne le za kajakaški šport, ampak hkrati tudi za mesto, pri čemer je imel Konda še velike načrte, da bi zgradili še hostel. Vsi projekti, ki jih je vodil Konda, so se uresničevali v spregi državnega in občinskega denarja, delno tudi zasebnega. Konda je imel svoje podjetje, ki je sodelovalo v okviru državnih projektov.

Tisto, o čemer bi morali v tej deželi razpravljat, če že o čem, pa je predvsem vprašanje, koliko je lahko nekdo, ki ves svoj profil, imidž in dejavnost goreče gradi na določenem ne ravno poceni javnem projektu, sploh izključen v tej državi iz poslov in dogovorov, ki so vsaj klientelistični, če ne tudi koruptivni. Težko se je namreč znebit občutka, da je ta razlika v obravnavi Romana Uranjeka in Dušana Konde (oba je širša javnost ocenjevala, kot da so vsi z njima krave pasli) tako zelo velika predvsem zato, ker so se poleg znancev oglasili predvsem celjski meščani, ki so Kondo poznali kot zagnano in prijetno osebo, ki jim je prinesla nekaj uporabnega in prijetnega v mesto. In da jih pri tem nič kaj dosti ne briga, kaj je v zvezi s presikavo resnica ali ni resnica. In podobno je čustvovala tudi naplavina državljanov, ki so za Kondo in celjsko Špico slišali prvič. Tako zelo jih ne briga, da se jim ne zdi nič hudega, če zaženejo še en linč brez dokazov in obtožijo pač nekoga, da je lažnivec in posledično morilec, čeprav tega ne morejo vedet. Zakaj pa ne bi. Saj je tako postopal tudi naš predsednik vlade, ki sicer rad večerja in se druži z županom prestolnice, ki ga že dolgo drži na položaju predvsem ignoranca ljubljanskih meščanov do utemeljenih sumov o visoki korupciji. Če se zdi človek prijazen, zagnan in “naj bi tudi nam dal” Stožice, pa lepe pločnike v centru mesta itd. … Je vse okej.

Kako bi v takšni bizarni skupnosti lahko sploh zamerili komur koli na nižjem položaju v družbi, tudi če bi se izkazalo, da se je zapletel v korupcijo, če pa mislimo, da se na pošten način v tej državi itak ne doseže nič! O tem bi se bilo dobro pogovarjat, mar ne?

Kako zelo močno vlogo igra ta psihopatologija našega tranzicijsko zablodelega naroda, kaže tudi drobna akcija nekega fotografa, ki je na družbenih omrežjih zahteval umik objav fotografij, ki jih je sam posnel. Izrazil se je, da zaradi pietete do pokojnika. Na teh fotografijah je Konda v veselih trenutkih s šampanjcem nazdravljal s predsednikom Slovenske kajakaške zveze Andrejem Ribičem in še nekaterimi znanimi celjskimi poslovneži. Vsi so se razposajeno smehljali v kamero. Zdaj so te fotografije nezaželene, kar nima nobene zveze s pieteto do pokojnika, ampak s poskusom umika dokazov, da je bil po logiki stvari Konda v tesnih odnosih z Andrejem Ribičem, ki vodi Slovensko kajakaško zvezo že od leta 2014. Hkrati je bil Ribič tudi vodja volilnega štaba stranke Gibanje Svoboda in je še vedno predsednik uprave Darsa, imenovan na položaj pod vlado Roberta Goloba. Dars z Ribičem na čelu se ta trenutek šibi pod preiskavo o domnevnih resnih kršitvah pogodb ob gradnji poslovne stavbe, težkih sumih korupcije, o urnebesno naraščajočih cenah storitev in še o utemeljenih sumih o neustreznem in našemu zdravju škodljivem ravnanju s tonami zelo nevarnih odpadkov. O tem podrobno poroča portal Preiskovalno.si, etablirani mediji pa zaenkrat ne ravno bombastično.

To pa še ni vse. Pod vodstvom Ribiča na čelu Slovenske kajakaške zveze se je leta 2024 zgodila velika tragedija, v kateri se je utopil štirinajstletni fant Urban, ki je treniral kajakaško veslanje v Kajak kanu klubu Ljubljana. Utopil naj bi se zaradi hude podhladitve v reki, pri čemer inštruktorjev in mentorjev ni bilo nikjer v bližini. Rešit ga je skušala v reki le vrstnica. Vrstniki so klicali na pomoč. Mama tragično preminulega mladoletnika se še danes bori za pravico in obtožuje kajaški klub in krovno zvezo prikrivanja informacij, pometanja primera pod preprogo in nikakršnega ukrepanja. In resnica je, da ni bila sprožena niti interna preiskava za ugotavljanje disciplinske ali strokovne odgovornosti. Klub je objavil le javno izjavo, v kateri zadevo obravnavajo kot tragičen splet okoliščin, krutost narave. Kajakaška zveza Slovenije ureja, oblikuje in usmerja sistem in smernice za delovanje in tekmovanja. Sistemske in protokolarne luknje za zaščito mladine pa so bile zaznane, ne pa tudi odpravljene. Popolnoma jasno je bilo, da gre za še eno izmed institucij v naši državi, ki v primerjavi s poslovnimi dobički, gradnjo fame o uspehu in cilji ne sprejema ustrezne odgovornosti za nič, če in ko veljakom pač ne godi.

V takšnih okoliščinah in med takšnimi ljudmi pač še tako dobronameren, a maksimalno ambiciozen človek, težko deluje realno dobro in pošteno. Če ne drugega, se mora svaljkat v zelo bedni družbi. V najboljšem primeru se udeležuje nečesa, kar imenujemo lobiranje. Konda je to v kratkem odzivu tudi priznal. Da je lobiral, čeprav ni registriran lobist. Da je želel zmago stranke Gibanja Svobode, ker je predvideval, da bo pod Golobovo vlado lažje prišel do sredstev za svoje cilje. Nič posebnega, mar ne? In v tem je ravno problem, ker res ne izpade posebnega v svetu, v katerem so nas poleg domnevne upravičenosti posebej dragih odvetnikov na trgu za elito, davčnih oaz in mnogih drugih sistemsko legaliziranih neenakopravnih svinjarij prepričali tudi, da z lobiranjem ni nič narobe. Čeprav ni jasno, za kaj bi bilo v resni pravni in demokratični državi, ki bi bila lahko organizirana tako, da bi lahko vsak enakopravno uveljavljal svoje ideje, delo in projekte na pošten način, sploh potrebno lobiranje. Lobiranje namreč ni nič drugega kot legaliziran klientelizem. In ja, ravno lobiranje je vedno tudi poligon za razne prirejene razpise in drugo korupcijo.

Kako naj človek v takšni družbi in takšnem sistemu sploh uresničuje kar koli ambicioznega, ne da bi se potopil v blato bolj ali manj legalnega ali prikritega mafijaškega delovanja? Kako naj vzdržuje obraz poštenega in realno sposobnega človeka? Razen s pomočjo politično in kapitalsko prodanih medijev, ki lahko vsakogar predstavljajo, kakor jim kdaj paše! In zadostna kritična masa državljanov itak naseda. Non stop. In non stop ne zastavlja ustreznih vprašanj. Takšnih, ki terjajo od človeka precej več od čustvenih izbruhov in trkanja po prsih, kako smo moralni in fajn.

V vsakem primeru je vsem v interesu, da se sporne zadeve čim bolj pravično razčistijo, mar ne? To je najvišji možen motiv dobronamernih ljudi in izraz pietete. Ali pač ne?