Hvala hrvaški televiziji, ker je normalna in mi je omogočila tudi ogled koščka sicer prestižnega šova, ki so ga na veliko presenečenje v Moskvi predstavili ob tej priložnosti. Slovenska televizija je namesto spektakla privoščila svojim gledalcem osem minut reklam. Pfej!!!
Norveška slavila po pričakovanjih. Dečko je prepričal očitno dovolj široko javnost in žirije, da je zmagal na polno in čez, celo podrl rekord. Odličen performans pač. Dovolj dober, žmohten in ustrezen komad, pod katerega se je od a do ž tudi sam podpisal, in predvsem izvedba v celoti. Rahlo razmajana angleščina je popolnoma sovpadla s poanto “pravljice”. Iznajdljivo. Fajn, res fajn. Dodajam povezavo do nekaj malo drugačnega v izvedbi seksi “srnjačka” Alexandra Rybaka za pookus in še simpatičen intervju (angleški podnapisi) o njegovi poti od malega do danes.
Žirija je letos očitno poskrbela, da so se bolj upravičeni vseeno uvrstili malo bolje, kot bi se sicer v primerjavi z nastopi, ki jih ponavadi raje nagrajuje raja. Tako je odšel verjetno precej razočaran na post festum žur Grk, čeprav je še vedno kotiral visoko v prvi polovici. Norvežan je izpadel bolj zanimivo seksi. Definitivno pa so areno z najbolj povešeno surlo zapustili Finci, kar se je sicer pričakovalo, vendar ne v tako drastičnem smislu. Razočaran je bil verjetno tudi Danec s komadom Ronana Keatinga, ki je vseeno eden boljših od siceršnjih Keatingovih milijonsko nakladnih “jamranj” na svetovni sceni in sama izvedba je izpadla zelo dostojna. Ljudstvo in žirije so se tudi očitno naveličali klasičnohimničnega napeva nekdaj uspešne veteranke Eurosonga Chiare z Malte in so ji presenetljivo sporočili, da jo imajo čez glavo dovolj. Spodbudno.
Zaslužna podpora Islandiji. Dvomim, da bi brez uvedbe žirije pristala kar na drugem mestu. Precej više, kot bi bilo pričakovat, je prilezla tudi karizma in v vsakem primeru moralna zmagovalka večera Patricia Kaas za Francijo. Enako so malo višje priromale, kot bi verjetno sicer, Estonke. Na Albanko z neverjetno neokusnim scenskim nastopom bi ljudstvo verjetno v finalu pozabilo, tako se je pa vendarle izvlekla malo bolje od najslabšega. Presenetljivo se je na enajsto mesto uvrstila tudi Rusija z “zanimivim”, a za širšo javnost prej neprivlačnim pristopom Ukrajinke Anastasye Prikhodko.
Vendar pa žirije, ofkors, niso popolne in so najbrž po državah zasedali stolčke takšni in drugačni patroni, zato je včasih kakšna dvanajstica še vseeno preveč presenetila (1 x Romuniji?). Pri nas so bili pametni tudi Anžej Dežan in razni vlašiči, ki sicer skrbijo, da se naša gnila scena popularne glasbe ne premakne iz greznice. No, ampak k skrajnostim malo kasneje. Žirije so na primer vseeno spustile na tretje mesto Azerbajdžanca, kar je milo rečeno smešno pretirano za tak štanc, čeprav ga obvladata, ampak še vedno je samo štanc, zelo pri dnu pa so pustili Litovca, ki za ESC publiko ni ponujal atraktivnega komada, vendar je predstavil spodobno pesmico in jo še bolje izvajal, povsem primerljivo in še več s svetovno sceno, v tem žanru seveda. Zelo so povzdignili tudi Anglijo, ki se je bahala z mjuziklmaster zvenečim imenom avtorja skladbe (Andrew Lloyd Webber). Bohnedaj, da bi si žirije drznile morda užalit tako veliko ime. Bi jih blatil še deset let po celem svetu. Seveda. Zanimal bi me rezultat, če bi bil podpisan “Zlatko Mutivodič”. Pesem je sterilna za bruhnit na porcelanast krožniček, pevka prav tako zelo harmonično sterilno doterana in brez karakterja. Šlepanje na piflarsko perfekcionističen kliše in glamur brez duše v vseh ozirih. Zelo profesionalno in zgolj to in “I hate it!”
Letošnje finale Eurosonga Sloveniji ne sporoča nič dobrega, ker očitno ne postaja iz leta v leto slabši, vedno bolj zgolj kičast, morda amaterski, ampak obratno. Vokali so bili itak večinoma nadpovprečni. Spremljat in zaznat je bilo možno marsikaj, kar bi si na naši protežirani pop sceni lahko samo v sanjah želeli doživet. Nekaj več okusnega kiča. Seveda gre večinoma za produkte na prvo uho in oko. Logično … blablabla … S takšnimi izjemnimi spoznanji se res ni pametno posebej pametne delat. Pametneje je izkazovat pamet ob z resnostjo obeleženih priložnostih. Takrat, ko morda kaj kičastega ali politikantsko “ljubkega” smukne skozi sito Prešernovega sklada in moramo poslušat idotske za lase privlečene obrazlage bojda pametnih ljudi. Na primer. Na področju kiča, ki ga ljudje za več radosti do življenja tudi potrebujemo, smo pa veseli, da do ušes in oči kaj okusno kičastega priroma. Ne verjamem seveda, da Slovenija ne premore odličnih in ustvarjalnih izvajalcev na področju popularnih viž … hmm … celo s karizmo. Prekleto zlahka pa verjamem, da jih … hmm … kakšne vaške mafijske amaterske mreže ne spustijo h koritu, ker sami niti sodelovat ne bi znali z njimi. Pravzaprav bi izgubili posel čez noč, ker jih nihče na svetu, razen naših “misic in mistrov”, ne bi želel, kaj šele potreboval. Obstaja kakšna preiskovalna komisija tudi za razhajkanje tega področja na Slovenskem mogoče?
P. S. 1: Peter Poles, letošnja fora je bila skoraj tako dobra kot naši nastopi na Eurosongu. To vrsto nadležnosti težko kdo na svetu “pošteka”, kaj šele, da bi izpadlo duhovito. No, saj, zelo avtentično.
P. S. 2: Quartissimo so v polfinalu pristali na šestnajstem mestu. Prejeli so 14 točk, za uvrstitev v finale bi jih potrebovali 60.
Hvala (med drugim tudi) za tole o britanski pesmi. Sem že mislil, da sem precej sam. Mogoče je res, da sem itak popolnoma imun na šarm Andrewa Lloyda Webbra, vendar pa je It’s My Time res še posebej lena, hladna, rutinska balada in kot eno mašilo za četrto dejanje Opernih mačk superzvezd. Aja, Diane Warren (!!!!) pa je besedilo napisala v treh… ali štirih minutah? Tudi to, da so baron osebno igrali na klavir, ni pomagalo; še huje – zdelo se mi je, da tako nizko Evrovizija zelo redko pade 🙂
Ojejejej. Brez dvoma Angležinja in Lloyd Webber nb. 1. Skratka ojejej za tale zapis! Očitno od nekoga, ki o glasbi ne ve veliko.
Ok, zdaj vem kdo je zmagal.
Nimam pa pojma, zakaj me je muzika spomnila na pevko Mario N, ki je pela I wanna./a kako se tako dobro spomnim te pesmi? enemu norcu je bila všeč čez in čez/ Precej podobni se mi zdita sem pa tja.
Fantič je pa…ja fajn…zato ker igra violino.Dobro.
Ampak jaz že imam svojega priljubljenega violinčka tako da…tale pesem je prišla in bo tudi odšla bolj kot ne…mimo mene.
Ti pa…bod fajn.
/jaz sem to, ja/
ok, moram nekaj priznat…sem ga pofixala tokrat
Sem gledala konec Eurosonga in slišala vse finaliste….in ammm moram priznat, da je letos bilo več bolj poslušljivih komadov kot kdajkoli poprej…sicer so prevladovale lajne, ampak
navdušena nad Bosno, Portugalsko, Veliko Britanijo (to pesem sem slišala ze lep čas nazaj) in Estonijo. Pevka slednje in VB sta mimo grede čisto krvni lepotici. Stajling Estonije je bil vanzemaljski.
Aham, zmagovalna ni za v smeti, ampak preveč felerjev v kompoziciji in vokalu, ki ni prepričljiv za zmago. Vsaj zame no…
Kar nekaj je bilo pesmi, katerih melodije so spominjale na kake prešnje svetovne glasbene hite…
no, da sem še bolj natančna:
pesem Bosne me dela srečno ob poslušanju 😀
pesem Velike Britanije je pompozna, veličastna, z angleskim glasom – dovršena,
Portugalska pa tud, čist v srce, vedra, poslušam jo lahko še in še…
okej…baaaaaaj! morda ša rečem kakšno, sam da prečekiram komentarje 😀
No, meni je bila Angležinja všeč. Vsaj nekaj podobnega glasbi. Je pa res, da je bila pevka izbrana preko talent šova ALW in pesem je tipična “AMomentLikeThis-FlyingWithoutWings-IBelieve-DoIMakeYouProud-InsideYourHeaven-ThisIsMyNow-TheTimeOfMyLife” pesem zmagovalca pevskega reality showa kot je npr. American Idol. Veliko vokalne akrobatike.
Ok, če Norvežan že nima najboljšega glasu mu jaz zmago 70% oprostim zato, ker je očitno avtor svoje skladbe. Tega pred branjem tvojega zapisa nisem vedel, zato sem ga tudi obsojal. Mislil sem, da je pač ena lepa fantina, ki so ji norvežani napisali komad in ga poslali na evrosong očarat vreščeče najstnice.
Strinjam se tudi glede Dežana. Dokler bodo tak festival lahko komentirali in ocenjevali taki, kot je Dežan, bomo pač v Sloveniji vedno plavali v greznici povprečja. Vsaj kar se evrosonga in glasbe nasploh tiče.
recimo, ko sem prvič poslušala Francozinjo, sem si mislila: hm, nekaj konkretnega, ženšče obvlada…kasneje sem jo začela dojemati bolj celostno (z mojimi čuti hehe) in mi je vsakič bolj postajala zoprna. Definitivno pretiravala in delovala, kot da želi na čase oponašat Edith P. – njen komad je z njenim nastopom zoprn.
Tist komad Ronana Keatinga…pevec je imel vokal dost podobn njegovemu, kar me je takoj odbilo.
Grk pa je bil višek tragikomike. Naravnost o-g-a-b-n-o.
Nekako nisem uspela slišat, poslušat Dežana & Co. – sem gledala na obroke, tak da mi je bila prihranjena sramota
Čeprav se strinjam, po Tadeju, da je Its my time rutinska, mi deluje vsekakor superiorna, nad vsemi glede čistosti in profesionalnosti (ni tip dinamične, pa vendar), z razsežnostjo vokala in povsem neoporečno melodijo, edino kar me moti je “nebogato” besedilo…nasploh je večina komadov Eurosonga velik zeeeh, ker postanejo srkpucalo zaradi refrena, ki postane celotna pesem.
Men tut ni bla Norveška ušeč na začetku. Pa sem po zmagi poslušala to pesem 5x zdeei mi je pa že ful ušeč xD. Tk da velik bolš je tolee z žirijo pa še prvič da nismo dali 12 točk bošnjakom al pa hrvatom.
@matej Se strijam 100%. Velika Britanija. Tako kompozicijsko in izvajalsko prefektno, da je vecina ostalih izpadla kvecjemu za lokalno veselico. Pa da ne pozabim Islandije, Francije, Danske, pa tudi Estonije in Nemcije. Tudi Armenci so mi simpaticni. Nemcem se pac pozna, da nimajo po Evropi razseljene gasarbeiterske populacije, v stilu Turkov in Bosancev, ki so bili tokrat poden od podna. Oni se pac pozvizgajo na danes tako evropsko proklamirano multikulturnost. Samo, da so nasi (muslimani), pa cetudi je skladba za en drek. Situacija je podobna med sovjetskimi sateliti.
Odsotnost mednarodnega glasovalnega telesa se pozna tudi Ircem. Zato so njihove simpaticne solidno zvenece rokerke ostalee brez finala. Edino kar me muci je refren Estoske skladbe, ki me spominja na nekaj iz 60. ali 70. let, pa se hudica ne morem spomniti od kod izvira. Sicer je pa Eurosong en velik kicasti cirkus, ki je hvala bogu samo enkrat na leto.
litovec zadnji? pa je pri meni verjetno največkrat poslušan komad… verjetno pa res malo premalo šova za evrovizijo 🙂
anglija mi je zelo ogabna, iz neznanega razloga. hmm.
mweis, seveda je pri bosanskih gasterbajterjih na prvem mestu to, da so muslimani. davor ebner zveni res zelo muslimansko. bosna je multikulturna, ti ni znano? to, kako si povzdignila angleško pesem in bosansko označila za drek, je pa naravnost ogabno in simptomatično za slovenski okus t.i. poznavalcev. ki vejo kdo nima pojma o glasbi.
tako kot je v prejšnjem zapisu zagovarjal beatle en komentator, s povsem tehničnimi, teoretičnimi glasbenimi pojmi. hu givs a šit. važno je, kako zveni, ne pa kako je zgrajeno.
anna, glasbe in nastopanja edith piaf jaz sicer ne poznam, bi pa po nekakšnih izkušnjah rekel, da je tvoja ocena nekaj takega, kot bi rekla, da pankrti skušajo oponašat sex pistols.
naj se popravim. ni hu givs a šit, zanimivo je vedeti, da so prekosili celo jazz standarde, ki do takrat še niso prišli tako daleč kot zgodnje skladbe beatlov, ni pa to ključnega pomena za ocenjevanje.
in po drugi strani … saj tudi drugi narodi glasujejo v dobršnji meri za izvajalce iz držav, ki so po populaciji jim v izvoru, veroizpovedi ali kako drugače povezani in je važno, da so njihovi. turkinja pa je verjetno dobila od belgije 12 točk tudi zato, ker je zmagala (menda) na njihovem izboru talentov.
@tadej:
Odlične pridevnike si uporabil za moje pojme na britanski nastop, ja. Konkurenčna balada Islandke je predstavljala hlad Islandije v scenografiji, Angležinja pa v srži, kjer ga ne bi smelo bit. In s tega vidika se zelo strinjam, da gre pravzaprav za večje dno Eurosonga ravno zaradi kitenja na ime v primerjavi s kakšno bolj pobalinsko kompozicijo, ki pa postreže z vsaj nekaj karakterja. Zagotovo (očitno) nisi sam s tem mnenjem, problem je samo v tem, da si ga večina ne bi upala izrazit že zaradi imena avtorja, ker potem fašeš mastne pljunke. Seveda najbolj mastne ne od tistih, ki jim je pač všeč, ampak predvsem s strani bleferjev, ki skušajo s pohvalami na ta kvazi ziher pedigre izkazat, da razumejo dobro glasbo, predvsem če je v resnici ne. V stilu drugega komentarja tukaj … hehe …
@Matej:
Ojejej … Tale komentar je pa očitno od nekoga, ki ne samo, da o glasbi ne ve veliko, ampak mu tudi branje ne gre dobro od rok.
Če si zgolj sprejel referenco o avtorju, ki jo je lahko prebral vsak kekec, še ne pomeni, da se spoznaš na glasbo, ampak pomeni lahko, da si navaden bleferček, ki si misli, da bo s hvalami na referenco, izpadel zagotovo kunšten.
Na Gartnerjevem blogu je v komentarju 19 nek Matej zapisal takole:
“Če bi na Eurosongu zmagovale najboljše pesmi in najboljši pevci, bi Angležinja pač morala zmagati. Že zaradi Andrewa Lloyda Webberja.”
Ta Matej (tudi časovno oddana komentarja se precej ujemata) si verjetno taisti ti.
Vendar je za dičenje s spoznat se na glasbo mnogo premalo opletat s pamfletom, da bi neka izvedba morala zmagat že zato, ker si preveril na wikipedii, da je Andrew Lloyd Webber bojda priznana komponistična veličina … hehe …
No, bedariji bi se pa zlahka elegantno izognil že, če bi znal brat. Saj sem v zapisu jasno označila, da gre za profesionalno dovršen koncept, vendar sterilen in brez duše. Blef na ime in glamur. Za čemer popolnoma stojim. V primerjavi z Islandijo na primer, ki je nastopila v enakem žanru in Estonijo z vidika žongliranja na model kalsike.
V branje ti priporočam, ker se slučajno pokriva, tudi intervju z Jesenkom Houra, vodjo Prljavog kazališta, kjer je na podobno temo poudaril nekaj zanimivih stvari.
Odlomek v razmislek bralcem:
“Se tudi vam zdi, da na svetu še nikoli ni bilo toliko dobrih glasbenikov?”
Jesenko: “Da, in to mladih glasbenikov. Ki so izredno dobro tehnično podkovani. Vendar pa niso avtorji.”
“Da, v čem je problem?”
Jesenko: “Na sceni vrhunskih glasbenikov se ljudje iščejo po strogo glasbenih kriterijih. Ti dobro igraš kitaro, jaz bas, potrebujeva pa enako kvalitetnega bobnarja, pri čemer ni pomembno za kakšnega človeka gre. Pri bendih, ki nastanejo iz nekega prepričanja, gre za drugačno filozofijo. Tu v ospredje stopi človek.”
Tudi pri drugih žanrih in kategorijah gre za enako poanto. Glasba ni enodimenzionalen pojav, ampak prej 3D in se je ne doživlja samo na nivoju ene ploskve. Bolj hinavsko od amaterizma, pa lahko izpade samo še šlepanje na ploskvo “branja not” z dodatkom ene sorte glamurja, tretje ploskve pa ni.
Toliko z mojega vidika o poznavalstvu glasbe … z nekaj let glasbene šole, kar je pri vsem skupaj še najmanj relevantno in vredno prepričljivosti, ker je nekateri sploh ne potrebujejo, pa se zapišejo med muskontarske ikonce, nekaterim pa zaznamek šolanega galsbenika v CV-ju nič ne pomaga.
@nish:
O, čau nish torej! Lepo, da si se oglasila.
Nič nenavadnega. Pri vsakem zmagovalcu Eurosonga post festum preplavijo internet očitki plagiatorsta, ker se pač jezni nestrinjajoči z rezultatom zelo potrudijo iskat podobnosti s tem in onim proizvodom, magari z neke vasi. Zaznavanje podobnosti je pa že brez truda povsem logično, saj je poobnosti možno najti pri vsakem ESC komadu, narejenem za priložnost, da je čim hitreje sprejet. S tega vidika nobena težnja po hitu za množice ne prenese neke ultra izvirnosti in drugih komplikacij. Za popolnoma izviren komad je danes težko kot takšnega označit, če ne verjetno povsem nemogoče, tudi nasploh na sceni bolj in manj popularne glasbe.
Tudi komad Patricie Kaas, ki si ji ne bi upal že zaradi pedigreja in uglednega žanra nihče kaj dosti očitat, me vendarle spominja na že zaznano vižo in ritem glasbene podlage, na kar pripneš šansonjersko vokalno interpretacijo pač … Ne vem od kod točno, ampak ni novo, definitivno ne … hehe …
Tako da ja, prav imaš sigurno, tudi če bi v tem primeru zgrešila.
Jaz vem, koga bi Slovenija morala poslati na evrovizijo, da bi zmagala, seveda, hehe
Estonija kar lepo spominja na Reach Out I’ll Be There (Four Tops) http://www.youtube.com/watch?v=Q94D4_6UKhQ
, samo da je po počasnejša (33 obratov 😉 .
Meni je bila Estonija najboljša, pač stvar okusa… http://www.youtube.com/watch?v=Q94D4_6UKhQ
@anna:
Očitno so bili vsi felerji Norvežana prepričljivi za močno zmago … hehe …
In vsi komadi, kot sem predvala že pri nish, na nekaj spominjajo.
Potem s gremo samo preočitno spominjanje v določenih kontekstih ali neočitno, težje točno definirano. Bosanci, nad katerimi si navdušena, so te zagotovo zelo očitno spominjali na nastop Hari Mata Harija z Lejlo na primer. Vsaj moral bi te.
Primerjava Kaas in Piaf je res takšna, kot je zapisal nurudin … hehe … Jah … ofkors …
Pevec Danske, ja, seveda, pa ne samo, da je imel podobno barvo glasu, tudi sicer mu je bil podoben. Zelo verjetno sta tudi ljubimca … hehe …
Dežana & co. pa nisi imela kje slišat. Ne vem, od kod ti to.
@Mateja:
Aha … nisem vedela, da je Jade zmagovalka idolovanja v Britaniji.
@klemenix:
Uau! Trenutek sprave in kompromisa. To je pa blogolengendarno za najin “odnos” … hehe …
Ja, mali svirka od petega leta starosti.
@Me:
Ja, mnogim deluje enako na prvo poslušanje brezvezna, potem jih pa počasi priteguje. Tudi mene prvo poslušanje na netu ni potegnilo. Je pa vzbudil ravnotoliko zanimanja, da sem šla poslušat še enkrat … hehe … Prebrisan koncept.
@mweiss:
Namenjam ti komentar zapisan Mateju, od tebe pa pričakujem opravičilo, ker si me krivično popljuval s 100% strinjanjem z Matejem, ki je itak en navadni bleferski pljunek name osebno.
Če bi se namreč 100% strinjal, ne bi videl v komadih Islandije, Estonije, Francije, kaj šele kakšne Danske, kaj muštra. V zapisu sem namreč iste predstavnike pohvalila tudi sama. Torej me ti osebno nimaš za glasbeno idiotko. Odnos do Britanije sem pa zelo natančno opisala in nima veze s poznavanjem in dojemanjem not in kompozicijske dovršenosti kot take.
Gastarbajtarske in sosednje fore ne odigrajo ključne vloge. Še posebej z žirijo v paketu ne. Srbija enkrat zmaga in vsi vreščijo, da je zmagala na sosedske in gastarbajtarske povezave, letos niti v finale ni prišla, ker je bil komad prezanič. Tudi pri drugih je enako. Švedom in Fincem letos sosedi niso nič pomagali, Norvežan je imel pa tako podporo, da bi zmagal tudi brez njihovih točk. Velike države so ponavadi kotirale na dnu, ker so pošiljale pač res brezvezne komade.
Nemci so vedno predvsem zelo pase v forah, ki jih ponujajo na preveč klasično poznan način, četudi so fore dobro odpete in izvajane. Tako je bilo tudi letos. Podobno se je zgodilo Hrvatu letos. Izvedba odlična, vendar preveč preživet koncept brez modifikacij.
Za Turčijo ni presenetljivo, da je bila javnosti všeč, ker gre za zelo trendi komad, ki ima ogromno privrženstva tudi sicer. Odpela je pa svojo štanco za razliko od Romunke odlično. Dober vokal pač. Za Bosance tudi ni čudno, čeprav je kolaž očitnih kraj. Vendar odlična izvedba v vseh ozirih. Ta melos ljudi gane, če je tebi osebno všeč ali pa ne. Ni pa nenavadno in niso krivi samo gastarbajtarji … hehe ….
@fetalij:
Se opravičujem. Sem popravila. Ni bil na dnu, ampak pri dnu. Mislim, da tretji od zadaj.
@nurudin:
Ja, s tiste debatice o Betalih gre za isto foro. Se strinjam. Vse je pomembno sicer, zagotovo pa ne samo ena plat čez vse … hehe …
@david.pelko:
Prosim. Prihrani mi to vsaj tokrat! Nikar ne zapiši! … hehe …
Za primerjavo Norveški zmagovalki ena ruska, kjer pa je namesto violine harmonika, malo hitrejši tempo, pa nič ne razumem besedila 🙂 http://www.youtube.com/watch?v=Xwm8j7vReYE
Prav, pa ne bom, hehe 😉
Jaz bi pa rad odprl TV in tisto glasbo res z užitkom poslušal. Pa samo preklopim ali pa utišam.
Ti ritmi mi niso všeč in tudi evrovizije sploh nisem poslušal.
primerjava Kaas in Piaf…očitno me je spomnilo nanjo nekaj v njeni obrazni expresiji…saj si nism namislila…Piaf mi je sicer odlična, ampak ženska mi je bila čist antipatična…napenjanje v petju je bilo pretirano, pač..zame. In pesem mi je v njeni izvedbi izvenela grobo…morda bi s katero drugo bilo bolje, vsaj za moje uho, no.
Bosna pa me je spomnila sicer na Đibonija….morda tud na Harija…ampak vsekakor za obliznit prste.
Zmagovalna mi ni všeč preprosto že iz tega razloga, ker je dovolj, če jo slišim tri krat.
Ne vem, kaj mi je blo z Dežanom…nekje ga je nekdo omenil…tule kot komentatorja?…pa sem mislila, če je bil on, da sem se izognila neprimernemu komentatorju…
ko prebiram tele komentarje….. pa saj je vse jasno. ce se na tale zapis oglasi toliko zagovornikov angleskega dolgocasja, potem si zasluzimo, kar imamo. in kje so vsi ti poznavalci, ko je treba glasovat na emi? kako je pri tej stopnji glasbene ozavescenosti mozno, da dobijo neki cuki in langa toliko glasov? da ne bo pomote: angleska pesem na esc je bila zame muka za usesa in duso, predvsem slednjo. problem pri nas je tudi, da nikoli z nicemre nismo zadovoljni in da nam nikoli nic ni prav zares vsec. povsod najdemo napako. naj nas pesem se tkao prevzame, ji v najboljsem primeru prisodimo nekaj vokalnih spodrsljajev,ce se nam ze takoj ne zazdi, da smo jo nekje slisali. seveda, plagiat nam pa ne bo vsec. pa tudi ce originala sploh ne poznamo. me pa cudi tudi dejstvo, da slovenija ne premore pravsnje kolicine izvajalcev, ki bi zdruzevali v sebi vsaj nekaj od pogojev, za nastop na prireditvi, kot je esc. ce je ze vokal dober, je stajling obupen, ce oboje stima, je izvajalec najverjetneje lesen….. od kod imajo vse te (tudi male in nove drzave) naenkrat vsako leto toliko mladih, postavnih, poskocnih in vokalno sposobnih izvajalcev?
@Bob:
To je stara stvar, ki jo je nekdo sfural na netu, in že poznam nekaj tednov. Daleč od tega, da bi šlo samo za zamenjavo harmonike z violino, pa malo hitrejši tempo … pa kaj še … hehe??? In tudi tole v podobnosti začetka vokalnega dela je po tej formuli ideje že plagiat plagiata, garant … hehe … Sicer si pa preberi moj komentar nish na to temo. Tole verjetno ne bo edini primerek poskusa obtožbe za plagiat, glede na to, kako močno je zmagal. To je sicer vsakoletna že znana zabava nad prvouvrščenimi.
@David:
Najlepša hvala .. hehe …
@anna:
Jah … šanson pač, kndede. Jaz sem Dežana omenila v zapisu kot člana naše žirije, no … hehe … Oni niso pa nič govorili, ampak samo dodelili svojih 50% glasov pač.
@patricia:
Nimam kaj dodat, razen da se strinjam z vsem, kar si zapisala. Res čudi od prečudi. Sprenevedanja, nevoščljivosti in pomanjkanja zdrave samokritike polna skleda press.
Ah, če je prišlo do sprave in kompromisa bova še videla 🙂 V tem primeru se pač moram strinjati s tabo, ne bom bentil za brez veze 🙂
@patricia: (me pa cudi tudi dejstvo, da slovenija ne premore pravsnje kolicine izvajalcev … )
Verjetno je napočil čas, da si priznamo, da smo vse kaj drugega, kot pevski narod!:) Naj me koklja brcne, če nismo največja oaza debilov, kjer najraje pojejo misice in tisti s “sumljivim” posluhom. To je neverjetno, kakšno energijo za samopromocijo premorejo prav ti osebki. Vsaj v tem smo sigurno najboljši!:)
simm, odličen band imate. sem prišel do myspace strani. to je izraz podpore. čav.
simm, “Verjetno je napočil čas, da si priznamo, da smo vse kaj drugega, kot pevski narod!:) Naj me koklja brcne, če nismo največja oaza debilov, kjer najraje pojejo misice in tisti s “sumljivim” posluhom”
S to trditvijo se strinjam, mislim pa, da je ne moremo omejiti zgolj na petje. Mislim, da gre za eno naših temeljnih narodovih lastnosti – pomanjkanje ambicij in posledično lenobo. Ta se kaže prav na vseh ravneh našega delovanja, ne le na estradi – prehitro smo namreč zadovoljni z doseženim. Ne, da bi bili neambiciozni, ampak smo ambiciozni le toliko, da nam uspe nekaj rahlo nadpovprečnega v obstoječem okolju, za seganje po zvezdah pa nam je žal truda.
Sam sem v treh desetletjih, odkar spremljam glasbeno sceno, videl samo en band, ki je zvenel kompaktno in sem dobil občutek, da so uigrani – Panda. Pa ni moj tip glasbe, ampak bili so uigrani in občutek sem imel, da je ritem sekcija res srce banda, ki mu solisti sledijo. Drugi bandi, kar sem jih videl, pa so vsi skupek instrumentov brez strukture – pa sem videl praktično vse rock bande, ki v Sloveniji kaj pomenijo.
In prepričan sem, da gre za premale ambicije – izvajalci se zadovoljijo s solidnimi komadi, premalo pa se ukvarjajo z nadaljnjim razvojem instrumentalnega znanja ter s piljenjem kompaktnosti izvedbe.
In sem po moji skromni oceni spadajo tudi povprečni ali slabi pevci. Pa se s popom sploh ne bom ukvarjal, ker je itak poden, tudi med najuspešnejšimi rock bandi nimamo kaj prida vokalistov. Če je denimo velika pevska zvezda nek Matjaž Jelen, vemo, kje smo.
simm,no ja, tu in tam se najde tudi kak pevec, ki bi to lahko bil, dokler ga v roke ne dobijo “vrhunski” strokovnjaki, ki v kali zatrejo vse, na kar je bilo racunati. v mislih imam evo cerne, zdela se mi je res tak talent, glas, ki dobesedno vpije v nebo in zemljo, potem pa ji nek pametnjakovic pise aranzmaje, kjer je prisiljena svoj glas drzati ves cas na vajetih in se truditi z abotnimi besedili.
@Simona Sorry, strinja sem se zgolj z prvim stavkom. Britanska skladba je bila pač kompozicijsko in izvajalsko nad ostalimi.
@Nurudin Prav imaš. Who gives a shit! Bruselj ima glede na število eno največjih populacij maroških in alžirskih gastarbeiterjev, ki po načelu naši/vaši glasujejo za Turke. Ja in Bosna je nekoč zares bila multikulturna. Bregovič je v svojem etno rokenrol bandu gostil glasbenike vseh entitet. Vendar so se po pričevanju znancev od takrat zadeve precej spremenile. Ena zadnjih multikulturnih dejanj, ki sem jih videl so bile fotografije bosanskih vahabijev kako maltijo sarajevske udeležence gayevske parade
vahabiji so skupina ekstremistov. navaden bosanski gasterbajter, musliman, je sicer glasoval za svoje, ne pa na podlagi veroizpovedi, po mojem. na podlagi bosanstva, kakor se pojem bosanstvo že neverjeten zdi. saj je reginin pevec, če sodim po imenu, hrvat, torej katolik in kitarist, če sodim po imenu, srb, torej pravoslavni. vsaj po poreklu. in pesem ni bila drek.
Živjo Simona. Vanja pri iztoku je nekdo drug. Človek še zboleti ne more, da sene pojavi takoj neki “impostor” Se strinjam glede Angležinje. Dolgčas od dolgčasa, nobenega madeža, da bi ga človek stisnil k sebi kot starega, dolgo izgubljenega prijatelja.
Francozija mi je bila pa všeč- Zelo. Karizmatična. Lepa, elegantna in predvsem samozavestna ženska. zelo osvežujoče od horde postpubertetnic v baletkastih oblekicah. Ali pa Ukrajinke, ki mi je bila podobno ogabna kot Grk. they were trying too hard. Joj za Grka bi pa z veseljem plačala,da bi ga kdo namlatil, tako ogabno zoprn mi je. A bo pritežil na evrovizijo še tretjič?
Meni je bil portugalski komad všeč, zelo všeč. ampak sem dojemljiva za portuglasko glasbo, če pa ima še kanček pridiha Brazilije..pa sploh.
Estonka je bila magična, Islandija me ni prepričala…OK, scena je bila lepa, pevka pa dolgočasna.
Bosna super, samo pokradeno z vseh strani. Ampak Regina je znana po tem.
mweiss: Bosan je bila multikulturna država,
verjetno pa veš kakšna usoda jo je doletela. in da so najebali najbolj prav tisti, ki so bili najbolj multikulturni, soditi neko državo po incidentih je malce zgrešeno. Ne vem sicer kaj ti ovorijo tvoji znanci..ampak jaz zaenkrat še nisem naletela na horde vahabijev..so namreč bolj redek pojav, hvala bogu. Sicer pa po svetu precej odmeva,(glede tega so me na veliko spraševai moji tuji znanci) tudi to, da v Sloveniji bojda romski in slovenski otroci obiskujejo različne šole, pa midva oba veva, da stvar ni tako enoznačna in preprosta mar ne?
Šit, pa sem zopet sprožil eno brezplodno politično debato, namesto da bi se ukvarjali z glasbo. Poglej Vanja, v dveh krajih kjer sem jaz nekoč učiteljeval, so romski otroci hodili skupaj z ostalimi v isto šolo. In to do trenutka, ko so jih njihovi neodgovorni starši do te mere izpustili z vajeti, da smo romske otroke videli prihajati v šolo samo še v času malice in kosila. Če pa so jih poizkusili zadrževati v razredu, je bilo po pripovedovanju kolegov, jaz namreč nisem učil razrednega pouka, popolnoma nemogoče izvajati normalen pouk. Po nekaj letih so nekateri, na srečo ne vsi, pristali v šoli s prilagojenim programom. To, da so na koncu nič krivi otroci žrtve segregacije je žalostno in če poznaš zdravilo za to, ti bomo vsi hvaležni.
mweiss preberi moj komentar, pa boš mogoče dojel poanto. Romsko problematiko v Sloveniji sem ti dala kot odziv na tvoje bosanske vahabije -s katerimi naj bi ti dokazal Nurudinu, da multikulturalnost v Bosni ne obstaja. Kapiš?
Imaš prav. Površno sem prebral tvoj komentar.
@klemenix::
Saj sem zapisala Trenutek sprave in kompromisa … že to je praznik. Tako da si boš v bodoče lahko spet privoščil kdaj meditacijo zlivanja gnojnice na mojo malenkost … hehe … N’č bat.
@simm:
Odlično, da si omenil voljo do dela in samopromocije neustreznih pri nas. To je namreč tudi po mojem mnenju ena za Slovence bolj specifična folklora tudi na drugih področjih. Tja do politike. Naš narod namreč ekstra rad podpira ravno takšne, ker se z njimi lažje identificirajo. Gre ravno za plod frustre majhnosti in nepomembnosti, ki tako kontraproduktivno rezultira. Pri nas ljudi, ki upravičeno žanjejo uspehe, sovražimo. Takšni požanjejo gomilo zavisti, izključevanja in komolcev. Medtem ko do grabežljivcev na področjih, za kamor niso, naš človek čuti simpatijo, sočut. Kot bi sebi prigovarjal, da se vse da, če se hoče! … hehe … Tiste, ki pogruntajo, kje so lahko dobri in se želijo tam izpopolnit in uveljavit pa povprečen Slovenec doživlja z gnevom, češ, kaj si pa ta misli, da je. To je res nacionalna specialiteta. Preprosto ne smeš pokazat ponosa na nekaj, kar si od sebe dosegel. Veliko bolje prideš skozi, če si utiraš pot s poudarjanjem kakšne svoje slabosti.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem že pred leti šla na razgovor za neko delo. Takrat se nisem počutila ziher, da sem primerna in (že) dovolj sposobna za tisto delo. Kolegica me je napumpala, naj direktorju pojamram, da nujno potrebujem delo, ker se želim postavit na noge po dolgotrajnem mučnem življenju z očetom alkoholikom … hahaha … Sem mislila, da me bo kap. Meni je bil tak način nakladanja popolnoma tuj. No, seveda tega nisem storila. Dela nisem dobila in niti se nisem kujala, ker sem se itak počutila goljufivo premalo primerna. Čez mesec dni srečam nekoga, ki je bil tam zaposlen in mi pove, da je delo dobila neka ženska, s katero imajo precej težav, ker premao obvlada in se precej počasi uči, pa tudi nima občutka za delo na tistem področju pri komunikaciji z ljudmi, ampak se trudijo bit z njo potrpežljivi, ker skrbi za bolno mamo v visokem štadiju raka. In jaz, takrat še zelo naivna očitno, sem spet mislila, da me bo kap. Tako gre to v Sloveniji. Zelo “osebni” smo, če se prizanesljivo izrazim. In najbolj pohlepni in objestni znajo izkoriščat pri nas adute postavljanja s skromnostjo in ponižnostjo. To pali. Še Natalija Verboten ne pozabi v mikrofon Slovencem povedat, da je bila nekoč kot najstnica zelo debela in smotana, da so jo fantje samo zafrkavali in nič vabili na zmenke … hehe … Ta pa zna, a ne!
@blitz:
Pandi manjka karizma. Zelo. Z Matjažem Jelenom ni pa v konceptu benda Šank rock ama nič narobe. Vsaj mnogo manj, kot s prenekaterimi drugimi. Nisem fen, ampak čisto tako z distance. Zelo slab primer … hehe … Prej bi se šlepali po svetu Šank rock kot pa Panda. Ne glede na rezultat natečaja pri profesor Avbelj na temo preigravanja lestvic … hehe … Slovencem predvsem manjka občutka za koncepte, harmonijo! Smo fahidiotistično nagnjeni gledat na pojave, kot se le da. Tako se jih po skregalo pet okrog ene stvari, ker bo vsak poudarjal samo svojo eno plat zaznane pomembnosti. In nihče ne bo imel prav in ni važno kdo zmaga, ker žal prevečkrat manjka oseba z občutkom za kontekste in distanco do zgolj lastnega “okusa”.
@patricia:
Ne bi se mogla bolj strinjat, spet, s tem, kar si zapisala na primeru Eve Černe. Nekaj podobnega sem tudi nekoč zapisala … mislim, da ravno okrog Eme. Tako se to dogaja. Tudi iz Nuške Drašček ustvarjajo nek polkadžezi stvor, ki ni ničemur podoben. Žalostno.
@mweiss:
Sprejeto. Bi nalimala smeška, če bi jih limala.
@Vanja:
Sem že tam napisala opravičilno pismo. Šment. Sicer pa … hehe … Dvomim, da bo Grk še kdaj prišel … že zdaj so ga leta dajala, do naslednjič pa ni šment, da ga bo že preveč trgalo v križu za kakšne akrobacije, brez katerih je pa itak mrzel na sceni.
@Nurudin: “simm, odličen band imate. sem prišel do myspace strani. to je izraz podpore. čav.”
Ne se utrašit:) Smo pridni in delavni, snemamo album na Švedskem, gre počasi, ampak v pravo smer. Časa imamo dovolj, volje še tudi, doma žal nimamo ne eno ne drugo, ne nastopov, četudi bi nastopali zastonj.
@Simona in Patricija:
omenjeni dami nihče ne sili in nisem čisto prepričan, če nista kar zadovoljni s seboj. Verjetno je v Sloveniji še kdo razen Kozlevčarjev in Grabnarjev … Vprašanje je, če bi “terali” svoje in si dostojanstveno privoščili odsotnost medijev. Ja, tudi to obstaja, ampak to ni ta tema.
Zadnjič so si na Pop tv privoščili komentirat Eurosong. Menda bi bilo treba nekaj narest!!! Manjkala je samo še Likovičeva, da pove “svoje”, za crkn`t. Na popu (AS ti not padu) rešujejo in osveščajo Slovence z jugo zvezdami ala Lepa Brena, Severina, Dragojevič … nek se zna, pa še Jankoviču se milo stori pri srcu …
– in kadarkoli to omenim kje v družbi, sem nacionalist in zafrustriran … ma, dost mam tega sranja, dost mam te sredine, ki svoje redke talente ponižuje in se dela norca iz njih. Že res, treba je preživet, ampak, nekaj dostojanstva pa naj ostane vsaj za naše potomce.
simona, se strinjam glede manka Pandine karizme, ampak jaz nisem pisal o tem – itak sem tudi napisal, da takšenle pop-rock ni ravno moja glasba. Pisal sem zgolj o tem, da so edini, ki so vsaj na tistem koncertu, kjer sem jih videl, zveneli kompaktno in dodelano in imeli kakovosten zvok. Pri vseh ostalih slo bandih pa sem navajen tako na tehnično kot zvokovno fušanje.
Pri Šank rock sem pa doživel in slišal ravno obratno zgodbo – le deloma se lahko strinjam s tabo glede ocene njhovega pevca – res gre za enega boljših frontmanov pri nas, kar pa ne velja za njegove vokalne sposobnosti, ki so zelo povpečne. Lahko se sicer delno strinjam, da čisto paše v koncept banda, ampak če je to res, pač koncept banda ni preveč ambiciozen, vsaj ne v glasbenem smislu. Seveda, če je njihova maksimalna ambicija na Sejmu piva in cvetja zabavati najstnice z “rokerji, rokerji, ooooooo” je to ok – glede na to, da so radi nastopali s svojo rojakinjo in tvojo občudovanko, bo to najbrž celo držalo 😉 . Jaz pa nanje vendarle gledam kot na band z večjim glasbenim potencialom, ki pa ga niso mogli realizirati prav zaradi manka Jelenovih vokalnih zmožnosti. Ker tip pač nima kaj dosti več kot posluh in karizmo.
Aja, še to – po svetu se pa niti slučajno ne bi mogli šlepat ne Panda ne Šank rock. V Skandinaviji, Britaniji in Germaniji najdeš en tak ali boljši band v vsakem mestu, v NY v vsaki ulici, v LA pa v vsaki hiši 😉
@simm.
Se strinjam, ja … Sicer je bilo pa takrat na POP TV slišat spet kar lepo dozo bedastoč. Vedno sem navdušena, ko kategorično na te teme vabijo v studio na pogovor kakšnega izmed pred petdesetimi leti odcvetelega svirača, aboniranega Anžeja Dežana in pojma nimam zakaj in od kod aboniranega nakladača v tri krasne Uršiča. Že ta slika je popolno norčevanje iz ljudi pred ekrani, ki pa deluje tudi kot negovanje gnilodolske zarote. Nikoli se v goste na podobne tematike ne vabi ljudi, ki bi imeli kaj omembe vrednega za povedat na to temo. Kar pomeni, da ni niti v osnovi interesa v izboljšave. In to je zame med drugim tudi popolna medijska zarota, ki načrtno paktira z lobiji in kreira oddajce s takšnimi nakladači v prazno, da lahko na koncu sklenejo rezultat, kako očitno recepta ni in ne poznamo rešitve, kar gre na roko diletantskim obkoritnikom, da nemoteno smetijo naprej. Samo še Jeklinova se manjka na teh feštah pri kvazi oddajah o popularni glasbi, da sesuje kakšno tračarsko ta veselo o svojih nadarjenih bratih. Za bruhat. Res.
@blitz:
Aja … Nisem vedela, da so Šank Rocki kdaj gojili prekomejne ambicije. To vem za Siddarto, pa Psychopath … Osebno sem šankiče vedno dojemala zelo šankovsko, kot konceptualno povsem spodoben štojersko lokalni poprock bend … hehe …
simona, ne niso jih imeli, saj o tem hudiča govorim. O pomanjkanju ambicij. In zato se je band s sorazmerno sposobnimi tehničarji zadovoljil s sila povprečnim vokalom. Za to sceno je pa bil dober.
Siddharta so pa ravno obraten slučaj – izjemen pogum in ambicije, pa premalo znanja. Ampak čeprav jih ne poslušam, jih prav zaradi ambicij cenim bolj kot katerikoli drug slovenski band.
Koliko pa je sploh kdo razen Laibach zunaj tudi uspel, pa ne vem. V Münchnu so imeli vedno na zalogi tudi CD Naio Ssaion (ali nekaj podobnega). Nimam pojma, kaj igrajo, najbrž neko nu zadevo. Koliko so pa tega prodali, pa ne vem.
@Simona Rebolj
Evrovizija v bistvu gledam vsako leto in to predvsem zaradi stališča, da je treba biti na tekočem z vsemi kulturnimi frakcijami, tako dobrimi, slabimi, precenjenimi, hajpanimi… Neka vrsta splošne razgledanosti bi rekel 🙂 In seveda ne pričakuješ razsvetljenja in kulturne katarze, dovolj je že, da dobiš vpogled v aktualno stanje stvari.
Za Norvežana se strinjam z vsem, kar si rekla. VSe je bilo na mestu, v bistvu zelo minimalistično zastavljeno, a z maksimalnim efektom (kako kraftwersko!). In ne bi bilo isto, če bi recimo na violino drajsal en statist, ki bi stal ob strani. Od prve sekunde naprej me je spreletel srh in rekel sem si: “Tole je vse do potankosti splanirano”, vsak korak, še tiste backvokalistke se sprehodijo na točno določen način po odru, da je zanimivo in da dopolnijo sliko. In Norvežan je res tak, da na njega zaradi različnih razlogov verjetno padajo 15 letnice, kot tudi 60 letnice.
@blitz:
Aha … razumem. V našem prostoru obstaja problem, ker je nekakšna lokalna viža “okusa” najštevilčneje možno pridobljene publike, res zelo lokalna, tako nivojsko kot žanrsko in podžanrsko. Skratka, muskonter se mora bolj kot ne odločit, ali dela kariero na slovenski sceni ali pikira na svetovno. Če je ne naredi v Sloveniji, težko ustvari pogoje za preboj čez mejo in tkaj nastane konflikt “to be or not to be”. Psychopath so na primer v kali pikirali ven. Tukaj je nemogoče, da bi s takšno glasbo kaj dosegli pri publiki, kaj šele živeli od nje. Medtem ko so Šank Rock, kot s že omenil, tipični predstavniki poskusa osvajanja slovenske scene, ki si ob zatonu privoščijo pač nastop z Natalijo Verboten. Vse za naša slovenska srca. Seveda je pa to daleč od stopanja čez mejo. Po eni strani imajo od tega več, kot če bi popolnoma propadli pri poskusih uspeha na tujem in se morda celo sami financirali, po drugi pa ja, zadeva ostane neambiciozna in v sprejemljivih okvirih slovenske logalne glasbene zarukanosti.
Pri Siddharti ne vem, če bi zadevo ocenila s premalo znanja. Oni pa res niso primerek neznanja na naših tleh. Po svetu imaš polno bleferjev z mnogo manj znanja, ki so pač uspeli iz drugih razlogov, ampak okej, to je spet tema, kjer se ne bova ujela že zaradi razlik v filozofski podstati pogleda na svet. Ti si zame erste klase čudak, ki mu uspeva gojit nekakšno prepričanje, kako je svet, kakršnega sistemsko in vrednotno furamo urejen tako, da je dobro poplačano z dobrim, slabo pa izločeno … hehehe … Neverjetno. Tako naznačene ideologije v to smer še pri gorečih katolikih nisem opazila.
Naio Ssaion so hardkor viža. Ni slabo. Laibach so zaradi svoje specifike v izrazu in kakovostnega koncepta zavidljivo uspeli. Logično, da je bila Nemčija njihov najbolj močan teren. Vendar pa so imeli močno finančno podporo (za slovenske razmere) z MZK in še danes jo imajo. To jim veliko užaljenih umetnikov, ki po njihovem mnenju neupravičeno ne dobijo nič, očitajo. Češ, da si pobrali ogromne zaloge, ki bi se lahko malo porazdelile tudi za kakšne druge talente. Nekateri jih celo zmerjajo, da se pač nažirajo na državnem proračunu, da se lahko še bolj nažrejo zunaj. To je tisto, česar ti nočeš razumet, ko bluziš o nekih popotnikih, ki jim uspe iz nič, samo s kvaliteto … hehe … Osebno podporo podpiram. Absolutno. Ta pričkanja koliko, zakaj in komu pa so seveda vedno razprave vredne in zelo pomembne.
@mgerencer:
Delin s tabo stališče. Absolutno. Če hočem o nečem izražat mnenje, menim, da moram to tudi ustrezno spoznat. In zanima me vse, kar se dogaja. Tisto, kar vodi množice pa itak, če hočeš spoznavat stanje družbe.
In logično, samo na videz paradoksalno, da tako nepristranski odnos tudi do Eurosonga furaš ravno ti, ki vodiš blog neprecenljive vrednosti s predstavljanjem različnih bolj ali manj tudi spregledanih odličnih muskonterjev. Tega na medijski sceni sicer brutalno manjka.
Ja, kar se Norvežana tiče, pa sploh. Točno tako. Vse doterano in maksimalno izkoriščeno. In res … padajo ko metki, ja. Ne vem, če se ti je ljubilo pogledat še intervjujček. Kakršen je, je nastal že po nastopu. Meni se zdi še ta imidž skrajno iskrenega fantiča totalno doteran. Najprej pokaže na sceni, da zna bit razigran, seksi, romantičen in divji, potem pa svoj imidž ljubkosti še zapopra especialno za bejbe z intervjujem, kjer malo pojamra, kako je trdo garal do vrhunskega violinista, kako je bil žrtev šikaniranja, vendr je imel dva prijatelja, ki sta mu pomenila največ na svetu, brezmejno iskreno izjavi, da je šel na Bodi Idol kljub neskončnemu zgražanju profesorjev klasične glasbe, ker, oh, revček, si je tako želel, da bi ga kdo opazil itd. Potem pa plaz komentarjev tipa: “So cuuuute! I’m in love!”, “Oh, my god, he’s so honest and pure. I love this boy”! … hehehe … Neverjeten je.
zanimivo, da se poudarja ta t.i. doteranost zmagovalca…komad je prav kmečki 😀 Poba je sicer prijeten, tak s svojo pojavo spominja na Tošeta, v smislu, da je predan iskreno petju z velikim entuziazmom, ampak njegov glas, kakor melodija: c’mon 🙂 Čist hojaldri mi deluje
..sam še en moj vidik: pri tako mladih decih, kot je zmagovalec, me sexapil, ki ga baje izžareva, recimo odbija in ga v bistvu ne morem jemat kot sexapil. V bistvu ga ne morem niti zaznat. Se mi zdi, da je dost bolj okusno in všečno, če izkazuje sproščenost, preprostost in simpatičnost…no, sej tega pa je precej posedoval.
no, amm…čist možno je in dopuščam, da imajo vsake oči svojega malarja, torej, da se tud pri decih med 20-27 da občutit sexapil, sam pač jaz tega še nism zaznala 😀 prej šarm….
ne me spraševat zakaj sem določla zgornjo mejo prav 27… 😛
(Komentar se ni pojavil, ga dajem še enkrat.)
Kar se bloga tiče. V prvem planu je informacijska vrednost, blog je neke vrste filter, ki lovi iz oceana stvari, ki se meni zdijo zanimive in vredne, da jih spoznajo tudi drugi. Druga in nič manj pomembna dimenzija pa je seveda tudi čustveno-psihološka, v smislu deljenja meni ljubih stvari z drugimi in biti član imaginarne skupine »isto mislečih«. Ta druga stvar se seveda zaradi majhnega zanimanja suši, a tvoj komentar deluje kot spodbuda in krepi smisel vsega početja. Take stvari mi veliko pomenijo.
Cenim dobre stvari, pa naj gre za pop ali kič. Obojega je zadnja leta manj, bo treba spet posegati po baladicah iz osemdesetih, hehe…
http://www.youtube.com/watch?v=FzbvdzhtVqw
Kot že rečeno, letošnji Norvežan na ESC je dober, čeprav lanski drsalec pri Bilanu še vedno seka sto na uro! Aja, še to… za Ukrajino se mi je zdelo, da je bilo vsega preveč na odru, kar je vsaj meni delovalo odbijajoče, ne pa privlačno – mislim kot celota, baba je bila seveda dobra
Kar se mas tiče. Nisem mogel mimo Harry Potterja, Cosmopolitan me v čakalnici vedno premami, preskočil sem edino Da Vincijevo šifro – celoten rompompom mi je šel preveč na živce. Prebral sem celo, khm, bajko Čepinove, hehe…
Hm, tole imam že nekaj časa v glavi. Pred časom si komentirala pri meni zapis o filmu Control. Mislim, da bi te to zanimalo. Mnenje o filmu s strani Curtisove hčerke.
http://www.guardian.co.uk/music/2007/sep/30/popandrock.joydivision
Norveška je zmagala predvsem zaradi prikupnega fantička, mogoče malce pocukranega … definitivno zasluženo …
naslednje štiri uvrščene si uvrstitve med najboljših 10, kaj šele 5, niso zaslužile … s tem najbolj ciljam na azerbajđan, ki je bil letos najslabši nastop v finalu, osnovnošolsko pač, za na pink tv, recimo …
islandka je 16 letna lutka, ki se cel komad presmeji besedilu navkljub, tehnično dovršena, za katero bi lahko rekel, da “nema ništa iza očiju” (kar definitivno velja tudi za britanko), komad tudi malce osnovnošolski (recimo temu preveč šablonski) …
kar se britanke tiče, me prav zanima, kako je glasovala žirija, katere, po mojem mnenju, glavna naloga bi morala biti ocenjevanje originalnosti in kreativnosti, tako v glasbi kot nastopu, mogoče tudi neke pristnosti ali srčnosti, vsekakor iskrenosti … za to so potrebni ljudje z določenimi izkušnjami, ki jih Nuša Derenda, Anžej Dežan, ter Matjaž Vlašič ne premorejo …
Turčiji lahko očitam podobno …
definitivno najbolj podcenjena se mi zdi letos Francija, ki pod tretjim mestom ne bi smela pristati. mislil sem, da imamo zato letos žirijo, torej ne samo zaradi zgoraj naštetih elementov, saj je francoska predstava bila tudi malce in staromodna in neiskrena, gre pa za estetiko, ki je tako “šik”, kot si, Simona, komentirala Islandko, da je s tako slabo oceno ne moreš tako užaliti.
marsikdo bi lahko bil še višje, vključno s Portugalsko, Armenijo, Estonijo, pa tudi Nemčijo in Izraelom. A od glasovanja ni nikoli preveč za pričakovat. predvsem dobro, da se od lanskoletne katastrofe poslovimo s skoraj nepeimerljivo boljšim zaključkom
@mgerencer:
Se opravičujem, ker se komantar ni pojavil, ampak ne morem pomagat. Vsak komentar, ki vsebuje več kot 1 link, se avtomatsko zatakne v moderaciji. Siolova protispamovska fora.
Ja, s temi spodbudami je nasploh križ. Popolnoma razumem, ampak osebno menim, da je vredno. Si pa seveda ti tudi manj komentatorsko aktiven, pa to tudi prispeva, da manj ljudi izve za tvoj blog. Danes je promocija na vseh terenih, kar si jih lahko izmisliš, več kot 50% izplena … Žal.
Ja, Ukrajinka je mela res preveč krame … hehe … me je pa fasciniral njen glas. Odlično prebija zvočni zid v primerjavi s kakšnim podobnim tipom telovadke alias Madonna.
Z bajko Čepinove … haha … pa že malo pretiravaš, no.
In hvala za linke … bom počekirala.
@yzma:
Norveška je zmagala tudi zaradi komada. Jaz sem ga najprej samo slišala na netu, pa sem si takoj rekla, to je favorit. Ko sem ga pa še videla na sceni, pa sploh.
Azerbajdžan, se strinjam, je neupravičeno tako visoko pridrsal, čeprav se ne strinjam, da je bil nastop slab. Nastop je bil za tako pesem najboljši, kar je bil lahko, po mojem mnenju.
Z Islandijo se ne strinjam. To je bila v tem žanru odlična balada in tudi odlično izvajana. Vse zadano je bilo harmonično in doživeto.
Žirija je pri Angliji podprla zvenečeimenskega avtorja, čeprav se je odrezal slabo.
Francija je pravzaprav presenetljivo visoko prišla in zelo verjetno z enormno pomočjo žirije, ker pač ta žanr ne prevladuje pri ljudstvu. Šanson na svetovni sceni že sam po sebi ne kotira nikjer, razen na domačem terenu. Neupravičeno. Se strinjam. Ampak tako je.
mgerencer: lahko prosim daš povezavo do zapisa o Control, da se ne bom tortuiral pri iskanju. sem velik fan joy division, pa me zanima tvoj in simonin komentar filma.
na tem mestu bi poreklamiral še 24 hour party people. če bo kdo googlal control, pa ne pozna tega filma, recimo.
aha, mrcenger, zgleda bom postal reden bralec tvojega bloga. čeprav je izjava, da real hip-hop pogrešamo od začetka devedesetih bullhist na kvadrat. he!
ok, sem našel in ni bilo težko. naj se simonin blog vrne v svoje tire.
mgerencer: no, še tole moram napisati. da ne bo neupravičeno negativne reklame, ker sem se odzval samo na eno izjavo. se strinjam s simono, da je blog izredno dragocen in sem fasciniran nad zelo širokim poznavanjem glasbe, ki ti ga tudi zavidam. in tudi nad izpiljenim slogom pisanja. kot bi imel profesionalno glasbeno revijo doma. zelo informativno. tako, da upam, da boš nadaljeval. bi bila res škoda, če ne bi.
pod real hiphop pa si mogoče mislil bolj žanrsko oznako, kot pa oceno kvalitete.
@Nurudin:
Moj zapis o filmu Control je nastal takoj po ogledu na LIFFe in je bolj fanovsko mnenje, kot pa filmska recezija. Če te slučajno zanima … 😉
sem prebral in spustil komentar. hvala.
@Nurudin
Jp, tako je, mišljeno je v tem kontekstu, da je bližje klasikom, kot pa klovnom tipa 50 Cent.
Vem, da tole kar vas bom prosila nima nobene zveze z dotičnim blogom, a vseeno vas prosim za pomoč.
Potrebujem blogarje, ki mi bodo odgovorili na 3 minute dolgo anketo. Do ankete pridete tako, da se povežete na spodnji link:
http://FreeOnlineSurveys.com/rendersurvey.asp?sid=i6r25exfxvcyb0d591976
Res vas lepo prosim, saj gre za raziskavo o blogarji.
Kdor ne poda svoje besede, mu jo lahko dodelijo drugi in to ni dobro.
Prosim za pomoč, hvala že vnaprej