Blogosu in njegovemu uredniku bi se lahko minimalno vsak teden posebej zahvalila, da imam med hišnimi honoriranci poleg transparentnega kadrovalnega mozaika šovinizma, oglaševalskega snobizma, trivialnega blefa in cenenega politikantstva (razen dveh glav izjem) priložnost razbrat, v kolikor me premami mazohizem seveda, učinkovito dozo ničemur in nikomur koristnega nakladanja.
Tokrat je plemenit in kronično simpatičen (lahko preverite na fotki, da bolj prijaznega nasmejčkanega “medvedka” ne boste srečali kar tako sredi ulice) Marko Jenšterle spet zlorabil priliko, da resno, a tako prekleto sproščeno (lahko preverite v naslovu bloga, da ne boste ob mešanju štren kakšnega neiztrebljivega parklja spregledali znak Sproščena Slovenija! in se izgubili v enosmerni ulici) strelja kozle s prebrisano računico na razumevanje armad naivnih konzumatorjev. Marko Jenšterle je s prispevkom Avtorsko nasilje vendarle tokrat prekosil samega sebe in ni zgolj dolgočasen, ampak celo “provokativen”.
Marko Jenšterle se pritožuje nad klofuto Svetlane Makarovič, ki jo je prilimala Delovemu novinarju Marijanu Zlobcu in med drugim pohvali svoj kronično simpatičen značaj, kakršen meni osebno kategorično signalizira raje korak nazaj kot obratno, takole:
KAKO KULTURNIKI SKRBIJO ZA REKREACIJO?
“Naj že takoj na začetku zapišem, da obsojam vsako nasilje, še posebej pa takšno, ki se skriva za nekimi umetniškimi cilji. Ko je Vinci Vogue Anžlovar pred leti oklofutal ministra za kulturo Sergija Pelhana, je pri meni za vedno izgubil vse simpatije, čeprav ga je velik del kulturne javnosti slavil za junaka. Precej bližji mi je bil recimo spopad med Draganom Živadinovim in ministrom dr. Andrejem Capudrom, saj je Dragan iz vsega skupaj naredil prvovrsten happening. V tistem spopadu sem bil kot uslužbenec ministrstva seveda na strani dr. Capudra in ga v nekem trenutku spomnil, da je doktoriral iz nadrealizma, se pravi, da bo tudi Draganu lahko kos.”
Res blagor tako ponosnim nosilcem vrlin. Ne bodimo malenkostni, pa vendar … bolj ponosno bi vse skupaj odzvenelo, če bi avtor v imenu “politične uravnoteženosti” dodal še mnenje o (… hmmm … da izberem talca, ki bi še najbolj užgal … ni jih malo na razpolago …) na primer Niku Grafenauerju. Je bil zagotovo v tistih časih, ko so se razni Anžlovarji in Živadinovi pobalinsko pretepali po miroljubni kulturni Sloveniji, ki sicer poka po šivih od prikrite agresije in nedorečenosti, a pustimo “malenkosti”, prav tako na strani gospoda dr. Capudra. Pa me zanima, ali je v očeh Marka Jenšterleta enako tudi gospod Grafenauer za vedno izgubil vse njegove simpatije? Oh, prav gotovo, samo omenit je verjetno pozabil. Morda potrebuje osvežitev spomina, da je bil Niko Grafenauer kar nekajkrat popularen protagonist prepirljive tabloidne enodejanke, pa tudi s tožbo se je boril zaradi slavnega meta steklenice v tarčo iz mesa in krvi, magari v njem kreator avtorskega nasilja videl samo od uši naglodan hlod. Težko razume določene avantgardne načine športanja umetnikov, kdor se ni nikoli pobliže soočil s takovrstnimi popestritvami banalno rutiniranega vsakdana.
V bistvu se je razgretih anekdot med kulturniki v zgodovini popisovanja življenjepisov zvrstilo kar nekaj. Tudi na Slovenskem (pa če zveni še tako nelogično in povsem izven nacionalne prakse). Najbolj so popestrili neupravičeno duhamorna predavanja otopelih profesorjev književnosti ravno redke omembe raznih obračunov znotraj ceha. Včasih psovke in pretepi zaradi presilnih emocij ob “velikih” polemikah, s kakršnimi naj bi se bolj čustveno angažirano ubadali misleci vredni tega naziva, včasih zaradi odtegovanja pogače, včasih zaradi obrekovanja, včasih zaradi žensk, še večkrat, čeprav manj izpostavljano, zaradi moških … V vsakem primeru pa takšnih štorij nikoli nismo dojemali zaprepadeno v smislu aktivističnega poziva pod sloganom “Ustavimo nasilje!”. Tako blesav in konceptualno zaznavno nesposoben, kot mi seže spomin v najzgodnejše osnovnošolsko obdobje, ni izpadel noben prvošolček. Ločil je obravnavo finih intelektualnih ali ideoloških problemov od zaskrbljujočih patologij, kakršnim je bil morda podvržen tudi sam, naj ga je nalomil fotr ali starejšemu bratu počil lobanjo še zadet silak pred nočnim klubom, pa so se razni jenšterleti mnogo manj angažirali v tegobe tako prekleto nesofisticirane sorte. Seveda govorim o prvošolčku. Za kasnejše zmožnosti, ko otrok predolgo konzumira razne vzgojne (anti)prakse podebiljanja v imenu “prave” pameti, ne bi dala roke v ogenj, da sploh še umeva razliko med glavo in žogo na najbolj osnovni faktografski podlagi.
Zato me še toliko bolj razjezi simptom, ki ga osebno vpisujem pod slogan “Za dosego podmuklega cilja, sem pripravljen uprizorit modrovanje idiota”.
ŠKANDALOZNO RAZKRITJE! UMETNIKI SO IZVENZEMELJSKI OKUPATORJI NAŠEGA PLANETA, KI SE IZDAJAJO ZA NAVADNE LJUDI!
“Če največji umetniki s svojimi kritiki ne znajo obračunati drugače kot z udarci, le kaj potem lahko pričakujemo od navadnih ljudi.”
Osebno bi se ob serviranju tako izrabljene floskule pogreznila od nelagodja. Nekaterim, dandanes se takšni primerki množijo kot gljive po dežju, se očitno pač fučka. Marko Jenšterle se rad hvalisa s serijo srečevanj z raznoraznimi umetniki po svetu, gostovanji, druženji z gledališčniki in celo, heh, veste, jaz nisem kar tako, sem nekoč delal na ministrstvu za kulturo, pohajkoval z Marquezom itd. itd. ! Je celo svetovljan! Najbolj ga privlačijo področja divjega neobrzdanega “latino” temperamenta. Hahaha … Loči pa navadne ljudi od največjih umetnikov, je časten občan in razume pojem uglednih manir! In zdaj bi bilo treba “drvarju” razlagat, kar marsikateremu drvarju morda ne bi bilo razlagat treba, ker morda sploh ne bi bil tako prekleto antipatično navaden človek, kot bi kakšen ogvantan nadut navadnež morda z veseljem pričakoval, da niso vsi umetniki nikoli v zgodovini bili, niso in upam, da ne bodo samo na videz ugledni, okravatani birokrati z zgledno idilično družinico in nedeljskim obiskom jutranje maše na programu. V kolikor bi se umetnost navezovala samo na izraz enega “zglednega” profila človeka, bi lahko počasi s književnostjo v imenu tradicije začeli kurit že pozabljene kamine ali si ob recesijski krizi brisat usrane riti, da malo prišparamo na nepotrebnih izdatkih. Umetnik ni policaj, je pa lahko tudi policaj, ampak lahko je tudi kriminalec. Čar umetnosti je ravno v tem, da nam odpira možnost prepoznavanja in dočutevanja različnih zgodb, različnih filozofij, slogov in karakterjev s strani avtorjev, ki so nadarjeni in znajo svojo nadarjenost transformirat skozi sebi ustrezen slog. In umevanje povezanosti ustvarjalca z njegovim delom nikakor ni samo po sebi umevno enostavno, v poenostavljanju večinoma popolnoma zgrešena misija, je pa človeku edinstven vreden izziv pri vzpostavljanju lastnega odnosa do sveta. Zato je enako zanimivo prebirat tudi biografije, v kolikor so mojstrsko zapisane ali poustvarjene (za Stefana Zweiga smo v šoli komaj slišali, če sploh).
Seveda pa zaradi butalskoidnega purističnega odnosa do umetnosti in umetnikov še danes ni niti najmanj zanimivo poslušat o njihovem življenju in vplivu na njihova dela po naših šolah. K temu dejstvu še pripomorejo razni pamfletarji, ki se kitijo z referencami poznavalcev scene, in podpihujejo zategnjen, moralizerski odnos, ki radikalno bremza možnost razprave na podlagi doumevanja in presojanja sporočilne vrednosti stvaritev. Postavljajo se bariere v imenu sodb! Še danes se ukvarjamo z blesavimi pavšalnimi vprašanji, zakaj učencem prikrivajo ali jih z zadržanostjo informirajo o kakšnih moralno sumljivih osebnih lastnostih umetnikov. Še danes se nekateri učenci počutijo pravi tajni agenti ob neverjetnem razkritju, ko šušljajo, da je bil Prešeren Samo pijanec. Ta glavni frajer pa med odmorom obvesti naivne sošolce, da je bil tudi kurbir. Olala! Pa so ga zalotili, da ni tako prekleto božji, kot ga častijo! Najbolj napreden se spravi listat Henryja Millerja, ker je slišal, da se v njegovih romanih veliko fuka in, spet olalala, celo preklinja. Revolucija! Listanje ga hitro mine, ker pogrunta, da je o fuku lahko prekleto komplicirano brat. Brane Kastelic v Anteni popisuje opičnjakom bolj razumljive prigode. Pri tem spoznanju večinoma tudi ostane. Tja do osemdesetega leta, z zgodovino sila revolucionarnih duhovnih prevratov. Razpad zakona, serijo slabih fukov in par čezplotnih propadlih tantra poskusov, klinično diagnosticirano impotenco, nekaj partij golfa in spoznanje, da so odrasli ljudje resnično takšni in še večji z utvarami in lažmi obsedeni kretenoidi, kot so se mu zdeli, ko je bil še po varnosti hrepeneč otroče.
CVET NAŠE BODOČNOSTI OHRANJA KONTINUITETO Z UPOROM VESOLJCEM IN ZAVRAČANJEM NJIHOVIH STVARITEV
Na eni strani se servira floskula, da dela umetnikov ne bi smeli enačit z njihovim življenjem. Tako naj bi se obvarovalo stvaritve pred avtomatično negativno nastrojenostjo javnosti, v kolikor umetnikov življenjepis vsebuje kakšne pikantne kontradiktornosti (pa ravno te bi morali z največjim užitkom raziskovat in jih spoznavat v svoji večplastnosti). Po drugi strani pa floskula nikoli ni in ne bo uspela v svojem namenu, ker je še takšnemu Kekcu in še tako slepi Mojci jasno, da nekaj ne štima. Novi in novi učenci se vedno znova počutijo prej ogoljufane. Stalno morajo sami nekaj raziskovat, čeprav ne znajo (in to pač počnejo na svoj način z večinoma neuigranimi pristopi in vzvodi). V arogantne, otopele in materialistične klinično sprejemljive psihopate jih vzgajajo bolni potrošniški plehkosti zapriseženi mediji, ki pa se za svoj možganskopralni cilj mnogo bolj potrudijo. Učenci so ponosni, ker znajo povedat, katero je glavno mesto ZDA. Znajo povedat še marsikaj več. Vse o življenju, padcih in vzponih Britney Spears in najnovejših modnih smernicah za prehodno zadovoljivo kurbanje čez težko pričakovan vikend. Večina je misic in mistrov. Tiste misice, nad katerimi se vsako leto znova zgražajo ta pametni, niso nič posebnega. Njihovi zagovorniki, ki jih tržijo, imajo prav. Vse so pridne in izobražene. Uspešno opravile šolo in se vpisale na fakulteto. Mhm. Točno tako. Takšne so kot večina ostalih. In kaj lahko pričakujemo od njih? Brez dvoma nič. Pa kaj! Saj je Marko Jenšterle tudi mister in Eva Irgl mis, čeprav se nista prijavila na lepotno tekmovanje.
Cvet naše bodočnosti misic in mistrov bodo, kot smo že vajeni, težko razumeli marsikaj. Težko, ja, bodo tudi razumeli, da se umetnik velikokrat “odloči” postat umetnik, ker je bolj subtilna oseba glede na povprečje, pa ravno zato toliko bolj prevodna. Velikokrat na videz usekano in neznosna prevodna. Ni panike. Med srfanjem po internetu in branjem plehko stipkanih izpovedi brez omembe vredne slogovne in vsebinske refleksije, med njimi tudi znanih medijskih osebnosti, bodo morda naleteli tudi na Marka Jenšterleta. Ta ima reference in jim bo predložil, kaj je vredno obsodbe in kaj ni. Mi smo doba poročanja, pamfletov, trenutkov resnice in reklamnih oglasov. To je vrhunska umetnost. Ogvantani naparfumani smrdljivci, ki dovolj spretno promovirajo svojo plehkost, agresijo in piarovsko artikuliran pohlep na razne taktizerske bolj po mobing moderne načine, pa so naši vrhunski umetniki. Pojem zgleda.
VESOLJCI OPREDELILI FIZIČNO NASILJE ZA AVTORSKO DELO. OBETA SE PARLAMENTARNA DISKUSIJA O MOREBITNEM PREDLOGU ZA SPREJETJE NOVEGA ZAKONA! IDEJO PODPIRAJO NEKATERI POLITIKI IN CELO ŠPORTNIKI.
Marko Jenšterle pametno že na začetku zapiše:
“Ko se fizično nasilje opredeli za avtorsko delo, potem je res hudo. Le koliko slovenskih žena trpi zaradi avtorstva njihovih mož? Po poročanju dnevnika Delo je Svetlana Makarovič v ponedeljek na cesti popljuvala in oklofutala njihovega novinarja Marijana Zlobca in potem izjavila, da je opravila “dobro narejeno avtorsko delo”.
Bolj je hudo, ko bojda pismen novinar očitno v določenih stavčnih zvezah ne prepoznava sarkazma ali ironije, kaj šele, da bi premogel kanček smisla za humor z zrnom nujno vsebujoče resnice v paketu. Zaplankan trdonja brez dvoma lahko razume stavek Svetlane Makarovič, da je opravila “dobro narejeno avtorsko delo”, z zgražanjem. Ni pa seveda naloga Svetlane Makarovič v tem primeru, da mora prilagajat nivo in način svojih sporočil vsakemu zaplankanemu trdonji. To sploh ni nedolžen problemček, kar potrjuje kretenčkovanje ob sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar. Nihče ne more očitat sodnici, da ni izobražena, šment, kaj pa zdaj. V družbi, kjer mentalitetni in duhovni nivo drastično peša, se ne bomo vprašali o pasteh in pomanjklivostih naše vzgojnoizobraževalne sfere v širšem smislu, ampak bomo raje udarili gonjo proti raznovrstnim intelektualcem, umetnikom in drugim “čudakom”, da bodo svoje delovanje in ustvarjalne produkte podvrgli samocenzuri do mere “pravilnega” razumevanja vsakemu neuravnovešenemu bimbotu na ljubo.
V zgoraj citiranem stavku Marka Jenšterleta se sveti še ena bizarnost svetovnega formata. Ob stavku Svetlane Makarovič, ki ga je razumel še manj ustrezno kot Janez Janša veleslavno izjavo Woodyja Allena o seksu kot odgovoru na vse, se plemenitež dobrega srca sprašuje, koliko slovenskih žena trpi zaradi avtorstva njihovih mož. Pa to je za sesut se s stola! Pa res? Kakšna je razlika med umetniki in raznimi možmi raznih žena, ki prenašajo podplutbe njihovih avtorskih del? Mater, to je zdaj delikatno vprašanje. Predvsem zato delikatno, ker v tej zgodbi nimamo lika moža, ki buta svojo šibkejšo ženo, pa naj bi bil umetnik ali smetar. Imamo pa lik prepoznavne umetnice, ki je pobožala plečatega novinarja v zahvalo, ker je nekdaj do nje očitno izražal približno tako ganljive emocije kot Marko Jenšterle, Marko Crnkovič in podobni kalibri (opažam, da je Marko delikatno ime). To pa res že zaradi kozmičnega prekletstva obstoja določenih pojavov ni enostavno stoično prenašat, četudi se leta nekako trudiš ignorirat neizbežno! Mislim, da gospodu Zlobcu ne bo hudega. Zaradi prenekaterih za svojo rit zaskrbljenih komolčavih zlobcev ljudje na primer izgubljajo delo in še marsikaj. Bi zamenjali za eno klofuto na primer.
Po drugi strani pa bi lahko kakšen “buto” akt resnično ocenili kot omembe vredno avtorsko delo, še posebej če gre za improvizacijo na mestu, ki težko parira vrhunskemu režijskemu pristopu Davida Cronenberga. Glavca Zinedina Zidana me je vsekakor impresionirala do mere, da sem si posnetek vrhunca predstave ogledala v počasnem posnetku. Način, kako so podplati italijanskega nogometaša zapustili stik z zemljo v skoraj geometrijsko pravilnem loku, je vendarle poseben dosežek. Odlična dramaturgija in akcija protagonista, ki izrabi ustrezno priliko, da se izogne konkretni odgovornosti za poraz, ki se radikalno bliža in bi ga bolj bolel od izključitve iz igre. Raje samomor kot izguba časti. Zelo shakespearjansko. Le jedro servirane fabule je precej pokvarilo pozitiven vtis. Izguba živcev, ker kralju sovražno pleme jebe mater, sestrico in še hčer za postrani, je cenen, prežvečen in do izčrpanosti skomercializiran kleč. Malo slabše v konceptu je izpadel napad vročekrvnega Jelka Kacina s papirnato sabljo nad vročekrvnega Iva Hvalico. Pa vendar je prizor premogel zavidljiv element komike, ki je na Slovenskem podhranjen pojem, zato si zasluži vsaj dobro oceno, če že ne odlično.
Ker pa Marko Jenšterle te zvrsti umetnosti ne priznava, bi nam morda na tem mestu lahko predočil, kako se borit proti komercialnemu avtorskemu nasilju raznih klanovsko zaščitenih diletantskih tičev, ki svoje nasilje izvajajo s podtalnim šikaniranjem, aroganco, taktizerskimi diskvalifikacijami, neupravičenim poveličevanjem lastnih mikropodvigov na račun drugih … kar imajo pač na razpolago. Me zanima, kako se Jenšterle častno in zgledno bori na svoji poti, da se bomo vsi, ne samo umetniki, znali borit s svojimi “kritiki” (a tako se temu reče?). Trenutno imam tri ljudi na spisku, ki bi jih z veseljem na gobec, ampak ideja odpade. Budalo bi moja mišja pest kvečjemu prijetno požgečkala, potem bi si pa preko tožbe z mojim denarjem, ki ga nimam, privoščil še udobne počitnice. Svet zna bit pod težo fahidiotsko enoumnih fraz tako prekleto krivičen. Pomagajte vendar razpihat problem etike gravitacijskih razsežnosti, Marko Jenšterle! Če vam bo uspelo, se boste zagotovo zapisali v zgodovino kot vrhunski umetnik med umetniki, ki je znal še bolj vrhunsko obračunat s svojimi kritiki. Zenkrat je pa tale prispevek o avtorskem nasilju samo potuhnjeno nespretno servirano sprenevedanje za nič kaj moralno zveličavno utemeljen cilj.
Skriva se v naslednjem delu kratkega, a za vse uporabljene znake predolgega Jenšterletovega umotvora:
PREDSEDNIK DRŽAVE OKUPATORSKIM NEZEMLJANOM ZA AVTORSKO NASILJE ŽE PODELJUJE ODLIKOVANJA!
“Mogoče pa bi v smislu nadaljevanja avtorskega dela predlagali, da ji predsednik države dr. Danilo Türk odvzame Zlati red za zasluge, s katerim jo je pred kratkim odlikoval. S tem bi simbolično pokazal, da Slovenija ne podpira nasilja, še posebej ne takega, ki se izvaja v imenu umetniške svobode.”
Avtor se v slogu “cilj posvečuje sredstva” spet postavi v imenu svojega namena, računajoč na podporo naivne drhali, v vlogo popolnega kretenoida. Raje izpadem kreten, kot da bi se odpovedal cilju. Prepričuje nas, da pojma nima, zakaj je predsednik dr. Danilo Türk komu podelil Zlati red za zasluge. Avtor pojma nima, da tovrstne podelitve odličja ne igrajo vloge prvožogaške negativne sankcije za obnašanje v osnovni šoli. Avtor celo nakazuje mentaliteto, da bi moral morda učenec, ki se je stepel med odmorom s sošolcem, zavoljo simboličnega nasprotovanja nasilju, fasat pri pouku slovenščine cvek, četudi bi si v vseh ozirih zaslužil odlično. Tako naj bi se reševalo konflikte. Saj ne, da se precej podobnega ne bi ravno dogajalo, je pa katastrofalno, kakšno mentaliteto si drzne propagirat nekdo, ki se verjetno dojema za kulturnega posameznika in se je nekdaj celo sprehajal po ministrstvu za kulturo.
Avtor seveda tudi naklada, da se je zgodilo nasilje v imenu umetniške svobode. V imenu česa in zakaj se je to nasilje zgodilo, je pojasnila Svetlana Makarovič sama. Kar je pojasnjeval prejemnik klofute, je tudi pojasnil sam. Višek katastrofe pa je, kar si avtor tega prispevka privošči v imenu novinarske svobode. Viharni odpor do obravnavane avtorice in očitna nesposobnost za polnokrvno iskreno izražanje svojih blodenj in emocij. Večinoma ravno v tem grmu preži podlasica. V kolikor bi si Marko Jenšterle dovolil dat duška in uspel izpovedat, kar mu resnično leži na duši, bi mu morda uspelo sproducirat celo kaj slogovno žmohtnega in vsebinsko krvavega in poanta kritike na zgolj prvinskem nivoju strinjanja ali nestrinjanja bi izpadla pač irelevantna! To uspeva kakovostnim umetnikom.
SLOVENSKI KULTURNIKI – ASIMILACIJA ALI INTEGRACIJA!
“S posebnim užitkom bom zato v naslednjih dneh opazoval, kako se bo na dejanje Svetlane Makarovič odzvala slovenska kulturna javnost.”
… še zganja perverzijo od togote prežet pisar. Ja, razumem vas, Marko Jenšterle. Računate na zelo verjetno dejstvo, da morda vendarle ne obstaja nobena omembe vredna kulturna javnost, ampak se je namnožilo dovolj fašistoidnih uniformiranoumnih plehnatobučnih pridigarjev, ki se izdajajo za kulturne osebnosti. Celo za intelektualce. Zastopnike modrosti. Imate prav. Res so se prebudili in namnožili. Tudi jaz imam tak občutek. Morda me vara, morda tudi ne. Njihov odziv bi vam brez dvoma sprožil obilo užitkov, kar preveč, mnogo preveč pove o vas. (Vikanje ni bilo uporabljeno iz spoštovanja, ampak zaradi nujne notranje potrebe po vzpostavitvi distance.)
Problem pa spet sploh ni nedolžen. S strani kulturnikov namreč zadnja leta vlada mrtvilo. Odkar so se Svetlana Makarovič in redki podobni dušebrižneži zaslužno utrudili razgrajat z bolj rednimi intervencijami nad družbenimi anomalijami, ostali čakajo, da jih bo morda kdo kaj vprašal. Ne čutijo nikakršne nuje po odzivnosti na družbo, ki ne želi in nikoli ni želela njihov intervencij, še manj prosila za gnjavažo. Očitno se ne počutijo več pomemben člen vpliva na javno mnenje. Ko nastopi redek trenutek stika z javno komunikacijo, od pogrebščine dolgočasnih razprav o prežvečenem skoraj zaspimo. Če ostanemo budni, preklinjamo. Omizja na temo kulture so najbolj brezkrvni dogodki na programu. Naše kulturne oddaje so plesnive, zastarele in suhoparne. Vrhunec zanimanja predstavlja plejada lepotic v sterilnih oddajah, ki pa žal sterilno tudi poroča o dogodkih. Ne vem, kaj hočejo dokazat. Da so tudi lepa dekleta lahko pamentna? Škoda, ker tega ne dokazujejo. Brezosebno prebrat dolgočasen sestavek zna pač vsaka tepka. Misice, ki odgovarjajo na bojda prezajebana vprašanja za njihov potencial, izpadejo z mučnim mencanjem vsaj žive in avtentične. S časom sem se po kulturnem molku začela perverzno otroško veselit neznosnih testoteronskih prispevkov Mića Mrkaića. Vsaj nekomu je bilo mar. Kakor koli že. Pa se je še on naveličal prepirat z nikomer. Zelo redko se ljubi Mihatu Mazziniju še kaj natrosit. Čemu? Nazadnje, ko je nadrobno in s plazom argumentov razburil kliko podeljevalcev literarnih nagrad, sem komaj čakala odziv. Živahno razpravo, morda omembe vredne protiargumente, za kakršne bi se moral izzivalec vsaj z eno kocino na bradi potrudit pri spodbijanju. Dobil je odziv. Nobenih protiargumentov, ampak neko jamranje o zavezništvu med pisatelji. Neke pubertetniške floskule, kako grdo je, da kolegu ne privoščiš uspeha in torej nisi raje tiho, če imaš kaj za pripominit. In še kako so žirije pač relativen pojem in ima vsak svoje mnenje. Horor! Naši kulturniki besedičijo in relativizirajo pojem okusa na demagoškem nivoju Saške Lendero, ko zagovarja pred kritiki s PAČ drugačnim okusom svojo poezijo!
Morda je pa Marko Jenšterle vendarle uspel s svojim prispevkom na nekaj pomembnega opozorit. Da smo resnično prispeli do točke, ko kulturniki v očeh javnosti igrajo samo še vlogo tipa družbeno marginaliziranih romskih otročičev, za katere nočemo niti slišat, da obstajajo, oni so se pa tudi sprijaznili, da je bolje, da se o njih sliši čim manj. Tako se bodo lažje zavezniško potiho stolkli za skorjo ali pa si prijateljsko nekako razdelili nekaj razpoložljivih cekinov. Kajti zvonovi zahrumijo samo, kadar prekršijo osnovne disciplinske norme. Tako so se “disciplinirali”, da jih še fehtat ne vidim več pred Prešernovim spomenikom. Morda je Marko Jenšterle sprožil nadpovprično zanimivo inspiracijo za debato, ki bi lahko nosila naslov omizja “Slovenski kulturniki – asimilacija ali integracija?”
Ko je v ponedeljek Svetlana prišla v Zajca na intervju z Maxom in povedala, kaj je naredila, sem ostal brez teksta. Ter razmišljal o reakcijah ljudi na ta dogodek in te so – kot vedno – vsakovrstne. Nisem pa niti pod razno predvidel, da lahko pride tako daleč, kot je v tem blogu… zaradi ene klofute.
Simona, kolko misliš, da ti bo po tem zapisu kazal dušmani-counter?
LP
Ko že omenjaš nogomet … Materazzi je Zidaneu rekel, da Francija že od Foucaultove smrti nima niti enega pol kurca vrednega filozofa. 😛
@Pris: A je to res Materazzi rekel? 🙂
Tako se vsaj šušlja med francoskimi humanisti … 😛
A Materazzi? A to je tist , ki podobno bistro (z)gleda kot Cime? Al pa Gatusso!?
“napad vročekrvnega Jelka Kacina s papirnato sabljo nad vročekrvnega Iva Hvalico” bahahahah
pris 😆 če bi to izjavil kak Tipsarević (tenisać), bi bilo še res verjetno 😀
dare 😆
drugače bo pa treba tole še enkrat skonzumirat… ampak po finalu 😀
Pris, kaj pa je rekla donna Materazzi? 😉
http://www.youtube.com/watch?v=7LmkCvkJYx4
@Tomica:
Ne vem, kako daleč si prišel ti na tem blogu … hehe … definitivno pa ne gre samo za eno klofuto. Pri meni nikoli ne gre samo za eno klofuto pravzaprav
Je pa mogoče škoda, da si ostal brez besed. Po mojem bi znal kaj pripomnit.
@smoger:
??? Misasto priznam. Ne razumem vprašanja. Kaj pomeni dušmani-counter?
@Pris:
A, točno … Materazzi … tako se je pisal. Sicer pa … haha … Dobra! Tista s chefovskim “Šušlja se” pa sploh …
@ostali dragi blogrolaši:
Bi mi prosim nehali smetit pod potrpežljivo formiranim in spisanim obsežnim prispevkom tam zgoraj s fuzbalerskimi heci ali z drugimi besedami … Jebeš Materazzija!!! Hvala!
že drugi dan sem brez antidepresivov. rad bi postavil oder sredi mesta, pripeljal svojo ceneno kitaro brez prve strune in ozvočenje, ki bi ga namestil na močno surovo kombinacijo. dva bi še rabil. enega na basu in enega na bobnih. basist bi rabil nekaj rokerskega duha, bobnar pa bi moral biti po duši in prepričanju hardcore punker. potem bi igral svoje štiri akorde in polbare. poleg tega bi pel. peti znam samo, ko igram kitaro, drugače popoln antitalent. mimo bi hodili ljudje. igral bi dan in noč in postajal slaven. ljudje bi prihajali tudi iz drugih krajev in začeli kampirati. bila bi tudi brihtna glavca, čeprav ne razume surovosti, ker je brihtnejša od mene. to je treba priznat, brez kakršnega koli mazohističnega fetišizma. skrije.
potem bi ustanovili komuno. bil bi srečen. nekega večera bi prišla k nam svetlana makarovič in nam lepo brala pravljice. poslušali bi kot majhni otroci in ji ploskali.
bili bi veseli in se jokali in smejali. nikoli ne bi šli na susak. gospod banič bi poročal o nas in ljudje bi videli možnost. za boljši jutri. tako bi bila komuna še večja. sčasoma bi izven komune ostali samo še zlobni in hudobni in krivični in hinavski ljudje. nikogar več ne bi mogli družno napadati. kateri razred bi potem sovražili, če bi ostal samo en razred? ker je vsak zloben zase, kot pravi bistra glavca, bi prepričevali vsakega posebej. nihče se ne bi mogel zanesti na svoje zlobne prijatelje in postati v skupini neverjetno hudoben. nihče med nami se ne bi smehljal, razen, če bi bilo lepo.
skadil bom cigareto. potem bom lepo smehljaje se in z morda malo solznimi očmi zaspal, sanjaje o naši komuni. ne bo me zvilo in ne bom močno jokal, zaradi skrivanja. mir.
svetlana bi nam brala tudi pesmi za velike. bili bi čisto veliki in bi bili tudi čisto majhni. ni mi več treba igrati kitare.
dušmani so v mojem maternem jeziku sovražniki.
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&topic_id=36235&forum=113
Če bi Svetlana ne bila Svetlana Makarovič, bi ji bil morda še izustil, da tovrstna publiciteta ne sodi v kontekst informacij, ki ga želimo predstaviti javnosti. Ampak, po resnici, niti na misel mi ne pride, da bi ji skušal soliti pamet. Pa še nekaj je – povedala je, da se ji je Zlobec približal enkrat lani, kot novinar z mikrofonom v rokah, pa ga je že takrat oštela in mu rekla, naj kar pride bližje, če si upa.
Zidane pa je bog. Nosim rdečo majico z njegovim obrazom in pogledom trenutek po rdečem kartonu. Tudi njegovo gesto razumem, sam sem nekoč v medijski ligi prišel v igro ob prekinitvi in še preden se je prekinitev nadaljevala, ga je sodnik za podobno dejanje kot Zizouju dodelil tudi meni. Ob sorodnih mislih se vedno znova spomnim Neila Younga: “Its better to burn out then to fade away.”
@Pris
Ne glede na prošnjo, ti bom kar tule čestital za komentar.
@Simona
Opravičujem se za zapisano, a je bilo vredno.
Sicer se pa z nerazumevanjem konceptov in plasti umetnosti in neumetnosti g. Jenštrleta raje ne bi ukvarjal, saj so stvari mnogo preveč očitne (tudi če bi bile tvoje izpeljave in interpretacije povsem zgrešene).
Raje bi se še malo ustavil pri dilemi, kdaj je nekaj v imenu umetnosti še legitimno. Kup parametrov je, ki nekaj lahko legatimizirajo: legalnost, namen, prostovoljnost, včasih je dovolj že samo pričakovanje konzumentov – celo, če le pričakujejo nepričakovano… Menim, da je dovolj za legitimnost lahko že dejstvo, da se (ne)kdo lahko zavestno odloči, da te umetniške prakse ne bo konzumiral. Pa še to je pogosto lahko odrinjeno vstran: javna oseba ali oseba v javnem prostoru je lahko vključena v umetniški proces tudi proti svoji volji, pa je v večini primerov vse OK in legitimno. Razen, ko prvi vrže kamen in zlasti če gre za prvega med enakimi in če je kamen dovolj velik.
Torej spet pridemo do spoznanja, da umetnosti legitimnost podeljuje vsakdo sam, splošno legitimnost pa vladajoča družbena plast. Lahko jo poimenujemo Center in predstavlja spolzko zmes večine volilcev in kapitala, ki ji strežejo in vladajo večno populistično ustrežljivi politikaši. V končni fazi so torej fakti in vse umetniško okoli njih povsem irelevantni.
hmm. je torej fotografija mestne ulice legitimna umetnost? ali risba baščaršije, recimo … na kateri so ljudje. pri risbi so ljudje lahko ljudje domišljijsko skonstruirani … pa če niso. je biografski roman o julijui cezarju, lahko umetnost? julij cezar se ne more odločiti, da ne bo nastopal v romanu. to so umetniški procesi, kjer nastopajoči niso bolj odrinjeno neprostovljno v procesu. pa romani charlesa bukowskega … eminema je nekdo, ki ga je kot otroka maltretiral (velika ura okoli vratu pa take fore), tožil, ker se je pojavil v komadu. kerouacku so pa že dovolili, verjetno.
@Nurudin:
A spet že drugi dan brez antidepresivov? A ni bil enkrat že tretji ali pa fleširam … hehe … No, v vsakem oziru po svoje si bolj kot marsikdo. Sicer pa ja … komune so fletno hrepenenje. Mogoče je komuna ena izmed tistih stvari, po kateri je najbolj luštno hrepenet, ker je v njej vse po tvoje, sicer je pa ponavadi toliko idilična kot velika mafijska italijanska familija. Dobra zabava, dokler ne bi vse pošical …
Hvala za link. Nekaj tako primitivnega in nagnusnega že dolgo nisem prebrala. Neverjetno. In nisem vedela, da Lado Gajšek še vedno smeti po forumih.
@Tomica:
Hmmm … Formalizem??? Ne vem sicer, kakšen je bil kontekst informacij, ki ste ga hoteli predstavit javnosti, ampak v vsakem promeru nisem za. In seveda je brez veze, da bi Svetlani solil pamet. Bolje bi bilo kaj soli vdahnit. Konec koncev se iz vsake stvari da kaj izluščit, če znaš opazit. Zato so razlike med ljudmi, ki počnejo eno in isto stvar ogromne, spet, če znaš opazit. Skratka, odvisno, kaj ima kdo na določeno temo za povedat. Sicer je javnega značaja lahko vse. Tudi govor na temo straniščne školjke. Samo plehkosti in mentalne skoposti je najmanj že preveč in ubije še tako zveličavno temo. Na žalost seveda tega razlikovanja še extra po medijih v preveliki meri ni opazit. In še extra v “familiarni” konkurenčno nerazvejani Sloveniji ne. In v takem vzdušju zavlada otopelost, sprenevedanje in formalizmi.
Boga osebno še nisem srečala … hehe … no, Zidana pa tudi ne. In vem, da ti “rdeč karton” ni neznan pojem. O teh zadevah bi lahko pisal, če … če … če …
Neil je znal bit zelo “nevaren”, ja.
@G(h)ost:
Ne štekam. Za kaj zapisano se opravičuješ?
Ja, seveda so izpeljave Jenšterleta mnogo preveč očitne, zato se je pa vredno ukvarjat s tem … hehe … Kot sem zapisala o sindromu … “raje izpadem bedak, kot da bi se odpovedal cilju”. To ni kar tako, če se vprašaš, zakaj ljudje nekaj počnejo očitnosti navkljub??? Zakaj Jelinčič izreka svoje očitnosti? Kako si drzne? Kako mu ni nerodno? Na primer. Ker gre vedno za smernico akumulirat glasove, razširit energijo v slogi … Na tak način se primitivizem krepi, na tak način tudi bimboizem v spletanju mrež obvladuje svet. Medtem pa pametnjakoviči vzvišeno in samozadostno stavijo na ignoranco, češ, to nam je izpod časti, se nas ne tiče, nas ne zanima. Za šankom pa v jok, kako krivičen je ta svet. Jah … Pamet in plemenitost samo sebe zavira v napuhu in samozadostnosti!!!
Zato je pomembno, da izpeljave in interpretacije obstajajo in predvsem, da niso zgrešene. Še najbolj pomembno pa je, kakšne so, zakaj in v imenu česa. Pavšalizmi nas ubijajo. Dobesedno. Kot doba. Saj … vedno je nekaj … ampak tokrat je to in ni zanemarljivo, ni vseeno, ali se spusti vajeti ali se stavi na to, da se jih spet ujame. V vsaki stvari.
Umetnost se vedno bori za osvobajanje … čas in prostor … to je pravzaprav njena rdeča nit poslanstva. V takšnem ali drugačnem smislu. Zato je zaskrbljujoče, če zaznaš, da je poniknila volja do osvobajanja, o čemer sem tudi zgoraj pisala. Na tej točki se zlahka zdrzneš ob ugotovitvi, da je režim močan in udaren, hujši, kot se sam po sebi izdaja. Da je hudič ta pravo masko nataknil, mi pa še vedno veseli, ker bojda razumemo, kaj je totalitarizem in da nismo tam. Parkelj crkuje od smeha.
Prečital sem le zadnji odstavek, morda predzadnji, tistega v katerem blogistka toži po odstotnosti kulturnikov v debatah, v aktivnostih za napredek, po aktivizmu, skratka po pozivu na nekaj aktivističnega.
Kako pa naj generacija, ki ima polno rit vsega spočne nekaj novega. Generacija, ki izhaja iz “tekovin” revolucije, ki je vzgojena v marksističnem duhu, ki je polna sama sebe in ne pozna življenja, ta je lahko samo tiho. Morda je lahko tudi cinična, morda razdiralna, vendar, ko je vse porušeno, ni kaj več porušiti in potem moraš biti tiho.
Tudi za blogistko bi bilo bolje. če bi bila tiho, saj nima motiva, da bi pričela spreminjati svet.
Ko imalepotičke vse vprek za prsmojene neumnice izraža svoj cinizem in ošabni odnos do družbe in skuša nam dopovedati, da je edino ona modra in sposobna krmiliti svet.
Ne in zopet ne!
Takšni ljudje si morajo pričeti služiti kruh s svojim delom in nesmejo biti prisesani na državne jasli in živeti od denarja, ki ga ustvarja delavski razred, ki ga sedaj mečejo na cesto ker, da ni rentabilen.
Tukaj so motivi za kulturo, ne pa v akademskem premetavanju besed in haluciniranju o formah.
Še vedno je prostor za kulturo, takšno, ki bo odprla oči slovenskim mediokritetam in nagnala s prizorišča lažne profete, ki bazirajo na lažnem NOB in propadlem marksizmu.
Svet je to katarzo že opravil, Slovenija pa čaka na nadebudne umetnike, ki bi le lahko kaj storili, da bi pokuklai iz dreka!
Simona, zivjo!
Ta clanek, ki si ga presecirala po dolgem in pocez, hehe, sem prebrala na dan objave tudi sama in se ugriznila v jezik, da pri njem nisem komentirala, saj bi bil komentar zelo kratek, a v stilu zgrozenosti in odpora, da lahko nekdo da v eter prispevek na tako nizkem nivoju in s tako nevmesnimi primerjavami in na koncu celo z namigovanjem, da bi se predsedniku predlagalo, da ji vzame odlikovanje.
Tu sem onemela in se skoraj pokrizala, kako zlahka lahko nekdo, ki se prodaja za svetovljana, linca umetnika.
In nekaj dni sem razmisljala o njem, da moram odreagirati, a ko sem si pogledala komentatorje pod njim – me je vedno znova minilo, da bi se bodla z ljudmi, s katerimi nimam popolnoma nic skupnega in bodo vsako kriticno misel uporabili za protinapad.
Njegov prispevek o Svetlani me je dobesedno bolel – kako preverzno je delati primerjave in zakljucke, da bi nekemu velikemu umetniku vzeli odlikovanje zato, ker ima pac karakter, ki ga ima, zaradi nacina, kako resuje spore in konflikte z okoljem.
Res ti hvala za ta bister prispevek in serijo zanimivih primerjav, cetudi so izrazi kleni in ostri!
In predvsem ti hvala za tvojo eticno drzo, ki jo vedno bolj cenim v tvojih prispevkih.
lepo bodi.
Spadam med nogometase in potem hiter odneham(branje)…mal predolgo zame. Sicer, ce ti zenska primaze klofuto:) je bolje biti tiho, ker je bila najbrz zasluzena….vsaj tako je bilo nekoc:)
@angel:
Umetnost je aktivizem že sama po sebi, v svojem bistvu stvari. Razpravljamo o nečem povsem drugem, kar se tiče delovanja kanalov javnega glasu. In pri aktivizmu, če ga že hočeš tako imenovat, ne gre nujno samo za rušenje, ampak tudi za vzpostavljanje. Podtikanje cinizmov in razdiralnosti pač ni vredno omembe. Cenen populizem, za kakršnega bi bilo bolje, da bi se pokopal.
O mojih motivih nek anonimno posran padli angel pač ne more sodit, še manj pozivat k tišini. Fašistoidnost naj utihne že enkrat sama, ker preveč očitno in predolgo samo cinično in razdiralno vrešči že od pamtiveka.
Avtorica tega prispevka nikjer ni označevala nobnih lepotičk kar povprek za neumnice, ampak prej ravno obratno. Seveda je pa morda to težko dojet kakšnemu polpismenemu bralcu, zavezanemu stereotipom in temu primernemu vnaprejšnjemu histeričnemu pamfletarskemu vriskanju, medtem ko se trudi prebirat tekst z eno možgansko celico, njegov motiv, da se je sploh oglasil, je pa izključno populistično ideološki.
In seveda nikakor ne mislim, da sem edino jaz modra in sposobna krmilit svet. Daleč od tega. Če bi tako mislila, bi ostala zabita in primitivna, repenčava, zavistna in agresivna nad vsemi pametnejšimi od sebe. Morda bi slaboumno vreščala o prekletem akademskem premetavanju besed in haluciniranju o formah. Bila sem vzgojena v iskanju in spoštovanju bolj modrih od sebe, da bi le tako lahko tudi sama napredovala. To filozofijo ti toplo priporočam!
Hvala, da me podiš med delavce, ki ustvarjajo dobiček in ki danes izgubljajo službe in to počneš kot nekakšen poduk prisesancem na državne jasli. Za crknit od smeha. Na kaj so pa ti omenjeni delavci, ki ustvarjajo dobiček in danes izgubljajo službe prisesani??? Jap, težko je polemizirat, če nimaš razjasnenih osnovnih pojmov, kdo je kdo in zakaj je kdo kdo.
Z aktivističnimi pamfleti o lažnem NOB-ju in propadlem marksizmu (zraven pa vreščat o ubogem delavslem razredu … zanimivo … hehe)pojdi smetit nazaj na Crnkovičev blog, od koder si semle zašel. Tam imaš povsem dovolj sebi ustrezno orgazmirajoče publike, tukaj taki komentatorski aktivistični podvigi izpadejo samo in zgolj blesavi.
@Dragica:
Živjo!
Ta prispevek je tudi nastal tako, kot se je zgodilo tebi. Najprej sem hotela spustit samo en komentarčič, potem sem si pa iz podobnega razloga rekla, mah, nima smisla, gre pa vendarle za material, o katerem se da kaj več in po mojem mnenju zelo relevantnega predvsem za naš prostor napisat.
In ja … svetovljanstvo … heh, beh … svetovljanstvo kje? v glavi že ne očitno … ni pa nikakršen svetovljanski osamelec s tem simptomom pri nas, zato se mi je zdelo toliko bolj vredno odreagirat.
Hvala tudi tebi za prepoznano in izraženo podporo temu, za kar mi gre.
@Lazy Peter:
Nič hudega, saj si lazy. Prebereš lahko itak samo del zapisa, ki ti po podnaslovu najbolj zadiši. Tako je sestavljeno … posebej za nogometaše!
jah, tudi zadnjič sem za nekaj časa ostal ali samo nisme vzel ali kaj. ostals em vsekakor že, pa menda ne enkrat, ampak ne vem, če sem napisal. tokrat pa je bilo več kot tri dni in na dan obiska zdravnioce sem bil samoplačnik. dobil napotnico za psihiatra, vendar bi s pomočjo obiskov psihiatra zares padel v depresijo, po mojem. ničesar ne pogrešam. toliko o tem.
in ja, se vidim, da vse pošicam, v komuni, ko mi seveda zmanjka antidepresivov.
g(h)ost se po mojem opravičuje, ker je pohvalil prisa.
zapis je odličen, v tvojem slogu in jasno, da sem tudi jaz prepoznaval te simptome pri drugih komentatorjih, predvsem na forumu in prepoznal v tem neko splošno naravnanost naroda. desničarji in katoliki pač, se mi zdi, čeprav sodim po dveh in pol primerih, kjer vem, da sta tako deklarirana. logika naroda je preprosta. to je res neprijetno videti. no, seveda vidim katolištvo samo na sebi kot nekaj pozitivnega, razsvetljenega, in bi tako moralo funkcionirati. ampak … verjetno boš rekla, da katolištvo samo na sebi ne obstaja, ampak da so katolicizem ljudje. se spomnim ene debate, davno nazaj. skratka, odličen prispevek. kaj čem drugega reči. kalupi pa kalupi pa kalupi pa kalupi. težko je tako.
Simona!
Nek posran padli angel je v odgovoru dobil potrditev svojih tez. Nikjer iz mojega pisanja namreč ne izhaja nikakršen fašistoidni izraz. V pripombi sem le želel opozoriti na ošabnost in egoizem današnjih umetnikov tipa Simona Rebolj, ki v svojem brezdelnem svetu poprdavajo in se napihujejo, razdirajo še tisto malo kulture, ki je je še ostalao in si mislijo, da so veliki. Da, veliki so in polni sami sebe, kot baloni, mini mehurčki, ki se razpočijo in padejo na zemljo kot kapljica milnive. Samo to in nič več.
, da morda vendarle ne obstaja nobena omembe vredna kulturna javnost,ampak se je namnožilo dovolj fašistoidnih uniformiranoumnih plehnatobučnih pridigarjev, ki se izdajajo za kulturne osebnosti.
Kolikor mi je znano, je takšno govoričenje napihnjeno in cinizem, spoznano v vsem kulturnem svetu.
V svetu Simone Rebolj pa je to morda balgoglasje?
Dobro, da svetu kaže (SIMONA REBOLJ), kako neumna in napihnjena gos je!
Da so lahko lepa dekleta tudi pametna? Škoda da tega ne dokazujejo.
Vsakemu povprečno pametnemu človeku je lahko jasno, da za Simono Rebolj lepa dekleta niso pametna.
Zatorej moja trditev drži kot pribito!
In spet se je gos ujela v svojo lastno zanko.
Žal je natrosila v svojem modrovanju toliko nesmislov, da se mi jih ne ljubi citirati in razčlenjevati.
Menim pa, da bi za družbo bilo koristno, če bi takšni prevzetnici dali v roke strgalko za lupljenje krompirja. Tam ni potrebno uporabljati možgan, ali pa če že, vsaj toliko, kot jih ima napihnjena Simona Rebolj.
V njen blog sem se urinil, da ji oznanim, da so na svetu še ljudje, ki znajo ločiti pametne misli od neumnih in ker Simona Rebolj trosi neumnosti v izobilju, se ob njenih tiradah prav veselo zabavam.
Še tako naprej, neumni so namreč pogumni.
Kako se soočiš s psom, ki se je meni nič tebi nič zagnal proti tebi? S pogovorom?
Ne, vzameš palico in mu daš eno čez bučo. Isto je pri večini ljudeh v današnjem času.
Torej je nasilje popolnoma sprejemljivo in ga popolnoma podpiram. Če pa ima kdo z mojim mnenjem problem pa samo opozorilo, da držim palico v roki. Torej?
angel: namesto, da bi trosil svoje klišejske psihopatske izjave o prevzetnosti in strgalki za lupljenje krompirja, bi lahko izpadel bolj civiliziran, kulturen, možganski in pameten, tako, da bi lepo šel po blogu in poskusil kaj pokomentirati. ne moreš si misliti, kako odveč nam je, občutljivim ljudem, z nekaj čistosti in pravičnosti v sebi, brati takšne reči. prosim lepo. angeli pa že po mojem niso taki kot ti.
@Simona (na 15.)
Opravičilo se je nanašalo na do, da sem ti še jaz malo nasmetil s hvalo na Prisov komentar.
Sicer se pa z Jenštrletom nisem ukvarjal zato, ker je bilo po mojem s tvoje strani veliko napisanega in ker sem bil prelen, da bi našel kaj relevantnega za dodatek. Nikakor ni bilo mišljeno, da je tema preveč pritlehna, izpeta ali pozornosti nevredna, da bi se mi sestopanje s piedestala zdelo pregloboko…
Pa tudi če bi tako bilo, sta lahko stlil in koncept upodobitve čisto dovolj zanimiva in avtentičena, da legitimirata pisanje o nečem. Oskarji oz. njihovo podeljevanje naprimer bi se mi verjetno lahko razodeli na manj pristranski način drugje, saj je vsak butelj nekaj naškripal na to temo, a sem se z velikim veseljem ukvarjal s tvojim zapisom. Zato se prekleto dobro zavedam, da skoraj nikoli ni tematika tista, ki bo določila, ali je nekaj vredno objave in debate.
In nazadnje tudi moj komentar opozarja na pomen odprtosti za umetniški izraz. Govori o nujnosti samoizpraševanja o legitimnosti, o zaščitništvu subjektivnega vrednoteneja in strahu pred usmerjeno tiranijo takoimenovane večine*. Menim, da miselnost in postopki g. Jenštrleta nezgrešljivo kažejo težnjo po teptanju drugačnih pogledov.
*Takoimenovana večina zelo pogosto nima nikakršne realne podlage: je pa vselej zelo jasna in še bolj glasna.
V bistvu je pisanje Simone Rebolj čvek in pozerstvo. Če ni, mi naj to dokaže na kulturen način. Ko me obmetava s posranim padlim angelom vem, da cika na moje ime, ki je za lažne ateiste bogokletno, in ko ga nekje zasledijo, se jim pred očmi prikaže grozna prikazen katoliške cerkve, ki praži in cvra ljudina grmadi. Vse to zaradi vzgoje, ki ji jo je dala napredna levičarska marksistična šola.
Ob angelu se ji stemni pred očmi in ni več sposobna dojeti, kaj sem napisal in na kaj opozarjam.
Da bi klevete še bolj zasidrala, me zmerja s fašistom, revše malo, ko pozna fašizem le po pripovedovanju.
Ob takšnih diskutantih bi moral človek onemeti, vendar zase menim, da imam dovolj moči, znanja in vztrajnosti, da ne bom odnehal, dokler naduta gospa ne bo spoznala, da ima lepotičke za naumne goske, kar pa po moje ni resin prdfstavlja želitev za vse punce, ki se ukvrjajo z lepoto. Ne dokazujem ji to, kar je rekla, temveč to, kar je napisala in to si je vsak hip možno prečitati. Enkrat izpod njene roke, drugič pa v mojem dobesednem citatu.
Torej zaprti krožek, če vam je prav ali ne, vedite, da je tudi takšno blogovstvo javni posel in da se ne morete skrivati. Gledamo vas. Upam, da ste toliko demokratični in dovolite, da vas tudi ocenjujemo.
Angel, s tem o čveku in pozerstvu si dal Simoni bolj prav, kot si misliš; zaradi gofljanja o njeni pozi je Svetlana namreč namahala Zlobca. Krog je sklenjen. 🙂
@Nurudin (na 14.)
Za koga je, za koga pač ni. Poleg tega pa lahko tudi umetnik brez sprememb samega dela mnogo postori vnaprej oz. pripomore k nespornosti z “didaskalijami” ipd.
Moj komentar naj bi zlasti napeljeval k ugotovitvi, da bi bilo fino, če bi se ljudi vsaj pri umetnosti čim manj zajebavalo, kako morajo kaj misliti in doživljati.
angel: saj ti je razložila to o lepih ženskah. pa si verjetno preveč aroganten, da bi razlago sprejel. sam se sicer ne spomnim, da sem v tekstu opazil kaj o lepih ženskah. je pa tudi simona lepa in se verjetno ukvarja z lepoto.
ona ti nima česa dokazovati. imaš lepo vrhunski blog s samimi odličnimi in strastnimi zapisi. in ti tudi zelo kulturno dokazuje. to, da ti je napisala, da si posran padli angel, je verjetno zato, ker prej kot na angela spominjaš na tistega sralca, ki je dol padel. in si paranoičen in takoj vidiš neko pamfletarsko nenaklonjenost do katoliške cerkve. jasno bi ti bilo lahko, da blogistka ni naklonjena takšnemu gledanju na stvari. to je najbolj jasna značilnost njnega pisanja.
zdaj sem videl to o lepoticah. ne vem, kje si ti videl, da ima lepotičke za neumne goske. napisala je samo, da so ženske, ki berejo te novice sterilne in prav nič ne priporejo temu, da bi dokazovale, da so tudi lepotice pametne, kot skušajo to dokazat. in da berejo sterilno in da zna vsak prebrat novico. skratka, simona je jezna, da skušajo ta stereotip spodbijat na tako slab način. lahko pa da si prikrivaš, da is mačist. in veš, da te ženske z ničemer ne dokazujejo svoje pameti, pa si vseeno zadovoljen, ker takšno branje pač velja za pametno in se ti pač ne bojiš pametnih žensk.
in nihče ti ne omejuje komentiranja in seveda je simonin blog namenjen širokemu krogu ljudi in ne zasebnemu krožku. nihče ti ne brani ocenjevanja, keč je v tem, da pišeš neumnosti.
zaj pa neom več advokata špilal.
Nurudin – odvetnik!
Ali so lahko lepa dekleta pametna? Škoda, da tega ne dokazujejo. Besedilo je napisano v Slovenščini.Če znam logično sklepati, ko nekdo neke trditve ne dokaže, pač trditev ne velja. In če lepoteice ne dokažejo, da so pametne, potem so pač neumne. To je zapisala Simona Rebolj. Potem je njen problem in tudi problem njenega advokata, da trdita nekaj, kar s kulturo dialoga nima nič skupnega. In ker je tako, je njuna kulturnost vprašljiva, ne glede na to, ali sem fašist, ali ne in ali sem usrani angel ali ne.Sam se pač na tak nivo ne spuščam in skrbim, da v polemiki ohranjam kulturnost.
“Ne vem, kaj hočejo dokazat. Da so tudi lepa dekleta lahko pamentna? Škoda, ker tega ne dokazujejo.”
to namerno počneš?
@Nurudin:
Haha … popolnoma razumem, da lahko obisk psihiatra sproži depresijo, četudi je do tedaj obstajal zgolj droben sum. Ožigosana strokovnost ni niti pod točko razno garant za dobro sodelovanje in se še kako upogiba pod značaji. Osebno bi skoraj pri vseh psihiatrih, ki se nekako svaljkajo tudi bolj medijsko izpostavljeni, verjetno padla v globok obup, če bi me dobili v paco … svetla izjema, vsaj zaenkrat, kolikor sem imela priložnost slišat in v medvrstičju zaznat je na primer dr. Mojca Dernovšek. Njeni pogledi na umeščenost človeka v današnji svet in pristopi, kakor jih predstavlja, se mi zdijo kot zlato zrno med s pesticidi in bakterijami okuženo pičo za “svinje”.
Ja, veramem … in toliko o komuni … haha …
@Satir:
Jah … meje samoobrambe, ja, se rade po kretenčkovo zapletejo v pavšalnih interpretacijah. Sicer bi pa lahko že vedel (ne pravim, da ne veš in ravno zato tako reagiraš), da še posebej v Sloveniji pozdravljamo žrtvovanje in se klanjamo nastavljanju še drugega lica. Če se pa že postaviš zase, delaj to čim bolj spletkarsko, hinavsko in manipulativno, da vsaj ne bo tako očitno, zakaj gre, četudi celotna avdienca razkrinka trik. Ploskamo trudu … hehe …
@G(h)ost:
Aha … ne, ne … Saj v tem smislu sem si z repliko Prisu tudi sama “nasmetila” … samo v nadaljnje linkanje raznih fuzbalforic in drobnih vicev, kar pa res ni imelo več zveze s Prisovo poanto, sem malo posegla, ker vem, da se taki zgolj “small talk” komentarčiči znajo urnebesno razcvetet, še huje, preveč blogov premore izključno verigo takšnih brezsmislov, pa jih avtorji še spodbujajo, da se le cifra replik množi … No, jaz pa včasih samo malo izrazim prioritete na svojem blogu, kakšne vrste komentarjev ne pozdravljam. Okvirno je simpl politika. Naj bo kakršen koli že, samo prazen in zgolj mimobežen, po možnosti nevezan na vsebino, ne … Večina brezvezja namreč kmalu spodbije voljo do komentiranja tistim, ki premorejo in želijo kaj več od dialoga. Želim da ti ostanejo kralji tega prostora in ne obratno … hehe … Na internet v celoti pač ne morem vplivat z vrednostnimi sistemi, tukaj pa vsaj delno le lahko. Eto, pa smo spet pri točno tem, kar si razlagal v svoji zadnji repliki.
Hvala za dodatno pojasnilo. Vse razumljeno, sprejeto in nimam kaj dodat, še manj za pripomnit.
@Tomica:
Jap. Bi se kar strinjala. Zabavno.
@angel:
1. Najprej nekaj o pojmu kulturnosti. Skrbno negovano rit v strganih hlačah z lahkoto prenesem in gre v določenih kontekstih morda za omembe vreden pojem subkulture, neupravičeno usrane in smrdljive riti v na rob zlikanem “armani” izdelku pa prenašam zelo slabo. Menim, da gre za višek antikulture. Tvoji komentarji, kar se vsebinskega sporočila tiče, kar je najbolj pomembno (tvoj slog je itak za en kurc), so zato zame pojem nekulturnosti na več nivojih. Tako po osnovnem razumevanju predmeta obravnave kot pri podajanju argumentov za svoje tragikomične sodbe. Da te brutalno ne nahrulim in po domače odfukam, pomeni le to, da pristajam na kulturo, ki ne zastopa arogantne samozadostne drže proti nekulturi, da je ne podcenjuje, ker nima razloga, saj na žalost ne gre za postranski obskuren pojav na tem svetu, še najbolj pa zaradi občutka kolektivne krivde. Očitno kulturni še niso dovolj kulturni, da bi bilo nemogoče, da skrajna nekulturnost lahko ostane tako skrajna kljub bojda opravljenemu obveznemu vzgojnoizobraževalnemu procesu.
2. “da morda vendarle ne obstaja nobena omembe vredna kulturna javnost,ampak se je namnožilo dovolj fašistoidnih uniformiranoumnih plehnatobučnih pridigarjev, ki se izdajajo za kulturne osebnosti.”
Kolikor mi je znano, je takšno govoričenje napihnjeno in cinizem, spoznano v vsem kulturnem svetu.
———————————————–
Slabo ti je znano. Pojdi se pritožit učiteljicam v osnovni šoli, nahruli svoje starše … kakor ti je ljubo … Citiran stavek nosi povsem jasno sporočilo v slogu, ki ima svojo sporočilno funkcijo. Pojma nimam, s čim se ne strinjaš. Pojma nimaš očitno tudi sam.
3. Poglej se v ogledalo. Oskubljen fušarski petelin brez možganov (in ne možgan, kot sam zapisuješ, no, petelin morda res premore in pozna samo možgan) vrešči o neumni napihnjeni gosi … hmmm … Pa poglejmo, kako napihnjena neumna gos je ta gos:
“Vsakemu povprečno pametnemu človeku je lahko jasno, da za Simono Rebolj lepa dekleta niso pametna.
Zatorej moja trditev drži kot pribito!”
Po tem tvojem stavku, bi postala razsežnost povprečne pameti lahko izredno zaskrbljujoč pojem …
Ti si namreč klinični primerek tega, kar opisujem v zapisu kot zelo problematično. Da pisec pač ni dolžan prilagajat nivoja svojega pisanja trdobučnemu bimboizmu, pač pa so za to pristojne druge sfere. Da ljudi učijo in usposabljajo pri razumevanju kontekstov, prepoznavanju ironij, sarkazmov itd. … skratka, k zadovoljivi stopnji pismenosti in s tem zadovoljivi stopnji razumevanja besedil. Moja niso primerek najbolj komplicirano spisanih namreč.
Kar se lepotic tiče na primer. Sam se prebij do ugotovitev. V besedilu zgoraj zanikam, da bi bilo relevantno kaj posebej obsojat misice, ki se kakor koli zapletajo pri odgovorih na to in ono, ker menim, da niso nič posebej zabite. Na primeru kulturnih oddaj pa zavračam idejo in zlorabo klišeja zunanjega izgleda za nekaj več, češ, če vizualno lepa ženska nastopi v oddaji o kulturi, je zagotovo nekaj več od povprečne misice, četudi zgolj bere kot hlod. Zapišem celo, da se mi zdi mencanje misice na lepotnem izboru v tem smislu bolj avtentično in blabla … Katere lepotice neki torej blatim??? V tekstu označim tudi Jenšterleta za mistra. Evo, to je strnjen povzetek pojavljanja pojma vizuralne lepote v navezavi na vsebino in uporabo le tega. Kako neki po vsem tem razumeš ti, da blatim dekleta, ki se ukvarjajo z lepoto??? In glede na to, da si se razhudil nad stavkom, ki si ga izvzel iz konteksta, kar pismen človek ne počne kar počez, v katerem govorim o oddajah o kulturi, res ne razumem … Mar je naloga voditeljic prispevkov o kulturi po tvojem mnenju, da se ukvarjajo z lepoto??? Osebno tega sploh omenjala nisem kot element posebnega angažmaja, ker menim, da je irelevantnega pomena. Ne pa karizma, sposobnost izvirnih pristopov v formi in vsebinskem podajanju seveda. Ostalo ti je pojasnil že Nurudin.
4. Z malo začetnico se piše slovenščina, magari se ti nelogično zdelo. In besedilo je napisano v slovenščini, ja, kar pa še ne zagotavlja, da ti razumeš katero koli v slovenščini zapisano besedilo.
5. Ja, pišem javno in tudi podpisana, torej se očitno prav nič ne skrivam in sprejemam odgovornost, za razliko od tebe, ki se nesprejemajoč odgovornost za budalaštine, s kakršnimi razsajaš, podpisuješ angel, kar tudi nekaj pove o tebi, žal pa v kontekstu tvojih skrajno zgrešenih in nekulturnih vsebin zagotovo ne pove tistega o tebi, kar bi si sam verjetno želel, torej svoje paranoidne izpade najprej malo preizprašaj pri sebi. Tebi v dobro.
6. Mislim, da sem se ti posvetila tako zelo, kot bi se ti redek avtor bloga bil sploh kdaj pripravljen, še posebej glede na tvoj nastop, ki je milo rečeno nekulturen, trapast, histeričen in ne izpade ravno pameten. Poskušaj to cenit, vzemi si k srcu sebi v dobro ali pa raje spokaj.
7.. Padli angel nima nobene zveze z bojem med ateizmom in katolištvom, kot sam paranoidno sklepaš. Je preprosto dejstvo, da v tvojem pisanju angela prepoznat ni mogoče, padlega angela pač prej! Gre za dialog v jeziku, ki ga s svojim nazivom pač sam predlagaš, potem ga pa ne sprejemaš in zlorabljaš za neke izpade histerije… heh! Zaradi takih značajev, kot si ti, se puca na fronti bolj in več kar počez, kot bi bilo potrebno, če sploh lahko rečemo, da je kdaj potrebno. Ker se ne vpišeš raje na kakšen trening borilnih veščin. Ker raje ne odtečeš svoj kilometer na dan. Ker si ga raje ne vržeš na roko, preden spregovoriš ali, ojoj, česa ne storiš. Srhljivo!
slišal sem štorijo, da je oče nekoč prenehal hoditi k psihiatru z ugotovitvijo, da je pametnejši od njega.
bom pobrskal za kakim člankom dr. Maje Dernovšek. hvala za omembo.
s ponosom tudi oznanjam, da sem odprl nov blog.
tu je link. bom videl, kam bo neslo, če nič drugega bom pa objavljal stvari v stilu tega prvega prispevka, ker me veseli. ampak verjetno bo tudi kaj drugega. link je verjetno že v imenu, pa naj bo še tu.
http://nurudin.blog.siol.net/2009/06/02/placebo-battle-for-the-sun/
aha, povedal bi še, da sem idejo citiranja verzov ukradel prisu. ni bilo R-ja v krogcu.
Jaz sem za naše.
Simona Rebolj!
V prvi točki odgovora razjasniš koncept tvoje kulture, le takšna, kot jo priznavaš je edina prava in zveličavna in je prepoznana za kulturo.
To je seveda diktatura prve vrste in v demokraciji, kakršno ustvarjaš ti s svojim krogom, tudi edino zveličavna. Vendar, ali je moč potem govoriti še o kulturi in demokraciji pa je drugo vprašanje. K sreči, da je svet dovolj velik in lahko preživlja tudi takšne eksemplarje!
da morda vendarle ne obstaja nobena omembe vredna kulturna javnost,ampak se je namnožilo dovolj fašistoidnih uniformiranoumnih plehnatobučnih pridigarjev, ki se izdajajo za kulturne osebnosti.”
Kolikor mi je znano, je takšno govoričenje napihnjeno in cinizem, spoznano v vsem kulturnem svetu.
Moj pripis k citatu potrjuje dejstvo, da predstavljaš skupino prenapihnjenih teroristov, ki priznavajo samo sebe in nikogar drugega. To je flagrantno teptanje demokracije in spominja na rdeče brigade. te so se pojavile pred tridesetimi leti, zato takšna poza ni več revoluciaonarna, temveč je epigonstvo zaplotniške slovenske nove inteligence.
Gledam se v ogledalo, ko se brijem in vem koliko je ura.
Tebi vreščeča vešča pa sem nastavil ogledalo v katrem si uzrla svojo bedo, pa si pripravila histerični izpad, ki pove o tebi mnogo več kot si misliš.
Če moraš kvantati, zato da povdarjaš svoje neumne izjave, je dovolj jasno, da ti zmanjkuje argumentov.
V pravopisu nisem nikoli briljiral in se za opozorila lepo zahvaljujem. Kljub temu pa mi pisanje ne dela težav in se dovolj jasno izražam za tiste, ki znajo čitati. Ti pa si med njimi, ki teksta in tudi konteksta ne razumeš.
Kar ni po tvoje, ni vredno nič. Dobro, tudi to je možno, ali pa je koristno, ali ne, pa bo presodil čas. Mnogo je bilo mladenk tvoje sorte, ki so se podobno zaganjale, pa so večinoma popolnoma propadle. Pozanimaj se o usodi aktivistk redečih armad in se zamisli.
Z malo simbolizma ti naj pojasnim, da plavaš na zelo majhnem otočku, kjer s svojimi somišljeniki uživaš slavo. Ko bo otoček potonil in se boste preselili v širšo družbo, boste postali mali anonomneži, za katere ne bo vedel nihče.
Z dejanji in pozerstvom, kakršnega uganjate, niste poklicani za to, za kar mislite da ste.
Zamislite pa se, ali bi lahko živeli brez državnih jasli. Niti mesec dni. In komu jemlejte denar za takšno spakovanje.Davkoplačevalcem. Torej meni, ki redno delam produktivne posle, vas pa v galavnem redi ministrstvo za kulturo, ki financira, subvencionira in animira produkcijo, ki je namenjena sama sebi.
Pa še o svoji aninimnosti. Če se ne bi predstavljal kot angel, si sploh ne bi mogla privoščiti izpadov, ki si si jih na račun mojega imena. Prav gotovo bi bila bolj milostna, če bi se podpisal z Karel( Marx) ali Vladimir (Ilič) ali Josip (Broz).Prave ovacije pa bi verjetno požel če bi se predstavil kot Če (Gevara).
@nurudin:
Of kors. Pametni velikokrat potrebujejo še več opore, da zmorejo borbo na sicer večinoma primitivnih osnovah, kjer se najbolje znajdejo situaciji prilagodljivo iznajdljivi. Pametni hkrati oporo najtežje najdejo, ker je pamet redkost in ne rola sveta, ampak samo zavira najhujše.
Mojca Dernovšek nima ravno nevemkakšnih člankov, ki bi kaj posebej inspirirali. Vsaj jaz jih še nisem odkrila. Bolj klasično strokovno spisane. V glavnem sem jo poslušala, ko je bila gostja v nekaj oddajah … se mi zdi, da bolj razpostre krila, ko govori in dobila sem nekaj pozitivnih odmevov od ljudi, ki jo poznajo kot zdravnico.
Super se mi zdi, da si odprl blog. Sem se že čudila, kako da te že tako dolgo spet ne prime. Glede na tvojo zgodovino bloganja pa spet ne vem, če to ne pomeni, da ga boš hkrati spet hitro izbrisal in se pojavil z novim imenom … hehe … To ime imaš zdaj že dolgo. Približno toliko časa, kolikor časa nisi odprl novega bloga. Poskušaj tokrat vsaj malo vztrajat, porkaduš!
@angel:
Ne, nikjer nisem oznanjala nobene ene prave kulture. V tekstu razpredam o pomembnosti dojemanja, da umetnost pomeni marsikaj in zagovarjam pomembnost sprejemanja različnosti avtorjev. Si pa ti sem priletel in ne jaz k tebi z oznanjanjem svoje ene prave kulture in udrihal po mojem blogu s hujskanji proti bojda moji nekulturi. To počnejo diktatorji, ja … oziroma njihove slaboumne oprode.
Očitno ne priznavam samo sebe. Konec koncev je moj tekst nastal ravno zaradi nasprotovanja nemarni šikanaciji umetnice in hujskanju k odvzemu odlikovanja za zasluge. V tekstu tudi sicer nasprotujem fašistoidnemu uniformiranemu dojemanju kulturnikov nasploh. V tem kontekstu je tudi nastal citat, ki ga slaboumno nepismeno zlorabljaš.
Ojojoj … kot rdeča aktivistka bom utonila z malim otočkom vred in obtičala v sferi pozabe, praviš. Joj, kako huda usoda me čaka! In kaj se ti zaradi tega tako sekiraš???? Me obožueš in mi hočeš pomagat? … hehe …
Zavedat bi se tudi moral, da smo vsi odvisni od države, okolja, v kakršnem živimo in ga krojimo. Ti z nebulozami o tem, kako v primerjavi z drugimi delaš produktivne posle, lahko opletaš, ker živiš v državi, ki ti omogoča izpeljevat takšne kretenizme. V Sudanu bi pač brskal za vodo in otepal pred nadležnimi muhami. Država potrebuje marsikaj. Potrebuje nesprivatizirano delovno silo, da omogoča in uravnava vsaj osnovno demokratično kakovost življenja. In brez davkoplačevalskega denarja bi tudi ti morda preminul že v osnovni šoli zaradi bolezni, za katero zdravljenja pač ne bi mogel plačat sam. Zato raje drži gofljo. In predvsem ne širi izmišljij o drugih ljudeh. To počnejo predvsem največji frustrirani primitivci. Mene ne financira nobeno ministrstvo za kulturo. S tem sicer ni nič narobe, ampak samo preprosto v mojem primeru ne drži.
In sram te je lahko sploh, da tvoj umni domet seže samo do nepreverjenega natolcevanja. O Titu nimam takšnega mnenja, kot si domišljaš, ker se ti zdi tako logično. V zapisu Aprilske politične burke v zadnjem poglavju si lahko prebereš košček mojega odnosa. Nisi prebral? Seveda ne. Saj sploh pojma nimaš nad čem in kom udrihaš. O El Cheju imam pa zelo negativno mnenje in malikovalcem privoščim vsaj tri leta življenja na Kubi, seveda s praznim žepom, kot so prazni povprečnega Kubanca, pa da dobijo priložnost mahat Castrovi militantni kraljevini bratov, nečakov, vnukov, stricev … v pozdrav. O okvirnem značaju Janše imam pa približno takšno mnenje kot o kombinaciji egocentrizma in ljudskobučne avtokratske mentalitete maršala Tita z asketsko militantno po revolucijah kakršen koli sorte že hlepečo držo El Cheja. In ja, sem naklonjena liberalnim vrednotam, nikakor pa ne neoliberalnemu kapitalističnemu peklu in menim, da bi moral dela Karla Marxa dobro razumet, ne samo poznat, vsak maturant. Cela zmeda, a ne??? Težko bo ovci, ki loči samo črno od rdeče rutice dojet, kaj je to zaena “zmešnjava”. Ovca si. In ker si ovca, pojma nimaš od kod in zakaj si prišel do določenih zaključkov, ki jih zastopaš. Ker nisi vajen mislit s svojo glavo tudi brcaš v meglo z obtožbami drugih in slabo zastopaš ideologijo, katere podrepnik si tako želiš bit. In ker ne znaš zastopat mišljenja, ki si si ga zgolj prisvojil, ne pa sam tudi prišel do njega, postajaš primitivec, ki si o drugih izmišljuje stvari, laže, hujska in natolcuje. Ker se zavedaš, da s korektno in vsebinsko relevantno konfrontacijo ne boš nikamor prišel. Žalostno. Želim ti, da vzameš glavo v roke. Ne samo tička, z ozirom na okoliščine, da bi bil s puško v roki trenutno verjetno aretiran.
Preprosto, dober članek!
Če bi mene Svetlana na gobec, bi se skril v Postojnsko jamo in tam ostal … vse dokler ne bi izvedel, da je kulturni minister postal Marko … kateri že? 🙂
Simona, sicer nisem detajlist, vendar še vedno velja pravilo, da je v detajlih pokopan hudič.
Zato vzami v zakup, ko razjedam tvojo filozofijo z detajli, ki jih sama produciraš. Iz njih se namreč zrcali tvoj karakter.
Najprej nekaj o pojmu kulturnosti. Skrbno negovano rit v strganih hlačah z lahkoto prenesem in gre v določenih kontekstih morda za omembe vreden pojem subkulture, neupravičeno usrane in smrdljive riti v na rob zlikanem “armani” izdelku pa prenašam zelo slabo.
Strinjam se, da je skrbno negovana rit bolj apetitlih, kot usrana.
V raztrganih hlačah pa mora biti zaradi pozerstva, ker sicer ne bi vzbujala dovolj pozornosti. In to je tisto, kar me pri tebi moti. No če bi Simona bila preveč moteča, pač ne bi pristajal na to dopisovanje.
Ob strganih hlačah pa priporočam negovani riti, da postopa tako kot so postopali vsi skromni ljudje v preteklosti. Vzeli so nit in iglo in hlače zašili. S tem so pokazali, da so sicer revni, vendar skrbni in marljivi. Pa tudi nakazali so, da se pod zaplato zagotovo skriva negovana ritka.
Sem pristaš takšne filozofije.
Ne delam si iluzij, da bi se v tem zbližala. Veseli me edino to, da lahko to svojo filozofijo svobodno izrazim, menim, da imam dovolj somišljenikov, morda sem katerega pridobil tudi izmed bralcev tvojih bistroumnih filozofskih absolutov.
@simm:
Pa saj … Postonjska jama je kar v redu pribežališče. Lahko vsaj kramljaš s čoveškimi ribicami … hehe … In ja, seveda … saj smo ga do pred kratkim imeli na ministrstvu za kulturo, tako da niti najmanj ni neverjetno. Naj nas ne zmedejo zgolj navidezni detajli razlik tipa “Vas?”-ko/”Mar?”-ko. Gre samo za nemško ali slovensko različico zloženke, obstajo pa še bolj prefrigane oblike zamaskiranosti … ta je bila prav prozorna … haha …
@angel:
Ja, ja … v detajlih se res lahko skriva hudič. Vendar pa neustrezna zloraba detajlov izven konteksta, manipulativne reinterpretacije, dodajanje neresničnih trditev in podobno nimajo nikakršne zveze z ubadanjem z detajli, še manj z razjedanjem kakršne koli filozofije, ampak je samo to, kar je. Prozorna manipulacija, goljufija v nečedne namene.
Seveda se zrcali iz mojih zapisov tudi moj karakter, vendar tebi “razkrinkavanje” do sedaj pač ni šlo dobro. Premnogo te jih šiša.
Če zapišem, da gre pri raztrganih gatah morda za omembe vreden pojem subkulture, zagotovo to v nobenem primeru ne more pomenit pozerstva zaradi vzbujanja pozornosti. In nikakor ne more držat, da gre zagotovo zgolj za pozerstvo, ampak samo morda. Treba je pač znat ločit, sicer padajo pavšalne obsodbe.
Pojma nimam, zakaj bi moral vsak posameznik postopat, kot so postopali bojda nekoč VSI Skromni ljudje v pretekosti. Niti ne pomeni, da je nekaj dobro, ker tako počnejo VSI, niti ne garantira vrednosti pojem Preteklost, še manj pa zapoved k Skromnosti. Vsi, Preteklost in Skromnost zame niti slušajno niso sami po sebi vredni argumenti pomembni za vsakogar. Zakaj? Ker se takšni argumenti najbolj zlahka sprevržejo v fašistoidno težnjo po uniformirani enakosti vseh, postavlja preteklost v imenu tradicije kot za samo po sebi zveličavno dejstvo, čeprav je vsebinska vrednost lahko še kako vprašljiva in še vsiljuje vrlino skromnosti kot nekaj svetega, preko česar se fašistoidne oblastiške težnje najlaže izvršujejo nad ljudmi. Če mi paše, bom imela strgane gate, pa čeprav si bodo vsi na njih šivali neke zaplate. Pa čeprav me bodo vsi Skromneži zmerjali, da sem nemarna pozerka, ki hoče zgolj vzbujat pozornost. Zakaj pa skromneži sploh to počnejo??? Mar so tako nesrečni pod svojo velevrlino skromnosti, da se morajo znašat nad vsakim, ki si jemlje več svobode v svojem svetu??? In kdo je zdaj tukaj večji pozer? Tisti, ki pač nosi strgane hlače iz svojega razloga ali tisti, ki šivajo strganino na hlačah, da bi drugim dokazovali, kako so skrbni in marljivi!!! Zakaj morajo pa to z zaplatami celemu svetu drugih dokazovat? To me spominja na nacistično mentaliteto označevanja židov z našitki, da je vsak mimoidoči lahko vedel, za koga bojda gre! Da ne omenjam pavšalizacije ocen človeka na tak način. Če bom tako in tako vsem pokazal, v tem primeru, kako skrben in marljiv sem, mi bodo verjeli, čeprav sem lahko v resnici navaden zabušant in blefer. In pojma nimam, zakaj bi zaplata avtomatsko pomenilo, da se pod njo skriva vsak dan skrbno negovana ritka. Mogoče je ravno v tem trik. Hlače so zašite za navidezno nategovanje drugih, da gre za skrbneža, hkrati pa zakrije drek, ki bi sicer skozi raztrganine silil na plano iz usrane riti.
Tudi jaz si ne delam izluzij, da bi se v filozofiji zbližala. In lepo, da te veseli, ker lahko svojo filozofijo svobodno izraziš. Toliko bolj svobodnega se počutiš zagotovo, ker anonimen na spletu pravzaprav ne obstajaš, zato te ne more tako zelo osebno zadevat, da izražaš sramoto od mentalitete, s kakršno celo predrzno blatiš pojem filozofija. Bistvo zgrešenosti tvoje “filozofije” pa se skriva predvsem v zadnjem stavku, kjer opozarjaš, da se nadejaš somišljenikov, morda celo tukaj na tem blogu. Somišljenike lahko pridobi tudi morilec v zaporu. Brez dvoma. Somišljenikov ima lahko na drugi strani kurjen na grmadi premalo, ker je krivoverno obelodanil, da je Zemlja okrogla. Jebat ga. Horda somišljenikov mu ni verjela, niti hotela verjet. Beden je osebek, ki po svetu išče samo somišljenike in mu ni prioriteta predvsem vsebina in značajske vrline, ki preprečujejo lažne obsodbe, hujskanje na enoznačnih idoloških temeljih, enoumje itd. Somišljeniki so blagor in nudijo dodatno zadovoljstvo samo v primeru, ko si v svojo pot nekaj vložil na etičen, korekten, čim bolj objektiven in pošten način. Takrat so somišljeniki dodatno poplačilo za upravičene rezultate. Sicer pa ostajaš zagrenjen, napadalno ogrožen, sam ali pa s podporo drhali, ker te slaba vest in zavedanje neupravičenosti svojega drhaljenja razžira. Preveč zaciklan v vedno hitreje rolajoči se začaran krog vedno težje izstopiš, ne da bi se ves polomil.
>>Pa še o svoji aninimnosti. Če se ne bi predstavljal kot angel, si sploh ne bi mogla privoščiti izpadov, ki si si jih na račun mojega imena.<<
Ob Vaši neanonimnosti, bi bila to še večja sramota. Komentarji pa na nivoju, res zabavno 😀
Ostaniva še kar naprej pri raztrganih hlačah. Noben krojač ne sešije raztrganih hlač.
Torej, če jih negto potem, ko so sešite raztrga in jih obleče, naredi to zaradi pozerstva, kar pomeni, da želi vzbujati pozornost.
Če je to že umetnost, če je to politična drža, če je to nekaj zelo pomembnega, potem je svet res zašel na stranpota.
Pod umetnost, pod angažiranost, si predstavljam vse kaj drugega. Nekaj, kar je produkt domišljije, intelekta.
Takšno pozerstvo, ki naj priča o neformalnosti, o svobodi o duhovitosti je bilo dano le prvemu, ki si je to upal narediti v ofračeni, poštirkani družbi. Ta je družbo šokiral, vsi ostali pa so epigoni, ki ščasoma postajajo vedno slabše vrste, saj po malem niti ne vedo več, zakaj to počno. Izjeme so le klošarji, ki pa jim resnično vse dol visi.
Opozarjam tudi na pomembno razliko, hlače so namreč hlače, gate pa gate.
Vem, da se kljub tej intervenciji ne bom uvrstil v krog častiteljev nedotakljive Simone Rebolj, pričakujem ponovno fašistizacijo mojih pripomb po znanem geslu: Kdor ni znami je proti nam. In ne samo to, temveč tudi, da sem fašist, čeravno tisti, ki obsoja, o fašizmu dosti pojma niti nima.
@Simona
O nebistvenosti somišljenikov: “Takrat so somišljeniki DODATNO (poudaril G(h
)ost) poplačilo za upravičene rezultate. Sicer pa ostajaš zagrenjen, napadalno ogrožen, sam ali pa s podporo drhali, ker te slaba vest in zavedanje neupravičenosti svojega drhaljenja razžira. Preveč zaciklan v vedno hitreje rolajoči se začaran krog vedno težje izstopiš, ne da bi se ves polomil.”
To je po mojem mnenju en najboljših zapisov. Zaradi takšnih bloge sploh berem.
@angel:
Lepo se imej še naprej. Res se mi ne ljubi še o zašiti hlačah, ki jih potem spet strga, kar nima nobene zveze z že jasno argumentirano poanto in mi ni treba nič na novo pojasnjevat. Bi bil pa res dolgčas … tak fanatik pač nisem.
Nivo obmetavanja, kdo je fašist in kdo ima kaj pojma o fašizmu, me pa sploh ne zanima. Svoje izraze uporabljam v obrazloženih kontekstih in edino replike na njih poante so omembe vredne, ostalo pa igrice za otroke, v kolikor si na tem mestu drznem malo užalit otroke seveda.
@G(h)ost:
Ja, somišljeništvo nam svet vrti in vzpostavlja premnoge situacije pekla, pravzaprav na vseh frontah dogajanja skrbi za rezultate, hkrati pa najbolj odmika pogled na vsebinska bistva in njene posledice. Vzpostavlja zlagane vrednosti vrednot in idealov. Ta izsek komentarja bi bilo povsem relevantno omenit pravzaprav skoraj pri vsaki problematiki, ko se sprašujemo, zakaj negativno premaguje in obvladuje pozitivno in o ključnem pomenu določenih pojavov in dogodkov, da sploh obstajajo v določeni obliki in premoči odmevnosti nasploh.
Hvala, da si me posebej opozoril na to pomembnost in me s tem pravzaprav motiviral k zaznamku, da bom zadevo v bodočnosti bolj izpostavila v možnost branja s posebno objavo.
@Simona
Se priporočam in veselim, ker je videti, da imaš še marikatero pametno na temo v rokavu.
Tudi sam sem dojel, da nadaljevanja niso več smiselna.
Kljub temu pa bralcem tega bloga ( Simoni ni potrebno, ker ona ve ves in tudi to kar bom v nadaljevanju napisal) sporočam, da so ljudje bitja, ki od pradavnine živijo v tropih, torej družbi. Vsaka družba formira določena pravila ponašanja in sobivanja. Tako je tudi človeški rod vezan na ta naravna pravila. Razvil je dve vrsti regulative, pravo za določitev hierarhije in reda in moralo za medsebojno komuniciranje.
V zgodovini je poznanih dosti primerov, ko so posamezniki, ali celo večje skupine te naravne zakonitosti hoteli predrugačiti in izvedli so revolucije. Vse do sedaj so se končale s polomom. Povozila jih je evolucija, ki se pokorava naravnim danostim.
Tako bo tudi revolucionarka Simona s časoma dojela, da njeno revolucionarno obnašanje vodi le v slepo ulico in bo sprejela naravna dejstav za aksiome, proti katerih se sedaj sicer bori.
Zlobca bi bilo treba v eno orjaško knjigo, potem pa v herbarij, med trepetlike.
Angel, da te dopolnim. VSe revolucije se niso končale s polomom, večina pa se je.
Res je!
Revoluciji na Kubi in Severni Koreji še trajata!
@Angel
Tole je pa verjetno tvoj prvi simpatično ciničen komentar.
(A, prosim, naj te ne zanese.) 😉
Mazzini je le spet nekaj napisal 😀
http://www.mihamazzini.com/slonadom/dom47.htm
@Insomniac:
Odlično, ja. Za tako branje si je veselje skrajšat življenje za kakšno urico.
Mimogrede … si bivši bloger Insomniac? Če ja, zakaj si izbrisal blog?
Sem ta pravi ja. Blog sem zbrisal, ker je primanjkovalo časa, volje do pisanja 😀