PETER BOŽIČ

Na današnjo deževno noč je odpotoval v onstranstvo Peter Božič. Prenekateri Slovenci, ki ga niso dovolj prepoznavali preko proze in dramatike, pa so si zagotovo ustvarili osebno mnenje na podlagi njegovega političnega delovanja, še posebej v zadnjem času, ko je v funkciji mestnega svetnika razburkal sfero javnega mnenja z idejo o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po maršalu Titu. V zadnji njegovi vlogi se je širna slovenska javnost lahko pobliže soočila s silovitostjo njegovega zagrizenega temperamenta. Padale so takšne in drugačne sodbe, večinoma tako radikalne, kot je znal bit pri zastopanju določenega mišljenja, načel in ciljev občasno radikalen Peter Božič sam, kar pa nikakor ne pomeni, da je šlo za osebnost, ki bi se ji dalo tako zlahka sodit v pravi naravi stvari. Prej nasprotno. Obstajajo ljudje z neverjetno izrazito karikaturo. Karikaturo vizualnega pojava, obnašanja ali osebnosti nasploh. Peter Božič je imel močno karikaturo in s tem povezane številne anekdote, s kakršnimi je užitek razlagat poanto določene osebe ob vsaki priložnosti, tja do preganjanja dolgočasja za šankom. Če bi morala presodit, v čem se skriva največja prednost in v čem največja slabost ljudi z močno karikaturo, bi rekla, da v obeh primerih enako. Večinoma se jih obravnava preveč zares ali pa preveč zahec.

Petra Božiča sem spoznala v zgodnjem obdobju otroštva. Umeščam ga v obdobje, ko se je v krogih kulturnikov ogromno dogajalo, ustvarjalo in snovalo. Takrat je bil Peter Božič med drugim tudi predsednik trajne delovne skupnosti, gledališča Proces, s sedežem kar pri nas doma. Razni umetniki so skoraj dnevno sestankovali, prihajali in odhajali. To ni bil čas napovedovanja srečanj po mobitelu, v kakršnem se veliko menimo, pa toliko manjkrat srečamo, ampak je kar naprej cingljal hišni zvonec. Malo po dogovoru, velikokrat tudi kar tako, ker je nekomu ravno padlo na pamet, da bi prišel na kavico, ko je ravno šel mimo ali ravno imel urico časa ali ravno pač pomislil, da se oglasi. Vsaka ideja je pomenila tehten razlog za srečevanja na več koncih in vsako obdobje, ko se ni planiralo nič, je pomenilo tehten razlog za druženja, da bi se kaj splaniralo. Od omizja, ki ga je v “bizarnem” obrednem vzdušju vzdrževal Ivan Mrak pri Zlati ladjici in kasneje v Nebotičniku, preko obiskovanj kulturnih dogodkov, raznih družabnih poletnih letovanj na Molatu, Silbi … pa do zasebnega obiskovanja.

Če pomislim, da smo takrat živeli še v Jugoslaviji, ki bojda v primerjavi z današnjim časom še po Titovi smrti ni simbolizirala demokracije, se o razsežnostih pojmov demokracije lahko precej sprašujem. Kako jalovo izkoriščamo potencial tega zlorabljanega pojma. Po spominu je takrat skozi druženja precikuliralo toliko ljudi različnih osebnih slogov življenja, toliko različnih karikatur, da bi se lahko med seboj prepirali non stop. No, saj se tudi je veliko prepiralo, ampak tudi demokratično presegalo stereotipne politične ali verske ideološke in osebnostne razlike. Prepirov se ni dojemalo za edino bistvo stvari. Mnogo več je pomenila vsebina in možnosti za nova spoznanja, nova obzorja, ki jih v vrtičku varnega ugodja peke čevapčičev med tolpo slabo zrežiranih klonov razširjat pač ne moreš. Lahko pa poglabljaš distanco, nestrpnost ali povsem nerazumno pamfletarsko toleranco in neumevanje narave stvari v vsakem oziru. Točno to, kar opažam, da se danes dogaja. Morje nekih vase zaprtih interesnih skupinic, ki ne razumejo nikogar in ničesar več, čeprav bojda nečemu pripadajo in nekaj zastopajo. Redko kdo se še zna kvalitetno kregat in temu primerno tudi kvalitetno sozvočno sporazumevat. Ljudje se večinoma bojijo prepirov in prav enako sorazmerno bojijo sporazumevanja, saj po logiki stvari obojega niti približno ne obvladajo.

Mogoče je celo najpomembnejša dota, ki so mi jo ponudili starši, že zgodnje soočanje s toliko različnih, na prvi vtis tudi povsem ekstremno posebnih ljudi, da se je bilo treba že zgodaj uvajat k presojam pod navideznim. Treba je bilo poklepetat o Andreju na primer. Zakaj ga tako dolgo ni bilo na obisk, potem se je pa kar naenkrat na vratih pojavila ženska z globokim glasom, ki je tako sumljivo spominjala na Andreja. Andrej je bil eden prvih Slovencev, če ne prvi, ki si je v celoti spremenil spol, pa za povrhu v imenu estetike operiral še nos in ušesa. Nobenih pravljic in nakladanj ni bilo. Čemu neki? To je bila samo še ena v vrsti lekcij o takšnih in drugačnih zanimivih ljudeh. Zakaj se Peter Božič že z nekom in že zaradi česa tako skrega, da bežimo pred vreščanjem, ki nevarno obeta frčanje letečih predmetov po zraku, če že ne valjanja po tleh in puljenja las? Je prostak in nasilnež? V kaj takšnega bi me bilo težko prepričat, saj sem imela Petra priložnost doživljat kot subtilnega človeka. Prej bi mu dosodila sindrom napetosti fuzbalerskega navijača po duši, ki je včasih eksplodiral manj utemeljeno, včasih pa v burni borbi za pravice. Kakor koli že … ko je ukradel knjižico Leopolda Suhadolčana Cepecepetavček, sem brez zavor tekla z njim.

Tega dogodka se spominjam skoraj kristalno jasno, čeprav mislim, da nisem hodila še niti v osnovno šolo. Starši so me peljali na knjižni sejem, kjer sem si ponavadi ogledovala razne otroške knjige in si kakšno izbrala za domov. Že ob prihodu smo srečali Petra Božiča, ki si me je zelo zaželel razveselit. Rad bi me posebej peljal na ogled knjigic in mi eno kupil. Zakaj pa ne. Takoj sem bila za in sva šla. Vse je potekalo v blaženem miru. Knjigo sem si izbrala relativno hitro, ker sem imela željo že od prej, kar je Petra še posebej veselilo. Da imam celo posebno željo, ki jo bo zdaj On izpolnil. Vesela najdeva na polici reklamni izvod Cepecepetavčka, vmes prelistava še nekaj drugih, ampak odločitev je bila že jasna. Peter pomaha prodajalki, usoda pa dela svoje. Joj, žal je tole edini reklamni izvod, ki je še ostal, zato ga ne moremo prodat. Lahko kupite jutri ali pa v založbi. Ob Petru Božiču še tako siten otrok verjetno ne bi imel niti priložnosti, da začne razsajat z nezadovoljstvom hitreje in močneje od njega. Ker sama primerek sitnega otroka nisem bila, sem komaj dojela, za kaj sploh gre, ko je Peter zagnal že tak vik in krik o vseh nezaslišanostih tega sveta, ki prikrajšujejo otroke za vsak košček sreče pod soncem, da se je ob spektaklu že začela zbirat množica firbcev. Zato se verjetno prodajalka še toliko bolj zlahka ni predala, ampak na pomoč poklicala še šefa. Potem so hkrati zganjali hrup trije, dokler se Petru ni ljubilo več. To je pomenilo, da je s police cepetajoče snel Cepecepetavčka, me pograbil za roko in zavpil “bejžva!”. Spomnim se dirkanja, ne spomnim se, ali me je celo dvignil, da bi šlo hitreje, je pa malo pred vhodnimi vrati obupal, ker ravno brzinsko z mano ni šlo, mi potisnil Cepecepetavčka v naročje in zarjul na preganjalce, naj mi kar vzamejo knjigo, ker on pač nima srca. Teatralično je zakrilil z rokama in si položil dlan na prsi. In tako si je na koncu koncev le izboril pravico do nakupa. Mislim, da so padle celo neke besede sprave s strani šefa, ki je Petra itak poznal, definitivno pa je poskrbel, da ne bi mogla niti pomotoma kadar koli pozabit, da mi je Peter Božič nekoč podaril knjigo Cepecepetavček, ki ima “naključno” še simbolično vrednost. Ni enostavno srečat človeka pod soncem, ki bi v življenju toliko precepetal, kot je cepetal ravno Peter Božič.

Ko sem odrasla, sem ga srečala zelo poredko. Veliko ljudi, ki sem jih v otroštvu videvala pogosto, se je tako in drugače porazgubilo v času in prostoru. Le z redkimi pa smo si postali tujci. Zadnje srečanje s Petrom Božičem se je zgodilo po naključju in se nadaljevalo ob prijetnem kavičarskem kramljanju. Pravzaprav ni bilo kramljanje, ampak zanimiv pogovor o precej intimnih zadevah. Peter Božič je znal bit izjemno duhovit, prijeten in luciden sogovornik. Vsaj svoje redke stike z njim imam v lepem spominu. Dvomim, da bi se mi s takšnim tipom človeka kdaj ljubilo pričkat. Ne vidim užitka. Poleg vsega se je pod vzkipljivim površjem skrivalo toliko bolj zanimivih zgodb.

V primeru džumbusa okrog Titove ulice se mi je zdelo prav srhljivo, kako zlahka se košček karikature človeka danes izrabi, če ne kar zlorabi. Namreč Petrova hiba neupogljive prepirljive trme je nekoč pomenila predvsem hibo, ne verzije optimalnega konfliktnega diskurza. Včasih je imel v burnih zaključkih prav in včasih ni imel najbolj prav. Božičeva osebnostna ekskluziva, ki je nisi jemal tako zares, da se ne bi zavedal bolj kompleksne plati medalje pogledov na svet, niti tako zahec, da se ne bi zavedal njegove osebne bolj kompleksne plati medalje pogledov na svet. Danes pa se je Petrova hiba lahko kar medijsko proslavila kot povsem običajen način komunikacije celo pri bolj ključnih družbenih in političnih vprašanjih. Kajti Petrova hiba je odzvenela kot bistvo stvari, pri čemer tokrat ni imel in z vseh zornih kotov najbolj prav. A ob bok ali nasproti so se mu postavili razpravljalci, ki premorejo samo to in so samo to. Eno samo hibo, vendar nič več od tega, pa če so vpili, cepetali, preklinjali ali pa uglajeno pamfletarili. Nima veze. Kar je bilo pri Petru Božiču hiba, je danes pri večini vse, kar premorejo.

Nasvidenje, Peter Božič.

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

66 thoughts on “PETER BOŽIČ”

  1. Sin komunistov in tudi sam komunist.Ne mu zdej ene hvalospeve pet.

    Aha. In kaj je s tem narobe? Najbrž ne ustrezu tvojemu pojmu dobrega Slovenca, saj ni izdajalec naroda?

    Odgovori
  2. Belčki, lahkom pljuvate po človeku, a preden to storite se poglejte v ogledalo kako umazane face imate! Je ni vode, ki bi vam to sramoto in umazanijo oprala.
    Niti do palca na nogi mu ne dosežete in nikdar mu ne boste!!!

    Odgovori
  3. dežek!

    Nise en od tistih, ki zaničujejo nasprotno prepričanje. Vsekakor vam v milejši obliki povem, da si preberete vsaj kakšno razpravo o neomejenih vladarjih in nhjihovih slugah!
    Če sem v zmoti mi to napišite na naslov:”

    al**@vo***.net












    Brez zamere in…

    Odgovori
  4. In tudi tukaj ni pomenjeno da je poleg tega da je bil novinar in pisec tudi “boem” – večkrat pijan kot trezen in precejšnji del življenja brez strehe nad glavo.

    Odgovori
  5. Petra sem spoznal v najčudnejših okoliščinah. Večkrat sva se zmenila za kavo in imela imentine pogovore o življenju, vesolju in sploh. Luciden in strašno razgledan možakar. Ne glede na to, da se z vsemi njegovimi stališči nisem strinjal, ga imam za enega najbolj pošetnih in načelnih ljudi, kar sem jih imel čast spoznati.

    Naj počiva v miru!

    Odgovori
  6. Ja g. Janez, gdo je omogočil današnji kapitslijem? Ljudje,kateri so imeli naštudirane scenarije vnaprej za več desetltji. To pa zagotovo ni bil ne Pučnik, Petrle, Janša,in njihovi somišljeniki, ker so bili preveč naivni in so verjeli, da je komunizem sestopil iz oblsti. Danes boli glava njihove, beri komuniste zaradi teh zrežiranih scenarijev. Noben od teh BUČMANOV pa ni pogruntal, da se lahko tudi največji imperiji čez noč spremenijo v pogorišče oz. sesujejo.

    Odgovori
  7. Pravzaprav je velika škoda, da se ga bodo mnogi spominjali zgolj po tisti bedasti ulici. Ker ga spoštujem kot odličnega pisatelja, bom osebno raje skušal odmisliti zadnjo fazo njegovega življenja in ga v spominu ohranil predvsem po njegovem knjižnem ustvarjanju.

    Odgovori
  8. Dežek!

    Vaše poglede ne more izprati nobena voda, tudi fekalna ne!
    Rad bi vas vprašal kateri so BELČKI? Sam sem Sivi panter rojen po vojni in moj ata je bil PARTIZAN. Povedal mi je kar nekaj o takratnih časih. Rojen je bil 1901. leta. Nikoli mi ni rekel, da sem PARTIZAN ali izobčenec, ali kaj podobnega. Dajmo se malo zamisliti in ne obsojati vse popreko!

    Odgovori
  9. Škoda, da ne moremo brezBELČKOV in KOMUNISTOV. Blog pa govori o nekom, ki nas je zapustil. Zapustil pa je tudi nekaj dobrih stvari. O tem se pogovarjajmo, o tem razmišljajmo. Človek, politik, pisatelj,dramatik je umrl. Ali razumemo to, ali smo lahko v teh trenutkih normalni?! Prosim!

    Odgovori
  10. Razmišljal s trezno glavo? O komu pa to govoriš?
    Danes kroži po Ljubljani neprijetna vest, da bo zaradi odsotnosti dotičnega tovariša propadel bife, v katerem se je zapijal.

    Odgovori
  11. @Zbigniew:
    veliko različnih vesti kroži po Ljubljani. Ponavadi vzameš na znanje ali pa plasiraš naprej tiste vesti za katere misliš, da so resnične. Očitno misliš, da bo lokal zares propadel.
    Tudi smiliš se mi ne!

    Odgovori
  12. Simona, mogoče bi v določenih razmerah vseeno lahko razmišljala o selekciji komentarjev. Konec koncev pri tvojem zapisu le gre za prijazno in prijetno slovo od umetnika in znanega Slovenca. Ne morem reči , da sem poznavalec njegovega dela in življenja, vendar imam navado spoštovati ljudi , ki imajo svojo zgodovino in ki zapustijo za sabo svoj opus. Od knjig sem (do zdaj) prebral samo Chubbya in sem se z zadevo še kar matral. Verjetno to pomeni, da je bil Peter Božič dober pisatelj. Naj počiva v miru.

    Odgovori
  13. Peter Božič – od pijančka do pisatelja, imel je jajca in je rekel, kar je mislil, nazarensko trmast, če je rekel ne, se mimo njega ni šlo. Svoje je naredil, bil je dober človek, zdaj naj v miru počiva.

    Odgovori
  14. Ravnokar sem dobil sporočilo od Perota iz onostranstva,ki pravi: Pozdravlja vas tovariš Tito,ki ima še zmeraj debelo rito.Ah,kmalu bodo odšli še zadnji komunajzarski hlapci.

    Odgovori
  15. Če nič drugega mi je pri Petru Božiču všeč, da se je v svojem literarnem delu posvetil eksistencializmu in dramatiki absurda. Mislim, da se liki, toni in poante komentarjev ob tem zapisu kažemo kot videni, slišani in opisani z njegovoo roko.

    Žal ga osebno nisem poznal, a iz njegovega literarnega dela je povsem jasno, da je bil še kako bister model.

    Odgovori
  16. PB – R.I.P.

    Vsem “antikomunajzarjem” pa če ste tako prekleto “čisti” vrnite vse svoje dobrine kar ste jih pridobili v “komunajzarskih” časih (tu mislim tudi na starše), preselite se v Argentino, tam naredite še 1x osnovno šolo, pa srednjo in potem pametujte. Zakaj mavrica nima bele barve?

    Odgovori
  17. Res škoda da je tukaj na tem portalu toliko debilou in nepismenih,verjetno so pritepenci z juga,ki nam hočejo solit pamet,ali so pa BRAINWASHED od neoklerifašistou.Pravi slovenci vsi spoštujejo maršala in njegovo zapuščino.Nikoli niste in ne boste imeli takega blagostanja kot takrat ko je on vladal.Zdaj je vse pokradeno in večina živi v revščini,da o izobraževanju niti ne govorimo.

    Odgovori
  18. Malo po naključju prišel na ta blog in prebral tale zapis. Saj niti ne bi komentiral, če se mi ne bi zdelo skrajno presenetljivo, pretresljivo in konec koncev debilno, da obstajajo na slovenskih internetsih kreteni, ki znajo celo smrt človeka spremeniti v boj naših proti vašim, in jim ni pod častjo niti plesati na grobu slovenskega pisatelja. Pa saj bi moral vedeti, isti ozkogledni imbecili so pred letom ali nekaj več raje videli, da je Bolnico Franjo odnesla poplava, kot da bi jo, kužno komunajzarko gnezdo kot je bila, slučajno Unesco priznal kot svetovno kulturno dediščino… Govorim torej o ljudeh, ki bi se raje ustrelili v desno koleno kot priznali, da svet ni striktno črnobel.

    Tale zapis je čudovita vinjeta iz življenja blogerice, kaže Božiča iz osebne perspektive, iz kakršne ga nismo poznali, in vse kar vam pade na pamet je jadikovanje o “bandi rdeči”? Sram vas bodi.

    Odgovori
  19. Počivaj v miru,Peter.
    Še eden Velikih našega časa je odšel…lepo,da si ga poznala,iskreno sožalje.Jaz se ga spomnim iz kakšne tekme dlje nazaj,pa iz teh pred kratkim,seveda… nikoli poražen 😉 !

    Odgovori
  20. Se strinjam s Pankracem! Včasih kr ne morem verjeti koliko nestrpnih, zaplankanih ljudi je med nami, ki vse spremenijo v večni boj med “našimi in vašimi”. Gospoda Božiča sem drugače poznala le iz televizije, in sem razumela njegove tedanje reakcije in razburjenost na komentarje kakšne gospe Ljudmile Novak. Moja stara starša sta bila oba v partizanih in po taboriščih na Rabu, vsak je zgubu po 3 brate in očeta in bi se danes obrnila v grobu če bi slišala kakšne komentarje. Zgodovino pišejo zmagovalci in nesporno je, kdo to so. Vem pa, da ni vse tako črno belo in da so se na obeh straneh delala grozodejstva. Gospod Božič pa naj počiva v miru. Marsikaj je bilo v komunizu bolje, vsaj neke vrednote so bile. Ne pa danes, ko je zgleda vrednota, da si čim več nakradeš.

    Odgovori
  21. Pankrac – 11.07.2009 ob 02:31

    Bravo. Se popolnoma strinjam s tabo. Nekateri so pač kreteni.

    Pohvale tudi blogerici za odlično predstavitev Božiča z osebne perspektive.

    Odgovori
  22. In če imaš streho nad glavo in si trezen, si jack.Koliko jih ima to streho ,zato da se zabubijo pod njo,ker ne upajo ven,pa ograje okoli pa alarmni sistemi ni da ni.pa med temi stenami so večkrat pijani in nasilni do bližnjih.Pa Smodlaku dam prav-belčki, kdo vas je izšolal,TITO.Če vam ni prav,vrnite vse,kar ste dobili,uničte svoje diplome,pa se pejte še enkrat šolat k Bajuku in njemu podobnim.Sem mlajša generacija,ampak izdajalc je še vedno izdajalc.A so vojno začeli partizani ali tisti zmešani majčkeni Adolf,beli slovenčki izdajalci pa za njim.lp

    Odgovori
  23. Pa je šel še eden od komunistov pod rušo. Na žalost jih je še veliko živih, tako da bo še kar nekaj časa preden se jih bomo dokončno rešili…

    Odgovori
  24. @BD:

    PB po mojem mnenju ni bil bohem, daleč od tega. Da je imel v življenju tudi obdobje pijančevanja in da je bil brez strehe nad glavo, še ne pomeni, da je bil bohem. Kvečjemu začasni prisilni bohemski način življenje, če sploh. Sicer si pa po tem obdobju težko našel tako zagrizenega abstinenta pod soncem. Bil je dejaven v sistemu, vključen na vse konce in kraje in pravzaprav zelo ambiciozen. Bohemi vklapljanja v sistem ne zmorejo, niti nočejo. To jim predstavlja muko in je skregano z njihovo naravo in morda tudi “filozofijo”. In ne odpovejo se bohemskemu načinu življenja zlahka, tudi če se jim socialno stanje drastično izboljša na kakšen način. Imamo boheme v Sloveniji, ja. Že pokojne in še živeče. Prave boheme. Ampak to ni bil Peter Božič. Niti po duši.

    @Pris:

    Že začetek tvojega komentarja, da si ga spoznal v najčudnejših okoliščinah, je tako fit! Ostalo pa … fajn, da se srečajo takšni ljudje, kot si ti in on.

    @spookymulder:

    Se strinjam.

    @dare:

    Tale, da si se s čabijem matral, kar verjetno pomeni, da je bil dober pisatelj, je pa dobra! Petra bi verjetno spravil v smeh (v pozitivnem smislu).

    Kar se komentarjev tiče, menim, da se je koncept zaokrožil Petru celo v zadovoljstvo. Ti komunajzer-fašist izbljuvki so totalno nepismeni, brez vsebine in poante, medtem ko ostali, ki so imeli kaj za izrazit, ravno obratno. Veseli me tudi, da se je nekaterim ljubilo na te izbljuvke, na ta naš prerazširjen družben simptom, reagirat. Pismeno in vsebinsko jasno, da gre za ljudi z nivojem. Nastala je ena taka mineštra, ki jo je dobro povzel G(h)ost. Če se to ne bi zgodilo, bi zaradi samega koncepta mogoče razmislila o kakšnem posegu, zaradi brezveznosti, primitivizma in praznine komentarjev brez protiuteži, ne morebitne take ali drugačne vsebine. Saj veš, da sem pristaš konceptov. Izbrisala sem enega zaradi pretiranega hujskaštva, ki lahko nad hujskačem prikliče vsaj tolikšno zlo, kot sam razsaja z njim. Včasih je uboge na duhu treba zaščitit pred njimi samimi pač. Pri takšnih ljudeh itak ni nikomur v ponos, če so ti naklonjeni, ampak prej obratno.

    @G(h)ost:

    “Če nič drugega mi je pri Petru Božiču všeč, da se je v svojem literarnem delu posvetil eksistencializmu in dramatiki absurda. Mislim, da se liki, toni in poante komentarjev ob tem zapisu kažemo kot videni, slišani in opisani z njegovoo roko.”

    Bi se kar strinjala s to opazko v zadnjem stavku, ja.

    @Marija:

    Me veseli.

    @Pankrac:

    Fajn in zelo ustrezno, da si pokomentiral situacijo, pri čemer se povsem strinjam s tvojim opažanjem seveda. In ja, je zanimivo po eni strani in mučno po drugi, kako malo večini pade na pamet. Pravzaprav zelo v slogu zadnjega stavka, ki sem ga zapisala v prispevku. Še dobro, da vendarle še obstajajo manjšine oziroma izjeme.

    @Ivan:

    Hočeš reči, da se ti bojiš tega možnega razočaranja v prihodnosti. “Simpatično”.

    @Jazz:

    Saj je veliko doživel in preživel. Za tako intenzivno življenje, je bilo pravzaprav dolgo.

    @bambi:

    To, da postaja vrednota, da si le čim več nakradeš (da te le ne dobijo in ti sodijo seveda), na žalost res postaja celo s strani politike na prozorno v celofan zavit način propagirana vrednota, kar je definitivno najnižji možen nivo kapitalističnega primitivizma. Dno od dna.

    @Denis:

    Hvala.

    Odgovori
  25. Očitno komuniste upokoji samo Matilda.

    Pa tudi tistega, ki je pobijal v Kočevskem Rogu in ga je Hrvaška tožila za to, (SLOVENIJA ga ni, Slovenija raje plačuje srbom,) je tudi Matilda odpeljala.

    Edini pravični sodnik pa je samo in le BOG.

    Odgovori
  26. Njega sem pa vedno dojemal kot pisatelja, zato mi ga je bilo kar čudno videvati v službi politike.

    Sicer pa “trezno” napisano in to je edini pridevnik, ki se mi zdi primeren, če tvoj zapis primerjam z nekaterimi že naravnost creepy in obsesivnimi zapisi v čast pred kratkim preminulega znanega pevca.

    Prigoda s knjigo pa je super!

    Za konec pa še stavek prijatelja: “Peter Bozič ni dočakal Olimpije v prvi ligi …. shment!”

    Odgovori
  27. Grdi, umazani,zli, v pozitivnem smislu poante, v opozitu s predsednico nsi, ki je tako lepa,lepa in prazna.

    V tistem zelenem raincoutu je deloval fullare punk. Tipičen nihilist in anarhist.

    Odšel je l’ublanski Krležeanec in ti, si zopet ganila bravčevstvo, v stilu; ko jebe politiko, fuz_bala l’dje!

    Odgovori
  28. Že pred daaaavnimi leti mi je prijatelj, ki je član nekega ‘omizja’, govoril, kako je zanimivo, kadar pride Peter Božič. Da se ‘razpizdi’, da je ‘cela štala’, kadar želi uveljaviti svoje, pa da je strasten debater, kakršnih ni veliko. Poslušal sem in strigel z ušesi, res sem si želel videti tega človeka, začutiti njegovo energijo, kako v žaru razpravlja oziroma zagovarja svoje in odbija tuje, napačno gledanje na zadevo. Zanimalo me je, kaj ga žene, katere so njegove strasti, pa tudi, ali se potem v doglednem času umiri, ali besno odvihra s prizorišča spopada.

    Ko sem se potem nekoč potikal po mestu, sem slučajno nekje blizu tržnice videl Petra Božiča. “Ha, glej ga, Voščenko,” sem pomislil, tako so ga namreč imenovali v Mladini, če se ne motim. Naneslo je, da sta se najini poti križali – ko se mi je približeval, in jaz sem se, kakopak, približeval njemu, mi je domišljija že delala na visokih obratih. Če bi nehote šel naravnost po ‘njegovi trajektoriji’ in bi se suhljati gospod takoj sprožil kot ducat atomskih bomb, naravnost vame, in še v vse mimoidoče. Kar predstavljal sem si ga, kako raztovarja jezne besede vame, s taveliko lopato, ka li ne znam gledati, pa kod da se potikam in ali bi ga rad mar pomendral, pri tem pa cepeta kot navit in mi želi s prsti kakor izvleči vratno arterijo.

    Predramil sem se iz lastnega filma in ugotovil, da se eden od drugega tudi že oddaljujeva, kazaje si hrbta in vsak v oblaku lastnih misli, po svoje zabeljenih.

    Ja, res sreča, da se nisva obregnila eden ob drugega. Grdo bi bilo, če bi se ruvala tam na Tromostovju. Nemara bi celo izpadla kot Bedanec in Kosobrin, da bi bilo zabave za druge …

    (Očitno bo moja želja, da bi ga spoznal, ostala neizpolnjena – dajem ga na poličko zraven Drnovška in Zorka, upam, da bodo kakšno pametno razdrli.)

    Odgovori
  29. PS: baje v aktualni številki slovenskega Playboya (avgust 2009) objavljen intervju s Petrom Božičem. Kdo, če ne on, bi povedal par hudih še iz onostranstva 🙂

    Odgovori
  30. @mgerencer:

    Ja, čeprav je bil vedno aktivistično razpoložen, tudi kot pisatelj. Vstop v politiko je bila pri njem pravzaprav bolj formalnost. Je pa res, da ta vrsta formalnosti ponavadi postavi pod vprašaj vtis verodostojnosti, četudi sama klasifikacija v določenem primeru prav nič ne spremeni.

    Hvala za pozitivno kritiko zapisa. Kadar se lotim pisanja o preminulem, vedno usmerim vibro točno na pridevnik, ki si ga omenil. Treznost. Ustrezno distanco in jasne ločnice med osebnim in podajanjem splošnih ugotovitev. Ker menim, da ni nobene potrebe, da bi se izogibali pri preminulem določenim hibam ali celo možnim negativitetam v izogib blatenju, pred čemer se pač preminuli res ne more branit. Menim, da je najbolj pomembno pri zaokroženju nekogaršnjega življenja predvsem razumevanja tako enih kot drugih plati. Če se trudiš razumet, se zlahka izogneš sodbam. Hočem reči, da osebno dojemam razlog za plaz obsesivnih zapisov po smrti neke javne osebnosti, ki večinoma izpadejo vsaj milo rečeno prsitranski, če ne celo manipulativni, predvsem v “lenobi”. V stilu … ojoj, nekaj moram napisat, pa se mi ne ljubi miselno ukvarjat z osebo niti pet minut. Samo skodelico pa bi pristavil.

    @štulič:

    Ja, sej res … ko ni razlike med politiko in fuzbalom, je mazohistično dat prednost politiki … hehe …

    @Si.R.:

    No, ja … saj včasih kakšne ljudi spoznaš še bolj osebno, če se ne vpleteš osebno.

    Odgovori
  31. glede zadnjega odstavka: ni bila hiba, temveč lucidnost in zrelost. glede Tita se namreč s pterom Božičem povsem, strinjam. Sedaj ni nićesra kar bi moč vsaj pribvližno ogrožalo. In si popetrijo dneve z isalmskimi radfikalci. Naslednji so militantni levičarji,ki ravno tako ne obstjajo. Oziroma ne vem, če jim jhih bo uspelo skreir<ati tako koat so uspeli z radiklanimi islamisti.
    Peter Božič. pred petimi leti, v kavarni Slon, ko sem se ravnokar vrnila iz Kanade…..” V primerjavi z njim so danes vsi palčki,” je vreščal. Premišljevala sem op tem, o jnšeku, o udžmau, o miloševiću in ševseh ubogih lokalnih waana be..kako spretno je CIA izkoriStila te uboge ZAKOMPLEKSANE SLOVANE…-.,kako soga sovražili in ljubili zaradi tega…ampak če je potrebno iztirati..menim, da je rešitev v ljubezni…ker prosto po platnou? mora obstajati nekaj kar drhal združi…ej stari moji naivni evropejci, ravno sem se vrnila iz počitnic kjer so me zgroženi okupatorji na veliko nadirali, kert ne govorim francosko in kasneje italjjasnko…jeabt čete ježa. butasti foušljivi in plemensko razdelejni slovani. z malo začetnicozanalašč. tito para siempre!!!!

    Odgovori
  32. vedno vec gnilega naroda…mater…kolk sovrstva, komplexov in praznih nesrecnih dus…to je vse primerno za samomor…kot se po slovensko spodobi.

    vsecn zapis, simona.

    Odgovori
  33. Jaix Anna! :šment: pa ne padaj še ti v trans zaradi mediokritetov.

    Človek je vsaj izvršil svoje bivanje in absolutno pozornost nad lastnim narodom.

    Njega obstoj je še kako kvaliteten!

    Odgovori
  34. @Vanja:

    Odstavek o hibi, v kontekstu celega zapisa pa sploh, sicer ni bil namenjen neposredno na tematiko o Titovi ulici, definitivno je bila pa tudi tukaj prisotna Petrova hiba, kar se niti ne nanaša neposredno na samo odločitev, ki pač ni bila plod zgolj Petrove ideje ali odločitve. Mislim, da sem opisala dovolj nazorno, da mi ni treba dodatno pojasnjevat celotnega konteksta, ker se nekdo pač s to idejo strinja in mu je bila Petrova vloga v tem primeru pač všeč. Enako nepotrebno bi se mi zdelo pojasnjevat v obratnem primeru.

    Obstajajo radikalni islamisti in tudi militantni levičarji. Zlorabe teh pojmov so pa drug problem.

    Tole o jeziku na koncu je pa itak hecno v navezavi na Tito siempre. Verjetno si prešpricala slogan, ki se je prav tako pojavljal v Jugoslaviji “Pričaj srpski, da te ceo svet razume”. Tudi v Jugoslaviji smo imeli Slovenci pač težave s poniževanjem in diskriminacijo slovenskega jezika, pri čemer je povprečen Slovenec v svoji republiki govoril srbohrvaško z vsakim sosedom, ki je tukaj pač živel in se mu nikoli ni ljubilo naučit slovensko, medtem ko te je obratno redkokdo v sosednjih jugo državah hotel sploh razumet, če si govoril slovensko, kaj šele, da bi kdo slovensko znal govorit s teboj. Ma kaj, redko kdo od sosedov te je hotel razumet že na tvojem slovenskem ozemlju. Zato menim, da je na podlagi nacionalističnih izlivov posameznikov po Evropi neumestno opevanje demokratične svobodne Jugoslavije, kjer naj bi bil bojda slovenski jezik tako spoštovan. Saj se hecaš.

    Odgovori
  35. @Simona

    Sicer vem, da tole ni tista oddaja, kje lahko izbiraš spote po želji, a vseeno: ali je v planu kakšna tema, kot je bilo lansko Rajsko poletje? Takšno simpatično pisanje kar paše!

    Odgovori
  36. Simona, malo čudno bi bilo, če bi se vsi milijoni ostalih narodov morali učiti slovenščine samo zato, da se mi Slovenci ne bi počutili užaljene.
    Razen tega smo v Sloveniji imeli slovenščino..jezik za sporaztumevanje pa je bila srbo-hrvaščina. in tisto o pričaj srbski…je bila bolj zajebancija Srbov na lasten račun…črn humor pač, ki ga mi Slovenci ne obvladamo najbolje. Tudi v Kanadi, ki je dvojezična lahko angleško govoreče, ki znajo francosko..iščeš z lučjo. pogosto anglofoni ne govorijo francosko niti v francoskih provincah…če pa frankofoni v svoji lastni provinci ne znajo angleško so večinoma zelo “limitirani” kar se tiče služb, napredovnja in drugih stvari, ki jih naša družba tako ceni. Tako, da s te perspektive..težko resno jemljem trditev, da je bila v bivši Jugoslaviji slovenščina kakorkoli zatirana.
    Glede militantnih levičarjev pa…ja militanten levičar je bil imenovan študent, ki so ga kifeljci uboli v Genovi…pa dečko pištole v roki nikoli ni imel. En namig za kakšno militantno levičarko združenje..bi prosila…da se jim pridružim…zadnje čase se mi meša od jeze nad tem svetom in hinavščino. Preberi knjigo Flaurence Hartmann.

    Odgovori
  37. @mgerencer:

    Ma, meni so glasbene želje pa te fore všeč … hehe … Ja, je v planu. Hvala za spodbudo. Mislim, da bo en v kratkem še druge vrste, potem pa pizdajanje na temo “neprilagojenih”.

    @Vanja:

    Ja, to bi bilo res čudno, se strinjam in nikjer tega nisem predlagala ali trdila.

    Ja … hahaha … še dobro, da smo imeli v Sloveniji slovenščino, no. Kakšen posebej omembe vreden neverjeten privilegij! Jezik za sporazumevanje pa je bila srbo-hrvaščina, ja … hmmm … Žal v preveliki meri tudi s srbohrvaško govorečimi prebivalci Slovenije, kjer so bili tudi leta in leta zaposleni. Ponavadi se tam, kjer živiš in služiš za preživetje, naučiš narodovega jezika. Gre konec koncev že za izkaz spoštovanja, če že odmislimo pravila igre, ki jih države pričakujejo v upoštevanje.

    Ne, Vanja, tisto ni bila nobena zajebancija, ampak kar en tak mikro slogan malikovalcev velike Srbije. Kot zajebancija služi morda danes, takrat se marsikateri Slovenec pač ni smejal, pa ne zaradi pomanjkanja humorja, ampak ker ni bilo mišljeno kot smešno, ampak nacionalistično. Minimaliziranje in relativiziranje določenih kiksov na ideološki strani, ki jo sicer nekdo zagovarja, ni fajn taktika. V bistvu zelo nekorektna do tistih, ki so zaradi kiksov kakor koli jebali ježa in še sproža zeleno luč na drugi strani, da pač brez slabe vesti komunicira z enako bero orožja. Potem se pa dogaja to, kar se tudi je dogajalo, da se zavoljo obstoja blatnega dola plati medalje, histerično pokoplje tudi vse dobro, skregani smo pa na veke vekov v manipulativnem nekorektnem diskurzu. Če je že konzervativec morda bolj vezan na določene religiozne slogane, pa bi se liberalec kot zgled provokacijam v imenu sloganov zlahka ognil. No good. Nije dobro. Ni dobro.

    Ja, verjamem, da so frankofoni limitirani, kar se tiče služb, če ne znajo angleško, saj smo tudi Slovenci zelo limitirani pri iskanju služb, če ne znamo angleško. Sploh pa ne razumem, zakaj bi bil morebiten kakšen drug negativen zgled opravičilo za določene negativizme v Jugoslaviji.

    Da ne moreš resno jemat trditve, da je bila slovenščina kakor koli zatirana v Jugoslaviji, lahko samo obžalujem, ker težko verjamem, da ne moreš, ampak prej verjamem, da preprosto nočeš. Kar se mi ne zdi ničemur koristno pač. Prej obratno.

    Verjetno z militantno levico pač nisem imela v mislih ubogega dečka brez pištole v roki, ki so ga militantni kifeljci pokosili. Je to samo taktičen diskurz, ali resno misliš, da sem kaj takšnega mislila??? Obstajajo seveda posamezne skupine po svetu, ki tudi nič ugledno razgrajajo in povzročijo kakšno neupravičeno škodo. Še borcem proti globalizmu se žal dogajajo skupinice v njihovih vrstah. Bolj slavna so pa seveda “združenja” Viktorja Ampilorja in Stalinovega vnuka Jevgenija Đugošvilija, ki tudi nimajo nič proti, da se jih naziva kot militantne levičarje.

    Na Kubo bova šli pa še kdaj drugič ob prijetni kavici, da se ne spičiva na netu brez potrebe … hehe …

    Odgovori
  38. Simona, lepo, da si ga prikazala tudi v tvoji luči. Jaz se ga najbolj spominjam iz obdobja samoupravnega socializma, ko je te za tisti čas in razmere neizvedljive ideje zagovarjal s tako gorečnostjo, da je bil bolj papeški od papeža samega. Takrat se mi je prav “zasral” in ga dolgo časa nisem več “šljivil”. Nakar ga mnogo kasneje poslušam in gledam v intervjuju z Ambrožičem na TV SLO. Priznal je to “samoupravno gorečnost” kot svojo največjo življensko zmoto. Pa sem ga spet bolj cenil, vse do zadnjega trmastega vztrajanja s njegovo “titovo”. No je že imel svoj razlog. Jaz se ne trudim, da bi ga razumel, brez vzpodbujanja in zaščitniškega ozadja ne bi uspel, kljub svoji trmi in gorečnosti.
    Pa vseeno naj počiva v miru, dal je svoj pečat na našem prostoru in času.

    Odgovori
  39. @Rak:

    Kot razlog sem osebno dojemala predvsem protireakcijo na agresivne poskuse prikazovanja NOB kot pavšalno zločinskega, domobranstvo pa celo kot prave in prioritetne borce za domovino, potem so bili ravno v tistem času tu še izpadi Italijanov s svojimi izbruhi fašističnega vstajenja itd. Seveda se mi zdi tako radikalen pong na ping slab način, ki pravzaprav porine v ospredje isti način dialoga, kot bi šlo zgolj za to, kdo bo bolj uveljavil svoj interes, ne pa trud, da se z dialogom pogleda na vse plati medalje ene in druge strani ter poskuša končno stopit na pot sprave.

    Se pa popolnoma strinjam, da brez zaščite ne bi uspel. Ne samo kljub svoji trmi in gorečnosti, ampak celo zaradi tega še prej ne. Imam pa s temi zadevami, kako nekdo v socializmu ne bi uspel brez zaledja micen probleček. Kolikor opazujem, in ni malo, danes žal ni precej drugače, da ne rečem po eni strani še slabše. Prav neverjetno je opazovat, kako nekateri zlahka uspevajo za prazen drek, nekaterim brez zaledja pa neupravičeno ne gre in ne gre, kot bi si predstavljali, da bi v demokratičnem vsakdanu moralo it.

    Odgovori
  40. Ah Kuba..ni delo samo kubasnkih komunistov, temveč posledica tudi ameriške politike proti mali otoški državici in s tem še zdaleč ne mislim samo ne gospodarski embargo.
    In se strinjam…seveda je (bilo) pri Srbih veliko nacionalizma……vendar Slovence niso gledali “na dol”, prej z nekim spoštovanjem…se pa strinjam, da so razno razni direktorji s svojim arogantim nastopaštvom, ko niso čutili niti najmanjše potrebe, da bi se naučili slovenščine…puščali pri ljudeh slab priokus. Vendar je takšna situacija povsod v multikulturnih deželah…številčnejši postanejo na nek način tudi dominantnejši…na žalost…to sem hotela povedati, ne pa da en slab primer opravičuje drugega. So se pa slovenske knjige veselo tiskale, in slovenske šole so se gradile…pa vrtci…večina vseh teh stavb je bila zgrajena še pred samostojno Slovenijo. v sloveniji ni bilo niti ene Univerze v srbščini, ki bi nakazovala na to, da obstaja neka želja “Posrbljenja” slovenskega prebivalstva. V Montrealu -francoski provinci, se vse to dogaja in Francozi s svojo francoščino postajajo drugo razredni državljani. “Speak English like the rest of the world,” je krilatica, ki jo poslušajo od Angležev Francozi..in imaš prav, jim ni smešno…tako da pričaj srbski da te razume čitav svet..je verjetno neka šala (v vsaki šali je verjetno tudi delček resnice) na obstoječ vzorec dominantnih jezikov. Torej še vedo menim, da gledano iz svetovne perspektive se slovenščini v Jugoslaviji ni slabo godilo, morda celo obratno. Da ne bo pomote (zaradi bližnjih vezi in to)…ne zagovarjam srbskega ekspanzionizma, ki me sili na bruhanje še posebej v primeru Bosne.
    Sicer pa sem za nadaljevanje debate ob kavici ali vodki. Bodi lepo.

    Odgovori
  41. Mimogrede – intervju z Božičem v letošnjem poletnem Playboyu je odličen. Če kdo noče investirati v revijo, naj mi pošlje mail, pa pošljem poskenirano varianto …

    Odgovori
  42. Mene (Ego) , je zelo motila, uporaba sbsko_hrvatskega jezika!

    Celo moje, od očetov_pilotskih_friendice, sem opozarjal naj se med prijatelji le, pogovarjajo slovensko kar je bilo talkrat Bob_u! Ob Steno!? .. pa sem plemensko takrat kraljevića Marka definiral! Slovenstvo in njega izvor, je jasno determinirano in spoštovano!

    Med to množico štejem tudi snobe! 😕

    http://www.youtube.com/watch?v=0nN24c08kmQ

    Zamera! Ja! 😛 Na Kubi!!!!

    Odgovori
  43. @Vanja:

    Ne, ni delo samo kubanskih komunistov, je pa močno pripomoglo, da tudi ameriška politika toliko lažje rovari. Z drugimi besedami, škoda, ko razni cheji ne ločijo razlike med pojmoma komunist in ekonomist. In še marsikaj. Je pa jasno, da tudi če se podviza kakšen kenyedy in planira atentat na Castra, ga bo prej, heh, heh, fasal sam v glavo. Morda bi vsaj poskusili s tistim, kar se da in zamenjali oblast. Gospod Castro bi se lahko spokal z oblasti s svojo preveliko familijo, ki hoče zasedat prestol, v imenu patriotske veledobrobiti. Ampak … eh … bolje imeti večno rodbinsko oblast nad pogoriščem kot bit povprečen državljan v deželi, ki stopa demokraciji naproti, kndede. Demokracija se lepo sliši samo tako za jebanje od totalitarizma zjebanih ljudi v glavo. Drhal demagoška politikantska!!!

    Seveda so tudi (ne pa vsi in samo) gledali na dol. Zadeve, v katerih smo bili Slovenci uspešni, so jim itak koristile, celi Jugoslaviji, repenčenja pa pač po oblastni logiki stvari niso dopuščali, da se ne bi preveč naduvali in morda celo zavladali ali osamosvojili (hehe). Slab priokus so puščali nekateri direktorji, pa tudi in še več delavcev, ki so si konec koncev na tak način dvigovali samopodobo, ki jim je bila logično za bedno mezdno delo za slabo plačo (heh, še vedno pa očitno za boljšo od tiste v domovini) okrnjena. Imeli smo malo (mednacionalno) vojno borbe za prgišče dostojanstva. Kulturne razlike pa precejšnje.

    Oprosti … poudarjanje, da so se slovenske knjige veselo tiskale (no, marsikdaj tako veselo tudi ni bilo, odvisno, kaj je pisalo notri), da smo imeli slovenske vrtce in šole, je najmanj, kar se za republiko pač spodobi. Halo??? Smo se pa seveda učili srbohrvaščine po šolah. Želja po posrbljenju, kot po skupnih jedrih, je seveda bila. Obstajala je pa tudi želja, da ne pride še za časa Tita, velikega rešitelja, do hitre državljanske hudo krvave vojne, ki bi precej zapackala scenarij stanja in ugled tistega, za kar se je borilo. Ta želja je pomagala, da se posrbljenje le ni zgodilo. Mesarsko klanje je pač malo počakalo, medtem se je pa Sloveniji uspelo osamosvojit relativno! mirno, za kar tudi obstajajo diplomatski razlogi in nikakor izliv brezmejne dobrote in razumevanja.

    Ni prav, da v provinci postajajo Francozi drugorazredni državljani, je pa prednost vsaj to, da zaradi situacije v Montrealu Francozi ne bodo izumrli. Slovenec s kufrčki ne bi imel kam iz Ljubljane, če tudi Celje ni več slovensko … hehe …

    In še enkrat … pričaj srpski … ni bila nobena šala, podjebavanje pač zagotovo.

    Okej … nadaljevanje ob … hmmm … raje ob vodki … hehe …

    Odgovori
  44. @Simonah!

    Ravno toliko se motiš, ker ne uvidiš, da tvoje soborke, točno zaradi svojeda ščegetala, hitro prevzamejo v_logo gospodinjskih pomočnicc in pozabijo na svoja revolucionarna načela!

    Ne gre se za nek’ razdor, gre se vklopit v razpored, kdo puca parket, kdo sekret in kdo je še sposoben Vodko vlečt, do jutra!

    Poleg vseh pre_rasporeditv_ah, se vedo naloge. Vsak na nek’ način prinaša!

    Slovenstvo je, nekaj kar sem se priučil!

    http://www.youtube.com/watch?v=ZicTSUXOlSg ilirizem, al’ kakorekoč? Večnost! Za Zmago Galcev!

    Free Tibet !

    Odgovori
  45. zanimiv zapis. prej sem se vzdržal komentarja. pričel sem brati Peter Božičev roman Očeta Vincenca smrt. sem še bolj na začetku, tako, da še nisem po mojem čisto v dogajanju. prebral sem tudi nekaj Taras Kermaunerjevega zapisa na koncu in mislim, da me bo pritegnilo. me je že, sicer, ampak mislim na jedro dogajanja, ki prinese še vso krutost in bedo eksistenc s seboj. počutim se malce, kako bi rekel, klišejsko, ker sem se za avtorja začel zanimati po smrti.

    sicer pa tole pišem s FF-ja, kot ponosni prebivalec Ljubljane. tako, da, če koga zanima, me lahko povabi na pijačo. Vanja in Simona recimo. treba pa je pripomniti, da ne na moj račun, ah, ali pač, saj bi šlo za eno pijačo.

    Odgovori

Leave a Comment