HOMOSEKSUALNOST in NARAVNI ZAKONI

87 thoughts on “HOMOSEKSUALNOST in NARAVNI ZAKONI”

1. “celo leto se špara za švicanje v promenadi prometnih zamaškov proti morju, od koder se familije vrnejo morda še bolj skregane, kot so se odtujeni skregali že med pripravo prtljage” sem se morala narežati, čeravno je res, da se pri nas skregamo med pakiranjem…no, vsaj vrnemo se ne odutujeni in skregani, se imamo radi na splošno.
   Sicer pa dober zapis, humoren kot mnogokrat in mogoče samo še en dodatek: moj dragi prijatelj in boterček sina pravi, da mu gre na živce diskriminacija gejev, ki jo zganjajo nad ženskami. In on je gej, živeč v državi tolerantni do gejev, saj že v osnovnih v šolah učijo otroke, da so družina tudi očka in očka in otrok ali dve mamici. ali mačeha in očka in otrok…. Vendar moj prijatelj pravi, da geji izločajo ženske iz skupnih druženj …kot v tistih starih antičnih časih, ko so ženske raje zapirali v hiše in naskakovali mlade dečke. ali v angleških parlamentih, znanih po “pederastiji”, ženskam pa je bil dostop strogo prepovedan. Da ne motijo dobre, “moške” zabave. Kar je samo dokaz, da če smo pripadniki neke manjšine, nismo imuni na diskriminacijo drugih. Nekoč sems e skregala z nekim črncem, ker sem mu z dobrim razlogom očitala, da je rasist, pa me je prepričevasl,da je zanj nemogoče, da bi bil rasist, ker je pač temnopolt. Hudiča, nisem vedela, da je rasizem pogojen z barvo kožo. hudiča…kako rasistično od njega!!!!

   Odgovori

2. Samookritika je res pomembna vrlina. Seveda se moraš imeti rad in biti samozavesten, samo do neke zdrave mere. To je eden od redkih zapisov iz preteklih nekaj dni (odkar je trajal Teden parade ponosa), ki ti res da realen pogled na življenje oz. istospolno usmerjenost in vse polemike, ki sodijo zraven. Nekateri prispevki na Blogosu so vseeno izpadli vsaj malo nestrpni, samo ne vem, ali zaradi tega ker se avtorji niso izrazili, tako kot so se hoteli in je pač tako nastalo ali pa res tako razmišljajo, kot so sami napisali. Pri tebi te dvoumnosti ni. 🙂

   Odgovori

3. Ma ta Ljudimila Novak deluje kot da še osnovne šole nima narjene. Homoseksualnost je pri sesalcih, kot albinizem (to trdim kot laik). Pojavlja se praktično pri vseh vrstah, gre za pogosto gensko modifikacijo, ki se pri nekaterih bolj ali manj izrazito pojavlja. Če je to zanjo manj naravno kot krščanstvo potem pa mislim da je boljše da gre v kako jamo živet (ali v kak Iran ali Kansas).

   Odgovori

4. Hehe Vanja se 100% strinjam s tabo 🙂

   Odgovori

5. Simona vse lepo in prav, vendar zgrešile si en smisel.

   Geji in lezbijke organizirajo razne debatne večere in ostale dogodke v okolju, kjer se počutimo sprejete, kjer se počutimo varneje kot bi se kej drugje. Pri čemer ti garantiram, da velika večina drugih ljubljanskih lokalov (razen Opena)sploh ne bila zainteresirana za takšne dogodke, da si ja ne bi pokvaril “ugleda”. Tako, da tvoja teorija »o združevanju na uravnotežen način, ki spodbuja vključevanje in povezovanje v širšo skupnost« pade že v sami osnovi. Res je sicer, da bi se lahko kak gej in lezbijka vtihotapila recimo v osrčje oblikovanja programa filmskega festivala Liffe in potem bi čez par let imeli na festivalu 1/3 filmov z istopsolno tematiko. Vendar ti garantiram, da to nikakor ne bi pomenilo, da bi filmi imeli več občunstva kot ga imajo na filmskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Nikakor ne. In še najpomembneje. Vsi dogodki letošnjega paradnega tedna so bili varovani strani policije. Ti to ne da že jasne iztočnice, da dogodki iz strani širše javnosti niso sprejeti ravno z ploskanjem temveč s skisanim nasmehom na obrazu. Kako naj jih potem organiziraš na bolj uravnotežen način? Predlagaj kaj.

   Strinjam se z tvojim pisanjem o poroki, o dedovanju. Vendar o njih govoriš s pozicije v kateri imaš izbrio. Tudi jaz se v resnici ne želim poročiti, želim pa imeti izbiro. Želim imeti osnovne socialne pravice, predvsem zdravstvene, iz naslova partnerke. Želim, da imajo otroci kolegic socialne pravice po obeh partnerkah. Ne gre za ideal poroke, mite deodavanja. Bistve je v občutku varnosti, da ljudjem, ki jih imaš rad v primeru, da se ti kaj ne pustiš brez vsega. Na enostaven način, brez kreganja s sorodniki, ki istospolnosti ne priznavajo. Zato gre!

   Odgovori

6. Napisano dobro, samo, ali bo kdo to tudi razumel? Milka verjetno ne.

   Odgovori

7. Homoseksualnost je naravna, narava je izbrala da določeni osebki ne bojo imeli več potomcev…

   Odgovori

8. Sam’ na guob’c!

   Odgovori

9. Zelo pronicljivo… Ker si enkrat prej pisala o Sopranovih: se spomniš, ko psihiatrinja prebere članek o tem, da je tudi pretirano navdušenje nad nedolžnimi majhnimi otročički in ljubkimi živalcami sumljivo? 🙂

   Tudi sama sem bila enkrat v neverjetni Vanjini situaciji, ko sem poskušala črni osebi dopovedati, da je tudi sama precej daleč od tolerance 🙁 Ni lepo.

   Drugače pa je obdobje vpadljive homoseksualnosti nujno treba dati skoz, preden se začne splošno družbeno sprejemanje tega manjšinskega pojava. Tega mnenja sem zato, ker je tudi pri otrocih treba med učnim procesom biti zelo izrecen, da določene stvari osvojijo, jih ponotranjijo in se ne ukvarjajo preveč z njimi, takrat pa je skrajni čas, da nehamo biti vpadljivi na določeno temo.

   Odgovori

10. brilijanten zapis.

    @Polona: pa bi takšne filme na liffu videlo manj heteroseksualcev kot na festivalu gejevskega in lezbičnega filma? jaz imam občutek, da ne … čeprav nisem bil niti na liffu niti na festivalu gejevskega in lezbičnega filma. napisala si, da geji in lezbijke organizirate debatne klube v okolju, kjer se počutite varneje. mislim pa, da gre v zgornjem zapisu bolj za osredotočanje na smiselnost samih debat, ki se odvijajo v bolj zaprtem krogu gejev in lezbijk. torej v širjenju navzven.

    Odgovori

11. Since it is difficult to join them together, it is safer to be feared than to be loved when one of the two must be lacking.
    N. M….
    Se mi zdi, da ni težava v tempu življenja. Bolj jo vidim v zgornjem citatu… Živimo v času polnem strahu, ki človeka paralizira, da poišče energijo, ki jo potrebuje za dodatne aktivnosti. Človek zmore veliko več, seveda če dela kar ljubi in če je primerno cenjen ter nagrajen. Pa da ne zaidem… Kapitalizem je pač nasprotje socializma. Tam smo bili – mi, sedaj smo pa -jaz. In edini ostanek ˝skupnosti˝, če se tako izrazim, je v papirni obliki. In na to opozarja Polona. Ne gre za velika razmišljanja, gre za praktične, trenutnemu sistemu prilagojene potrebe, ker se pač zavedajo, da nihče več nikomur ne pomaga, če ni tako zapisano. Zaupanje je tudi ena od lastnosti, ki pada pod težo miselnosti ˝vse je za vse˝…
    In godi se krivica, to je dejstvo. Kratene so osnovne človekove pravice, saj ima vsak posameznik pravico do izbora in osebne svobode, ki se konča s svobodo drugega. Kdo je tu lahko omejen, Hehe.. In če se jim godi krivica imajo na to pravico opozoriti. Naravno ali ne, to sploh ni debata. Človek je ˝nad naravo˝. Je povezan, vendar je tudi več. Istospolna poroka ne bo vzela čara, čar poroke ustvarjajo posamezniki. To je ravno tako kot osebni praznik, ki nam je vseeno najbolj pomemben, pa nekateri še tega ne slavijo…
    Samokritike pa mislim, da nam manjka vsem. Takšna je današnja ideologija. Vse je v presežkih, hehe.

    Odgovori

12. Zapis je res dober, vendar zakaj se morajo geji in lezbijke na tak način ven metat, zakaj taki shodi, zakaj s tem izzivajo vse ostale in s tem delajo nestrpnost. Sem kar sem,pa vendar ne bom tega obešala na velik zvon. Mislim, da sami delajo vzroke za nestrpnost, preprosto hočejo biti v centru pozornosti, le zakaj.Ne verjamem, da je homoseksualnost naravna in določena že s samim rojstvom. Prepričana sem,da so posamezniki,ki se hočejo na nek način izpostavljati,biti drugačni.To se mi zdi kot modno oblačenje.Eni v piko po zadnji modi vse življenje, večina pa povprečno, standardno,ali pa še slabše.Glede hetero zakonov se pa res strinjam. Redki, zelo redki so uspešni in veliko otrok resnično trpi. Samo homoseksualci tega žal ne bodo rešili.Shode pa naj v bodoče opustijo, sicer pa,kaj pa bi potem rumeni in drugi tisk obdeloval.Tudi tako malce pozabimo na dnevno težko preživetje, če ostaneš brez dela in denarja.

    Odgovori

13. … in potem se homoseksualec poroči s sosedovo Minko in ta ugotovi, da sploh ne more zanosit – kje je potem tu naravni zakon? Dokler se bodo po Sloveniji potikali takšni kot je neuravnovešena Ljudmila Novak, bomo vedno iskali neke bogokletna nasprotja.

    Kot otrok sem si želela, da bi šla moja starša narazen, da mi ne bi bilo treba prenašati psihičnega nasilja – kot si napisala Trpeča družina – izkušnje mnogih nas in po Ljudmilini filozofiji je ostro načelo, da kar bog združi, tega se ne da več razdreti.

    Pred časom sem rada zahajala v Tiffany-ja na Metelkovo. Tam sem se naplesala do daske, se imela zelo lepo z gejevskimi kolegi in predvsem se počutila free. Zdaj so tovrstni klubi zaprtega tipa, ker moraš imeti izkaznico, s katero potrjuješ da si homoseksualec … postala sem diskriminirana, ker sem hetero.

    Odgovori

14. ja. binula to je tisto kar se mi zdi totalno scik kot praviš. Ker smo diskriminirani imamo pravico do diskriminacije…like what the fu…?

    Odgovori

15. Potreba po druženju s sebi podobnimi je povsem naravna. Zato queer lokali, queer žurke etc. Kar se pa tiče Festivala gejevskega in lezbičnega filma je njegov obstoj nujen zato, da imamo gledalci (homo-, hetero-, aseksualci for that matter) možnost na velikem platnu si ogledat filme, ki v razne koloseje ne bi nikoli imeli vstopa. Liffe ima samo določen % filmov z queer tematiko, nikoli ne bi uspel pokrit toliko kot FGLF.

    @ Binula:
    Kolikor se spomnem je bila članska izkaznica bolj uporabljena kot “vstopnina” kot dokazovanje spolne usmerjenosti. Sicer pa že dolgo ni več v uporabi… zato pa zdaj plačaš vsakič kakih 5 evropskih, da lahko notri žuraš. 🙂
    Na poparadnem rajanju je bilo precej strejtov med nami, pridi še kaj pogledat.
    Diskriminacija med LGBT populacijo pa obstaja, predvsem na zadnji dve črki. Bifobija, transfobija in (ja tudi to) heterofobija… nažalost nismo nič drugačni kot ostala fobična garda. Kaj čmo, ljudje pač radi diskriminiramo vse po vrsti. Očitno tudi biti disrkiminiran ni dovolj dobro zdravilo.

    Odgovori

16. Spela-ja, res mene vedno znova preseneti kako ljudje kljub “izkušnji” kako je biti diskriminran, še vedno naprej veselo diskriminirajo in se zaradi celo tega ne počutijo prav nič krive. očitno “trpljenje” le nima takšne “izobraževalne” funkcije kot to sporočajo razne religije in new age učenja.

    Odgovori

17. @Vanja:

    Ja, res se tudi to dogaja. Vsak izgovor prav pride, da pridejo na plano primitivni vzgibi borbe za teritorij, položaj, udobje itd. Bi rekla, da neumnost, primitivnost res ne izbira socialne skupine. Zato je toliko bolj pomembna samokritika. Kajti sicer pri drugih skupinah vzbujaš strah, da bodo enako izločene, v kolikor se določena druga “preveč” sprosti, razpase in dobi moč. Tudi pred ženskami vlada enak strah in zato še ni vse enakovredno, kot bi moralo bit. Saj veš. Cviljenje pred matriarhatom in podobno. Ko omeniš kvote, večina moških zašvica, kot bi najavlili okupacijo države. V resnici bi morali podpret kvote, ženske skupaj z moškimi jih pa uvest na primer še v pedagoško sfero za moške, ki je totalno neprimerno feminizirana. Na primer. Ampak ne. Žalostno.

    @simple:

    Ja, se dogaja tudi po mojem mnenju to, da obstaja prepad med tem, kar ljudje resnično mislijo in si želijo, da bi mislili, da bi ustrezali mentaliteti ljudi določene skupine, ki ji želijo pripadat … hehe … Na primer si želijo razmišljat levičarsko. In potem se med vrsticami pozna nepogum do čistega izraza. Največ tega simptoma lahko zaznaš ravno pri političnih temah ali temah, ki se ustrezno spolitizirajo.

    @quebothakki:

    Ja, to je dejansko tudi stvar razgledanosti in poznavanja stvari. Seveda katoliškega zapriseneža ne zanimajo informacije izvorov, ki ne ustrezajo katoliški ideologiji in z veseljem pametuje kot osnovnošolček … hehe … Sicer osebno menim, da se homoseksualnost pojavlja v različnih oblikah in kombinacijah. Pri nekom bolj čisto po genetiki, pri nekom drugim v kombinaciji s socialno ugodnimi pogoji. V modnem smislu pa predvsem socialno. V vsakem primeru pa niti ni pomembno, ker so tudi socialni odzivi pravzaprav normalni. Tudi hetero moški in ženske se v določenem obdobju bolj opazno pojavljamo z drugačnimi vedenjskimi simptomi. Na primer kar naenkrat izbruhnejo metroseksualci. Nič nenormalnega glede na okoliščine. Veliko takšnih moških je pa obstajalo že prej. Preprosto, ker takšni so. Samo manj popularni so bili. V bistvu je vse to naravno. Razmisleki so pomembni samo v smereh, kaj bi radi dosegli z nečim in zakaj, pri čemer je pogled skozi prizmo odpora najslabša možna varianta.

    @polona:

    Hmm … ne razumem. Saj sem zapisala, da je povsem logično in okej, da se posamezne skupine s skupnimi interesi združujejo med seboj in tega celo v ekstremnem smislu ne opustijo. To sem pojasnila tudi s primerom žensk nasploh, ki se jim je zgodila druga skrajnost. Tako da … ja, se strinjam.

    Hehe … Moja teorija pa po mojem mnenju niti slučajno ne pade že v osnovi, razen pri nekom, ki se morda počuti ekstra ogroženega, kar se mi pa, kot sem zapisala, ne zdi dobro podpirat.

    Tudi Urša Sterle na primer je na nekem homo omizju izjavila, da je treba razbit mizo. S tem je imela v mislih ravno to. Zapiranje v krog prepričanih. Seveda ni razloga, da bi neposredno težili na mestih, kjer ekstremno ni dobrodošlice. Se pa nikakor ne strinjam, da je nestrpnost pri nas, še posebej v kulturniških sferah, tako ekstremna, da nimate ne kam, ne kod. Povezovanje je odvisno tudi od formiranja javnih povabil, pri čemer na primer posebej povabiš tudi ljudi iz sfer, kjer prevladujejo zadržki na teme, ki se pojavljajo kot nerazčiščene. Na primer o poanti naravnega. Seveda je take zadeve treba vodit pametno, s pravimi argumenti itd.

    Tega, kako bi se moral gej ali lezbijka tihotapit v sfero filma, kaj šele gledališča, pri nas imaš že skoraj strujo gejev, ki dosegajo izredne uspehe v teatru, le da se ne promovirajo posebej kot gejevski ustvarjalci (zakaj neki bi pa se?!!!!) in v literarni sferi, preprosto ne kupim, ker ne samo, da ni res, ampak je celo tako, kot sem opisala, da imajo prej nekakšno samo po sebi umevno prednost za ustvarjanje na področju bojda tabuiziranih tematik, pri čemer je diskriminacija na prvem mestu zaželenih provokativnih tematik. Ne vem, če bi imeli potem na Liffu 1/3 produktov, ker ne vem, če bi bilo toliko res dobrih. Ne vem, če lahko toliko homoseksualcev sproducira tako odlične izdelke, kot so v mojem zapisu našteti vrhunski filmi … hehehe … Je pa veliko lažje, če ustvariš zaprt tematski krožek, ustvarjat v okviru tega, ker tudi marsikakšen drek od projekta doživi svojih pet minut slave v ožjem krogu in se predstavi javno, sicer bi morda propadel že pri predstavitvi scenarija. Ne zato, ker bi šlo za homoseksualno tematiko ali avtorja, ampak ker bi bil preproso morda izdelek preslab! V tem je koristoljubna prednost krožkarstva na vseh področjih. Zato ti povsem verjamem, da marsikateri film v splošni produkciji ne bi imel večjega obiska ali pa bi ga morali kljub obisku vsaj kritiki raztrgat (če ne bi bili politično “korektni”), tudi če bi dobil prednost zaradi provokativne tematike.

    Vsaka parada mora imet dobro varovanje s strani policije, saj se vsaka parada odvija zaradi nekih skupin, ki so v navzkrižnem interesu ali ideologiji. In seveda, da je homoseksualnost tarča nestrpnosti, ni pa nič bolj zaradi incidenta pred Open Cafejem. In prav je, da se tako nasilje z javnim neodobravanjem zatira v kali. Še vedno pa trdim, da Slovenija nikakor ni dežela, kjer se homoseksualci ne bi mogli povezovat, ker imajo povsod prepoved vstopa in sploh in oh. To je bizarno pretiravanje. In kar je najpomembneje, da še posebej kulturniške sfere nikakor niso nenanklonjene tako tematiki sami, kot homoseksualnim avtorjem.

    To o poroki in izbiri pa itak nikjer nisem spodbijala, kaj šele problematizirala, ampak obratno, zato ne razumem, zakaj me na to posebej opozarjaš in predvaš, za kaj gre. Logično, da tudi če ne bi bilo pravnih ugodnosti, bi morali imet pravico kot enakopravni državljani.

    @mumbly:

    Haha … Se tudi jaz na trenutke vprašam, ja.

    @scorp:

    Morda. Čeprav potomce lahko imajo, samo s tistimi ne, ki jih najbolj privlačijo.

    @ena:

    V bistvu se ne spomnim točno tega prizora, ampak si pa popolnoma predstavljam, kaj vse je bilo lahko mišljeno in se strinjam že vnaprej… hehe …

    Ja, seveda, se strinjam, kar se tiče obdobja vpadljivosti. Vendar je po mojem mnenju tudi pametno pazit, na kakšnih parametrih furaš izrazitejšo vpadljivost. Velikokrat se lahko izrodi in potem je tudi učinek izrojen, nezaželen. S tem se namreč razgaljajo osrednji nameni in cilji določene skupine. Preference. In škoda, če niso najbolj izpostavljeni tisti, ki bi jih bilo izpostavit vredno.

    @Nurudin:

    Ja, tako je bilo mišljeno. Me veseli, da vidim, da se da razumet, kot je bilo mišljeno … hehe …

    Odgovori

18. @Človek:

    “Živimo pač v svetu hitrega tempa – tako se z bolj sofisticiranim naborčkom besed opiše dobo kapitalistične antisocialne blaznosti.”

    Tako sem zapisala stavek v celoti. Torej dojemam pojem hitrega tempa kot sofisticiran beden izgovor za prikrivanje bistva.

    Povsem se strinja in logično, da antisocialna blaznost povzroča na prvem mestu strah. Prestrašeno ljudstvo je seveda najbolj lahko vodljivo. Amerika, od koder ta sistem in mentaliteta prihaja, je tipičen primerek. In zato dvojni mandat Busha ni nenavaden. Ko na strah naložiš še dodatno plast strahu, populizem tipa terorističnih napadov, je zmaga zagotovljena. Nisem pa nikjer zasledila, da bi Polona, o čem takem govorila, niti ne vidim posebne povezave na to, o čemer je govorila. To, da se v sebi enaki skupini počutiš bolj varno, je konstanta in nič posebnega. Skratka neka osnovna doza strahu in s tem povezanih večjega ali manjšega igodja je prisotna že po naravi stvari.

    Sicer pa tudi hitri tempo še kako obstaja kot specifika in dela štalo v navezavi s tem, na kar si opozoril. Vedno več ljudi je namreč razočaranih, tudi če ljubijo, kar delajo. Zaradi hiperprodukcijske prioritete in s tem povezanih površnosti kar naenkrat delo, ki si si ga želel počet posvečeno, natančno in s srcem, ne poteka tako, kot si si zamislil. In kakovost ni prioriteta. Tega razočaranja je ogromno, pri čemer ljudje potem še bolj izgubijo vero v smisel in so depresivni in razočarani še bolj. Ker se vse spreminja v robotizem. Tudi tisto, kar imaš najbolj rad na primer, ugotoviš, da moraš uporabljat kot cilj, ki posvečuje sredstva.

    In s tem sovpada miselnost, da je “vse za vse”, kar si odlično izpostavil. To je ta sprijena verzija demokracije, ki spet uprizarja svet krivic, ja.

    O naravnem ali ne in ostalem, kar si v nadaljevanju zapisal, se pa tudi povsem strinjam.

    @pitija:

    Homoseksualnost je lahko posledica povsem razvidnih hormonskih drugačnosti, lahko tudi ni in je bolj odziv na določene okoliščine osebe, ki je vseeno po naravi bolj dovzetna. Na podoben način kot marsikaj v življenju. Naravno je vse, kar se dogaja kot odziv na to in ono. Ker človek je po naravi kulturno, socialno bitje in je umetnik, ustvarjalec, bitje, ki premore sočut. Najbolj naravno je, da z razumom ustvarja čim bolj ugoden svet za vse. Bolj deluje po prvinskih vzgibih, bolj opozarja na neobvladovano živalskost.

    Zakaj parade? Zato, ker lahko na tak način velikodosežejo. Pritegnejo pozornost, tudi politikov, in morda hitreje dosežejo, za kar se borijo. Kot vidiš, zdaj Svetlik napoveduje, da že urejajo zakon o istospolnih porokah. To napredek je. In da se druge skupine ne borijo za druge pravice ni izgovor, da naj se tudi oni ne bi. V tem smislu so prej zgled. Kar se ekshibicionizma histerično provokativne sorte tiče, sem pa napisala, da se mi ne zdi produktivno.

    @Binula:

    Ja, veliko je takih otrok. In na tem področju se pri nas izvršuje nesramna posesivnost, ker se ločitev (zadnje čase vedno bolj spet) predstavlja kot nekaj v absolutu negativnega, pa ni res. S tem se vzpostavlja teren za nestrpnost do otrok ločenih staršev, povratno pa učinkuje, da vedno več družin zaradi tega ostaja skupaj, čeprav zelo trpijo. V resnici so otroci zadovoljni glede na obnašanje staršev in posledice. Pa če so ločeni ali pa ostajajo skupaj.

    In ja … hehe … res se to dogaja. Jaz nisem bila spuščena nekoč ravno v Tiffanija, čeprav izkaznic še ni bilo. Bila sva s prijateljem. Po presoji na vratih sva bila pač par, ki je prišel tja delat nepotrebno gužvo in se izživljat. No, ja. Hetero sva res bila, par pa ne. Nekajkrat z vstopom težav ni bilo. Verjetno odvisno od gužve. Ko je dren, se začne selekcija po prioritetah. To so te bitke za teritorij, ki izkrivljajo poanto na vsebino in slabo rezultirajo na obeh straneh.

    @špela:

    Ja, potreba po druženju s sebi enakimi je zagotovo povsem naravna, ni pa nujno v vseh oblikah in na vse načina, na vsakem kraju in v času koristna in pravična!!! Tudi tukaj mora človek uporabljat moč razuma, sicer zlahka pade na nivo živalske logike, ki človeku ni opravičljiva. Na tem druženju in razširjanju enakih konec koncev temelji tudi vsaka vojna! Naravno vsekakor, a človeku ne v ponos. Vse je konstantno uravnotežanje in preverjanje rezultatov po načelu pravičnosti. To je za človeka naravno, v kolikor je smoter kreiranje čim bolj ugodnega sveta za vse. Ja, daleč smo, pa vendar malo bolje kot pred tisoč leti, seveda. Naravno nikoli ne sme bit izgovor za anomalije. Ne, na eni, ne na drugi, ne na stoti strani.

    Kakšen film pa ne bi v Kolosej nikoli imel vstopa v primerjavi z vstopom filmov heteroseksualne viže????? Omenjene filme, ki sem jih zgoraj naštela in še veliko drugih imajo povsem normalen vstop v Kolosej. Če misliš, na bolj eksplicitno pornografsko obarvane verzije, so pa enako problematične pri vstopanju v Kolosej tudi heteroseksualni produkti. Za drugovrstne bolj specifične oblike filmov prav tako obstajajo posebni placi. Zato imamotudi pri nas Kino Dvor na primer.

    Kar se pokrivanja tiče, pa mislim tako, kot sem zapisala poloni. Ja, zagotovo na festival vsesplošnega tipa ne pride na program vsak prdec od filma, ker mora it skozi močnejše sito selekcije.

    Odgovori

19. Homoseksualca spreobrniti je verjetno res naporen posel, ki mu je težko predvideti uspeh, vendar moškega, ki ga zaradi travm nervirajo ženske, pa bi se dalo pozdraviti. Isto tudi žensko, ki jo preveč motijo moški – da sem nevtralen, prehudo feministko. (Kaj je prehuda feministka, pa je stvar dogovora, da nobene po nepotrebnem ne dražim.) Kaj se dogaja v glavi homoseksulca/ke pa se itak premalo ve.

    Odgovori

20. Ma ja, Simona, očitno so gospodje homoseksualci res čisto v redu. Mislim, mene že tako ali tako niso posebno motili. Zdaj pa ko berem tvoje misli o tem kakšne argumente imajo na svoji strani in kako slabo je v primerjavi s homoseksualnimi pari pri tebi zapisana klasična družina, zdaj pa so mi še bolj kul. Nisem namreč vedel , do zdaj , da homoseksualno razmerje izključuje anomalije , ki se vse prerade naselijo v heteroseksualnih skupnostih.
    Očitno se pedri ne kregajo med sabo, so imuni na alkoholizem in nobeden med njimi ni nasilen pa tudi vožnja v koloni jih ne nervira! Res presenetljivo!

    Odgovori

21. Homoseksualnost je tudi, ko pridem, pa se tri babe menijo o nečem, pa se skušam priključit z eno pametno opazko, pa mi vsaka od teh treh evidentno reče ali namigne “ja, sej bo, mal se še potrudi …”

    A ne, da je?!

    Odgovori

22. Simona, vse pohvale k prispevku. Malo je takšnih zapisov, kjer je že po nekaj minutah branja videti, da avtor dejansko pozna tematiko, in da ne gre ne zgolj še za eno navadno besedičenje in obračunavanje z lastnimi strahovi in predsodki. Žal je bilo tega zadnjih nekaj dni na blogovju veliko in preveč. In si upam trditi, da se bo preneketari iz LGBT krogov strinjal z mano.

    Kar se tiče Ljudmile Novak – menim, da je trenutna politična scena z njo totalno prenasičena. O čemer koli že teče beseda, evo nje poleg, pa če ima povedati kaj pametnega ali ne, to je itak še najmanj pomembno. V debati v nedeljskem tv-klubu je bilo namreč že po par minutah jasno, da ženska nima pojma o tematiki. Kar se mi zdi na osebnem nivoju najbolj žaljivo in problematično, je dejstvo, kako ves čas poudarja floskule kot so medsebojno spoštovanje in druge (krščanske) vrednote, čutim pa, kako bi ženska najraje vse ljudi, ki niso po njenih merilih (in sem ne sodimo samo geji in lezbijke, naj bo jasno), upepelila ali pa izgnala iz države. S tega stališča se mi zdijo njeni diskurzi o naravnih zakonih in pa o “čiščenju plevela” med vrednotami, kot se ji je zapisalo v Dnevniku, čisto navaden sovražen govor. Kdaj smo že brali o takšnih in podobnih idejah? In kaj imam jaz kot gej opraviti s siromaštvom družin, nakupi delovnih zvezkov in drugimi problemi, mi tudi ni čisto jasno. Pravice LGBT manjšin so po njenem obrobnega pomena, a odzove se pa čisto na vsako povabilo v oddaje, kjer je govora o teh. Bojim se, da padajo takšna in podobna bluzenja ter iskanje krivcev za vse, kar se Slovencem trenutno dogaja, v trenutnih časih na plodna tla in se ne bom niti malo čudil, če bo NSi v prihodnjem mandatu zopet pristala v parlamentu.

    Da s(m)o tudi geji in lezbijke sami diskriminatorni, pa je žalostno dejstvo. Pustimo ponotranjeno homofobijo ob strani; ta naredi namreč po mojem mnenju na dolgi rok veliko večjo škodo kot pa bluzenje od raznih ljudmil – poznam iz svojega kraja nekaj poročenih znancev z otroki, ki so pravi pravcati pillars of society, potem pa se na skrivaj onegavijo s fanti. Jaz za takega človeka ne morem uporabiti drugega izraza kot rit. Sem se enkrat zapletel v neko debato na LGBT forumu o gradnji džamije. In naivno pričakoval, da bomo morebiti pa mi le bolj sočutni do tega vprašanja. Me je ena od lezbijk na forumu hitro popravila, da džamija pa diskriminacija LGBT populacije nimata nič skupnega, češ da je prvo politično vprašanje. Vprašanje LGBT pravic je pa potem… kaj? Meni se zdi zadeva kristalno jasna – če namreč drugim odrekaš tisto, za kar se sam zavzemaš in ti je krateno, ti ne morem reči drugega, kot da si rit.

    Sam imam do parade ponosa malce ambivalenten odnos. Udeležil sem se le ene pred nekaj leti; želel sem se sam prepričati, kako je, ko si znotraj tega dogajanja in koliko bo dogodek prispeval k moji osebni rasti in izkušnjam. Žal se moram strinjati s tabo, da dogodek sam družbeno ni preveč produktiven – kaj bom dosegel, če bom mahal z mavrično zastavico look at me, I’m so gay… če se postavim v kožo enega strejta, dolgoročno zadeva nima ravno pozitivnega učinka. Zdi se mi, da s(m)o z lanskim poljubljanjem pred parlamentom še prav posebej udarili mimo – kakšno sporočilo naj bi to nosilo? Po mojem smo si naredili le škodo, ker smo še dodatno okrepili stereotipe in predstave o tem, kako se pedri itak zmeri samo žvalimo, dol dajamo pa za rit grabimo. Dejstvo pa ostane, da se bodo okoli pomena parade še dolgo kresala mnenja tudi znotraj LGBT skupnosti, zlasti med samimi aktivisti. Vzrok za to gre po mojem iskati tudi v psihološkem dejstvu, da smo sami geji in lezbijke v svojem življenju v različnih fazah coming outa – ta ima po številnih teorijah nekako šest faz, outirano populacijo pa kaže iskati v zadnjih dveh. Medtem ko gre pri ta prvi za ponos in odklanjanje vsega, kar je mainstream in hetero, poudarjanja drugačnosti, gre pri ta zadnji za sintezo in sprejetje identitete v smislu “sem čisto ok oseba, ki je pač gej /lezbijka”. Ker sem šel tudi sam čez predzadnje obdobje, sam dobro vem, za kaj gre in o čemer si tudi sama pisala. Ko so npr. v službi zavrnili moje imenovanje v nek pomemben organ, sem si tistikrat razlagal to kot homofobijo in ne kot pač enostavno dejstvo, da za omenjeno nisem imel ne posebnih izkušenj ne znanja. Večina udeležencev v paradi ponosa je ravno v tej fazi; povečini gre za starejše najstnike, študente in folk do tridesetega, nakar starostna struktura izrazito pada. Mislim namreč, da se odnos širše množice do LGBT lahko spremeni le na osebni, odnosni ravni, ne pa s takšnimi in podobnimi manifestacijami. Če bi moja stara mama še do danes o homoseksualnosti vedela le tisto, kar ji servirajo mediji ali pa preko prispevkov o paradi, bi se verjetno ne razumela tako dobro, kot se. V tem smislu sam iz svoje homoseksualnosti ne delam cirkusa, ker za kaj takega ne vidim nobene potrebe. Živim dokaj odprto, z vsemi občasnimi napadi strahov in slabe volje, ampak to pride pa mine. S partnerjem sicer ne živiva (še) skupaj, pa je lahko kljub temu vsakemu v bloku in v mojemu kraju jasno, da sva par. V službi o svojem zasebnem življenju razen z nekaterimi posamezniki ne razpravljam, ker se mi zdi to neobhodno potrebno za profesionalne odnose, in ker mi gredo razna žlahtanja, pretirano kofetkanje s kolegi in podobno tudi sicer na živce. In se praviloma oglasim, ko se začnejo v moji bližini dogajati sovražni izpadi, svinjanje, žalitve in pametovanje. Pri tem ni treba, da se osebno izpostavljam, ker je včasih dovolj že to, da ljudi opozorim. Sicer zelo odvisno od posameznega primerka; s kakimi primitivnimi in neandertalskimi primerki se tudi meni ne da ukvarjati, ker gre za čisto izgubo časa in energije. (Pač pa se ob njih vedno spomnim Suzane Tratnikove, lezbične aktivistke, ki pravi, da so takšni ljudje sami sebi največja kazen.) In če bi se podobno vedel širši del LGBT populacije in ne le tistih petsto, ki se udeležujejo parade, sem prepričan, da bi se to odražalo tudi na odnosu javnosti.

    Odgovori

23. Pred tremi leti sem slučajno naletela na Europride v Londonu. Lahko rečem, da je bil to so far najboljši žur, kar sem jih doživela. Toda še predno sem na Trafalgar sqaru z našminkanimi tipi v perjastih kostumih lokala pivo, sem stala ob strani in gledala parado, ki se je valila mimo; in moje ne prav sentimentalne oči so sproducirale nekaj solzic. Ne zaradi konkretnih posameznikov, ki so se, nekateri že plešasti in prav nič Adonisi, peljali mimo na avtobusih raznih podjetij ali državnih služb; seveda sem bila vesela zanje, toda še bolj sem bila vesela zato, ker je ozračje ječalo od omar, ki so se nekoč odprle. Tako ozračje te prisili, da se zamisliš tudi nad svojo omaro, in morda pokoplješ kakega okostnjaka, ki že predolgo rožlja v njej. Zato se mi je zdela tista parada fantastična – morda je potrebna zadostna masa, da se ustvari nek kolektivni nivo kakršnegakoli outiranja že – ampak bila je točno nasprotje neskončnega trpljenja in zagrenjenosti nad usodo, ki je tako žleht do trpečih dušic.

    Kar se tiče nestrpnosti s strani LGBT populacije do strejtov: vedno sem presenečena, ko kdo omeni kakšno takšno izkušnjo. Verjamem, da obstajajo in da znajo biti zelo neprijetne, sama nisem še nikoli doživela ničesar podobnega, čeprav imam precej znancev in nekaj prijateljev v teh krogih. Roza k4, Tiffany, Open, kulturni dogodki – izljučno izkušnje dobrodošlice in sprejetosti. Zaenkrat pač.

    Omejenost in zaprtost kulturnih dogodkov je prisotna do enake mere kot v poljubni podmnožici človeške vrste. Včasih poslušam mlade (tudi starejše se najdejo) pesnice, ki mislijo, da bomo spričo njihovih izpovednih homoerotičnih verzov vsi padli na kolena in peli slavo. Ampak slaba izpovedna poezija je slaba ne glede na to, po kom hrepeniš… Obstajajo pa tudi fenomenalni, emocionalno bogati ljudje, ki jim uspeva oboje – znotraj skupnosti dvigati zavest (kar hočeš nočeš ni zanemarljivo in glede na okoliščine povsem upravičeno obstaja) in zelo sinergično delovati navzven.

    Odgovori

24. od ponpeta znanc – se strinjam, to je grozna homoseksualnost in diskriminacija! Se bomo poboljšale!

    Odgovori

25. @cudno:

    Ja, mene tudi zanima, kaj neki je prehuda feministka … hehe … Na žalost sem do sedaj naletavala samo na bizarne odgovore šovinistov, ki so v tendencah spominjali na malikovanje odnosa med spoloma iz srednjega veka. Sicer pojma nimam naj bi se formiral kakšen aktivističen feministično ekstremen krožek. Ne odkrijem. Se pa prikazujejo nekaterim moškim. Potem vprašam za napotek, da se pozanimam o tem, pa dobim neko jadikovanje, kako grozno je, ker njegova žena noče seksat več kot enkrat na mesec. Kaj neki ima to opravit s feminizmom, je jasno samo fukostradajočemu revčku. Verjetno ima v mislih pomanjkanje elastične pravice do posiljevanja v zakonski zvezi. Gravž.

    @dare:

    Pojma nimam, kje neki si izvedel, da homoseksualno razmerje izključuje razne vrste anomalij, ki se pojavljajo v heteroseksualnih?!!! V mojem zapisu to že ne piše, na noben način. Pojma pa nimam, zakaj bi zaradi možnosti enakih anomalij nekemu segmentu ljudi prepovedovali enakopravno obravnavo?!!! Konec koncev sem v zapisu, v delu o ekshibicionizmu, tudi homoseksualcem očitala, da izgovori na enake pojave pri heteroseksualcih, pač niso dober izgovor v imenu aktivizma, ampak prej obratno.

    Osebno zagovarjam borbo proti anomalijam, ne pa proti skupinam ljudi na podlagi rase, narodne pripadnosti, spolne orientiranosti ali barve lasu, če hočeš. In v tem je velika razlika. Pri homoseksualcih posebne vrste in stopnje anomalij znotraj obravnave družine pač ne moremo še merit, ker ne obstajajo. Zato jih tudi vnaprej kakor koli kaznovat pavšalno s prikrajševanjem za pravice ne moremo. Pa tudi sicer jih kaznovat pavšalno ne bi smeli. Mogoče samo v določenih spornih segmentih posebej obravnavat za izboljšanje stanja, v kolikor bi bile anomalije prepoznane. Tako kot na primer ni prav, da bi odvzeli pravico do otrok na primer Romom, če bi ugotovili, da je v tej kategorizacija skrb za otroke in možnost izobraženosti v povprečju po defoltu na dnu. Bi pa morali namenit temu problemu posebno pozornost in vzpostavit pametne ukrepe, da bi se stanje izboljševalo. Seveda se to ne dogaja. Raje se na eni strani oblikuje nestrpnost, češ, prekleti cigani, na drugi strani pa liberalna kvazistrpnost, ki išče izgovore za navadno aroganco v floskulah o sprejemanju pač drugačnih.

    Kar se tega tiče, kako jaz osebno gledam na družino, v tem kontekstu nima veze. Izpostavila sem, v enem delu tudi parodično, da z načinom najbolj pogostega argumentiranja nasprotnikov istospolnim porokam, podajajo sliko o družini, kakor sem jo opisala. Pri tem pa ne problematizirajo samih anomalij, ampak celo uporabljajo najbolj temno plat medalje kot relevanten izgovor, da so proti porokam homoseksualcev. To je smešno. Če bi imeli dejansko pozitivne namene, bi kvečjemu pozvali homoseksualce, da skupaj organizirajo parado za pravice, ki bi izboljšale družinsko stanje in predvsem stanje otrok. Na primer. Ne moreš zaradi lastne nesposobnosti, da bi izboljševal situacijo na tistem področju, ki ga dojemaš kot najbolj pomembno, odvzemat osnovne pravice drugim in to celo predstavljat kot argument.

    @od ponpeta znanc pa od Lojza sodebater:

    Ne, ni nujno. Lahko gre samo za pomanjkanje tvoje volje do zastopanja svojih opazk. Ker si od ponpeta znanc, bi lahko to vedel. Morda bi se sodebater Lojze strinjal s tabo, pa je v tem problem. Se pa res ne spomnim, ali je bila tvoja opazka v tej anekdoti res pametna … hehe … V kolikor smo tri pijane babe diskriminirale tvojo pametno pijano opazko, se seveda opravičujem in se pridružujem Vanjini napovedi po izboljšanju. Še posebej glede na to, da od tako definirane homoseksualnosti niti fuka nimam v zadovoljstvo. Brezveze.

    Odgovori

26. @Tristan:

    Se popolnoma strinjam. Zloraba demokracije in svobode izražanja mnenj je v navezavi na javne osebe, ki celo zasedajo neko pomembno javno funkcijo, celo politično, toliko bolj zlorabe neupravičena. Demokracija izražanja mnenj pač ne pomeni odsotnost kritike, ali je mnenje brez ali s slabimi argumenti ali vsebuje celo dezinformacije. In takoimnovani pomembneži s tako slabim zgledom dajejo seveda relevantno potuho hordam ljudi, ki se tako lahko počutijo bolj upravičene do oponašanja. In ja, se strinjam. Diskurz Novakove je še mnogo bolj sporna verzija sovražnega govora, ker se zavija v celofan, ni pa nič drugega kot sovražen govor. Kot z dišavnim oljem polit drek. Tudi jaz se ne bi čudila, če bo NSi spet v parlamentu, ja, ker te politikantske fore, da prikrajšane skupine ljudi skregaš med seboj v imenu takšnih ali drugačnih ekstremističnih moraliziranj v času povišane stopnje socialnega strahu ponavadi uspejo.

    Ja, volja do diskriminacije oziroma do teh prvinskih primitivnih vzgibov izločevanja, osvajanja terena in bildanja moči ne izbira rase, narodne pripadnosti, spola, niti spolne orientiranosti. Ampak ker je rit, se strinjam, res pač rit, moramo toliko bolj pazit, da teh dejstev ne zlorabljamo kot izgovor proti diskriminiranim skupinam.

    Ta verzija ekstremnega ekshibicionizma po mojem mnenju ne more rezultirat pozitivno v nobenem oziru. V tem primeru, če se postaviš v vlogo strejta, ja. Ampak velja za vse. In tukaj homoseksualna gibanja pri zagovarjanju takšnega obnašanja brcajo v meglo. Ravno z izpostavljanjem občutka, da je odklon do takšnega obnašanja diskriminatorno rezerviran samo za njih. Če si kot ženska predstavljam, da bi tak način uporabljale feministke v času revolucije, bi prav tako vzbujalo odpor. Saj vendarle ni šlo za poseben boj za pravice v pornografski sferi … hehe … Sicer same parade niso slabe, ker gre dejansko za bolj glasno opozarjanje na krivice, ki lažje rezultirajo v politični interes. Tudi v tem primeru je tako. No, še posebej če na oblasti ni desnica. Vendar pa “porno atitude” v vsakem primeru ne vpliva dobro na spodbujanje strpnosti. Kvečjemu zelo slabo. Kot vsako drugovrstno ekstremno trapasto obnašanje pač.

    To o fazah si zelo zanimivo zapisal in ima veliko muštra. Je pa ravno zaradi tega toliko bolj zanimivo, da se kljub že preverjenim procesom v zgodovini borbe za pravic teh in onih večjih ali manjših diskriminiranih skupin, vedno znova ne preskoči nobena stopnja ali pa vsaj precej šepavo.

    In ja, uravnotežanje je večen proces. Tako kot lahko homoseksualec to dejstvo izrablja za izgovor v povsem neprimernih situacijah, tako se na drugi strani lahko začne ta pojav izrabljat, da se v resnici nekoga zgolj diskriminira in padajo očitki, da se tako zgolj počuti in neupravičeno cvili. Ta simptom že nekaj časa opažam, kako se dogaja ženskam, odkar so tako enakopravne (čeprav še vedno niso enakovredno plačane in seveda še vedno ne gre za enakovredno zasedanje višjih in določenih drugih položajev v družbi). Dejansko prevečkrat ni videt drugega razloga, kot da si neka moška grupica raje izbere ob bok še enega pivskega prijateljčka s podobnimi ali pa celo slabšimi referencami. Na cvilež, da gre za diskriminacijo, se hitro servira očitek v stilu, češ, kaj bi pa še rade in po možnosti celo vreščat o nekakšnem matriarhatu, ki ga osebno glede na podrobnejše seznanjenje, kako izgleda in kaj pomeni patriarhat, res ne opazim v nobenem smislu … hehe … Da je žalost še večja, se pri ženskah seveda pojavlja še vzorec “notranjega sovražnika”. Da ženske, ki jim gre dobro ali se borijo za nekaj več, ne solidarizirajo s prikrajšanimi, ampak jim raje mečejo polena pod noge še mnogo bolj, kot bi to lahko pričakovali od moških, da si le utrdijo položaj in simpatije pred moškimi, ki menijo, da ima danes ženska kvečjemu kaj preveč kot premalo. To je tudi ena faza “nestrpnosti do soborcev”, ki jo čakam, da bolj izbruhne še pri homoseksualcih, oziroma me zanima, če bo provokacija bolj elegantno obvladana.

    @Marija:

    Osebno nad temi vznesenimi občutki ob nekih množičnih slavljenjih nečesa nisem navdušena. Lahko odigrajo pozitivno vlogo do neke mere, žal pa so v zgodovini ravno takovrstni občutki ginjenosti bili izrabljani tudi za zelo negativne nadaljnji razvoj nečesa. Raje se zaljubim in morebitno razočaranje vzamem na svoja pleča … hehe … Tako da jaz razne shode kot koristne umevam izključno v okviru nujne borbe za neko pravico. S čim manj elementi ganjenosti in skupinske vznesenosti. Ta je po defoltu nevarna. Ali mislim, da Love parade lahko rezultira kakor koli negativno??? O, ja. Seveda. V ekstremistično liberalni naravnanosti do seksualnega ekshibicionizma in kvazi sprejemanja tega kot nekaj povsem običajno vidim veliko slabega in odpiranje dodatnega polja za grdo izrabljanje človeka. Že predolgo srečujem ljudi, ki ob vprašanjih pornografije in prostitucije nastopajo s pozo, da začnejo razlagat svojo strpnost, kako ne gre za nič grdega in povsem sprejemljivega, če si oseba tako želi itd. Debilno! To je samo futranje arogance do izrabljanja ljudi v seksualno trženje. Pri čemer bo vsaka učiteljica na tapeti zgražanja, ki bo sama fliknila na internet pornofilmček, češ, to se pa ne spodobi, medtem ko bomo v imenu seksualne odprtosti kvakali neumnosti in podpirali pornografijo in prostitucijo na način, kot da smo zgolj strpni, s tem pa še dodatno ohromili voljo do izkoreninjanja prisiljevanja v trženje seksa. Seveda ne mislim vsakemu idiotu očitno protizakonite prisile, ampak tistega perfidnega izkoriščanja jalovih okoliščin, v kakršnih se znajdejo zelo mlada dekleta in nekaj manj fantov in s tem povezano pralnico možganov v dobičkarski interes!!! Torej večino prostitucije.

    Ja, obstajajo tudi nestrpnosti znotraj diskriminiranih skupin. Seveda. Včasih se lahko še bolj udarno manifestira zaradi občutka večje moralne pravice do diskriminacije, ker gre za diskriminiranega.

    Ja, kot sem zapisala, se strinjam, to je prisotno povsod. Vendar se ne pojavlja povsod v enaki meri. Ta fora z gejevsko in lezbično literaturo ter festivali gejevskega in lezbičnega filma je kar huda verzija separativizma, ki udarja direkt na ključen kulturni segment.

    Odgovori

27. @simona rebolj,
    niti slučajno nisem mnenja, da je z načinom kako ponazarjaš in argumentiraš svoje trditve kaj narobe. Nasprotno, zapis je (spet) enkraten.
    Verjetno pa je moja reakcija posledica tega, da ne spremljam kaj dosti vsebin domnevnega “boja” med zagovorniki strejt družine in kao drugačnimi.
    Jaz imam s homofobijo, posebno odkar je homofobija že vsaka debata ( ne, ne , ne piše pri tebi 🙂 ) o ubogih gejih, čisto drugačne izkušnje.
    Jaz zadevo opazujem bolj ali manj samo s svoje perspektive in nikoli med plebejskimi modreci nisem naletel na argumente o klasični družini. Ne, ponavadi se je ves problem skoncentriral na zgolj na eno zadevo. Na FUK!
    “Mislim, a si predstavljaš, kaj si tipi počnejo!?! Bljak !!”

    Večina ljudi pri svoji (domnevni) nestrpnosti veliko dalje niti ne čuti potrebe iti.
    Tako domnevam in imam občutek, da ljudje nismo kaj prida proti njihovim porokam in pravicam , ki iz takšne “omožitve” izhajajo!
    “Ma naj se poročajo…… po trije če hočejo!”

    Hja, pri otrocih pa se res rado malo zatakne! Tu pa tvoje argumentiranje v določenih primerih pride zares v poštev in pogost zasledim kje misel “komu bi bilo sploh za dovoliti imeti otroke!”

    Tu ipak domnevam, da bodo morali homoseksualni pari še maslo potrpeti. Posebno moški coupli, ki si tamalega niti s pomočjo najboljšega prijatelja ne morejo sami izdelati!

    Mogoče pa bi bilo dobro pri takšnem problemu imeti kakšen podatek o tem skozi kakšna sita mora ( strejt) posvojitelj tako ali tako, preden pri nas dobi otroka.
    Ali pa recimo podatek iz kakšne npr. skandinavske države, ki dovoljuje otroke HS parom, koliko se takšnih posvojitev tudi zares zgodi.
    Ma ja , samo razmišljam! Al pa nakladam, sej ni važno .
    Tako hudo menda ni, da bi preveč vplival na nivo debate.
    lp

    Odgovori

28. Aleluja, Simona! Za tole si že zaslužiš pir. Jaz sem vse skupaj povedal malo bolj robato, to si po mojem lahko privoščim, saj sem stereotipen dec, pa še dobro reklamo si naredim, hehe.

    Sem pa malo jezen, ko mi nekdo pride ven z vprašanjem “a zdaj si boš pa ti jemal pravico, da poveš, kaj je normalno in kaj ne”. Preklemansko, da si jo bom vzel! Seveda s tem ne bom buzeriral vse okolice na mrtvo – meni se namreč ne zdi normalno, da ima nekdo dva fotra, pa čeprav nobeden ni biološki. Ampak po drugi strani – če (ko) bo do tega nekoč prišlo, nisem jaz nič na slabšem, zato se mi v bistvu kratko malo jebe.

    Lahko pa vzamemo tezo, da nima nihče pravice določat kaj je normalno, čisto zares in potem dejansko dovolimo absolutno vse bizarnosti, tudi masturbatorje pod balkoni. Na primer – seks na javnem mestu je neke vrste perverzija, ki je sicer jako privlačna tudi meni, ampak hkrati mi je kristalno jasno, da to enostavno MORA biti prepovedano, sicer bi se na koncu toliko in toliko ljudi gonilo na vseh možnih koncih in krajih. In, nenazadnje, seks na javnem mestu potem itak ni več zanimiv in si je treba spomnit nekaj drugega. Zato, da ni dolgčas. Ker preprosto fukat itak ne zna več skoraj nihče.

    Združevanje v zaprte kroge je pa tudi meni hecno, da ne rečem, da je po svoje nestrpno. Podobno rasističnemu odzivu črncev na belce. In potem prideš v nek krog homoseksualcev, pa te vsi gledajo vsaj začudeno, če že ne kar zaničljivo. Mene vedno preseneti, kako se vsi med seboj poznajo. Vsi poznajo vse. Ampak to z vidika njihovega vključevanja v družbo nikakor ni dobro, pa če se imajo v lastni grupi še tako dobro.

    Odgovori

29. chef, jaz tega, da dva moška posvojita otroka in kako je to nenormalno, ne bi enačila z mastrubiranjem pod balkonom. Recimo, for the sake of argument, da dva moška posvojita dečka- dojenčka hetroseksualnega para, ki pa je zasvojen z heroinom in ima tudi veliko drugih zdravstvenih in razvojnih problemov. Takšnih otrok heteroseksualni pari po defaultu ne posvajajo. Verjetno bi bilo bolje zanj, da “gnije” v inštitucijah kot pa da zanj ljubeče skrbita dva moška. Ker to ni NORMALNO? Kaj pa je normalno? Je normalno, da noseča mati vbrizgava heroin? Mati, ki je prišla iz normalne družine? Kar se mene tiče, klene slovenske poročene matere z dvema otrokoma (madona sem fajn!)je normalno okolje za vzgajnjae otroka tisto, ki je ljubeče. In nekdo, ki se odloči, da želi vzgajati otročka, s toliko zdravstvenimi problemi, je zame definitivno človek, ki premore ogrmno ljubezni. In zaradi mene lahko seksa z jogurtom! Ali pa pije aktimel vsako jutro! Me ne zanima.
    Pač gledam primere individualno! tako kot po defaltu ne bi dajala kar vsem hetero parom otroke v posvojitev….tako tudi ne vsem homo. Vsak primer je potrebno obravnavati individualno. Je pa bil primer krasnih hetero-parov iz Amerike, ki so posvojili otroke iz Rusije in jih potem do smrti pretepli. Očitno super material za posvojitelje. Tak normalen.

    Odgovori

30. @Chef:
    Valda, da se (skoraj) vsi med sabo poznamo. Iz preprostega razloga, ker gre za majhne skupine. Če zahajaš v določen krog ljudi leta in leta in je struktura folka bolj ali manj ista, je pa na dlani, da boš vedel, kdo je kdo, ali si pa popolnoma socialno neprilagojen.
    In, ne, meni se nič ne zdi hecno, če se družim z istomislečimi. Ker se v krogu mojih ljudi počutim varno. A se morda ti ne?
    Kar se tiče začudenega gledanja pa… glej, meni je vseeno, zakaj kdo pride v nedeljsko 4ko ali pa kam drugam, kjer se zbiramo, ker verjamem, da imajo ljudje večinoma dobre namene in da so po naravi miroljubni. (Že dejstvo, da pridejo, mi da misliti, da so tolerantni in da delajo na tem, da bi poračunali s svojimi strahovi in predsodki… saj si šel sam čez to). Ampak glede na to, da je imelo nekaj mojih LGBT znancev slabe izkušnje s provokacijami, šikaniranjem ali pa so strejti preprosto prišli buljit in zijat v nas, kot da smo razstavni eksponati, se nič ne čudim, če so previdni in nezaupljivi. Jaz sicer zaradi nekaj primitivnih osebkov, ki nimajo pametnejšega dela, kot da hodijo v 4ko prodajat zijala in si pumpat ego, češ “kolk smo mi normalni”, ne posplošujem potem tega na celotno strejt populacijo, me pa ne čudi, če to počnejo drugi. Saj k posploševanjem smo vsi nagnjeni, anede? Tudi tebi se je zapisalo, da upaš, da nismo vsi geji kot oni na berlinskem prajdu s kuglo v ustih in verigami.

    Odgovori

31. @dare:

    Mislim … meni se lahko gnusi tudi pomislek na fuk med prenekaterimi hetero pari, ki pač niso po mojem okusu … hehe … Ne vem, zakaj bi se strejtom kaj posebej gnusil homofuk v primerjavi s predstavo o fukanju s kakšno sosedovo mici ali tončkom.

    Veliko ljudi nima nič proti porokam. Na žalost pa še vedno veliko tudi zelo. Tudi v politiki. Poglej si prispevek od NSi na Vesti. Bluzijo o referendumu. Ni tako simpl. In seveda bluzijo o razlogu za zaščito otrok. Ko opozarjajo, da bodo ti otroci tarče nestrpnosti, paradoksalno opozarjajo, da bodo tarča nestrpnosti ravno njih! Saj so oni ti, ki propagirajo homoseksualnost kot abnormalno. Oni so ti, ki širijo nestrpnost. Zaradi njih bi bili morda ti otroci tarča nestrpnosti, kot so nekateri, ker so otroci čefurjev, nekateri alkoholikov, nekateri mega revnih staršev in še in še. Res bi lahko rekli, da je neodgovorno dajat možnost za nove verzije tarče nestrpnosti, vendar se ne strinjat. Pogoje za nestrpnost je treba izkoreninjat. Poleg vsega imajo homoseksualni pari lahko otroke. Od prej, ko so se morda spravili bit biseksualni. In otrok kasneje ravno tako živi v istospolni zvezi. Samo koruzniški. Ti otroci že obstajajo. Na te foro domnevne popolnosti, da je treba gledat na optimalne pogoje, da ima otrok starša obeh spolov, preprosto nima smisla igrat, ker je sprenevedava. Kot si rekel, zaradi obstoječih anomalij. Ker bi preveč otrok mnogo raje živelo z dobrima homoseksualnima staršema kot slabima heteroseasualnima, pa je cela družba posesivno naravnana v smer, da otroci trpijo ob slabih starših ali paso zanemarjeni. Teorija o pomembnosti staršev obeh spolov je v teh okoliščinah navadno hinavljenje. Najbolj se pozna v feminiziranem vrtcu, mali in osnovni šoli. Katastrofa! A tam je pa kar v redu, da imajo otroci v imenu vzgoje in izobraževanja praktično stik z ekstremno feminiziranostjo. Zelo škodljivo, pa vrli branilci družbe nič ne naredijo, da bi bilo drugače.

    Sicer mora pa posvojitelj skozi mega drobno sito, tako da tudi homoseksualni par, če vse štima (če ne gre za kakšno čunga lunga podmizno verzijo preprodaje otrok), težko pride do otroka. No, verjetno precej lažje pri starejših otrocih. Hetero pari namreč … kreh, kreh, … zelo neradi posvajajo otroke, ki pač niso več dojenčki.

    Se pa povsem strinjam s tabo, da bi naredili veliko več koristi, če bi javnost obveščali o statistikah in drugih informacijah iz dežel, kjer to že dobro laufa. Takšna tv soočenja bi bila mnogo bolj koristna in zanimiva kot pa pričkanje Ljudmile z Blažičem … hehe …

    Seveda vplivaš na nivo debate. Vedno. Kar pa absolutno ni nič hudo. Nasprotno.

    @chef:

    A ni to že drugi pir? Si beležim. Ha!

    Bolje je imet dva fejst fotra kot enega kretenskega ob kretenski materi. To lahko izpade kot za lase privlečen izgovor, vendar glede na dejansko stanje nikakor ni. Kajti spolna uravnoteženost je minornega pomena v ožji družinski sferi v primerjavi s številčnostjo, raznovrstnostjo in stopnjami res škodljivega odstopanja od koristnega po familijah. Pri tem pa resnično aroganco do spolne uravnoteženosti znotraj vzgojne sfere lepo dokazuje družba s totalno feminizirano vzgojno sfero, od vrtca do osnovne šole in čez. S tega vidika, če se pozajebavam, pa ne dosti, bi dandanes predvsem dva geja lahko, kar se spolne uravnoteženosti tiče, na otroka vplivala še posebej odlično, glede na to, da bo revež celo otroštvo polovico časa, ki je namnejen vzgoji in izobraževanju, prenašal cele dopoldneve trope bab nad sabo, ki ga bodo pasirale. Vse se da, če se res hoče, da si le ne bi dali toliko opravka s formami kot vsebinami.

    Strinjam se s poanto tvojega tretjega odstavka. S tega vidika sem prav vesela, da se mi porniči še gabijo (ne z vidika seksualnih aktov, ki so itak večinoma en prazen nadrogiran dolgcajt, ampak samih akterjev kot povsem neekskluzivna ponudba po osebnem okusu in privlaku, ki jo lahkodoživljam v smislu identifikacije. Kot bi me kdo silil porivat nos v kurac, ki ga nočem niti zavohat in po možnosti še goltat razne izločke nekih trupel, do katerih ne čutim nobenega erotičnega privlaka). Zelo neekskluzivno.

    Grupiranje je pa večen problem v uravnotežanju glede na namene in cilje. Več o tem Tristanu.

    @Tristan (in Vanja – predvsem drugi odstavek, glede na bitke s chefom):

    To je res. Da strejti lahko pridejo prodajat zijala in se naslajat. Zato so vsaj zaenkrat določeni tipi klubov, kjer ga pač žurate, logično bolj zaprtega tipa. Grupiranje se sicer dogaja, ja, tudi drugih sort, zaradi ohranjanja želenega vzdušja, kakršnega koli pač že. Poleg tega je normalno, da imajo geji svoje punkte za pecanje, za strejte so ti punkti pač povsod, od nočnih klubov do štacune. Slaba verzija so po mojem mnenju tiste vrste grupiranja, ki se bolj neposredno nanašajo na aktivizem in javno kulturno simbolno raven ustvarjanja in delovanja. Na teh mestih je pa povezovanje izrednega pomena, izolacija pa pravzaprav nepotreben pogreb za ponos.

    Sicer je pa chef primerek diskutabilnega in strpnega kroničnega nestrpneža nad vsem, kar leze in gre. Težko se ne najdeš na spisku pritožb na njegovem blogu Nergač. In njegova delna nervoza nad homoseksualci je povsem enaka kot pri štoparjih, raznih bejbikah, tipih pa do lučk na kompu in postavitve balkona, kjer živi, pa tudi sebe ne špara. Vedno se najde nervo aspekt. Zato sem se samo kislo nasmehnila, ko je konzervativno naravnan blitz v homoseksualcem presenetljivo prijaznem zapisu napadel chefa, pri tem pa ščitil izpade Ljudmile Novak kot povsem sprejemljivo pač drugačno mnenje. Uf! Kako politično “korektno” in kako negativno v smislu presoje med svobodo govora, posameznimi koncepti in z ideologijo podprtim drhaljenjem. Kot bi rekel, sem pripravljen kolegu zalimat klofuto, ker se z njim itak da marsikaj pomenit, pa še smisel za humor ima, samo pustite mi na miru politično kliko, ki je popolnoma nediskutabilna in pomembno vpliva na mentalitetne temelje družbe. Ups. Bad “joke”.

    Odgovori

32. Simona, čaki čaki, moram še nekrat prebrati od blitza, ker sem tisto od Ljudmile zgrešila od same “vzhičenosti” nad njegovo toleranco nad geji. V navalu vzhičenosti in navdušenja, ki mu včasih prehitro podlegam (ampak je to botrovalo tudi temu, da sem se lahko velikokrat zaljubila in posledično imela pestro živeljnje)sem mu tudi napisala hvalnico, ki pa jo je zvest zameri in antipatiji do mene, dosledno izbrisal. Red mora biti.In očitno sem sovražnik najpomembnejšemu:

    “samo pustite mi na miru politično kliko, ki je popolnoma nediskutabilna in pomembno vpliva na mentalitetne temelje družbe.”

    Odgovori

33. @vanja: kje je pa chef napisal, da je to normalno. pikulino, no. ta argument me že pošteno živcira. kot bi imeli dve skupini ljudi in dva človeka ki bi morala tretjega poslati v eno od skupin. in bi v eni skupini ljudi posiljevali, v drugi pa streljali. in bi rekel moški, tja ga ne bomo poslali, ker ga bodo posilili. in bi rekla ženska, bolje da ga posilijo, kot pa ubijejo. in bi potem prišel jaz in rekel ženski, pa tam res posiljujejo ljudi? jaz sem vedno strpen.

    Odgovori

34. Simona, super! In hkrati priznam, da bi me ze malenkost manj kvaliteten zapis na to tematiko in na tem blogu zelo presenetil.

    Cesar pa, kljub zapisanemu:
    (Simona) »Da ne bo nesporazuma. Povsem logično je, da homoseksualci ustanavljajo razne klube in srečanja, ki jih med seboj povezujejo. Enako počnejo raznovrstne skupine in podskupine, ki se v imenu skupnega cilja zavedajo izkoristka načela “V slogi je moč”. Tisto, čemur se je koristno izogibat, so ekstremizmi.“

    nisi v celoti upostevala in na kar sta te skusala opozoriti tako Polona kot Tristan, je, da so tako »aktivizem« kot »gejevsko-lezbicne prireditve« usmerjene na (vsaj) dve populacijski skupini – LGBT in heteroseksualce. In to ne nujno na oboje hkrati.

    Primarni namen aktivizma ni samo borba za enake pravice LGBT skupnosti »skupaj z« heteroseksualno vecino (delovanje navzven), ampak tudi delovanje znotraj LGBT skupnosti (& seveda miks teh dveh delovanj). Zal je namrec (po mojih izkusnjah) vecina LGBT populacije nezadovoljna ze »sama s sabo« zaradi svoje spolne usmerjenosti. Velik delez aktivizma je tako usmerjen k prepricevanju lastne populacije, da »z njimi ni nic narobe«. Zato cilj literarnih vecerov in podobnih prokjektov znotraj LGBT skupnosti se zdalec ni »prepricevanje ze prepricanih«, kot se morda zdi heteroseksualni vecini. Problem pa je, se strinjam, da taksni veceri velikokrat ne pritegnejo siroke LGBT skupnosti (kaj sele heteroseksualne). Mislim, da ni nujno, da bi način, ki bi pritegnil sirse zanimanje strejtov, pritegnil tudi sirse zanimanje LGBTjev. Ce odkrito povem, me debata z nePosebejZainteresiranimi strejti, ki jim je potrebno razloziti vedno iste osnovne stvari, izcrpava. Pa tudi zanimiva ni, ker se vedno znova zatakne pri tako dolgocasno osnovnih stvareh, ki jih je Simona dobro obdelala v svojem zapisu, da je nadgradnja nemogoca. Kako torej razbiti mizo? Pro & contra je nedvomno ena izmed moznosti. Vprasanje je, koga povabiti za »contra«. Kot je bilo ocitno pri TV omizju z 2ma aktivistoma ter Ljudmilo Novak in Alešem Primcem – slednja dva tam nista bila z namenom »pogovarjati se o problemih LGBT skupnosti«, ampak zato, da gledalcem jasno povesta, da je »ta problem v primerjavi z drugimi velikanskimi grozotami, ki tarejo slovenski narod, nepomemben«. Upam, da bodo LGBT aktivisti pri organizaciji dogodkov nasli bolj kompetentne »kontra« osebe.

    Seveda bi trenutnemu LGBT aktivizmu (in vsakemu izmed nas) koristila samokritika, podlaga za njo pa je lahko razmisljanje tako zunaj kot znotraj LGBT skupnosti. Spotaknila se bom ob dva dogodka, FGLF (ker gre v nos avtorici tega bloga) in Parado ponosa (ker gre v nos stevilnim ljudem). Ze v startu moram zapisat, ceprav se bo komu ob branju spodnjih vrstic zdelo ravno obratno: strinjam se, da je velik problem danasnjega LGBT gibanja prav nevpetost (zainteresiranih) strejtov.

    Festival gejevskega in lezbicnega filma (FGLF) naj bi bil po mnenju Simone & se nekaterih (tukaj npr. Nurudin) »zaprt krozek«. Zaprt, ker vstopa nanj nimajo filmi, ki ne obravnavajo LGBT tematike? Zaprt, ker obisk heteroseksualcev ni spodbujan? (<- s tem npr. se strinjam) Od kje prepricanje, da gre za »freak show«? Na podlagi imena festivala? Na podlagi progamskih knjiznic? Na podlagi medijev?

    Festival se ze leta odvija v centru Ljubljane (kino Dvor, kino Komuna), vsak lahko gre na blagajno in kupi karto. Vstop na festival pa imajo filmi, v katerih je izrazena LGBT tematika, ki bi – primarno – zanimala LGBT obcinstvo. FGLF je torej prireditev, ki se – primarno – obraca k LGBT populaciji. Ali je v tem problem? Strinjam se sicer, da je (morda) v kulturi LGBT tematika manj diskriminirana (podpirano pa je, zal, vecinoma stereotipno prikazovanje pedrov in lezbijk). Ali to ze avtomaticno pomeni, da kulturnih prireditev z izrecno LGBT tematiko (in posledicno namenjene LGBT obcinstvu) ne bi smelo bit?

    S Simonino ugotovitvijo, da veliko filmov, ki so »sproducirani s strani homoseksualcev« (tega ne razumem dobro, po mojem gre za filme z LGBT tematiko, ki jih lahko sproducira kdorkoli, ki si pa (mrbit) le mora vzeti malo vec kot 5minut casa) ni tako kvalitetnih, da bi se vrteli na Liffu – se popolnoma strinjam. In zato se ti filmi vrtijo na posebnem festivalu. Ki je primarno namenjen LGBT skupnosti. In tako, se strinjam, dozivi 5minut slave marsikateri film, ki bi bil drugace spregledam. Garantiram pa, da je slava res samo 5 (ali manj) minutna. Kot »opravicilo«, da se take miniSlave dogajajo SplohNeTakoDobrimFilmom moram napisati, da v razlicnih fazah coming-outa (hvala, Tristan) LGBTji iscejo/mo razlicne stvari. In zato gledamo (tudi) pofl. Upanje pa je, da vecina LGBTjev le »dozori«, posledicno takega pofla ne gleda (in tako ne podpira). Pridejo pa vedno nove generacije. Ki zal ne preskocijo nobene faze coming-outa.

    Zame je bilo nekaj let nazaj pravo odkritje film If these walls could talk II, ki bi me sedaj npr. pustil 100x bolj hladno. V gledljivem filmu (za katerega se vedno ne morem trdit, da je pofl) me je najbolj presunila kretnja, ko je dekle prijelo drugo dekle za mednozje. Skozi hlace. Nacin, kako jo je prijela. Nacin, kako se je druga odzvala. Tega nisem videla v nobenem drugem filmu, pa gre le za zacetek »istospolnjenja dveh deklet«. Heteroseks dobim pa na vsakem TV programu. Tudi pred 10to zvecer. Kot receno, v tistem obdobju mojega »spoprijemanja s svojo spolno identiteto«, mi je ta film ponudil nekaj, cesar vse do danes nisem videla v nobenem drugem filmu (in ne, to ni bila samo tista kretnja). Dvomim, da je film presezek, ki bi se fural na festival kot je Liffe. Ampak vseeno mislim, da se furat mora. Ker v dolocenih obdobjih razvoja lastne identitete pac potrebujemo filme, ki morda niso NeVemKaksenPresezek, nam pa v tistem trenutku dajo, kar potrebujemo.

    Nekateri izmed filmov z LGBT tematiko, ki so presezni, se vrtijo tudi drugod, res je. Tako je pohvalno, da je bil film Boys don’t cry predvajan na POP TV (prejsnji teden). In hkrati zalostno, ker je bil predvajan ob 22:45. Bog(inja) ne daj, da bi na film »naletel-a« kaksen/a mlajsi/a najstnik/ca.

    Za FGLF me torej zanima: kje je srz problema?

    Glede parade ponosa so, kot je napisal ze Tristan, mnenja mocno deljena ze znotraj LGBT populacije. Takoj bi rada izpostavila, da je parada ponosa tip prireditve, ki je namenjena ne samo »delovanju navzven«, ampak tudi »delovanju navznoter«. Ne gre samo za kazanje drugim, da smo »normalni« (karkoli ze to pomeni), ampak tudi za nekaksen »ulicni coming-out«. Ta je precej drugacen (in tezji), ce gres na ulico v skupini 150ih ljudi kot vmnozici 10.000ih.

    (Tristan) »Večina udeležencev v paradi ponosa je ravno v tej fazi; povečini gre za starejše najstnike, študente in folk do tridesetega, nakar starostna struktura izrazito pada.«

    To je res za slovensko parado ponosa. V tujini je struktura izrazito drugacna. Poudarjena je socializacija “starejsih” – za LGBTje okoli 50ih let je to eden izmed boljsih zurov in razlog, da se (ponovno) srecajo z LGBTji iz ostalih drzav. Sama sem zelo blizu tridesetim, pa sem bila med mlajsimi udelezenkami/ci na eni izmed parad v »naprednem« vecjem mestu. Razlike v paradah »naprednega« sveta in slovenske parade ponosa so ogromne, kot je ugotovila Marija. V drzavah, kjer so pravice heteroseksualcev in LGBTjev bolj ali manj izenacene, je glavni del parade vnaprej pripravljen sou, ki ga lahko udelezenci obcutijo kot »samo« sou, ali pa je – taki so bili moji obcutki in morda tudi Marijini, kot pise v svojem komentarju – ta sou le podlaga za neko hecno sproscenost. To je popolnoma neprimerljivo s kanckom tesnobe, ki sem jo cutila ob korakanju po ljubljanskih ulicah (2007). Letos smo bili se brez godbe (ali pa je bila tako tiha, da je nisem slisala?)

    Lahko bi se mi zapisalo: takoj, ko bo v Sloveniji Parada ponosa en sam sou, ne bo vec potrebna. Izkusnje v drugih drzavah pa kazejo, da se mora LGBT skupnost za ze priborjene pravice zavzemati vedno znova. Parada ponosa je nekaksen »test sprejemanja” LGBTjev v sirsi skupnosti. Mimogrede: zakaj parada »ponosa«? Nekaterih stvari pac ni treba jemati dobesedno. Gre za nasprotje sramu. Ta je se kako prisoten pri velikem stevilu LGBTjev.

    In vprasanje(zainteresiranim) strejtom, ki podpirajo izenacitev hetero & LGBT pravic? (posledicno tudi direktno Simoni): zakaj se ne udelezite parade ponosa? Bi kdo prisel, ce bi VEDEL, da je na paradi dobrodosel?

    (Simona) »Še vedno pa trdim, da Slovenija nikakor ni dežela, kjer se homoseksualci ne bi mogli povezovat, ker imajo povsod prepoved vstopa in sploh in oh. To je bizarno pretiravanje. In kar je najpomembneje, da še posebej kulturniške sfere nikakor niso nenanklonjene tako tematiki sami, kot homoseksualnim avtorjem.«

    Se strinjam. Je pa to tezko ZARES dojet velikemu delezu LGBTjev. Na diskriminatorne dogodke (na osebni ravni!) namrec ljudje delujemo na razlicne nacine, vecina se jim zeli izognit. In ni jim/nam (pretirano) za zamerit. Iz lastnih izkusenj – odkar sem jih (pred leti) enkrat dobila »ornk po glavi« (na sreco ne fizicno, je bilo pa blizu) OdPrijateljaOdPrijateljaOdPirjatelja na skupnem prezivljanju dopusta, 100x razmislim S KOM in KAJ bom pocela. Toliko o »separativizmu«. Vecja vpetost strejtov v kulturo z LGBT tematiko je pa definitivno eden izmed bolj smiselnih »bojev za enakopravnost«.

    Za konec se amen na Tristanivh zadnjih nekaj vrstic njegovega prvega posta. Najvecji razlog, zaradi katerega – po mojem mnjenju – nek velik delez LGBT populacijie tega ne pocne, je prav ponotranjena homofobija. In prav proti tej se aktivisti (in udelezenci) borijo tudi z dogodki, usmerjenimi primarno na LGBT skupnost.

    Odgovori

35. Nurudin, chef je rekel, da je po njegovem mišljenju nenormalno,da dva geja posvojita otroka. Spodaj:

    “Sem pa malo jezen, ko mi nekdo pride ven z vprašanjem “a zdaj si boš pa ti jemal pravico, da poveš, kaj je normalno in kaj ne”. Preklemansko, da si jo bom vzel! Seveda s tem ne bom buzeriral vse okolice na mrtvo – meni se namreč ne zdi normalno, da ima nekdo dva fotra, pa čeprav nobeden ni biološki.”

    Njegovo mišljenje pač. moje je pa drugačno. Sicer pa nisem čisto prepričana,da razumem kaj si hotel povedati.

    Odgovori

36. včeraj sem bil malo zmeden in posledično neartikuliran, tako, da sem še sam težko razumel. hotel sem povedati to, da s protiargumentom, da je v obojespolnih (starša obojespolna), heteroseksualnih družinah lahko res kaos, ne povemo ravno, zakaj je pa normalno, da ima otrok za starša dva geja.

    poleg tega tudi sam sumničim, da obstaja možnost, da na otroka dejansko slabo vpliva, če ima starša istega spola … nisem poučen v tej smeri. zdi pa se mi, da je možnost. v smislu, da tega ni v otrokovi naravi (hehe).

    menda sem tudi zasledil daretov in simonin dialog. sem hotel napisati že, da nisem opazil, da si simona napisala kaj o tem prvinskem gnusu, ki ga ljudje čutijo do homoseksualcev. ker ta gnus pač obstaja, v človekovi naravi, čisto v osnovi, gnus do heteroseksualnih parov pa pač ne, na tem primarnem nivoju. in mislim, da je gnus do parov, ki heteroseksualca odbijajo, če ga, ko si predstavlja seks med njima, drugačen od gnusa do gejev. tako pač je.

    Odgovori

37. Nurudin, saj tudi ne vem, če je za otroka normalno,da ima dva heteroseksualna starša, še pred kratkim je bila družina skupek tet, stricev, babic in dedkov, bratov in sester, pa še otroke so v ranih letih služit pošiljali…torej je “normalno” nek precej raztegljiv pojem. zame je normalno ljubeče okolje. Starši ali vzgojitelji naj bi bili ozaveščeni ljudje, ki otroka ljubijo in mu pomagajo,da se razvije v svobodno in samostojno bitje. spolna praksa pri tem nima toliko veze, se mi pa zdi, naša spolna usmerjenost. glede gnusa pa…meni se gnusi seks z debelimi ljudmi na primer, torj, v primeru, če bi imela na primer debele starše in bi si predstavljala, da seksata, bi se mi gnusilo. pravzaprav se mi misel na starše, ki seksajo vseeno malo gnusi, čeravno racionalno vem, da imata na seks pravico itd. to so pač neki tabuji, ali lastni predsodki, ki ne priplavajo na plano samo pri gejih.
    Je pa res, da bi otrok zagotovo trpel šikaniranje s strani drugih otrok…zato pa mislim,da bi bilo treba takšna šikaniraja v šolah že zelo zgodaj zatreti. Nasilje je pri nas vse preveč tolerirano…zato pa zrastemo v takšne ljudi, da je vsaka druga oseba na delovnem mestu izredno nesrečna zaradi groznega”vzdušja” in šikaniranja sodelavcev, nadrejenih itd. Smo pač takšna družba…s slabimi medosebnimi odnosi..jaz še vedno upam na neko prevzgojo in brcam na vse strani proti krivicam. na žalost ne obrodi sadov, samo jaz izpadem jezna in čudna.

    Odgovori

38. okej, če se kdaj vidimo, bom poskrbel, da si ne boš predstavljala me med seksom. moj indeks telesne mase je namreč cca. 29,9.
    razumljivo je, da se ljudem gnusi tudi misel na seks heteroseksualnih parov. ampak … to ni tako poglobljeno kot tisti prvinski gnus, ki ga čutijo (nekateri, seveda) do homoseksualcev. gre za nekaj drugega.
    glede šikaniranja se pa jasno strinjam. otroci so kruta drhal, dostikrat. zadnjič sem bral, da so v angleški šoli imeli predavanjeo homoseksualnosti. kolikor se spomnim, so mu prisostvovali tudi 4-letni otroci. potem je bila pa frka.

    Odgovori

39. hahahaha Nurudin, še vedno me lahko karizma človeka tako prepriča, da na telesno maso povsem pozabim 😉 no razen, če res ni preeeeehudo-potem bi verjetno pozabila težko.

    ma jaz mislim-glede gnusa-da je gnus predvsem reflekcija nas samih…naš problem, ne pa problem objekta, ki se nam gnusi. mislim pa,da tisti prvinski gnus, o katerem govoriš-pač lahko pomeni,da si heteroseksualec…ali pa celo, da imaš homoerotične težnje, ki si jih ne priznaš a primer. To je samo tako-banalen primer.
    lepo bodi, odhajm na počitnice.

    Odgovori

40. znanec me je opisal z besedami: balkanski mačo s pridihom nekega outsiderja. pripis za brhko bralko iz druge dimenzije, če bere: to ni haklanje! ne smeš me zbrcati!

    načeloma nisem čutil nekega gnusa. mislim, da se je pojavil, ko me je s precej nazornimi besedami pecal en možakar. pa ko sem videl fotografije s parade v mislim da san franciscu. mislim. sem bolj napisal kot, da je to primarni razlog za homofobijo in nasprotovanje porokam. in ne da gre za vlečenje raznospolnega zakona iz dreka, kot sem razumel simonino poanto. lepo bodi tudi ti.

    Odgovori

41. Vse skupaj izgleda, kot, da je vsa tista normalna povprečnost običajnega folka, božja kazen-štraf za to, ker ne marajo homoseksualcev in njihove parade ponosa. Hm hm. kakšnega ponosa neki 🙂 men je tudi zoprno to, da me ti ponosneži ne pustijo pri miru, da so čedalje bolj vsiljivi in da sem nestrpnež že zato, če rečem, da je to napaka narave, da mi ni všeč in da se mi praktična izvedba takega odnosa gravža. ne glede na vse demokratične ali demokracijske dosežke ali pravice postanem nestrpnež, povprečnež, nerazgledan slovencelj.
    In praksa že potrjuje nekatere moje pomisleke. Ljudje postanemo bolj nezaupljivi do nekaterih novosti, če nas kdo v to sili. In če nas sili z represalijami toliko bolj. Zato, da je neka marginalna skupina na vsa usta in s pompom hotela razglašati svoj ponos, hrabrost in enakost, jih je morala braniti skoraj tako številna skupina policajev, ki so morali zaradi njih pustiti redna opravila ali nujne primere in iti ščititi njih in ministrico, ki je na njihov račun zbirala politične pike. Bedno. Ne glede, kako zdaj hvalijo svoje ravnanje in uspehe, si pišejo in potrjujejo eden drugmu kako njihova stvar napreduje, kako imajo čedalje več somišljenikov, realno na drugem bregu ni tako. povprečnemu folku, slovenceljem in podoobni sodrgi, so še bolj zoprni in tudi na tisti strani se mobilizirajo, res da z manj policijske zaščite. Znano je, da se nestrpnost povečuje, sploh v krizi ljudje bolj poslušajo desničarske kot kake druge argumente.
    Kar pa se zgoraj omenjene Ljudmile tiče :), pa ni vredno preveč zgubljati besed. Božji otrok pač. zase vem, da če bi se znašel z njo kje na pustem otoku in bi bila tam edina ženska, bi verjetno začel iskati v svoji notranjosti kake zatrte homoseksualne težnje, v kolikor bi bil res potreben.

    Odgovori

42. Nurudin, težko verjamem da ni hakalanje (ne verjemi mu brhka bralka hehehehe), ko si pa točno pogruntal kje meni klecajo kolena.
    ja glede gnusa te štekam, samo kaj ko se nam ženskam to pogosto zgodi, ko gre kakšen stari ata v akcijo, vase prepričan. Ali pa tudi ne tako stari ata, vendar z načinom in besednajkom, da ti gredo lasje pokonci. Da ne govorim o tistih, ki so zavrnjeni in psotanejo nasilni. Ali pa tistih, ki so že nasilni še preden rpobajo, ker vedo, da ni šans, pa potem ponižujejo. mislim,d a bi bil kakšen feminilen pederček prava pomladna sapica v primerjavi s tem.

    sem se pa spomnila neke zgodbice o tem, o tipu švedskega death metal benda…Jon Nodveit (dissection) s kolegom sta ubila geja, ki ju je pecaril. in zavoljo tega gnusa, ki ga hetero družba goji, bi kakšen še rekel,d razume. Ampak potem bi bilo veliko več Thelm and Louise! No, kasneje se je izkazalo, da je Jonov kolega razrezal tudi neko najstnico pred meseci. in oropal nekaj grobov. uh temne misli pred počitnicami.

    Se še pakiramo, grozaaa, to bo izgledalo kot ko to tamo peva.

    Odgovori

43. @Alenka:

    Najprej hvala za izčrpen odziv. Vsekakor je še poseben užitek prebrat bolj posvečen odziv s strani nekoga, ki se ga neposredno tiče tematika zapisa, kot sta se tukaj odzvala s Tristanom (pa še spolno sta uravnotežila odziv … hehe).

    Povsem logično se mi zdi, da je funkcija združevanja tudi v tem, da si skupina v dobrem in zlu med seboj tudi pomaga pri težavah, ki se drugim zdijo bolj drugorazredne, ker se jih preveč ne tičejo. Tudi ti procesi pa so seveda del glajenja terena za učinkovitejše izvajanje skupnih ciljev. Je pomembno v zmerni pravi obliki, kot sem opozorila na primeru žensk, ki so oblike združevanja zaradi stigmatizacije ekstremizmov in zaradi doseženih določenih pravic popolnoma opustile in posledično postale celo prej “sovražnice” druga drugi za odžiranje kosov pogače na še vedno opazno diskriminatornih terenih. Enakovredna obravnava nikoli ni samo po sebi umevna, lahko je tudi izgubljena.

    Vendar pa so ta zduževanja spet na preizkušnjah. Pri tem je pomembna presoja, ali dejansko znajo najbolj pomagat tisti, ki se svaljkajo v sferi enakega zosa, ali bi tudi pri tem potrebovali glas drugačnega, ravno iz tiste skupine ljudi, ki prispevajo k nesporazumom in posledičnim strahovom posameznikov. Ali so pomagači znotraj skupine dejansko lahko tako uspešno nepristranski in s tako visoko stopnjo sposobnosti identifikacije s problemom na drugi strani, da lahko najustrezneje vplivajo na izboljšanje stanja? Ali morda nehote prispevajo celo k novim oblikam šumov? Ali lahko gej najbolj učinkovito prepriča frustriranega geja, da z njim ni nič narobe??? Pred časom sem v določenem kontekstu na primer fasala gnev žensk, ker nisem podprla ženske predstavnice. Moški kandidat je bil izredno motiviran, da se proslavi z učinkovitim reševanjem določenega problema ženskam v korist, medtem ko je bila ženska kandidatka po mojem mnenju kljub navidezni samozavesti preveč obremenjena s strahovi pred sprejetostjo med moške in, kar je še huje, s strahovi pred sprejetostjo med ženskami, ki so si kvazi dostojanstvo bildale na nekih kvazi za žensko tipičnih preferencah, ki ne morejo bit najpomembnejše, saj se jih ravno tako lahko živi, tudi če imaš kakšen privilegij svobode več. V kolikor pa elemente večje svobode ne zastopaš kot prioritetne, jih tudi uveljavit ne boš uspel. Podpora za en položaj ženski pred moškim bi torej, kot že tolikokrat, rezultirala v izgubi desetih položajev za žensko, ki bi potem cvilile, kako so še vedno nesprejete, čeprav imajo na prestolu predstavnico “svoje vrste”. Ja, žal so izbrale tako predstavnico, s kakršno so se po vzgibu lažje identificirale predvsem na temeljih frustracij, kandidatk, ki so jim vzbujale zaradi tega slabo vest, pa so se znebile. S temi pizdarijami neobremenjen moški je zato zastavil mnogo boljši strateški plan ženskam v prid. Ker ga je zanimal predvsem lasten uspeh na področju, ki se ga je lotil. Predvsem je pa kvalitetno predvideval razne simptome in detajle možnega upora s strani mačotov, ki so jih ženske, zaljubljene v svoj problem, razkrinkavale milo rečeno slabo. Torej … dobro je bilo, da se je formirala povezana skupina žensk, ker je tako veliko lažje sploh izpostavila nekaj kot omembe vreden problem. V nadaljevanju pa so si začele srat v lastno juho, ker so od navdušenja nad svojo povezanostjo hotele zignorirat povezovanje s “sovražno armado”, ki bi jo morala vpet v funkcijo, da se ne bi počutili zgolj kot vojska, ki se tepe za večji ali manjši kos kolača. Te iste probleme imajo tudi druge skupine.

    Homoseksualci bi zato po mojem mnenju enako lahko vložili več volje v pritegovanje drugačnih k razpravi. Tukaj so heterosksualni starši, ki ranijo svoje homo otroke z neprimernim pristopom. Treba jih je pozvat k aktivnemu sodelovanju, to aktivno sodelovanje pa za hetero starše, ki so razočarani nad svojim otrokom, ne more potekat zgolj pod pridigaškim okvirom homoseksualcev. Na primer. Treba je pozvat k pomoči naklonjene heteroseksualce. Že za filing! Ko se pritožujete, da šole odklanjajo pozive LGBT, da bi organizirali seznanjanje s to problematiko, bi lahko ubrali bolj pametno taktiko. Take podvige pač ne more v dani situaciji ponujat LGBT!!! To bi moralo bit organizirano kot ponudba, kamor je kot predavatelj vključena tudi kakšna s primernim strokovnim nazivom okinčana heteroskualna persona. To je vaba za učitelje. Za učence pa mora bit vključen kakšen retorično in umno zelo sposoben hetero posameznik, ki zna izzvat in reagirat na določene negativne pomisleke, ker jih dobro pozna v detajlih (kjer se skriva največji hudič) in deluje šolarjem prijetno ali zanimivo, po imidžu, vibri itd. Organizirat bi bilo treba tudi bolj vsebinsko razpravo o nasilju in skupinah, ki nasilje izvajajo. Povabit k razpravi na primer heteroseksualne predstavnike navijačev … V kolikor se zelo verjetno ne bi odzvali pa predstavnike fuzbaloljubcev, ki še kako poznajo navijaške simptome nestrpnosti po vsesplošnih naci načelih. Naj se sliši še tako nenavadno … treba bi bilo pokazat razumevanje do njihovega ravnanja. Minimalno polovica nekih skinov je namreč skinov zgolj zato, ker so se znašli med njimi samo zaradi hrepenenja po pripadnosti in varnosti znotraj skupine z jasnimi cilji (je kaj znano?). Gre za precej čustveno prizadete in primitivne fante, ki pojma o pojmu nimajo, kar se tiče naci ideologije (o tem jih zlahka poučijo naknadno, ker imajo močno željo po vključenosti) in jih zelo veliko v kasnejši dobi popolnoma opusti prakse preganjanja drugačnih, niti jih ne motijo. Pa vendar so jih v pubertetniški preteklosti toliko in toliko nabutali, da so si pridobili pravico do bit del skupine, ki nudi občutek varnosti in povezanosti. Vsaka medijska izjava, ki zgolj tupi, kako je njihovo ravnanje nezaslišano v večini teh fantov vzbudi samo reakcijo ogroženosti in razlog, da se morajo “borit” še bolj, ker kao niso razumljeni, niti nikomur ni mar. Fuzbaloljubce bi morali pozvat, da jasno izrazijo nestrinjanje s takšnimi praksami ustoličevanja navijaških skupin (ker prav perfidno večinoma “modro” močijo). Z razlogi, ki bi jih zaboleli. Da so pri spravljanju nad šibkejšimi navadne pičke, ki sramotijo mačo ugled itd.

    In seveda je pri formiranju vseh vrst omizij ali literarnih večerov kasting in koncept izjemnega pomena. Ustvariš kvaliteten dogodek, za začetek posnameš in z nadprijaznim vsebinsko kvalitetnim pismom v predstavitev namena in razloga pošlješ na primer v ogled desnim strankam. Pošlješ še na Vest na vpogled in drugim medijem kot obvestilo o brezmejni zainteresiranosti homo skupnosti, da se sporazumevamo, sprejemamo in razumemo. Prijazna in prebrisana vabila razpošljete tudi raznim krojačem javnega mnenja, ki bi na to lahko sproducirali kakšen specifično zanimiv odziv????

    Razumem, da je nekomu od znotraj strašno mučno znova in znova trkat ob nezanimive osnovne probleme umevanja stvari, nadgradnje pa od nikoder. Ampak treba se je zavedat, da so večini ljudi kvalitetni odgovori in dileme na pojem naravnega, ki se dotika vseh, popolnoma tuji. Jih ne slišijo. Recimo … trenutek za Mitjo Blažiča o pojmu naravnega, je bil v TV Klubu izkoriščen slabo. Odgovor, da on ni iz umetne mase, je slab. Tudi serijski morilec ni iz umetne mase … pa kaj??? Odgovori na takšne stereotipne izzive bi morali bit kvalitetno formirani že vnaprej, za vsako priložnost, tudi če te zbudi nekdo sredi noči in ga zahteva takoj, šele potem se lahko pogovarjamo o nadgradnji. Očitno vendarle tudi med vami te osnovne brezvezarije niso ravno dobro razčiščene in zapakirane v argumente.

    Vse izpade freak show, kar formira simbolno zaprte krožke neke produkcije v sferi, ki kot odprta že obstaja. Ženske literature in podobnega sranja je končno vsaj relativno konec. FGLF izpade freak show, ker se filme na homo tematiko lahko vključuje in je celo zaželeno po povsem običajni praksi. V kolikor pa obstaja težnja, da se gleda in bere marsikaj na homo tematiko, da se izživlja, tudi če izdelek ni vreden pol pizde gnile vode, pa zadeva postane freak show. V najbolšem primeru pač pornič. Logično, da ti festivali ne pritegnejo veliko strejtov. Mi na pamet ne pade, da bi zapravila ure in ure za gledanje podpovprečnih izdelkov, da bom morda naletela celo na enega dobrega. Pa še plačam naj za to? Pri literaturi pa sploh … mislim … gejevska in lezbična literatura … Plis! Literature se tako ne presoja, sicer ni vredna omembe. Na enak način je bizarno, da bi imelo kakršno koli literarno delo zaradi tematike same in politikantskih razsežnosti kakršno koli prednost pred celostno obravnavo. Primer Čefurji raus na primer, s čimer so degradirali pojme vrednotenja literature na politikantski ravni, tokrat na plečih nič hudega slutečih čefurjev. Propaganda, aktivizem in nagrade na večplastni kakovostni ravni se ne bi smeli med seboj nažirat, smetit in vzpostavljat nove oblike diskriminacij. Na primer diskriminacija kakovosti v imenu komercialnih in politikantskih parol.

    Popolnoma razumem, kar si opisala na primeru prizora, ko se lezbijka dotakne mednožja druge lezbijke in razumem, da ne gre samo za to. Toliko bolj z lahkoto razumem, ker je prepričljivo prikazan erotični odnos redkost tudi sicer. Kot heteroseksualka sem bila na primer fascinirana nad prizorom masturbacije v Mullholand drive (kot tudi sicer nad vrhunskim filmom v celoti), čeprav je šlo za lezbična čustva. Tudi ostali prizori med lezbijko in biseksualko oziroma lezbično “izdajalko” po koristoljubnih in sadističnih vzgibih, so bili odlično zelo čutno prepričljivo lansirani. Enako je lahko med geji. Pač dobro ali pa zaenkurc narejeno. Sama diskriminacija na količino možnosti ogledov erotike pa se ne dotika samo homoseksualcev, ampak tudi vseh ras, ki niso pač bele. V pornoindustriji pa je rasna diskriminacija hujša od homoseksualne, ki je vsaj za aspekta procentualne zasedenosti populacije ni. Nasploh je pa dvomljiv pornodiskurz, kadar govorimo o homoseksualnih tematikah. Homoseksualci razen seksualne in diskriminacijske teme pač nimajo posebnih tem. Temu v svrho je razumljivo produciranje posebnih revij. Za literaturo in filme pa ne, razen s stigmo pornodiskurza. Kar pomeni, da je tudi slab film o nakupu copat užitek gledat, da le nastopa homoseksualec, ki se med čakanjem v vrsti za copate strastno poljubi z ljubimcem. Meni na primer niti slučajno ni večji užitek gledat slab film o nakupu copat, pri čemer strejt poljubi ljubico, v primerjavi z odličnim filmov o geju, ki gre kupit copate in se mu vmes zgodi svašta sporočilno zanimivega in prepričljivega. Porno diskurz pač vzpostavi temelj za sporočilno konotacijo freak showa. Seveda pa nihče ne trdi, da tega ne smete imet, kot si zapisala. Seveda imate lahko. Kar pa ne pomeni, da učinek tega veselja ne ostane na reku “vsako tele ‘ma svoje vesele” in nič več od tega. Z drugimi besedami, raje bi si populila nohte, kot da bi napisala roman in ga objavila pri založbi, ki izdaja žensko literaturo. Čeprav je dejstvo, da so ženske avtorice pri dostopanju in pozornosti pri nadaljnjih možnih obravnavah, kaj šele nagrajevanjih, glede na domnevno enakopravnost naravnost ogabno neupravičeno diskriminirane. Procentualno tudi v primerjavi s homoseksualci in “čefurji”!

    Kar se parade ponosa tiče, ti lahko odgovorim samo bolj osebno. Če bi vedela, da so strejti zaradi posebne konotacije združevanja dobrodošli, bi se parade s stisnjenimi zobmi udeležila v svrho višjih ciljev. Sicer se pa množičnih shodov, kamor se pride preveč raje, ki tudi pojma o pojmu nima, napijat in brezmejno uživat v opojnih občutkih množičnega drhaljenja v imenu česar koli že (pozdrav poletju, ljubezni ali pa gospodu Hitlerju … važen je filing), izogibam v širokem loku. Očitno gojim celo tako močan odpor do teh opojnih občutkov, da se mi zlahka zgodi, če se znajdem v gužvi, da koga pofreskam s slabo prebavljenim kosilom ali pa padem v nezavest, če se ne morem izvit iz masovne norišnice takoj in prec, ko mi zleze čez glavo. Skratka, z velikim veseljem se udeležujem manj množičnih prireditev, predstav ali okroglih miz, revolucij in demonstracij pa samo po nujni potrebi. Še v diskoteke sem celo svojo mladost, ker sem pač rada žurirala, hodila po tretji uri, ko se je že malo spucal teren od tistih, ki ga slabo nesejo, pa se neznosno radi predvsem drenjajo … hehe …

    Odgovori

44. @Vanja:

    Ja, pisal je o tem, kako ne verjame, da izjave Novakove kakor koli vplivajo na spodbujanje nasilja do homoseksualcev in še popametoval o Pač demokraciji in sprejemanju različnih mnenj … hehe … Za blodnje pa se je hotel očitno odkupit z žrtvovanjem talca – chefa, češ, a vidite, saj znam bit tudi zelo v detajlih kritičen do krojačev javnega mnenja … Smeha polna skleda. Sicer pa cenim njegovo pokončnost, da je stisnil zobe in dosledno cenzuriral tudi tvoj pohvalen komentar … hahaha … S tem si je naredil uslogu, da mu ni treba objavit tudi morebiten popravek, ki bi ga spravil v slabo voljo.

    @nurudin:

    Obstaja možnost, da imata istospolna starša negativen vpliv na otroka. Kot obstaja možnost, da ima določen negativen vpliv na otroka copatarski foter in dominantno posesivna mati. Ali pa odsoten oče, ki obstaja kot občasno prikazovano truplo v dnevni sobi in čustveno povampirjena mati. Ali pa grob mačističen foter in potolčena mati s pomanjkanjem dostojanstva in samozavesti.

    Vse sorte je. Vse sorte, zaradi česar bi lahko v imenu popolnosti minimalno vsakemu drugemu človeku odvzeli pravico do starševanja. Minimalno pri vsakem petem pa bi bilo to celo res nadvse priporočljiv predlog za nov zakon. Zaradi tega, ker je enakost spolov pri erotičnem razmerju bolj očitno odstopanje od uravnotežanja dveh različnih spolnih principov, niti slučajno ne pomeni, da je po stopnji in nivoju možnega slabega vpliva, najbolj pomembno in omembe vredno odstopanje.

    Dvomim, da ta prvinski gnus kaj posebej obstaja v človekovi naravi, ni posebej zaznan niti med živalmi, poleg vsega pa mislim, da je tudi v tem zapisu o naravnem jasno, da se na te fore naravnega in prvinskega kot argument sam po sebi pri človeku poserjem. Zanimivo, da se zdi večini moškim gnusen odnos med moškima, med ženskama pač ne. Rahlo bolj jih moti, če vedo, da gre za dve lezbijki. Seks med dvema hetero bejbama je pa celo neznosno rajca vreden. In še bolj zanimivo, da tudi večina žensk dojema seks med ženskama za prej lepo kot gnusno, med moškima pa enako kot moški, pač gnusno … hehe … Se zdi analen seks med strejti večini gnusen enako kot pri homičih??? In zakaj ne?

    Nič prvinskega ne vidim v tem. Več prvinskega vidim v dejstvu, da eni rasi ni tako rajcih pomislek na seks s pripadnikom druge rase. Spet pa ne vidim razloga za gnus. Če že razpravljamo o prvinskostih.

    Sicer pa bom na obe temi verjetno objavila poseben zapis. Tako o starševanju in vzorcih kot o fukognusih. Hvala za inspiracijo.

    @Anton:

    Demokracija in svoboda izražanja mnenj še ne pomeni, da je povsem enakovredno sprejeta vsaka neumnost, ker je pač od nekoga mnenje!! Trditev, da je homoseksualnost napaka narave, je samo po sebi izraz nestrpnosti in stigmatizacija nekoga, ki ti pač ne godi. Takšno trditev je treba soočit med argumenti. Sicer lahko jaz rečem tudi, da v Antonovi glavi raste goba iz vesolja in imam pač tako mnenje. Če bi kaj pisnil, bi ti razložila, da živimo v demokraciji, kjer ima lahko vsak pač svoje mnenje in ga bobna po mili volji in vsi moramo enakovredno sprejemat vse idiotizme, kolikor jih komu trešči v bučo. Demokracija pač ne pomeni, da kot družba ne smemo o kvaliteti in resničnosti mnenj presojat in se na slabe ali celo napačne argumente vzdržat replike!!!

    Meni se lahko izjemno gravža pomislek na praktično izvajanje fuka z Antonom!!! Pa verjetno ne bi bil najbolj vesel, če bi tako izjavo bobnala po celi Sloveniji, četudi bi bila morda iskrena. Verjetno bi se ti zdelo, da izkazujem posebno sovražnost do tebe.

    Sicer pa ja … meje in pristopi so zelo pomembni, sicer se lahko doseže celo povečanje stopnje nasprotnega učinka. To se pa strinjam.

    Odgovori

45. @vanja: sam se ne vidim takega, kot me je označil. no, tale možakar ni bil feminilien pederček, ampak je bil precej zajeten. in ko mi je stisnil roko, sem občutil vso njegovo moč. no, ima pa prednost, da ga ne more kak strejt kar tako na gobec, če ga peca. hehe.
    thelme in louise ne razumem. mi je pa padlo na pamet nekaj. skandinavija ima kakor vem močno sceno v ekstremnem metalu. to se mi nekako ne sklada z mojimi predstavami o porihtani sociali, premožni družbi … na prvo žogo. mogoče ti je tudi znan primer tipa iz banda burzum (mislim, da je one man band), ki je tudi nekoga ubil, naj bi (ne vem točno, kako je s tem) pa požigal tudi cerkve ali cerkev in gorenje sam fotografiral. norvežan, mislim. pa neke bitke med finskimi in norveškimi metalci. čeprav … ali niso norvežani tisti, ki odirajo tjuljne? na ferskih otokih imajo festivale zverinskega klanja kitov in delfinov. no, slednji mogoče se tudi ne prištevajo med skandinavce. skrenil sem s teme.

    @simona rebolj: poserješ se, da, niti nisem upal kaj argumentirati s tem prvinskim. samo napisal sem.
    to o raznih slabih vplivih na otroka v različnih družinah, si prepričljivo napisala.
    glede variacij v gnusu, bi ti pa lahko kdo odgovoril, jah pač tako je. hehe. mogoče gre za to, da je žensko telo objektivno lepše. moški so recimo dostikrat kosmati in te fore. enkrat mi je znanec rekel, da si ne predstavlja, zakaj bi katerakoli ženska hotela fukati z moškim, ker je moško telo tako grdo ali kako ga je opisal. potem gre pa tu še za analni seks. ženske pač ne kakajo, a ne. to je stvar moških.
    sicer pa, kaj je bolj gnusno; drek ali menstrualna kri. zakon, pokvarjen prick sem. ni za kaj.

    Odgovori

46. @nurudin:

    Ja v določenih kontekstih se poserjem na sklicevanje na naravno, ki kot tako niti ni opredeljeno in že sam pojem nenaravno dvomljiv v poanti obstoja sploh … Da je človek umetnik, za razliko od živali, torej ima sposobnost ustvarjanja, je duhovno bitje, je tudi njemu naravno. Sicer ravno na gnusu lahko precej kvalitetno razmišljamo o animalnem, prvinskem in človeškem.

    Pri vplivih na otroka lahko govorimo o možnih vplivih, ker značaj je zapleten pojem in kar lahko zelo negativno vpliva na nekoga, lahko drugega krepi.

    Gnus bi lahko bilo oddaljevanje od prvinskega, torej tisto, kar med drugim dela človeka bolj človeškega. Pri tem je seks sam po sebi gnusno dejanje. Vezano na soočenja z izločki drugega (slina, švic, rovarjenje s kurcem, pičko, terirorij bolj ali manj gnusnih izločkov …). Premagovanje gnusa in očiščevanje sledi po izločkih je erotična ekskluziva med dvema, ki ju opijanja privlak. Večjo odpornost do gnusa (od odsotnosti higiene do veljega razpona tolerance pri izbiri partnerjev v smislu številčnosti in manj izborne presoje) bi lahko dosodili bolj prvinsko nagnjenim ljudem in jih stigmatizirali, da so premalo počlovečeni. Zato tudi

    Žensko telo ni objektivno lepše. Stari Grki bi ti frapirano nasprotovali … haha … Žensko telo je kulturno in socialno pogojeno lepše in ne samo to, tudi variacije lepega ženskega telesa. Debelo ali duho. Včasih je in ponekod še danes debelost simbolizirala bogastvo … debel je, kdor si lahko privošči obilnih obrokov, zato je bila debeluška simbolj ženske lepote. Danes je obratno. Debelost prej simbol revščine, nezdrave prehrane in nezmožnost, da bi si privoščil razne shujševalne kure. Lepa velja suha ženska. Joške ostajajo velike, na infantilni primarni simboliki.

    Tudi ženske so lahko presenetljivo kosmate, ampak se brijejo. Prenekatera latinolepotica bi izpadla precej manj lepa po naših kulturnih vzorcih, če ne bi imela dostopa do britvice. Zelo hitro bi imela zelo kosmate noge, brčice, morda kakšno temno dlačico več celo med joški, da ne omenjam šavja pod pazduho … malo na boljšem za standarde bi bile večina Skandinavk, ta blondnih, manj kosmatih že po naravi. Tudi vedno več moških se brije, če se jim zdi, da so prekosmati na nepopularnih mestih. Moški, ki so postali stigmatizirani kot metroseksualci na primer, so ponavadi večinoma pobriti. Ja, ženske ne kakajo, ker gnus prihranijo moškim, moški pa precej manj spravljajo v polje intime svoje fekalije. To izvira iz dejstvam, da so bile ženske zgodovinsko primorane prenašat več svobodnega obnašanja s strani moških. Danes so malo potrti, ker vedno več žensk pričakuje, da tudi iz njihove riti ne bo prihajali prdci in opozarjanja, da so se ravnokar usrali.

    Drek bolj smrdi od menstrualne krvi. Razen če vonj po krvi nekoga specifično bolj meče iz tira kot drek. Definitivno pa pička lažje in prej smrdi kot kurac. Kurac je v osnovi bolj higieničen organ od pičke, ki že zaradi svoje notranje strukture, kjer je bolj toplo, pa zlahka spolzko ali uscano in prešvicano tudi (po možnosti že zabetonirano s kilo dlak, po katerih lahko ženska ščije in spušča druge mokrote) hitreje in lažje oddaja prvinski smrdljiv vonj. Kar je po prvinskem živalskem principu tudi logično, saj vonj po pički privablja samce, opozarja na plodnost ali neplodnost. Vendar se človek od prvinskosti oddaljuje, da bi živel bolj udobno in lepše kot žival. Redna higiena in razne dišave so lastne človeku, ki se z razumom bojuje proti gnusu.

    Odgovori

47. na gnusu sem tudi jaz včasih premišljeval o animalnem, prvinskem. zdaj se mi zdi, da je moj sistem premišljevanja kaj lahko bil površen, posplošujoč, nemočen priti do dna in tudi mogoče popolnoma napačen.

    kar je kulturno pogojeno lepše, bi rekel, da je objektivno lepše. /tule sem izbrisal primero z rocknroll bandom, ker bi pa že šlo za najedanje. sem tudi napisal, da se zdim sam sebi beden/. ampak vzemimo, da velja žensko telo za lepše dandanes. torej? gnus še vedno lahko izhaja iz tega kar sem napisal. tudi ženske so lahko kosmate, ampak se brijejo. tale z dlakami med joškami je presunljiva. oh, man. torej niso kosmate? in moja teorija o gnusu še vedno lahko zdrži. osnovna higiena se mi zdi, če se moški brije na nepopularnih mestih (se pravi nad kurcem, po testisih ter pod levo in desno pazduho, no slednje je vseeno manj splošno sprejeto). ostaja pa še vse ostalo. in mislim, da v splošni zavesti moški ostaja kosmatejše bitje, kljub beckhamu in ronaldu. tudi tu moja teorija lahko zdrži.

    drek resda bolj smrdi, razen, če koga vonj po krvi specifično bolj meče iz tira kot drek. ampak prizor odtekanja je pa vseeno precej neprijeten nasploh, po mojem. človek se oddaljuje, ampak na miselni ravni vseeno še lahko ostaja misel na drek in menstrualni krvi.

    imam pa še eno vprašanje. glede strukture pičke. enkrat sem se zapletel namreč v eno reč, se ne spomnim več dobro kako. gre za to, od kod ženska ščije. jaz mislim, da gre za posebno odprtino, ločeno od vaginalne odprtine, z ženske strani pa sem dobil odgovor, da gre za za eno samo odprtino, torej da gre kurac v isto odprtino iz katere gre scanje.

    aha, pa ko sem prej pisal o pojavu ekstremnega metala v skandinaviji … sem se spomnil še enega videospota, ki bi ti znal biti všeč. zelo.

    http://www.youtube.com/watch?v=xV8LpUEdpBI

    Odgovori

48. @Mis Simon_ett; pr’ mej, da občutiš deviacijo pa nisi iz tega testa_sploh.

    Nujno ampak res, moraš postati mama, ker ti to, v končni analizi, to, najbolj pristoji!

    Ta Mojzesov pristop, te razkrin_kava! 😐

    Odgovori

49. Simona, moj komentar nima veze z napisanim (čeprav prebrala in večkrat zaploskala), ampak me je popadel rahel krohot, ko sem prebrala tvoj zadnji komentar Nurudinu. Jebenti, dvakrat se ti je zapisalo “simbolj”. 😉

    Odgovori

50. maaaaaaaamicaaaa, je kakor zaaaaaaaaarja, zjutraj seeee smehljaaaaa.

    Odgovori

51. @nurudin:

    Ja, je možno tako aspektirat, da kar je kulturno lepše, je objektivno lepše, se strinjam. Pa vendar se s tem aspektom ne strinjam v smislu objektivnejše analize, ker se tudi sicer ne strinjam recimo s trditvami, da kar družba dojema za normalno početje, je pač normalno … hehe … če vkomponiramo še pojme, kaj je prepoznano za zdravo ali nezdravo, koristno ali škodljivo, produktivno ali uničevalno. Torej nalogo človeka, tisto, kar ga kot žival razuma vodi naprej, v napredek, nazadovanja, spoznanja in zmote. In ja, moški še vedno ostaja bolj kosmato bitje. Drži. V sislu primerjave definitivno teorija drži in bo verjetno vedno držala na več ravneh zaradi primarne razlike med žensko in moškim.

    Ojej!!! Določenim puncam bi morali v šoli očitno nujno priporočit seanso z ogledalcem, ki bi ga na stranšču nastavile pred lulo in opazovale, od kod curek in potem še igrico s simulacijo lulčka (vibrator, banana … po želji). Verjetno ga že po občutku ne bi poskušale tlačit v isto rupo. Vsaj upam, da ne … hehe …

    @štulič:

    Kar koli ali kdor koli me že lahko razkrinkava, pa naj bo Mojzi, ti po eni plati z lahkoto pritrdim, da imaš tudi zelo prav. Ironija res ne počiva. Tako da se pred tvojo “provokacijo” ne bi blamirala s kakšnim uporom, ampak se raje kar predam, da ne bi pomotoma povedala o sebi in s tem povezanimi notranjimi obračuni še kaj preveč …. hehe …

    @Nataša:

    Najlepša hvala za opozorilo. Mene že dolgo ne zabava več, ampak samo še tulim jebemti, ker je nepopravljivo. Vsaj v komentarjih, ki jih pišem brzinsko in ne pregledujem, se bo sigurno še zgodilo. Zapise si pa lektoriram. Besedo simbol uporabljam veliko in dogaja se že od srednje šole, pri tipkanju. Verjetno zaradi avtomatistične podzavestne asociacije na bolj, pa še na rebolj. Malo manj jasno mi je, zakaj se mi prav tako od nekdaj zapisuje namesto gozd – gost, pa nikoli nisem mislila, da se zapiše na kao što govoriš vižo. Verjetno spet podzavestni preskok na obstoječ res tako zapisan samostalnik. Potem je tu še beseda kvečjemu, ki jo na hitro zlahka zapišem kvečjem. Ampak ta hudič mi je jasen, ker gre za podoben miselni princip kot uporaba pogovorne verzije glagolov, kjer režem nasilni izumetničen zven i-ja v končnici. Jebi ga. Tako da … plis … še kdaj … hehe …

    Odgovori

52. Eh! 🙄 zdej si pa bralčevstvo ganila in vse ti je oproščeno!? 😈

    Odgovori

53. @štuliču:

    Me veseli, če je namen uspel. Sej veš … če ne gre zgrda, je treba pa zlepa probat.

    Odgovori

54. Takole pišeš Simona:
    /… Obstaja možnost, da imata istospolna starša negativen vpliv na otroka. Kot obstaja možnost, da ima določen negativen vpliv na otroka copatarski foter in dominantno posesivna mati. …/

    Priznam, nisem vsega ostalega pozorno razčlenjeval, pa vendar!!
    Se je kdaj kje postavilo vprašanje pravice istospolnih staršev do lastnih otrok? Če jih “rodita” imata do njih popolnoma enako pravico, kot “hetero”.
    S posvojitvami pa je nekako takole: Kot bi se hoteli na tečaju naučiti plavanja, vendar nočemo v vodo. Je učitelj diskriminatoren, če posveča pozornost samo tistim, ki so ob njem v vodi? Čeprav nekateri ne kažejo nobenih sposobnosti da bi se obdržali na površju.
    Bin je še vedno bin!

    Odgovori

55. @bin:

    Saj homoseksualni pari, ki imajo svoje potomce od prej in jim nihče ne more preprečit, da jih ne bi vzgajali v skupnem gospodinjstvu z istospolnim partnerjem, itak obstajajo. Vendar pa kot družina očitno nimajo enakih pravic, če ni pravice do poroke, a ne?!!!

    Te primerjave z učiteljem plavanja pa preprosto ne razumem. Ne razumem niti teze, da očitno obstajajo primerki otrok, ki ne kažejo sposobnosti, da bi se lahko naučili plavat, torej obdržali na površju. Imaš v mislih invalide?

    Odgovori

56. lepo 🙂

    Vendar obstaja eno virtualno vprašanje, ki mi ne da miru, kljub anonimi in kar je ostalega doda_janja!

    Kaj dela žensko kvoto, dilju, da jim jin&jang ni etabliran? Hajd’ homosex, kaj je tisto, da smo rajše sami al’ pa same_jši?

    Pa tko si vsi želimo; Orto_ke? 😕

    http://www.youtube.com/watch?v=CdfZGS451Tw

    Odgovori

57. @štulič:

    Kar se kvot tiče, gre za to, da določeni zakoni, črka na papirju v imenu enakopravnosti, pač še ne pomeni enako hitre mentalitetne spremembe, ki bi dajala optimalne rezultate v praksi. Vključno z mreženjem v socialni sferi, prioritetah v presoji in seveda ne smemo pozabit na faktor zamere, ki dela svoje. Ženska s staro zamero, moški ogroženo pri sprijaznjevanju z novimi pravili igre. Jin/jang ni etabliran in ni etabliran tudi znotraj jin ali jang posameznika.

    Potem imamo porast osamelcev. Ja, tudi porast homoseksualnosti morda … hehe …

    Vpliva tudi na željo po otrokih, ja. Ne gre pa ignorirat dejstva, da si vsi otrok pač res ne želijo (četudi si mislijo, da si jih morajo želet, ker naj bi bilo to normalno), in da kot za vse stvari na svetu pač niso vsi nadarjeni za starševanje. Morda je ta nuja obstoja vrste paradoksalno še največji luksuz med luksuzi, kar se tiče preverjanja nadarjenosti za nekaj in s tem povezanih bisernih redkosti.

    Odgovori

58. Vroče upam, Simona, da s svojim komentarjem ne bom vzbudil frustracij pri nedoraslih odraslih osebkih. Zelo “poučno” bom namreč zapisal svoj pogled.

    Poroka med istospolnimi partnerji in “učitelj plavanja” imata namreč veliko skupnega. Istospolni partnerji so v tisti zgodbi ljudje, ki bi radi imeli otroke, vendar ne želijo “zagaziti v vodo”. Učitelj pa je družba, njena kultura, zakoni, uzance, … V zvezi s posvojitvami sem primer navrgel. Zakaj bi bilo diskriminatorno dodeljevanje posvojencev samo tistim, ki so v želji po otroku naredili “korak v vodo”, le splavali niso?

    V tej naši družbi je “institut poroke” tisto, kar novonastali “družini” zagotavlja več varnosti. Socialne, materialne, …
    Družba ni “kar tako” tega uvedla – sprejela, temveč je vse skupaj plod tisočletnih izkušenj, zakona preživetja človeka. (Človek je družbeno bitje in kot posameznik že dolgo ni več sposoben preživeti na dolgi rok.)
    Nič nimam proti uveljavljanju nekaterih pravic, ki so danes dodeljene samo “poročenim”, kadar gre za pravice iz vsakdanjega življenja posameznika. Nikakor pa ne gredo vsem skupnostim vse pravice!
    Primer dedovanja. Že danes ima vsakdo pravico, da svoje imetje zapusti tistemu, ki ga je sam izbral. Samo neposredni potomci in/ali trenutni zakonec imajo “predkupno pravico”. Zakaj? Zato, da je s tem zagotovljena socialna varnost tistih, ki jih je član družbe, (kateremu je le-ta odobrila pravico do lastnine), prevzel v “solastništvo”. Istospolna partnerja imata po tej plati vso pravico do dedovanja. Posebno takrat, ko sta resnično istospolna, torej nimata svojih zakonitih potomcev – dedičev.

    Seveda! Težava je v davkih. Tak partner mora plačati državi davek, kot vsak drugi državljan, ki je z zapustnikom živel brez “poroke”. Temelj za oprostitev – zmanjšanje davkov na dediščino za neposredne potomce (in zakonca) vidim v tem, da mora imeti “mladi rod” po smrti starega realne možnosti za ekonomski obstoj na podedovanem imetju. Samo tako bo družba – država imela nove davkoplačevalce. (Zakonec kot dedič je samo vmesni člen med lastnikom in njegovim “zarodom”.)

    Zato Simona (in ostali) menim, da istospolni partnerji IMAJO pravico do legalizacije svoje zveze, vendar ne pravice do izenačenja z družino kot je skozi zgodovino nastala in sedaj “stoji” v naši kulturi. Koliko, katere pravice pripadajo takim skupnostim bi bilo potrebno posebej določiti. IN TAM SEVEDA, imajo istospolni pravico uveljavljati svoje poglede, interese, želje. Na demokratičen način, kot je sedaj v veljavi. 🙂

    Odgovori

59. @ bin, two words: b*** s***! 😉

    Odgovori

60. @bin:

    Ne, ne upaš vroče, kar si zapisal. Očitno ti je bilo dovolj jasno, da nameravaš zapisat nekaj ideološko precej labilnega in prav nič poučnega. Zato si se lotil na najbolj možen infantilen način uvoda, kjer že vnaprej pristopaš s poskusom samopoveličevanja in primitivnim zmerjanjem domnevnih nesomišljenikov. Tako vedno začnejo svoja umovanja frustrirani nedorasli osebki. Nefrustrirani dorasli osebki pa stavijo predvsem na argumente in jim takih vnaprejšnjih uvodov ni treba.

    Posvojence se dodeljuje parom, ki so vsebinsko sposobni ustreznega starševanja. Nikakor ne za zasluge pri neuspešnem fukanju. Sploh pa sistem posvojitev, ker očitno ne samo tisočletne, ampak dvotisočletne izkušnje in več, premalo pomagajo, da človek ne bi bil še vedno preveč in prevečinsko slaboumen, zarukan, sebičen in primitiven, milo rečeno še vedno ni pretočno kakovostno urejen. večina parov bi posvajala pa kvečjemu dojenčke.

    Vse, kar si pisal o pravnih vidikih, je povedano že milijonkrat. Zatakne se pri dveh načinih pogledov. Tehtanju in precenjevanju, kako je, in na podlagi tega ustvarjanje zaključkov, kako bi morali določeno zadevo temu obstoječemu prilagodit. Drugi pogled pa je ustvarjalen, pri čemer na podlagi preteklosti skušaš razumet, kam nekaj plove, se razvija, predvidevat boljše in slabše možnosti pri vključevanju in usmrjanju toka ter glede na te ugotovitve sprejemat odločitve. Če bi bili vsi konzervativci in padali na hrbet od vzhičenosti, kaj neki neverjetnega smo ustvarili, bi bili še vedno na nivoju pred tisoč leti, da ne rečem pred štetjem sploh.

    Zagotovo se bo v bodočnosti morala tudi logika dela, pokojninske blagajne in obdavčevanja radikalno spremenit. Pa ne samo zaradi homoseksualcev, ampak tudi zato, ker potomcev skoraj ne bo več. Prej po kakšen homoseksualec za silo zaplaval, kot se heteroseksualec z veseljem plodil. A vemo, zakaj se to dogaja? Upam, da ni treba posebej razlagat. Meje na perfiden način padajo. Ali bodo padle tudi preko bankrotov določenih držav, bomo videli.

    Nobenih posebnih pogledov s strani homoseksualcev ni. Ker fukajo z istim spolom, prav gotovo nimajo kakšnih specifičnih pogledov, ki bi družbo brezmejno fascinirala ali ji škodila. Niti posebnih od hetero drugačnih interesov in želja ni. Ne napihuj. Družina se je v svoji funkciji preobražala, tako kot naj bi človek sčasom, če se uči, postajal pametnejši, nikakor pa ni nujno. Lahko sotane zaostal!!! Tisočletje. Če bi obveljalo vreščanje iz začetka prejnjega stoletja, naj družina stoji takšna, kot je skozi zgodovino nastala (kot zdaj pravljičariš ti na drugem primeru), bi še vedno vladal kurčev primitiven patriarhat in jaz bi zdajle enmu kosmatmu bebcu popolnoma eksistenčno zasužnjena umivala noge in za hrbtom bi mi morda vreščali štirje lačni otročiči, kolikor jih je pač boh djal. Tako pa klepetkam z binom in se pričkam o pravicah homoseksualcev, da lahko ustvarijo popolnoma enakopravno in s tem tudi enakovredno družino! Zakaj pa ne bi bila enakovredna! Ah, ja … se že spomnim. Ker je treba imet nekoga enakovrednega, da bi se sam počutil večji, kot si. Majhen. Saj se še spomnimo pankrtov! To je bila nagravžna zmerljivka za otroke, ki so bili vzgajani brez očeta. Torej kazen za samske matere. Fuj! In še danes razni crnkoviči vreščijo, da to pač ni enakovredna družina. Komu na ljubo?

    Ma sanja se vam ne o demokraciji. Preveč otročji in frustrirani verjetno.

    Odgovori

61. Pod težo argumentov ki si jih v tem zadnjem komentarju izvedla, bom ponižno pokleknil in prosil odpuščanja.

    Odgovori

62. @bin:

    Me veseli, da si duhovit. Že to je vredno odpuščanja.

    Odgovori

63. Jaz sem proti pedrom. To je samo modna muha. In proti ciganom, ker me se noben ni pozitivno preseneto. Ne podpirajte teh dveh omenjenih problemov, prosim, Slovenci hlapcevski.

    Odgovori

64. @dr. h.c. Peter Legiša
    Strog si do sebe s tole omejitvijo. Če boš namreč kdaj podlegel kakšni modni muhi ali pa ne boš dosegal dnevnih kvot pozitivnih presenečenj, se ti lahko kaj kmalu zgodi, da se ne boš več mogel pogledati v ogledalo, ne da bi te obhajala najmanj slabost. Ti pa že moraš biti superheroj: mož jeklenih nazorov in za povrh še permanentni Božiček. Ah…

    Odgovori

65. Mi zna kdo razložiti, zakaj vraga bi se homoseksulno usmerjene pripadnike vrste homosapiens obravnavalo enako, kakor heterseksualno usmerjene pripadnike iste vrste?

    Meni se zdi to nekako tako, kakor da bi motoristična srenja zahtevala, da mora bizi ZVCP enak za voznike motornih koles in za voznike avtobusov, seveda pa tudi za voznike avtomobilov. Me prav zanima, na koliko odobravanja bi naletelo potem vse skupaj v praksi, ko bi si vozniki avtekov na parkiriščih nadevali čelade. Še bolj banalno pa bi bilo pripenjanje z varnostnim pasom na motocikel. Vsi različni, vsi enakopravni…

    Kaj pa so homoseksualno usmerjeni dejansko pripravljeni storiti, da uveljavijo svoj prav? Parada ponosa? Če je to vse kar zmorejo, potem se jim še dobro godi. Kje pa je osebni ponos? Kje je življenjska sla, kje je strast do življenja samega takšnega kot je? Ko bo gej prikorakal v službo in pozdravil sodelavce, naato pa jim s ponosom povedal, kako sta včeraj s svojim istospolno usmerjenim partnerjem pobirala pridelek z vrta, ki sta se ga lotila spomladi in kako jima je uspelo korenje in da je paradižnik malo “rjast”, ampak jima je teknil, ker je to njun prvi skupni paradajz… Potem bodo šele ustvarjeni pogoji, da se družba zave, da je spolna usmerjenost le ena izmed značilnosti teh ljudi.

    Moje osebno mnenje je, da vsa ta zgodba o kvazi zapostavljenosti homoseksualcev bolj služi ustvarjanju nekega kolektivnega občutka krivde, kakor čemu drugemu. Tudi sam izhajam iz “stigmatizirane”, “marginalne” skupine imenovane “čefurji”. Večina “mojih sonarodnjakov” podobno javka o neki “zapostavljenosti”… Pa vendar taista večina tako malo naredi, da bi se vključila v družbene tokove. Večinoma čakajo, da se zgodi – dvomim, da točno vedo kaj. Verjetno na prihod “mesije”.

    Menim, da si vsaka manjšina zasluži obstoj. Ravno zaradi “argumenta naravnega”. Kajti verjamem, da je homoseksualno usmerjen človek navdahnjen od boga ravno toliko, kolikor heteroseksualen in verjamem, da mu je stvarstvo namenilo možnost samouresničenja enako kakor heteroseksualnemu in verjamem, da oba svobodno voljo usmerjata svobodno in verjamem, da se obema dogaja natanko tisto, v kar usmerjajo voljo. In če sta drugačna v spolni usmerjenosti, je to razlika, ki jo je potrebno upoštevati. Vendar z “obeh” zornih kotovi.

    Imejte se radi in ostanite mladi.
    P.J.

    Odgovori

66. PikiJapok, sej če bi morda prebral zgornje komentarje (toliko časa bi se vsaj lahko vzel, če že misliš nekaj pametnega spisati), potem bi morda dobil odgovor na svoje vprašanje. 😉

    Odgovori

67. Ne vem če sem danes prav razpoložen za kaj pametnega napisat. Temu primerno pametujem. 😉

    Odgovori

68. @Pikijapok:

    Ker avto vozniki pač ne želijo čelad in bi jih ta pri vožnji celo ovirala in motoristi ne želijo varnostnih pasov, pač ni problema. V kolikor pa bi ugotovili, da to ni slaba ideja, ampak celo koristna, bi bilo odvzemanje te pravice zaradi določenih kapric večine milo rečeno nedemokratično.

    Parada ponosa sicer ni vse, kar počnejo, je pa, zanimivo, mnogo več, kot so sposobni sproducirat razočarani državljani, družine, nad svojim izkoriščanim socialnim statusom. Čakam na to parado ponosa, gledam pa samo razne Semoliče in Rebolje, kako utrjujejo svojo sindikalno kariero. Aja, pa melanholični zborček kakšnih posameznih murašev vsake tolk cajta. Očitno parado ponosa sploh ni tako simpl zorganizirat in speljat.

    To, kako geji premalo ponosno stopajo v družbo in razkazujejo svoje partnersko življenje pač ni tako enostavno, da bi očitali samo njim. V večjem delu kulturniške sfere so na primer sprejemani in teh problemov ni, po mojih opažanjih, temu primerno se tudi oni bolj sproščeno vedejo (pa še vseeno ne povsem). Sicer sem pa osebno opazovala celo zadrego znanke, ki se je pač dobivala s fantom, ki ni bil všečen njeni familiji. Nekoč so imeli enake probleme zaljubljenci, ki kot pari familiarno in družbeno niso bili odobravani. Tako se počutijo danes homoseksualci. Ni enostavno zakorakat v službo in bit tako pogumen, če nad tabo visi vprašanje, ali boš zaradi tega službo izgubil, je ne dobil, če se bo vedelo, da si gej ali bil žrtev mobinga. Ni enostavno, če te kot mladega homiča, starši vržejo čez prag, ker so izvedeli za nezaslišanost in pristaneš na cesti brez vsega. Seveda tudi jaz osebno pozdravljam pogumneže, vendar pa zlahka razumem in ne obsojam tistih, ki si tega poguma ne upajo privoščit. Raje kritiziram tiste, ki povzročajo ta strah.

    Ja, ustvarja občutek kolektivne krivde, saj kolektivna krivda tudi je!!! Kar se tiče primerjave s čefurji, od koder izhajaš sam in tudi kritično pogledaš na čefursko plat medalje, se strinjam. Osebno sem imela s čefurji, ki so podobno z vseh plati znali pogledat na zadeve, najbolj plodne debate. Čefurji pač enako lahko izrazijo svojo željo po pravici. Izbrisani na primer so jo in prav je tako. In seveda je prav, da se pogleda z več zornih kotov in debatira o točno tistih stvareh, ki bi bile po mnenju ene ali druge strani debate vredne odkrite korektne razprave v smeri sporazuma. To sem konec koncev storila tudi v svojem zapisu. Nisem pa naklonjena govorjenju kar počez, ker ne vidim koristi od tega za nikogar.

    Odgovori

69. Hja. Meni se pri vsej debati dozdeva zgolj to, da se poskuša z manifestacijo obličnosti prisvojiti že tako neodtujivo pravico. Debata poteka namreč na precej tehničnem nivoju, pri čemer se zelo malo govori o vsebini (substanci) problema.

    Če grem na konkretno raven… Se za trenutek ustavimo pri substanci poroke. Substanca izvira iz “dati roko”, oz. v današnjem jeziku precej bližjemu izrazu “porok – poroštvo”. Če se obrnem k izviru, je izraz še bolj samoobrazložljiv: “matrimoniij”. Z obličnostjo akta se torej ustvarijo reprezentativni pogoji aktivne drže poroka, ki se z obličnim aktom zaveže k skrbi za drugega partnerja (praviloma obveza moškega do ženske), saj bo slednja, da bi lahko donosila (potomce) potrebovala povečano aktivnost drugega partnerja na področju eksistence. Poroka (matrimonij) je torej vsebinsko gledano zagotovilo materi, da zaradi biološke vloge “matere” ne bo eksistencialno prikrajšana.

    V primeru homoseksualne zveze vsebinsko institut poroke nima smisla. Odsotnost aktivne vsebine se poskuša kompenzirati sicer s pasivno držo (zagovarjanja do imeti pravico do), pri čemer te pravice ni mogoče udejaniti (aktivno participirati in konzumirati). Pri tem naletimo na družbeni koncept “sem, kar imam” pri čemer je posest neke pravice v oblični, opredmeteni obliki poročnega lista substitut vsebine, ki pa v statični obliki ne izpolnjuje poslanstva.

    Za razliko obstaja aktivna bivanjskost homoseksualno usmerjene osebe, ki nedvomno je. (Spolno) Vzburjenje je tako neizpodbitna resnica, ki se izraža fluidno (dinamično, periodično) in se je ne da prisvojiti in je kot tako neodtujivo. Homoseksualec je torej upravičen v izražanju in doživljanju homoseksualne izkušnje, pri čemer pa sama seksualnost ne narekuje pravice do poroke (matrimonija), saj v vsebinskem smislu ta seksualnost ne zagotavlja pretočnosti (večnosti, prerojenja, reinkarnacije, poimenujte, kakor hočete).

    Na ta način zagovarjam pravico homoseksualcev do polnovredne aktivne participacije v družbi in odobravam registracijo (homoseksualne) skupnosti na formalni ravni, kar definitivno je akt obličnosti, ki homoseksualnost kot takšno priznava kot pojav.

    Naslednja zadeva, ki sem jo zasledil je pravica do posvojitve. Priznati moram, da se mi ob besedi posvojitev obrača želodec. Najprej na poudarim, da sem nadvse nagnjen k popolni odpravi “posvojitve”, ki je zame izrojena in sprevržena oblika prikritega sužnjelastništva (po-SVOJ-itev).

    Nadalje naj se obregnem ob institute, ki so vsebinsko primernejši in homoseksualcem tudi bližje (oz. popolnoma ustrezajo). Ni potrebno daleč, da se spomnimo “botrovanja” (boter – tisti, ki prispeva; kum – tisti, ki namenja milost; padrino – tisti, ki skrbi (za) in je vzgled). Ob rimokatoliškem botrovanju obstaja še kar nekaj podobnih inštitutov, ki omogočajo aktivno vlogo pri vzgoji in skrbi za otroka.

    Namesto za prisvajanje otroka torej predlagam, naj se homoseksualni pari raje potegujejo za pravico do aktivnosti v vzgoji otrok, kajti popolnoma vseeno je, komu otrok “pripada” – v vsakem primeru je to zanj uničujoče, pa najsi pripada homoseksualnemu, ali heteroseksualnemu staršu.

    Pravica do dedovanja je še ena izmed posestnih pravic, ki spadajo v ta manifest pravice imeti homoseksualcev. Odpoved pravici stvarjenja (ustvarjanja novega bitja) pomeni tudi odpoved pravici dedovanja na simbolni ravni. Vsekakor, danes družba, naravnana na posestvovanje bolj kakor na bivanjskost pozna več institutov prenosa lastnine (med drugim tudi oporoko, ki v primeru homoseksualne zveze izključuje druge dediče že v samem bistvu).

    Pri vsej zadevi torej smrdi do neba, da se homoseksualci v resnici ne participirajo na ravni bivanjskega, tmveč zgolj na ravni posestvovanja. Seveda tukaj naletijo na odpor, saj želijo priposestvovati nekaj, kar posedujejo heteroseksualci in v kolektivni zavesti je zakoreninjen vzorec, da menjava posesti pomeni da (tudi) nekaj izgubimo (nam je odtujeno). V tem primeru gre za nekatere (bolj ali manj upravičene, roko na srce) ekskluzivne pravice heteroseksualno usmerjenih, pri čemer ne gre za strah pred izgubo pravic (te bodo vsekakor obdržali), pač pa za izgubo ekskluzive.

    Če se je dotična ministrica torej sklicevala na “naravni princip” bi ji svetoval, da naj si za začetek razjasni osnovni princip – princip rasti. Pri tem principu gre za prehajanje energije iz ene forme v drugo, kar se manifestira v rasti, enregija pa se pri tem ne porablja.

    Enako je torej tudi s pravicami homoseksualcev. Te v srži ne odvzemajo pravic heteroseksualcev. Kajti pravica ni statični (pasivni) faktor, pač pa je aktivno udejstvovanje (uresničevanje, izvajanje in konzumiranje). Vsekakor pa bi svetoval, da se homoseksualci bolj usmerijo v ustvarjanje pogojev za družbeno participacijo, se aktivno družbeno participirajo in konzumirajo sadove prakse.

    Naj bom za trenutek za zgled: v mladosti sem si privoščil homoseksualno izkužnjo in ugotovil da me je zanimala, a ne vzburjala, tako da se je (z vidika spolnosti) dokaj klavrno končala. V heteroseksualni družbi, navdahnjeni z vzorci take in drugačne segregacije to z lahkoto priznam in sem ponosen na to izkušnjo. Sem eden redkih heteroseksualcev, ki vem zakaj tak sem.

    Koliko homoseksualcev mi bo sledilo? 😉

    Odgovori

70. @PikiJapok:
    Toliko nebuloz, tako iz formalnopravnega vidika, kot iz življenjskega, pa že dolgo nisem prebral na enem mestu! 😆

    Od napačne uporabe pojmov “priposestvovanje”, “posestna pravica”, “posest” ipd., preko zanemarjanja dejstva, da lahko tudi homoseksualci “ustvarijo” živo bitje (ob že tako debilnem osnovnem razmišljanju, da je to pogoj za dedovanje), pa vse do očitnega nepoznavanja pomanjkljivosti (milo rečeno!) trenutnega zakona o registraciji istospolnih zvez, nizaž nebulozo za nebulozo pod krinko nekega kvazistrokovnega jezika, kar je po moje še slabše od klasično-primitivnega “gremo pedre tepst!” 🙄

    Odgovori

71. @Pris: lahko bi se resda spustil na formalno-pravni vidik, pa sem se raje na vsebinskega. Sicer vem, kaj je priposestvovanje ipd. pravno formalni pojmi in poznam dovolj prava, da znam brati (in solidno razumeti pravne akte).

    Tokrat sem pisal o vsebini pod površjem. Uporaba besede “posest” se mi kljub tvoji opazki zdi nadvse primerna, bolj kot npr. “imetje”.

    Diskurz zgoraj nikakor ni mišljen v smislu pravnega formalizma. Če tako misliš, si pač popolnoma zgrešil poanto (seveda tudi jaz v naslavljanju bralcev 😉 ) Posvečen je bralcem, ki se zavedajo razlike med dejavnostjo (aktivnostjo) in pričakovanjem (pasivnostjo).

    Se popolnoma strinjam s tezo, da homoseksualci lahko ustvarijo živo bitje. Nasprotno, celo poudaril sem: “Odpoved pravici stvarjenja…”, kar naj bi izražalo dejanje svobodne volje. Celo več, če homoseksualec otroka spočne, mu je starševstvo dolžnostno upravičenje enako, kakor heteroseksualcno usmerjenemu staršu (saj sem pravilno uprabil izraz “dolžnostno upravičenje”, mar ne?)

    Skrtka, da ne zaidem v resne nebuloze… Ko se boš pripravljen poglabljati, lahko debatirava, dokler pa debata teče v smislu oženja/širjenja, pa boš z moje strani naletel na “molk”.

    Prijeten dan želim.

    Odgovori

72. Trditev, da “odpoved pravici ustvarjanja novega bitja” pomeni tudi “odpoved pravici dedovanja na simbolni ravni”, je tako velika neumnost, da nadaljnje poglabljanje na to temo sploh nima smisla.

    Oporočno dedovanje v celoti ne reši vseh življenjskih situacij. Zakaj pa sicer misliš, da poleg oporočnega obstaja tudi dedovanje po zakonu? In če je heteroseksualni zakonec (lahko tudi zunajzakonski partner) po zakonu upravičen do dedovanja na celotnem zapustnikovem premoženju, zakaj to ne bi veljalo za homoseksualnega partnerja? Gre se za izenačitev pravic, ki – kot si ugotovil – v ničemer ne posegajo v pravice drugih (=heteroseksualcev), zato ne vidim razloga, da se v teh stvareh ne bi izenačili. In to še zdaleč ni edini primer diskriminatornosti trenutne ureditve.

    Odgovori

73. Prosim, da, če že kritično presojaš, to počneš dosledno. Odpoved pravici do stvarjenja na simbolni ravni se nikakor ne more navezovati izključno na novo bitje (pa čeprav je to bitje podstat omenjene simbolike).

    Gre za preprost princip… Če želim udejanjati (konzumirati) neko pravico, mi ta nalaga neko (kvalitativno enakovredno) dolžnost. Če se odpovem dolžnosti, se hkrati odpovem tudi pravici (in obratno).

    Ravno zato sem ti med vrsticami ponudil bilko “dolžnostnega upravičenja”, kjer dolžnost ne ugasne niti z odpovedjo pravici. Pa nisi uspel prepoznati vsebinske razlike.

    Gledanje na pravico kot na statično kategorijo, kjer pasivno čakam, da mi je podeljena, je absurdno. Pravica je proces, v katerem je potrebno aktivno sodelovati (z izpolnjevanjem dolžnosti, katere so predpogoj za upravičenje).

    Zatorej… Si zmožen vsebinske debate, ali se boš še naprej ukvarjal s formo, kot to počne večina infantilne družbe?

    Odgovori

74. “Odpoved pravici stvarjenja (ustvarjanja novega bitja) pomeni tudi odpoved pravici dedovanja na simbolni ravni.”

    “Odpoved pravici do stvarjenja na simbolni ravni se nikakor ne more navezovati izključno na novo bitje”

    Izhajam iz tvojega zapisa. Morda bi se pa ti moral izražati bolj jasno, da bi te lahko razumeli, ker si zgoraj navedena citata nasprotujeta, predvsem v tistem, kar si navedel v oklepajih. Težko je tudi slediti, ker napačno uporabljaš določene pravne termine in mora potem bralec sam izluščiti, kdaj s tem želiš biti pravno dosleden, kdaj pa ciljaš na svoje interpretacije teh pojmov.

    Odpoved čemurkoli zahteva lastno voljo odpovedati se. Tako kot se tetraplegik ni voljno odpovedal hoji, tako se tudi homoseksualec ni voljno odpovedal prokreaciji in enakemu obravnavanju. Pišeš o odpovedi pravici do stvarjenja, vendar v tem primeru ne gre za odpoved pravici, tudi na simbolni ravni ne, gre za stanje stvari (razen če ne misliš, da se oseba odloči biti homoseksualna). Zakaj pa si “pravico stvarjenja” povezal z dedovanjem, pa veš samo ti.

    Obstajajo tudi pravice, ki nasproti nimajo dolžnosti, ena takih je npr. pravica do dedovanja, mednje pa spada tudi cela paleta osebnostnih pravic. Tukaj tvoja argumentacija pade.

    Odgovori

75. @Pris: He he, … Hecno tole. Zgornji trditvi si ne nasprotujeta. Nazorno je v prvi trditvi na koncu dodano “na simbolni ravni”. V drugi trditvi prvo potrdim. Povdarim, da gre za simboliko in ne konkretno odpoved.

    Tudi tvoja teza o napačni uporabi “pravnih” terminov je tako-tako… delno je resnična in vesel bom, če mi odpreš novo jezikovno obzorje. Do takrat pa pojem “priposestvovanje” dokaj nazorno opiše “predpostavko, da ker mislim da mi pripada in nihče ne uveljavlja nasprotne pravice, mi dejansko pripada”.

    Še bolj pa se mi zdi primerna beseda “posest” in njene izpeljanke zaradi namena izražanja, s katerim želim predstaviti odnos do problema – posesivnost. Obsedenost s “posedovanjem”. Kajti, jaz ločim med “imeti pravico” in “biti upravičen”.

    Ne vem, zakaj primerjava med homoseksualcem in tetraplegikom. Jaz homoseksualnost doživljam kot odklonskost, nikakor pa ne kot na pomanjklivost. Kot sva namreč že v predhodni debati ugotovila: homoseksualno usmerjena oseba je zmožna starševstva in spolna usmeritev ji tega ne preprečuje. Torej ni prikrajšana. Odločitev o izogibanju spolnemu aktu z namenom oploditve pa je zavestna.

    Dedovanje že samo po sebi (etimološko – ded; angl. inheritance – nasledstvo) nakazuje, kaj je njega namen. Pretočnost uživanja premoženja po sorodstveni veji. Če je namen znan samo meni, sem vesel, da lahko to vsebino podelim z drugimi.

    Dedna pravica ni absolutna, kakor poskušaš prikazati, kaji dedič premoženja lahko deduje izključno pod pogojem, da prevzame nase tudi (morebitne) dolgove (pa smo spet pri dolžnosti).

    In tako mimogrede, vsaka pravica je nosilka najmanj ene dolžnosti. Slednjo predstavlja kvalitativno enakovredna pravica drugega (Dr. Pavčnik na PF je svojčas te zadeve pri predmetu “pravoznanstvo” zelo nazorno opisoval). Za nameček poskusi besedo pravica nadomestiti v besedilu z besedo privilegij.

    Da se torej vrnem k rdeči niti, torej k privilegijem homoseksualno usmerjenih posameznikov.

    – Ali so za privilegij staršestva pripravljeni izpolniti dolžnost heteroseksualnega spolnega akta?
    – Ali obstaja pripravljenost na privilegij dedovanja po vertikalni liniji (horizontalna je namreč mišljena kot korekcija vertikalne)?
    – itd.

    Žal, zaenkrat ne zaznavam kakršnekoli dejanske koristi od tega, da bi takšni privilegiji bili podeljeni… Seveda, da ne bo pomoe, nekatere privilegije tudi sam v celoti odobravam (nekdo zgoraj je npr. navedel zdravstveno zavarovanje po partnerju). Izhajam zgolj iz predpostavke, da izenačitev nima vsebinske osnove.

    Kaj bo naslednji korak? Izenačitev zakonske zveze med človekom in ovco vsem ostalim partnerskim oblikam? In zdravstveno zavarovanje ovce po človeku? Hecno? Asurdno? Ampak, saj gre samo za spolno usmeritev. 😉

    Odgovori

76. “Dedna pravica ni absolutna, kakor poskušaš prikazati, kaji dedič premoženja lahko deduje izključno pod pogojem, da prevzame nase tudi (morebitne) dolgove (pa smo spet pri dolžnosti).”

    Napačna interpretacija. Pravica do dedovanja po zakonu je absolutna in ne terja nobene dolžnosti, ki bi ji bila nasprotna, sploh pa ne dolžnosti prokreacije. Deduješ pa seveda aktivo in pasivo, lahko postaneš tudi dolžnik, lahko se ji odpoveš. Ampak to nima nobene zveze s samo pravico.

    “Žal, zaenkrat ne zaznavam kakršnekoli dejanske koristi od tega, da bi takšni privilegiji bili podeljeni…”

    Gre se za pravno ureditev življenjskih skupnosti, ki obstajajo. Po moji smrti bi po samem zakonu avtomatično dedovala moja žena ali zunajzakonska partnerica, po smrti nekega geja pa njegov partner ne bi smel dedovati oz. bi bilo tako dedovanje zanj “privilegij”, čeprav sta ravno tako živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti? Meni se to zdi diskriminatorno. In še: če se z ženo ali zunajzakonsko partnerko odločiva, da ne bova imela otrok, potem ne bi smela dedovati en po drugem, ker sva se na simbolni ravni (in tudi dejansko!) odpovedala pravici stvarjenja?

    Termin “posest” pa označuje le stanje fizične oblasti nad stvarjo in ne temelji na pravici. Posestnik je tudi tat oz. nekdo, ki do posesti sploh ni upravičen. Za pravice se uporablja izraz “imetnik”, za stvari pa “lastnik”. V tvojem kontekstu prisvajanja (=posesivnost) pa uporabljaj, kar hočeš.

    Imaš prav, vsaka pravica je omejena z enako pravico drugega, lahko bi dodali tudi načelo neminem laedere (nikomur škodovati). Vse to so v bistvu doložnosti. Ampak tu ne gre za nek quid pro quo sistem, kakor ga skušaš prikazati. Pri prodajni pogodbi ima npr. kupec pravico od prodajalca terjati izročitev kupljene stvari, hkrati pa ima dolžnost plačati kupnino. Pri dedovanju pa zadeve že po naravi stvari ne potekajo na tak način.

    Še vedno pa nisi razložil (razen etimologije), zakaj bi pravico do dedovanja pogojeval s prokreacijo. Tu namreč leži srž najinega “spora”, glede ostalega se mi niti ne bi dalo oglašati.

    Odgovori

77. @Pikijapok:

    Mislim … halo?!!! Je to res, kar berem? Kot prvo nikoli ne razumem fore, da nekdo v komentarju zagovarja in razlaga svoje prioritetne hipoteze (ja, niso teze, ker zgodovina pozna pojme sprememba in razvoj, pri čemer se teze prilagajajo okoliščinam, od pobega človeka-kulturno in socialno bitje z votline dalje), ki so v izvornem zapisu že demantirane, kot da jih ni prebral. Kaj naj zdaj nekatere stvari skopejstam in te posbej vprašam, če imaš kakšno repliko, saj sem ravno večino tvojih klerikalnih vidikov sesuvala? Zakaj ne začeti z repliko, če že? Nisi prebral zapisa?

    Tvoja razlaga iz česa izvira poroke ni vredna, še manj koristna za pol pizde gnile vode. Zakaj? Ker ima tolikšno vrednost kot morebitna razlaga o funkciji votline pri pračloveku, pri čemer bi se skliceval na osnovni namen varnosti, toplote in strah pred dežjem, pri tem pa še pametoval o poanti sami gradnje, ki je danes popolnoma zgrešena. Pametoval o disfunkciji družine, ki ima doma celo televizijo, računalnik itd., kakšno sobo celo odveč, saj se je včasih dobro preživolo v votlinskem enoprostorcu, da ne omenjam abortusa, kontracepcije in, ulalala, emancipacije ženske, ki zruši tvoje malikovanje o funkciji poroke kot aktu varnosti matere in potomca, saj je emancipacija to poezijo pač spravila v polje nesmisla. Pa tudi v patriarhalnem času, poroka prvenstveno ni pomenila samo to (pračloveku se je pa itak fučkalo, preživetveno šibkejši in odvečni so pač pocrkali, a ne), kar se najbolj dobrohotno sliši (če patriarhat sploh lahko dojemamo kot dobrohoten), ampak je šlo predvsem za ohranjanje bogastva na strani aristokracija in ohranjanja revščine po rodu. Zato se je še prekleto vedelo, kaj pomeni družinsko in družbeno nezaželena poroka. Natepavanje služkinj postrani ja, poroka pa z afrodito s sosednje graščine. Verjetno si že slišal tudi za pojem dote, torej tudi ženske kot prinašalke premoženja v bodočo familijo. Pa za večjo zaželenost sinov si tudi morda slišal, kar je po takratni mentaliteti in shemi nadaljevanja rodu in prevzemanja take ali drugačne oblasti nad kapitalom tudi bilo logično.

    Vse to je z razlogom poti nasproti demokraciji (ki nikakor ni dosežen projekt še danes) delno preteklost. S tem pa tudi poanta poroke predrugačena. Zakaj? Aja, medtem se je v demokratičnih družbah Cerkev ločilo od države (kar je pomemben faktor za predrugačenje mentalitete vis a vis poroke in cerkvena poroka po svojih predvidevanjih ni zapovedana). Zaradi spoznavanja, da večja demokracija povečuje možnosti občega blagostanja, s tem pa preprečuje vojne, upore itd., torej pot k občemu blagostanju pridonaša večjo kvaliteto življenja za vse. Kot sem zapisala v prispevku, poroka danes nima funkcije, kot si jo opisal. In nikomur ni kakor koli zapovedano, da mora imet otroka, v kolikor se poroči?!!!! Torej tvoje trapanje pade v vodo. Nikomur ni odvzeta pravica do poroke, če otrok ne more imet! Pravzaprav premoženjske formalizme podrejamo simboličnemu aktu v imenu ljubezni. In ja, seveda je logično, da je koruznikov iz leta v leto več, družin, pri čemer starši niso poročeni pa tudi. Postopek ločitve (delitve premoženja in skrbništva nad otroki) je najmučnejši akt poroke pač. Torej ni razloga, da homoseksualci te pravice ne bi imeli, saj je tvoje teoretiziranje o poanti in podlagi za poroko iz pamtiveka. Živi pa še v deželah, kjer ima večinoma religija tudi oblast in se civilizacijska kakovost življenja zelo pozna, pogostost vojne vihre v taki in drugačni obliki pa tudi. Vse gre eno z drugim skupaj, je prepleteno. Ne pozabi, da se okoliščine z razvojem spreminjajo, s tem pa tudi (pravni) zakoni in druga pravila igre. Še ustava ni popolnoma nedotakljiva!!! Pravila igre je treba prilagajat spreminjanju, novim spoznanjem, rasti. In ni bolj uničujočega kot vleči argumente za leto 2009 sredi Evrope iz prejšnjega tisočletja, po možnosti sredi Afrike. S tega vidika si formalist ti, in to vstajajoč iz krste po dolgem spanju. Pris pa poznavalec formalnih pojmov danes, ki so nastajali kot plod prilagajanja življenju, ki pomeni gibanje, ne statiko. In družba, kjer tega dejstva ne morejo sprejet, precej jebe ježa. Statične formule se ujet ne da. Tragikomično je še stara zaveza dobila vsaj eno novo … hehe … Najmočnejšemu trudu k stabilnim definicijam navkljub.

    To o odpravi posvojitev na formalističnih verbalnih osnovah bi najraje spregledala. Kaj predlagaš ponovno prebujeni guru kamene dobe? Da pustimo zavržene otroke pocrkat kot nekdaj v starih dobrih časih??? Ker bi nek Pikijapok rad nasprotoval nepremostljivemu pojmu lastnine?!!! Saj ravno posvojitev demantira lastninjenje, saj otrok ni biološko od staršev. Medtem ko ti lastninjenje paradoksalno poveličuješ, ko bluziš o pomenu ekskluzive heteroseksualnih parov?!!! Je ta ekskluziva močnejša v naboju od rdečega ferarija v garaži??? In to ekskluzivo sem zasmehovala že v zapisu, saj ne govori o ničemer drugem kot izrinjanju pojma kvalitetnega preživetja otrok znotraj kvalitetnega življenja. Torej repenčenja na banalni primarni osnovi, ki naj bi odigralo zveličavno vlogo kljub morebitni vsebinski bedi životarjenja. Bljak! To pračloveško ekskluzivo je treba kvečjemu zdesetkat. A smo se za to boril? … hehe …

    Ko govoriš o tem, zakaj se potemtakem ne bi nekdo poročil z ovco, me kar zaboli (poglej si fajt na nebulotičnem blogu Saše Einsiedler z naslovom Sovražni govor … tam so v komentarjih padale že take in hudo smo bili nekateri jezno šokirani nad toliko škodljivih nebuloz). Poroka je akt privoljenja (vsaj v današnji družbi … nekoč tudi ni bilo tako … takrat, ko se je veliko bluzilo o varnosti neemancipirane matere, kakor jo ti danes prodajaš kot omembe vredno hipotezo, a je zgolj še stvar dogovora med partnerjema). Ovca v poroko ne more privolit!!! Torej bi šlo za zlorabo uboge živali!!! V smislu starševstva ovca ne more bit tretirana kot polnovredno za otroka odgovoren starš!!! Razumeš razliko med homoseksualcem in ovco?!!!!

    Preprosto sem osebno morda eden izmed najslabših naslovov za sklicevanje na davnopretekle sheme, kakor so se takrat zdele družbeno koristne, za samoposebiumevno omembe vredno argumentiranje. Tradicijo spoštujem izključno v segmentih, ki so morda bolj koristne (osrečujoče) od morebitnih novodobnih idej (pri arhitekturi na primer se to še kako pozna). Sicer se mi zdi pa najpomembnejše umevanje življenja z vidika gibanja, spreminjanja in prilagajanja v imenu kakovostnejšega bivanja (konec koncev je človek zato pobegnil iz džungle in kot kulturno ustvarjalno bitje počne vse, da bi se dvigoval nad raven prekletstva in krutosti narave – živalskosti). Življenje razumem kot bitko z neumnostjo in zavirajočimi značajskimi lastnostmi, kot gibalo novih in novih spoznanj, oziroma kolažev spoznanj po potrebi.

    Odgovori

78. @Simona: Še bolj res, kakor si ta trenutek predstavljaš. Odločil sem se, da zapustim to z nervozo prežeto norišnico in se odpravljm daleč stran (v obeh pomenih besede).

    Kajti to, kar si poimenovala napredek sam doživljam kot nazadovanje, zato sem se pred časom začel ozirati za drugačnimi življenjskimi okolji.

    Bom pa do akrat z veseljem napisal kako nebulozo. V veselje mi je prebirati čustveno prežete odzive. Oprosti samovšečnosti, tak pač sem.

    Odgovori

79. @PikiJapok:

    Meni pa niso všeč poskusi diskreditacij argumentiranih zapisov s simplificirano stigmo o čustveni prežetosti, ki ni nič drugega kot obrambni mehanizem zaradi čustvene užaljenosti. Seveda ti tega ne bi zapisala, v kolikor bi postregel s kakšno repliko ali argumentom. V takem primeru je popolnoma vseeno, če je vmes kakšna kletvica ali kar koli drugega. S tem, da me pa nekdo poleg v celofan zavitega pljunka (v takih primerih imam še raje kar direktne krošeje … hehe) pač obvesti, da je zanj nazadovanje, kar sem osebno poimenovala kot napredek, si nimam kaj pomagat. Ne vem na kaj misliš, niti zakaj. Kaj je nazadovanje? Da ženska ni več samo mašina za rojevanje in poroka ne more več pomenit v prioritetnem vidiku finančne zaščite od moškega zasužnjenim rodilom na dveh nogah???

    Odgovori

80. @pikijapok,

    saj ne rečem, v teh debatah okoli pravic gejev je včasih mogoče slišati tudi kak argument kontra, ki je vreden razmisleka, ampak ko na hitro preletim tvoje razmišljanje, mi je takoj jasno, da se gre tu za cepetanje po plitvini. vsaj dve stvari, koncepta sta tebi popolnoma nejasna in sicer koncept svobode in koncept pravic.

    da se ti o konceptu svobode ne sanja ravno dosti lepo dokažeš s primerom o ovcah. seveda ti na kraj pameti ne pade, da bi povsem isti argument lahko uporabil nekdo, ki bi si prizadeval za popolno prepoved spolnosti kot take. torej spolnost ne, ker če dovolimo spolnost kot tako, potem je treba dovoliti vse spolne prakse, tudi tiste najbolj sporne, ane? ja, veš da. saj na koncu koncev ti je simona stvar lepo razložila, ampak tu je pomemben še en faktor – pravo. naša svoboda je pač omejena s pravnim redom. in bistvena razlika med seksom med dvema moškima in med seksom človeka z živaljo je ta, da je ta druga spolna praksa, seveda iz povsem razumljivih razlogov, tudi zakonsko prepovedana. tako kot recimo pedofilija, tako kot posilstvo itd. ker po tvoji logiki bi pravico do seksa z živaljo nekdo lahko zahteval že zato, ker obstajajo določene spolne prakse, ki so dovoljene. seks med geji tu sploh ni odločilen.

    da se ti o konceptu pravic, še posebej tistih, ki temeljijo na stanju stvari, na kar te opozarja že pris, ni tudi nič jasno pa lepo dokažeš s tem, da podelitev pravic gejem pogojuješ z neko koristnostjo, ki bi jo morala podelitev take pravice prinesti. ok, cool. torej, če uporabimo ta princip, potem je povsem mogoč naslednji diskurz. vzemimo pravico človeka do življenja, ki jo vsak človek dobi že z rojstvom. potem pomislimo na nekega kriminalca, katerega življenje je v bistvu “posvečeno” temu, da škodi družbi ter njenim moralnim in zakonskim temeljem. po tvojem principu bi lahko država v ta problem preprosto posegla tako, da bi rekla, glede na to, da od te pravice do življenja, ki jo ta kriminalec ima ni neke koristi, ampak ravno nasprotno, je povsem ok, če mu to pravico odvzamemo. pa da niti ne omenim recimo heteroseksualnega para, ki bi bil neploden. me res zanima, na osnovi katere “koristnosti” bi takemu paru podelil pravico do poroke.

    Odgovori

81. @nimiy:

    O! Me veseli, da si se po dolgem cajtu spet oglasil. Ravno prebiram zelo pester in zanimiv diskurz med vama z Mesaričem. Mogoče pljunem zapis na to temo.

    Seveda se z vsem strinjam, kar si zapisal v tem komentarju. Pravo se itak enako (bolj ali manj luknjasto) fleksibilno prilagaja kulturi in s tem vrednotam naroda s temeljem, da je po našem demokraciji zavezanem sistemu vodilo svoboda in pravice z uravnilovko prepovedovanja poseganja v pravice drugih … zato, kot si zapisal, logično, zoofilija in pedofilija padeta v odtok. Na zadnji točki o koristnosti podelitve pravice neplodnih parov se seveda tudi zatakne. Delni odgovor je zdravljenje neplodnosti (češ, ima nade), pri absolutni neplodnosti pač nimamo pravice posegat v pravico do varovanja zasebnosti, pa zato tega ne moremo ugotovit … hehe … Ampak itak teza o koristnosti ne pije vode, ker za poroko ne obstaja nobena zakonsko zapovedana zaveza, da bi tudi ploden par moral imet otroke … mirno lahko uživa sadove kontracepcije do konca svojih plodnih dni. Tako da …

    Odgovori

82. sorry, ampak se nisem mogel zadržat. lol

    Odgovori

83. Simona, kjr bereš diskurz z nimiyem in mesaričem?

    Odgovori

84. When did you people get so smart?

    Odgovori

85. Jaz sem za naše!

    Odgovori

86. @nimiy:

    Fajn, da se nisi mogel (zadržat pred čem natančno … hmmm …).

    @vanja:

    Na blogu Drugi Dom, pod zadnjim zapisom Generacijski prepad II.del …

    Odgovori

87. @Tristan
    Ob tvojem komentarju sem se ponovno zaposlil z vprašanjem: se je bolje boriti za uveljavljanje pravic LGBT z izpostavljanjem magari na ekscesen način, ali pa je bolje homoseksualnost potiho etablirati kot nekaj družbi imanentnega, kar bo za večino postalo sprejemljivo, ko bo dovolj časa sobivalo na “dovolj nenevaren” način?

    Kljub temu, da se mi osebno zdi artikulirano sobivanje v stalnem stiku in nabiranje izkušenj krasna zamisel, se mi zdi, da je takšna pot do uveljavitve pravic LGBT primerna šele v fazi, ko je večina neke družbe do LGBT strpna. Žal se mi zdi, da v fazi prevladujoče fobije boja za pravice katerih koli diskriminiranih skupin ni mogoče izvajati izključno na takšen način.
    Slovenska družba se mi zdi na primeru odnosa do LGBT toliko zaplankana, da ne dojame niti vseprisotnosti: povprečnež pa si pred “pedri” krčevito zatiska oči, če pa že pride “zoprna” debata naokrog pa bog ne daj, da ne bi dodal svojega deleža zgražanja nad onimi “par bolniki”, ki jih “itak ne pozna”… Zato imam občutek, da ima glasnost in izpostavljenost bistveno več pozitivnih učinkov, kot s seboj prinese slabega imidža. To nikakor ne pomeni, da je takšen način boja všečen ali intelektualno napreden, vendar se mi zdi za danes in tukaj učinkovitejši. Vesel bi bil, če bi bilo drugače.

    P.S.: Prav pogostnost dvojnih meril in diskriminatornega odnosa LGBT do drugih marginaliziranih skupin, o čemer si govorl v svojem komentarju, se mi zdijo najbolj problematičen dejavnik, ki marsikaterega simpatizerja zavira pri (še)aktivnejšem zavzemanju za pravice LGBT.

    Odgovori