Dolžina: 125 min
Leto: 2007
Država: Slovenija
Režija: Marko Naberšnik
Scenarij: Marko Naberšnik
Igrajo: Primož Bezjak, Vlado Novak, Pia Zemljič, Dario Varga, Janez Škof, Severina Vučković, Davor Janjić, Miloš Battelino idr.
Nov slovenski film v režiji in po scenariju Marka Naberšnika, ki bo po Kajmaku in marmeladi spet dobro polnil kinodvorane in požemal odobravanja v podobnem slogu. Pohvale, ki so edine možne pričakovat od slovenskega povprečja, zvenijo vedno enako, kot bi se jih učili v osnovni šoli za vse večne čase. “Tako duhovit!”, “Nazatežen!”, “Odobrava socialno pereče tematike, ampak na lahkoten način!” “Preprost” … Imamo pač svoj nacionalni kliše tržne uspešnosti, ki je mnogo bolj zaostren v zahtevi po minornosti kot drugod po svetu, kjer kič in neobremenjenost prav tako logično futra uravnilovko najbolj zaželenega.
Avtor zgodbe, ki se je scenarij ne drži ravno v detajlih, je v izvoru Feri Lainšček. Zadnja leta najbolj spropagiran pisatelj in novodobni “mesija” vaške plati slovenstva oziroma tegob klasičnega po slovensko patetično priljubljenega “malega človeka”. Po njegovi literarni predlogi so nastali že kar štirje filmi in samo sprašujemo se lahko, kako neki je to mogoče. Halgato je bil preprosto slab, Mokuš je težko gledat drugače kot osuplo, da tako okostenelo teatraliko sploh komu pade na pamet spravit na veliko platno in že imamo dva nova izdelka, Petelinji zajtrk in Đurov Traktor, ljubezen in rock ‘n’ roll. Seveda bi lahko rekla, da Lainšček pač ni kriv, če ne znajo posnet dobrega filma po njegovem romanu, vendar pa sem prepričana, da na naši sceni brez posebne protežiranosti po nobenem pisatelju ne bi več snemali redko uresničljivega slovenskega filma, v kolikor bi prvi projekt pustil grenak priokus v ustih. Pisateljev, ki bi upravičeno želeli svoje delo spremljat tudi v kinematografih, pa brez dvoma ne manjka. In to ne zgolj z omembe nevrednimi zgodbami – enimi in istimi štorijami malega in še manjšega Slovenca, ki joče, slabe vice poka in je predvsem prikupno butast. Pri vsem skupaj moramo jemat v obzir, da je dobra predloga še kako dobrodošla, saj pri nas vsi režiserji neupravičeno menijo, da so hkrati tudi dobri scenaristi in nas radi razveseljujejo s svojim scenarističnim antitalentom. Glede na v glavo vbito prepričanje, da slovenski režiser mora sebe osrečit tudi z lastnim scenarijem, imamo na srečo vendarle nekaj izjem, ki to kreativno poslanstvo dejansko celo dovolj obvladajo.
Prvič je lahko Feri Lainšček vesel, da je nastal po njegovem romanu film, ki je vreden ogleda od začetka do konca. Še bolj vesel je lahko, da se mu je ponudila tolikokratna možnost do popravnega izpita. Feri Lainšček se v intervjujih predstavlja za zastopnika zgodbe. Brez dobre zgodbe ni dobrega romana, pravi. Vendar pa, zanimivo, so ravno njegove pripovedi sila preproste, stereotipne, prav nič posebej zanimive, kaj šele, da ne bi bile že stokrat videne in slišane v svoji poanti. Precej bolj zanimiv je njegov skrbno dodelan slog in vzdušje, ki ga pričara v romanu. Za novopečenega filmarja so Lainščkove štorije prava stvar. Lažje se spoprime z obrtnim vidikom filma. Zato se je Naberšnik za prvenec odločil dobro in še niti se ni trudil iskat kakšne preproste dogodivščine, saj je vsak, ki ni slišal skoraj za nobenega slovenskega pisatelja, gotovo že slišal za Ferija Lainščka.
V Petelinjem zajtrku se zbere par klišejsko občrtanih likov s pričakovanim povodom za zaplet. Gajaš je ostareli lastnik avtomehanične delavnice na vasi, ki moleduje za starimi dobrimi časi in v dolgočasnem osamljenem vsakdanu zapade v fantazije o turbopopikoni Severini. Delo v njegovi delavnici najde mlad čeden fant Djuro, prav tako zdolgočasen in s prazno denarnico. Na obisk prihaja Lepec, vaški mafijozo in lastnik bordela kakopak. Škrt, šovinističen, egoističen, prebrisan, skratka, vse, kar pritiče tovrstnemu liku po šabloni. Bronja je Lepceva žena z otrokom. Zdolgočasena gospodinja, ki je spet po šabloni lepa koketa in takoj nam je jasno, da se bo zgodilo prešuštvo z zasoljenimi posledicami. Pokažejo se nam tudi njene lepe noge kot v vsaki neizvirni reklami za nov model avta, ja, seveda, perspektiva izpod pločevine. Potem se znajdeta za mizo še kronično pijan vaški učitelj in neka bleda senca sopivca, ki se kar iznenada izkaže za posiljevalca in še pedofila, da ne bi izpadlo premalo nezaslišano. Pojavi se tudi pištola, za katero takoj vemo, da bo izstrelila usodni metek.
Film vsebuje vendarle za razliko od Kajmaka in marmelade in podobnih hit tendencioznih produktov pod sloganom romantična komedija učinkovitejšo poetiko, rahlo manj kičast humor, žlahtnejši režijski pristop in rahlo bolj psihološko dodelane like (čeprav se ne izogne prodajanju poniževalne naivnosti, ko obseden zaljubljenec praktično ne loči obraza neke kurbe od predmeta svojega poželenja, na bolj naiven način, kot je lahko naiven najbolj naiven protagonist). Brez všečnih taktov Saše Lošića na Slovenskem očitno še ne gre in konec koncev res vedno uspe. Posebna pohvala gre brez dvoma igralski zasedbi. Vlado Novak je v vlogi Gajaša presežen, ostali pa dovolj prepričljivi, da pometejo s še zadnjimi ostanki klevet okoli gledališke igre na slovenskem filmu. Erotični prizori med Bronjo in Djurom so prikazani prepričljivo, sproščeni in elegantno posneti. To pa tudi ni malo za seks na slovenskem filmu, ki sicer ne obstaja v smislu omembe vrednega. Čestitke!
ne vem na kaj čakam…na še več kritik in analiz tega filma, da se ga spravim gledat 🙂 Kot rečeno enkrat prej – malce se ga bojim it pogledat, da mi ne bo žal, heh Ampak lih sem napisala, da nam za nič na svetu ne sme bit žal…stara “modra” 😀
Torej je vreden ogleda. No, Pio imam pa res rada
najbolj sem vesela novice, da bo letošnji Liffe tudi v Mb. Vsak dan bom v kinu!!!!!!
Super. Dej še kakšno gledališko predstavo obdelaj, da bo potem odločitev lažja. Dobro po možnosti. Zelo slabe volje sem, če si ogledam dolgočasno predstavo.
Kaj pa dokumentarec o Štandekerju, ki sem ga željno pričakovala in bila potem čisto razočarana. Menda naj bi ga snemali dve leti in zanj zmetali ogromno denarja-in potem so iz tako “hvaležne” zgodbe naredili čisti zmazek. po gledanju dokumenatrca sem dobila vtis, da je bil Ivo malce naiven in zaljubljen v fotoreporterko Jano Schnaider, in je šel pač z njo v Sarajevo, kjer so ga ubili. Pa sem vendarle čitala njegove prispevke iz vojnega Sarajeva-ki so bili polni sočutja in ljubezni do ljudi tam, polni občutka za vsakdanjo tragiko malega človeka-to v dokumenatrcu sploh ni bilo izpostavljeno. Zakaj? Ker ne gre za našo stvar? Zelo na silo je bila izpostavljena vojna za Slovenija (vojna whatever)-Ivov odnos do Sarajeva pa povsem prezrt in potem dolga Janina zgodba, kjer je bila v ospredje postavljena predvsem ona. Ivova mati se je tudi pojavila in govorila nekaj o palačinkah, skratka dokumentarec je bil narejen skrajno šlampasto, slabo in brez občutka-kar je povsem nevredno takšnega občutljivega in čustvenega novinarja kakršen je bil Štandeker. In kdo je bil Ivo-gledalci sploh nismo dobili občutka. Pravzaprav nismo dobili ne občutka, ne informacij-so what’s the point? Boli me srce, ker upam, trditi, da bi naredila stokrat boljšo stvar-hitreje kot v dveh letih, verjetno za pol manj denarja. Kam naj se prijavim?
@ana:
Vreden ogleda vsekakor je. No, meni je vsak slovenski film vreden ogleda, že zato, da vem, kaj se dogaja in lahko potem pizdim ali hvalim … Definitivno pa je Petelinji zajtrk gledljiv s prepričljivimi igralskimi kreacijami, čeprav, kot sem rekla, zame presežek ni, ker ni dovolj štosa za kasnejše debatkanje ob kavici, kar na primer Estrellita doseže.
@anka:
Imaš prav. Bom v prihodnosti pisala tudi o gledaliških predstavah … čeprav bodo to sigurno najmanj brani zapisi … Na žalost. Me veseli, da koga celo zanima. In ja. Bom vzela za smernico priporočilo ta dobrih.
@Vanja:
Verjamem, da bi lahko naredila bolje. Da se pri nas nek projekt vleče, žal še ne pomeni, da bomo na platnu videli hudiča in pol. Prej obratno. Na vprašanje, kam naj se prijaviš, me kar stisne v pljučih, ko pomislim na edino možno. Možnosti sta namreč RTVSlo in Filmski sklad, kamor predaš svoj predlog, okviren scenarij, seveda pa te ne bodo šlivili pet posto, če ne boš imela že ekipo naštimano in po možnosti še nekaj svojega denarja. Khmmm …
Bom napisala še kakšno o producentih. Na hitro lahko mirno rečem, da v kolikor bi na primer svoj projekt poslala na Arsmedio, ki je produkcijska hiša Franci Zajca in njegove desne roke Danice Ikovic, in bi onadva zavohala v njem uspeh, projekt brez odmeva in spodobnega cilja skoraj ne bi mogel nastat. Menim, da sta pri nas največja profija. Na festivalu sem bila v vlogi, ki bi lahko producente preklinjala zaradi njihovih muh in gnjavaž, kar je Arsmedia tudi vztrajno počela brez predaha in lahko rečem samo “Kapo dol”. Preprosto se ju ne znebiš, dokler ni tako kot hočeta in predvsem vesta, kaj hočeta.
Hvala za informacije. a si dokumentarec videla, zanima me tvoje mnenje.
@Vanja:
Ne, na žalost ga nisem videla. Zaradi dela si nisem mogla ogledat vsega na repertoarju, ampak samo “najnujnejše”, tekmovalni program v poznejših večernih urah.
no, še ena v krajši obliki, tud bolj naperjeno, kot s palci navzgor —> http://www.pigac.si/2007/10/25/petelinji-zajtrk-vse-zaradi-pcke/
@Ana:
Sem prebrala, ampak se z njegovimi dovtipi, kaj naj bi bilo negativno, niti slučajno ne morem strinjat. Pojma nimam, zakaj bi moral bit tip, ki štema mafijozovo ženo, sigurno kaznovan … hihihihihi …, ni res, da v filmu samo kadijo in malo govorijo … da je mafijozov napizditis s Severino napizditis, mi je bilo pa jasno v prvi sekundi. To je najbolj infantilno speljan prizor, saj je hrbet in zgolj hrbet z rezom prizora že sam po sebi jasen ko pasulj, da zadeva ne štima … še bolj smešno je, da naj bi napizditis resnično uspel pri fenu, ki je bil pred kratkim na njenem vaškem koncertu par metrov od odra. Ampak okej …
e temu jaz rečem filmska kritika. 🙂
ker zadnje čase preveč berem ohlapne poskuse le-te… pa so se mi zagravžal.
btw, zakaj se meni še vedno zdi, da se okoli tega filma zganja preveč hrupa… šel ga bom pogledat, pa potem ocenil, če gre zgolj za to, da je v gruči oslov že en konj samorog ali ne. 🙂
@Fetalij:
Oooo … hvala, hvala … Ostajam skoraj brez besed …
Ja, dobro opažaš. Hrupa je res veliko. Prvi razlog tiči v hrupu, ki se je že zdavnaj začel zganjat okrog Ferija Lainščka, tudi v imenu podpore zapostavljenemu Prekmurju in ustvarjanju klime ravnice kot nekega nadzveličavnega teritorija, vračanja k temam malega kmečkega človeka kot v starih “dobrih” časih Miška Kranjca, češ, to bo palilo. In seveda res pali, še posebej danes, ko nas je pod taktirko nove vlade zasula ruralna klima, klobase, repa, polka in hodulje. Veliko je pripomogla Manca Košir, ki zadnja leta reklamira predvsem razne duhovne bukve za babe in kakopak Ferija Lainščka. Osebno menim, da je Lainšček celo prekvaliteten za rabuko tako nizkotne verodostojnosti in celo nekako jemljem v zakup, da je šel snemat reklamo za zavarovalnico … he, he …
Potem je tukaj Arsmedia z najboljšim producentom Franci Zajcem in pomočnico Danico Ikovic, kar sem že omenila pod pisanjem o festivalu. Skratka, Arsmedia je dejansko producentska hiša, ki nekako zagotavlja, da bo poskrbljeno za izdelek pod njunim okriljem najbolje, kolikor se pač da. V tem primeru se je odločil za že vnaprej fokusiran hit in je jasno, da je porinil Naberšniku v roke Ferija Lainščka, in to roman, kjer se mora povabit k sodelovanju Severino in pri čemer, logično, se za muziko najame Bregoviča … okej … če je predrago, pa vsaj Lošića … Hihi … Skratka, hitmejking v izvoru. Gre za projekt, s katerim se namerava publiko prepričat, da je poni samorog, konja v konkurenci pa pustit rezgetat v hlevu. Tako nekako.
Sicer pa v Radgoni sploh ne rečemo “petelin” (še manj uporabljamo besedno zvezo “petelinji zajtrk”, za katero sem v filmu slišal sploh prvič) temveč “kokout”.
Heh. Kaj “izvirnejšega_ga” pa več ne ostane, razen beltincov, kreslinov in tiste čarne kitare?
Torej je optimalno počakati kakšno leto, ko film obvezno odkupi RTV SLO!?
@domovoj. “petelinji zajtrk” je prispodoba za jutranjo malo potrebo ko prečistiš sečevod po spolnem aktu. 8)
@domovoj:
Kokoutov zajtrk torej?
@štulič:
Ostane, samo ne snema se. Zato boš že v Traktor, ljubezen in r’n’r lahko spet občudoval Kreslina, Prekmurca Daria Vargo, ki igra v vseh štirih prekmurskih filmih itd. itd. itd.
“Ostajam skoraj brez besed …”
izpade malo ironično v kombinaciji s preostalim delom komentarja
sicer pa ja, hitmejking je hitmejking, nimaš kej. zadeve so splanirane in ta proces se je dofural skoraj do popolnosti… dogaja se povsod. npr. rihanna, sean kingston…
@Fetalij:
Mišljeno je bilo samo na tvojo pohvalo, sicer pa tudi preostali komentar v mojem primeru pomeni “ostati skoraj brez besed” … khm …
Ja, dogaja se povsod … samo v Sloveniji izpade malo hecno, ker gre za neke tri hitmejkerske frike iz leta v leto, da ne rečem sosede … V tujini se razvije vsaj rahla večplastnost hitmejkerstva … izbira se temu baje reče …
ja ja, glede na dolžino komentarjev bi potem lahko rekli, da si pri zadnjem “nema” 😆
sicer pa gre meni blazno na živce to, da če gledaš veliko slovenskih predstav in filmov, POVSOD naletiš na ENE IN ISTE obraze. bedaaaaa…
Film je precej bolj gledljiv, kot je berljiva tvoja kritika.
Lahko nakladaš kolikor hočeš, a do sedaj so ga vsi, ki so ga videli, pohvalili.
Vidik povprečnega laičnega gledalca je vsekakor pomembnejši kot kvazi stokovna analiza, ki v ospredje potiska kvazi poznavalstvo pisca. Jadajadajada … film je super zabaven in ravno prav dolg. Love it!
@finepix:
Ne, Vsi ga pač niso samo hvalili … Na kakšni podlagi si to upaš trdit. Poznaš Vse Slovence?
Točno tako. Film je odličen za najbolj povprečnega gledalca, laičnost niti nima kakšne veze. Podobno kot Kajmak in marmelada. Ne rabiš bit strokovnjak, da ti je jasno, za kakšen tip filma gre. Prav gotovo ne zadovolji zahtevnejše publike in pri tem tudi Petelinji zajtrk ni super zabaven, ampak dovolj zabaven, da je ravno prav dolg in boljši od Kajmaka … Zahtevnejšega gledalca pa prav gotovo ne bo prepričalo, da lahko največji objekt poželenja zamenjaš z neko podobno kurbo na primer. In še kaj.
Hehe, strinjam se s teboj, da je Novak kot Gajaš presežen!
Vendar je prav njegova odlične (gledališke)igre hkrati kriva za to, da se ostali večji liki zdijo, kot da niso iz istega filma – Djuro recimo – manjka jim globine, nepredvidljivosti in prepričljivosti, da neizdelanih karakterjev lokalcev sploh ne omenjam.
Alesimales … kljub temu, da me slovenski film zaenkrat še ne zna posrkati s sedeža v kinu, se je vsaj zame s tem izdelkom povsem približal kategoriji gledljive romantične drame za nenaporne sobotne večere.
petelinji zajtrk je najboljši slovenski film kar sm jih kdaj vidla..!!
sami profesionalci..
sam me pa zanima kdaj bo prišel na program eMule, da si ga lahko dodam na računalnik..če kdo ve nej napiše..!!
@EnXen:
Ja, EnXen, imaš prav. Vendar osebno menim, kot sem zapisala, da so liki že scenaristično sami po sebi preprosto stereotipni, grobi klišejski obrisi, kar si tudi opazil – neizdelani karakterji. Novak je imel še največji manevrski prostor za ustvarit učinkovito vlogo. In glede na to, se mi zdi, da so tudi ostali ustvarili dobre vloge.
In ja, film je užiten hamburger.
Toplo ti pa priporočam ogled Estrellite, ko se bo prisluzila na velika platna. Ta me je, z izjemo enega prizora, zelo pozitivno presenetil in prepričal.
_sweet_baby_:
Jah, saj si sweet baby, a ne?
Jaz sem za Estrellito slišala iz Mannheima in Nemci ter Slovenci (moja Schwester), ki so si tam ogledali film, so bili nad Pevcem in Čušinovo navdušeni, tako da komaj čakam, da vidim ta film.
Film sem si tuja jaz ogledala in je seveda zelo gledljiv. Simonina kritika je zelo namestu, predvsem pa jo jaz vidim kot pohvalno. Strinjam se tudi z njenim komentarjem, da je lik zobarja čudno zapadel v pedofilijo (tu mi je kar nekaj manjkalo, nedodelano, lahko tudi nepotrebno, ne vem no, ta del ni v redu.
To da Gajaš zamenja kurbo za severino, se mi niti ni zdelo tako čudno. Saj je Severinin poljub lahko tudi njegov privid ali domišljija in je ni videl tako od blizu, oz. je videl v kurbi tisto kar je hotel videti (za naivčino kakršna je prikazan, se mi to ne zdi nič čudnega. Tako, da temu še kar verjamem, oz. me je ta del še kar prepričal.
Neprepričjiva se mi zdi pa predvsem Pia. Niti ne slaba, vendar se mi ni zdela tip lokalne lepotice. No jaz si jo predstavljam malo drugače to lepotico. Njen lik me je kar motil.
Zelo dobro, predvsem v primerjavi z Kajmakom, ki je meni kar nekaj. Eni bosanski štosi. Brezveze.
Gajaš je pa za kušnit dober.
@mojcas:
Ja, res lahko komaj čakaš. Filmček je vreden naziva nacionalni ponos. Sem slišala za odmeve v Mannheimu in mu strašno privoščim še večje uspehe v svetu. Pri nas so namreč, kot ponavadi, kvazifilmski veleumi spret nasedli na lokalne osebne špekulacije in najboljšemu filmu festivala zakuhali krivico, o čemer bom svobodno pizdakala na blogu, ko se bo film začel vrtet v kinu.
@anka:
Gajaš je res naiven, ni pa retardiran. Cele dneve bolšči v njene posterje, v fotke na kaseti in se odpravi tudi na koncert! In to na koncert v neko majhno vaško “diskoteko”, kjer si jo zabodeno ogleduje precej od blizu, čeprav je tisti poljub fantazijski, ja. Severina tudi ni ravno podoba ženske, ki bi imela zelo povprečen, lahko zamenljiv obraz. In režiser me je kot gledalko podcenjeval, ker mi v prizoru, ko se nadomestek pojavi, ne pokaže obraza nadomestka, da bi me vsaj skušal prepričat v možnost. Ne! Vidim samo hrbet neke babe v najbolj temni noči. Gajaš vidi mnogo več.
Ogromno filmov se dela na temo zamenjav oseb (teme dvojčkov itd.) in zelo se trudijo, da bi poanto upravičili s štorijami in psihologijo. Priporočam ti na primer ogled filma The Prestige, ki se igra izključno z naukom, kako močna je lahko avtosugestija posameznika, da pade v iluzijo o nekom ali o nečem! Kaj vse se v scenariju in prizorih naplete, da izpade prepričljiv. Tole pa kar na horuk! Pretirano na horuk. In to za vrhunec filma in njegov razplet. Naka.
Se pa sicer strinjam, da je kljub napakicam zelo dobro v primeravi s Kajmak ohcetarijo. in ja, Gajaš je za kušnit dober … he, he …
Jaz sem bila teden dni pred festivalom v Mannheimu in sem tam slišala za Estrellito. Debelo sem pogledala, ker sem za ta Pevčev film prvič slišala.
V naši majhni in nesamozavestni Sloveniji je očitno lahko uspeti samo na dva načina: da imaš dobre medijske botre (beri Kajmak in marmelada) ali pa da najprej uspeš v tujini, potem te začnejo ceniti tudi doma (beri Kruh in mleko oz. Cvitkovič).