Naj uvodoma zapišem, da primer “Koroška deklica” spremljam od začetka. Posebej so me zintrigirala določena medijska poročanja oziroma podajanja osebnih mnenj, ki so že na prvi vtis delovala neverjetno pristransko in očitno brez operiranja s konkretnimi dejstvi ali argumentiranimi ugotovitvami z vseh pomembnih aspektov.
KOROŠKA DEKLICA
“Koroška deklica” je na podlagi sporazumnega dogovora med staršema kmalu po rojstvu ostala v oskrbi očeta in imela le občasne stike z materjo. Na podlagi nenavadnega vedenja deklice in drugih okoliščin, ki so javnosti zaradi varovanja identitete vpletenih neznane, je oče po hospitalizaciji deklice vložil prijavo o sumu spolne zlorabe s strani dedka – očeta po materini strani. Pregled je pokazal prisotnost sumljivih bakterij, ki bi bile lahko posledica spolne zlorabe, ne pa nujno. Nenavadno vedenje deklice naj bi oče opažal po obiskih na domu matere in njenega očeta. Deklica naj bi kazala tudi nedvoumne znake strahu pred dedkom in konkretnega upiranja, ko jo je na primer prišel iskat k očetu, da bi z njim odšla v kontekstu dogovorjenega srečevanja z materjo. Po prijavi suma spolne zlorabe in razpečevanja pornografskih materialov se je mati preselila v varno hišo, ker eksistenčno očitno ni bilo mogoče poiskat drugačne rešitve, s hkratnim interesom, da pridobi skrbništvo nad hčero, ki jo je sicer kmalu po rojstvu prepustila v oskrbi zdaj že bivšega moža.
Policija je opravila preiskavo suma spolne zlorabe na skrajno nerazumen in bizaren način. Policist je deklico zaslišal na domu v prisotnosti matere. Glede na to, da redno spremljamo angažiranje Vlaste Nussdorfer za nujno potrebno pridobitev posebej prijazno opremljenih sob s kamerami za zaslišanje otrok pri raznih sodnih postopkih preiskovanja zlorab, pri čemer naj bi pogovor z otrokom po logiki stvari opravila visoko kvalificirana strokovna oseba, se sliši takšno zaslišanje s strani policaja ob materini prisotnosti kot postopek mučenja izpred treh stoletij. Policija po logiki stvari suma ni mogla potrdit, ovrgla ga prav tako ni, ampak predala predlog za preiskavo s strani izvedencev na tožilstvo.
Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu suma spolne zlorabe preiskovalo sploh ni, ampak le zavrnilo dokazni material, ki ga je predložil oče in dodelilo skrbništvo nad deklico materi. Na tej točki je završalo, saj javnost težko razume, na kakšni podlagi je bila deklica dodeljena materi, glede na to, da je deklica že leta živela pri očetu z urejeno eksistenčno varnostjo, medtem ko je bila mati nameščena začasno v varno hišo in živela pri svojem očetu, ki je bil osumljen še neraziskane spolne zlorabe vnukinje.
Oče se je seveda pritožil na Višje sodišče v Mariboru in pritožba je bila zavrnjena, med drugim z obrazložitvijo, da policijska preiskava ni potrdila suma spolne zlorabe, a ta še poteka. Oče svoje triletne hčere ni hotel predat v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, dokler preiskava suma spolne zlorabe ni zaključena. Skrajno nenavadno je izzvenelo, zakaj je sodišče predodelilo deklico materi, še preden je preiskava končana, še posebej ker se je celo izkazalo, da je preiskovanka suma spolne zlorabe tudi mati in ne le njen oče. No, bilo bi skrajno nenavadno, če se ne bi nenavadne sodbe, ki mečejo izredno slabo luč na določene sodnike, že dogajale.
KRIVA SEM!
Tipičen srhljiv primer je bil objavljen v kolumni Tanje Lesničar Pučko v enakem obdobju z naslovom Kriva sem!. Zanimivo, da odziva na to kolumno praktično ni bilo. Avtorica je bila posredna priča na sodišču zaradi obtožbe spolne zlorabe. Tanja Lesničar Pučko je med drugim zapisala:
Zobozdravnik, ki jo je med tem, ko je imela v ustih vrsto pripomočkov, otipaval, je bil oproščen. Šlo je za sprostitveno masažo, je trdil, in sodišče mu je verjelo. Obtoženčeva priča je bil tudi ugledni zdravnik. Verjetno je povedal, da njega kolega zobozdravnik ni nikoli otipaval. Sodba je hotela biti salomonska: sodnica je žrtvi priznala avtentičnost izjav in prizadetosti, toda pri obtoženemu ni mogla ugotoviti naklepa spolne zlorabe.
Po mojem globokem prepričanju je s tem storila strašljivo logično napako: dejanje je presojala skozi oči storilca, ne žrtve. Za prizadeto žrtev namreč motivi in naklepi niso pomembni: jo je otipaval iz spolnega užitka ali zaradi eksperimentalne masažne doktrine, ne more biti odločujoče, dejstvo je, da je brez dovoljenja posegal v njeno intimnost, da je zlorabil položaj in jo s tem ponižal in ranil. Dejstvo je otipavanje, ki ga storilec sploh ni zanikal, in dejstvo je njena psihološka poškodovanost. Dejstvo je, da je ni ženske v tej državi, ki bi otipavanje po prsih na zobozdravniškem stolu sprejemala kot del terapije. Razen ene: sodnice.
To je resnična zgodba, ob kakršni bi se pričakovalo, da bo odziv javnosti buren. V kolikor namreč ni burnega odziva v smer prerešetanja ustreznosti delovanja sodnikov in sistema, ki omogoča ali onemogoča, da razne odgovorne položaje zasedajo značajsko in profesionalno ustrezni kadri, lahko pademo najmanj v globoko depresijo in prevlada utemeljen občutek nemoči ob vsesplošni prevladi krivic zavoljo popolne apatije do takšnih in drugačnih neetičnih dejanj, ki so posledica raznih zakulisnih apetitov, tendenc ali profitov. Morda gre v nemalo primerih tudi za preproste pojave psihopatskih in sociopatskih lastnosti. Mislim skrajno resno. Še posebej po odmevnem razkritju sadistov – “serijskih mučiteljev mačk”, ko smo imeli možnost po forumih prebirat zaskrbljena in zgrožena vprašanja, ali obstajajo kakšne varovalke na področju pridobivanja univerzitetnih referenc, ker naj bi eden izmed omenjenih sadistov postal uspešen študent prava, vemo pa, da niti ti protagonisti niso bili deležni nikakršnega obveznega mentalnega zdravljenja. Kaj šele, v kolikor se razne psihopatije izkažejo manj očitno ali se pojavijo šele kasneje v določenem obdobju življenja. Horor.
Tanja Lesničar Pučko še zapiše:
Danes moram v nasprotju z vsem, kar sem doslej verjela in mislila, ženskam svetovati, naj se ne izpostavljajo. Naj molčijo, kot nekoč. Še posebej pa naj starši ne prijavljajo zlorabe otrok. Kajti če sem po svoji izkušnji verjela, da je bila izjemna, mi je ta teden postalo jasno: ne, to je naša običajna sodniška praksa.
Mariborsko višje sodišče je namreč oprostilo duhovnika, ki je otipaval otroke, s popolnoma enako obrazložitvijo: “Otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje.” Ni bilo spolno nadlegovanje??! Kaj je torej bilo? Spet masaža, terapija, preizkušanje kakovosti tekstila, v katerega so bile oblečene, jemanje mere za nove hlače, nov pristop k spoznavanju boga?
Naj opozorim na drobno zanimivost, da gre tudi v tem primeru za odločitev Višjega sodišča v Mariboru. V primeru “koroške deklice” je prav tako odločilo Višje sodišče v Mariboru. Ne pomeni seveda nujno, da se dogajajo tako vulgarne in sprevržene rabote le na Koroškem in Štajerskem, je pa zanimivo in pozornosti vredno pri morebitnem iskanju skupnih imenovalcev v samih procesih in protagonistih delovanja. Če bi kdo v naši državi sploh kaj omembe vrednega raziskoval seveda.
Ali je torej v Sloveniji odslej tako, da bo morala žrtev pri vsaki brci, ki jo bo dobila, dokazovati, da je bil namen storilca prizadejati bolečino, ne pa igrati nogomet?, se je še spraševala novinarka in enako se sprašujem tudi sama. No, malo lažem. Ne sprašujem se več, ker menim, da točno tako stvari že potekajo na več frontah naše družbene sfere.
KOROŠKA DEKLICA NI VEČ NA KOROŠKEM?
Osebna drama deklice s Koroške se je še razplamtela, ko je materin odvetnik Miran Kos spodbudil kolesja pregona z začetkom izvršilnih postopkov. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je izdalo sklep o izvršbi in oče je z deklico pobegnil. Sama izvršba pod asistenco velikega števila policistov je potekala precej brutalno, z vlamljanjem v več stanovanj v hiši, odrivanjem, razmetavanjem po stanovanju, izginilo naj bi 2500€ itd. Oče se je znašel v sila konfliktni situaciji.
Konvencija o otrokovih pravicah namreč narekuje zaščito otroka, ki je nad pravicami staršev. Pravnomočna sodba o dodelitvi hčere materi pa postavlja pravico starša pred pravico otroka. Dokler preiskava suma zlorabe na tožilstvu še poteka, je nemogoče zagovarjat stališče, da sistem deluje prvenstveno v korist otroka z izvršbo, ki dodeljuje otroka osebi, v tem primeru materi, ki ima status preiskovanke v procesu preiskave suma spolne zlorabe.
Novinarka oddaje Tednik je izpostavila to pomembno vprašanje možnega pravnega konflikta in vprašanje, zakaj je sodišče tako hitelo z izvršbo, še preden bi bila preiskava dokončana. Prispevek izpostavlja bistvo tega primera, čeprav je sicer zelo kompleksen in poln detajlov v svoji dolgi peklenski zgodovini.
KO SE POČASNI SODNI MLINI ZAVRTIJO HITREJE
Oče hčerko že od izvršbe dalje skriva. Medtem so nekateri mediji že z užitkom objavili, da naj bi bil tudi oče osumljen spolne zlorabe. Nihče od teh novinarjev, ki o primeru redno preočitno pristransko pisarijo, ni natančno poročal, ali gre za povsem enako težo in obravnavo suma. Če na primer odvetnik nasprotne stranke poda prijavo, kakršno lahko kdor koli o komer koli in kadar koli z določenimi interesi, še ne pomeni, da ima oseba status preiskovanca z razlogom. In v tem je razlika med statusom dedka in matere od statusa očeta, ki je na koncu koncev pač fasal še sam prijavo, a nima statusa preiskovanca z razlogom.
Na tožilstvu so prav tako pohiteli in mediji so nas pred kratkim obvestili, da so tudi na tožilstvu zavrgli sum spolne zlorabe. Nekateri tendenciozni mediji, med katerimi vodi po številčno vloženem trudu Dnevnik v izvedbi novinarja Svena Berdona, ki zelo navijaško obravnavajo predvsem interese matere, so veselo poročali o tem novem dogodku kot dokončnem dejstvu, da gre le za spopad med staršema za skrbništvo, pri čemer je oče izvajalec kaznivega dejanja, ker ignorira izvršbo in skriva deklico pred pravico zakona. Vendar izvedenska stroka še vedno ni imela priložnosti, da bi preverili in ustrezno strokovno raziskali stanje deklice, ker jo oče zdaj skriva zaradi izvršbe. Torej se še vedno ni zgodilo tisto, kar je ključen element celotne zgodbe. Zato je tožilstvo pridobilo le delno izvedeniško mnenje. Zloraba na podlagi posrednih dokazov spet ni potrjena, niti ovržena. Izvedenki sta predlagali izdelavo izvedenskih mnenj psihiatrične in klinično-psihološke stroke za punčko, pa tudi za oba starša, kar bi bilo edino pravilno!
Preveč komično za tako resen primer je, da pravni mlini zavoljo razčiščenja vseh okoliščin v prid otroka ne umaknejo izvršbe, da bi lahko preverili stanje deklice, očeta in matere ter končno šli na pot rešitve primera. Po logiki stvari namreč oče ne želi izročit deklice, dokler jo ščiti pred izvršbo. V primeru, da bi namreč deklico predal, bi najprej romala v oskrbo matere.
V drugem delu, da bralni zalogaj zaenkrat ne bo preobilen, bom predstavila nekatere novinarske podvige ob tem in še ob nekaterih dogodkih. Pomembno ni le zaradi dotičnega primera, ampak zaradi situacije nasploh. Razkorak med poročanji točno določenih medijev in nekaterih drugih je ravno na tem primeru preočitno zaznaven. Tako očitno, da se človek vpraša, čigav je določen medij in s kakšnimi interesi pravzaprav deluje, ker profesionalne novinarske drže zaznat ni, intelektualna in značajska pa je sumljiva še bolj.
Spodaj objavljam sporočilo za javnost Svetovalnice Akcija!, ki se odziva s pojasnili na zadnje objave.
SPOROČILO ZA JAVNOST SVETOVALNICE AKCIJA!
Kaj se dogaja v primeru “koroške punčke”?
Pred kratkim smo prejeli nove podatke v primeru “koroške punčke” in sicer je po odločitvi okrožnega tožilca v javnosti zakrožila informacija, da spolne zlorabe ni bilo in da punčka torej ni bila zlorabljena, kar iz odločitve tožilstva in delnega izvedeniškega mnenja ne sledi.
Zaradi lažjega razumevanja situacije naj spomnimo, da so se špekulacije v smeri, da punčka ni bila zlorabljena in da je sum spolne zlorabe izključen, začele pojavljati tudi v začetku tega leta, ko je policija januarja 2011 zaključila »preiskavo« in so se v medijih pojavljali naslovi v stilu »dedek ni zlorabljal« ter se je s tem v javnosti ustvarjal vtis, da je zadeva končana, da na zadevi ni nič in podobno.
Pa je bilo to res? Nikakor. Nekateri so to zgodbico “kupili” brez zadržkov, verjetno tudi zaradi nepoznavanja predpisov s tega področja. S tega razloga, v razjasnitev dejanskega stanja, smo v Svetovalnici Akcija! sklicali tiskovno konferenco, kjer smo javno opozorili na nepravilno in nerazumno delovanje pristojnih institucij in ostro obsodili tudi brutalno izvršbo nad deklico. Izvršba je bila samo ena izmed posledic nerazumnega delovanja vpletenih institucij, storjena pred zaključkom preiskave in v nasprotju z navodili MDDSZ, med drugim se je tudi zgodila ob spremstvu vsaj 23 oboroženih in uniformiranih policistov. S tem je bila ogrožena otrokova največja pravica – pravica do zaščite.
Institucije, ki so takrat sodelovale, so želele čez preiskavo potegniti črto in zaključiti zadevo brez končnega odgovora na ključno vprašanje, ki je v tej zadevi odprto: Kaj se je/ali ni zgodilo v tej zadevi in kolikšna je verjetnost, da je do zlorabe dejansko prišlo?
Takratno ravnanje vpletenih institucij je bilo prejudiciranje zadeve v škodo punčke, še posebej iz razloga, ker so vsi vpleteni bili seznanjeni z dejstvom, da tožilstvo preiskavo nadaljuje in je v zadevo pritegnilo izvedenca, na kar smo na tiskovni konferenci tudi opozorili.
Tožilstvo je v ta namen pridobilo delno izvedeniško mnenje in na to mnenje tudi oprlo svojo odločitev, kar je glede na pomankljivosti tega mnenja skrajno nenavadno. Izvedenki sta v svojem mnenju namreč izrecno zapisali, da je njuno mnenje le okvirna ocena na osnovi razpoložljivih podatkov iz spisa in ogledov in da psihiatrični in klinično-psihološki pregled ter razgovori še niso bili opravljeni, ter svoje mnenje oprli tudi na »ugotovitve« drugih služb (CSD, bolnišnica SG, …). Izvedenki zlorabe na podlagi posrednih dokazov nista potrdili, vendar zlorabe tudi nista izključili, in tako tudi nista mogli verodostojno in brez kančka dvoma odgovoriti na vprašanja, ki so jima bila zastavljena, na kar sta sami tudi opozorili. Predlagali sta izdelavo izvedenskih mnenj psihiatrične in klinično-psihološke stroke tako za punčko kakor tudi njuna starša.
Da bi s potrebno verjetnostjo zavrgli sum zlorabe oziroma ga utemeljili, je torej potrebno pridobiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri, ki sta jo predlagali izvedenki. Morajo se omogočiti ustrezni pogoji za izdelavo zanesljivega in verodostojnega izvedenskega mnenja, ki ne bo vnašal nobenih dvomov, saj bo šele na podlagi tako dopolnjenega izvedenskega mnenja mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti ali gre za spolno zlorabo deklice ali ne.
Kljub temu, da odgovora na to vprašanje zaradi preuranjene odločitve tožilca ne poznamo, je odvetnik matere za javnost zatrdil, da je sum spolne zlorabe izključen in se skliceval na odločitev tožilca.
Navedeno seveda ne drži.
Ga. Katja Bašič iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju je za Zurnal24 jasno povedala:« To, da je tožilec opustil pregon, ne pomeni, da otrok ni trpel zlorabe. »
In še:
»Vprašanje je, s čim je razpolagal tožilec, da je kljub vsemu pregon raje opustil, kot da bi ga nadaljeval. Ustvarja se občutek, da gre stvar v škodo otroka, če ni bilo narejeno vse, da se stvar razišče.«(vir: Zurnal 24)
Odločitev tožilca je zaenkrat takšna kot je, odgovori pa se bodo iskali še naprej. Oče je skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (60.člen) prevzel pregon in ga nadaljuje kot subsidiarni tožilec. Pristojno sodišče še vedno zavrača izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi »koroška punčka« lahko bila pripeljana na varen način k izvedenkam in ustrezno pregledana in testirana, izkušnja z brutalno izvršbo je prehuda. Mnenje bi bilo v takšnem primeru dopolnjeno in bi se kazenski pregon lahko nadaljeval po uradni dolžnosti, zato mora sedaj oče nadaljevati kot subsidiarni tožilec vsaj še do faze, ko bo zbral nadaljnje dokaze in pridobil dopolnitev izvedenskega mnenja, da bo lahko državno tožilstvo po uradni dolžnosti ponovno prevzelo pregon, kar pomeni, da je zaščita otroka do pridobitve ključnih odgovorov še vedno potrebna.
Medtem ko oče varuje svojo hčerko in se na vso moč trudi pridobiti potrebne odgovore, odvetnik matere še naprej zamegljuje zadevo in plasira v javnost neresnične, netočne in zavajajoče podatke. Eden takšnih je tudi navajanje nekakšne »izolacije punčke« in škodi, ki naj bi jo punčka sedaj zaradi tega trpela. Kakšna izolacija? Trdijo, da nihče ne ve, kje punčka je, istočasno pa omenja nekakšno izolacijo. Manipulacija, pri kateri pomaga tudi nekaj posameznih vplivnih ljudi in tudi nekaj posameznih novinarjev, ki brez poznavanja zadeve in brez osebnih, moralnih zadržkov pišejo zgodbice po nareku in odpirajo nova vprašanja v smeri : “kje je deklica?” “ali je koroška punčka še živa?” in podobno s tem punčki ne pomagajo, ampak pomagajo materinemu odvetniku in materi, punčki pa s takšnim ravnanjem še dodatno otežujejo situacijo.
Odpiranje novih vprašanj služi kot manipulacija in odmikanje pozornosti od ključnega vprašanja je zgolj taktika izmikanja ustreznim odgovorom. Odvetnik matere kot pripomoček v želeni smeri uporablja metodo sklicevanja na “pravnomočno sodbo o dodelitvi “ in očeta naenkrat označuje že kot ugrabitelja, čeprav že od dekličinega rojstva oče za njo skrbi in jo vzgaja.
Dejstvo je, da pravnomočna sodba nima nič skupnega s preiskavo, ki poteka, saj sta to dve ločeni zadevi. Sodba o dodelitvi tudi ne pomeni “trajnega mandata”, saj se sodba o dodelitvi lahko spremeni “vsak naslednji trenutek” v kolikor obstajajo okoliščine, ki takšno spremembo narekujejo. Dejstvo je, da so te okoliščine v tem primeru podane in zato je sklicevanje na pravnomočno sodbo le manever s katerim se poskuša minimalizirati pomen sumov in preiskave in se mater otroka, kljub temu, da je prav tako kot dedek osumljena zlorabe, prikazuje kot osebo, ki bi ji z naslova “pravnomočne sodbe” morali izročiti punčko.
V ta namen se je začela slikati zgodbica o “dobri mamici”, ki bi naj lepo in skrbno skrbela za svojo hčerko in je zdaj celo “žrtev” svojega bivšega partnerja. Na žalost je zgodba drugačna. Spreminjanje dejanskega stanja “za nazaj” pravno in materialno namreč ne vzdrži. V kolikor se bo takšno ravnanje nadaljevalo in se bo v javnosti še naprej podajalo neresnične navedbe, ki punčki lahko škodijo, bomo v Svetovalnici Akcija! na tiskovni konferenci razkrili celotno ozadje zadeve in vpletene vplivne osebe z vpogledom v tisto dokumentacijo, ki jo vpleteni tako vztrajno skrivajo in potiskajo pod mizo.
Izročitev punčke v roke materi pred pridobitvijo vseh ustreznih odgovorov bi bila neposredno v nasprotju z otrokovo koristjo in bi otroku lahko povzročila nepopravljivo škodo. Varovanje otrokovih pravic in koristi bi moralo biti glavno vodilo vsem v tej zadevi, vendar so v preteklosti vpletene službe naredile takšne korake, zaradi katerih sedaj ne morejo ali nočejo več stopiti nazaj.
Zaradi vseh materialnih, procesnih in strokovnih napak, ki so bile storjene v tej zadevi, bodo združili moči in na vsak način želeli vse prisotne prepričati, da na zadevi ni bilo nič in s tem za vedno prikriti svoje napake. Za dosego tega cilja so pripravljeni žrtvovati štiri leta staro deklico.
Ker odgovorov na odprta vprašanja v tej zadevi še do danes ni in ker oče nadaljuje pregon, bomo očetu in punčki še naprej nudili pomoč tudi vsi tisti, ki menimo, da je zadevo potrebno raziskati do konca in nas še do danes nihče ni prepričal, da zaščita otroka v tem konkretnem primeru ni potrebna. Poznavalci materialnih predpisov in procesnega prava s tega področja namreč natančno vedo, da je zaščita otroka potrebna vse dokler se nevarnost, tveganje in kakršno koli ravnanje v škodo otroka ne izključi in vse to se v tej konkretni zadevi še do danes ni izključilo. Po 14 mesecih primera takšna dejstva narekujejo zaščito mladoletnega otroka. To bi lahko počasi spoznale tudi pristojne institucije Republike Slovenije.
Svetovalnica Akcija!
Natalija Markač
Matic Munc
Odlično zapisano. In hvala, da je tako izčrpno. Obenem pa še moj izraz upanja – da se za deklico izteče čim boljše 🙂
v sloveniji kakšnega razburjanja javnosti ni pričakovati. in cold blood je v primerjavi s slovenskim dojemanjem takšnih pojavov potopis po pravljični deželi. pač, dokazano, če se zgrudiš s kapjo sredi glavnega mesta, moraš pol ure čakati, da pride do tebe nizozemska turistka. ali kakšen hipi, ker drugače nisi normalen v tej državi, če nisi hipi, ki nima telefona in mora potem nadirati začudene obraze, da vendar dobi napravo, s katero pokliče rešilce. to se je zgodilo na prehodu med namo in pošto v ljubljani. še iz lastnih izkušenj lahko povem, da ob kakšnem horroshow incidentu, sredi množice, te bodo slovenci gledali postrani, kislo, privoščljivo. takoj ko pride kakšen angleško govoreči osebek, se situacija obrne. policija bo pa na to gledala kot na priložnost za predvajanje mentalitetne polke. brezskrbno, neodgovorno, brutalno simpatično nesimpatično in zgrešeno z bistvenim. ko sem se pred leti, sredi najstniškega obdobja, peljal z avtobusom iz, v tem primeru južnih krajev, sem takoj po prestopu meje padel v neko sfero somraka. prazni, brezizrani obrazi, narejeni iz nekakšne pene, moreče, introvertirano ozračje, naravnost paše v nerealno pravljično okolje pustih zelenih, s soncem obsijanih hribčkov s posamičnimi cerkvicami. ko sem potem šel skozi mesto duhov, eno večjih domačih mest, je iz vsake fasade, iz vsake praznine zevala ta duhovna mizerija. zdržal sem do doma, potem pa neutolažljivo zajokal, kot da se nekaj temeljnega podira v meni. mama je razumela in mi dala cigareto … edinstven kulturni šok, ki pa ni edinstven v smislu, da sem ga samo jaz doživel.
pri študiju novinarstva seveda tudi ni nikakršnih testov, kot skoraj povsod drugod. tja pridejo povprečneži. povprečje je pa tako, da je brez duhovnega življenja, celo brez idej, pripravljeno se prostituirati, in to ne za denar, ampak za trepljanje, vsakomur, ki pride mimo 5 minut trosit neumnosti, ker nima nobene lastne avtoritete. povprečen slovenec je pač otrok in navdušenje nad narodno-zabavnimi zvoki ni naključje. če ti potem predavajo še razne mance košir … namesto, da bi bil poklic odgovorno poslanstvo, je nekaj, kar dejansko lahko opravlja vsak, ki so mu v osmem razredu rekli, da piše dobre spise, če sreča prave ljudi, pa še glede spisov ni nujno. vemo pa, da pri spisih šteje za silo vzpostavljeno postavljanje vejic, ki so sicer večkrat lahko branik izobraženega slovenca, ki se sooči s kreativnim pisanjem, in število starostni dobi primernih puhlic, ki jih natrosiš, podobno kot pri likovni ekspresiji (ko sem pri 13-ih za starševski dan iz gline oblikoval “kup dreka”, kot sem se izrazil, sem bil skoraj soočen z ravnateljem, ker sem imel karakter. seveda z njim nisem bil soočen, ker sem imel večjo avtoriteto kot učiteljica).
kar je bistvo – slovenstvo je iz strahu, nevoščljivosti in nesramnosti postavilo drugačen sistem vrednot, kot je znan po bolj civiliziranih okoljih. pri tej samouničujoči poti se je moralo pošteno podruditi, da je svojega duha čim globje v črevesje stlačilo, pri tem ga pa pohabilo do invalidnosti, ko je v tem zaradi izginotja kreativnosti, proniciljivosti, dinamike, postala omejena tudi želja po čem drugem. obrazi, ki izgledajo, kot bi bili ustvarjeni iz pene, so torej logična posledica. primeri, kot si ga popisala, še bolj.
zadeva je naravnost morasta – kot kakšna sanjska igra z vsemi vpletenimi akterji, med katere prištevam tudi tisti del javnosti, ki je bolj občutljiv in mu ni vseeno, v kakšni državi živi in kaj se z ljudmi v njej dogaja. bolj kot si ponavljaš, da huje ne more biti, bolj brutalno te zatolčejo z novimi in novimi bizarnimi metodami mučenja, kar poraja tiste občutke nadrealistične nemoči, ki so že tako na robu, da nosijo v sebi neko perverzno sladkobo. edgar allan poe se v grobu obrača, ker ne more ven, da bi stvari popisal.
moj komentar ni nevemkako relevanten, ker ne nudi nekih vzvodov za rešitev zadev, upam pa, da je vsaj čustveno gledano ustvaril neko sliko, vzdušje, ki se poraja v takem okolju, projekcijo tega, kako se ob tem kot državljan počutim.
Grozljivo. Kot da bi bral surrealistično grotesko z bizarnimi preobrati, kjer manjka samo še govoreči črni maček, ki napove konec sveta. Ker gre za Slovenijo, bi bilo konec česarkoli seveda preveč optimistično pričakovati. Groteskovanje je postalo sestavina nacionalne folklore, vpeta v vse sfere družbenega življenja.
Hvala za tale zapis, ker sem se tako prvič seznanil s temi primeri. Seveda me je obdal tudi neprijeten občutek stanovskega sramu, za kar pa se ti ne zahvaljujem. Zgrožen sem nad abotnostjo in nepravilnostjo sodniških argumentacij, temelječih na neugotovljenemu spolnemu naklepu, ki, kot pravilno ugotavlja novinarka Pučko, pri ugotavljanju, ali je bilo spolno dejanje storjeno ali ne, nima kaj iskati. Osebno pač menim, da je tudi obrezovanje ženskih spolovil možno kvalificirati kot spolno nasilje, pa čeprav obrezovalke niso motivirane s spolnim nagonom in zadovoljevanjem erotičnih vzgibov. Poseg v spolno nedotakljivost žrtve, ki je v tem primeru zaznamovana za celo življenje tudi fizično, zadostuje. Seveda s takšno tezo pri slovenskih sodnikih iz srednjega veka ne bi prišel daleč.
Pučkova se sprašuje, če je razlog za takšno porazno stanje v strokovni negotovosti in lenobi sodnikov. Jaz bi k temu dodal še koruptivnost, saj ne morem mimo dejstva, da sta v obeh primerih obtožena ugledna predstavnika družbene moči, slovenski sodniki pa imajo v takšnih primerih očitno pogosto precej težav. Drug razlog je zaznamovanost z osebno vrednostno sodbo – prav zlahka verjamem, da so, bedaki zaplankani, dejansko prepričani, da je okoliščina, kako je žrtev dojemala dejanje, nepomembna. Seveda pa ima ta razlog korenine tudi v mentalni lenobi, tisti vseobsegajoči, ki preprečuje napredek duha in intelekta, in zaradi katere smo, kjer pač smo in bomo še nekaj časa.
@Špelca:
Hvala. Ja, toliko je materiala v zvezi s to temo, da se je treba prav posebej potrudit z izčrpnostjo, da bi sploh le osnovo v svojem bistvu povzel, kaj šele če bi se spuščal v detajle. In ja, delim upanje. Kot vse skupaj funkcionira, lahko bolj upanje pomaga kot tisti, ki bi morali poskrbeti, da bi se za deklico in podobne preimere izteklo najbolje.
@Nidurun:
Mah, in cold blood, se strinjam, je bil pravzaprav akt močne zainteresiranosti za sam primer v primerjavi s tem.
Kolektivna mentaliteta in značaj je v tem smislu pri nas katastrofično aroganten, predvsem pa prestrašen. To ima svoje že prav stereotipne zgodovinske korenine sicer, kar pa ni opravičilo seveda. Zato je raznim študentkam družboslovja nekaj najlažjega na svetu, da bi fascinirale z izdelkom in pogruntale kaj nesprejemljivega, če gredo na cesto uprizarjat kakšen tragičen moment in posnamejo neodzivnost ljudi. Tako je ena skupina pred časom prišla celo na TV kot pohvalna praktična oziroma seminarska naloga. Postavile so sredi nabito polne Čopove ob belem dnevu parček, ki je odigral prizor pretepanja ženske in valjda večina je samo pospešila korak mimo, le trije mogoče so se rahlo ozrli preko ramena in samo ena ženska je nekaj zavpila. Predolgo smo bili vajeni hlapčevanja, skrivanja in družinske bolnosti v smislu, da skrbiš samo za svoj vrt, drugi te pa brigajo le, če si poplačan, da koga ovadiš eliti diktatorskih oprod ali da mu skrivaj prerežeš gume na avtu, ker ti gre na živce.
Smo na repu po bralni pismenosti, razumevanju vsebin. Statistično dokazano. Sprejemne izpite so ukinili in to je zdaj rezultat. Redko kdo pride na pravo mesto in po srednji šoli sploh ve, kaj bi rad in za kaj je bolj nadarjen. Ministri za šolstvo pa pri nas to podpirajo, ker izredni študij obupanih, ker jih matura bremza, nese obilne denarje. In tudi za študije, predvsem družboslovne in humanistične, itak vemo, da so piflarski še po stari šegi “ponavljaj, memoriraj in ubogaj” namesto znanja in ustvarjalnosti.
Ja, to je povsem drug sistem vrednot od pojma, ki naj bi opisoval civiliziranost. Prevečkrat je opazna tudi grda zloraba morale. To se dogaja neciviliziranim, ki se naučijo božje zapovedi na pamet, a zaboga pojma nimajo, kako se s tem dela v praksi. Tudi če jim postane jasno, je pa navada po starih šegah železna srajca.
@beatnik:
Ja, se strinjam z opisom žanra. Jaz itak precej pogoste naše resnične zgodbe opremim z opombo, da bi Lynch prekipeval od navdiha pri nas in mu ne bi bilo treba kreirat bizarnega fantazijskega paralelnega sveta.
Razumem neprijeten občutek z občutkom sramu v paketu. Saj v tem je največji problem, ker človeka prime, da bi šel kar v disko in se raje malo sprostil, namesto da si fašira psiho s poglabljanjem v take zadevščine. Ampak valjda, to je ravno ta z dežja pod kap, zaradi česar smo pri nas, kjer smo. Zaradi česar so se konec koncev že v zgodovini in se še danes dogajajo najbolj nedoumljivo groteskne stvari, o kakršnih se post festum ali v varni daljavi sprašujemo, kako je kaj takega mogoče. Sila enostavno. Ker se pušča, da gre karavana do roba in čez prepad pač. Karavana pa vedno pritiska na vse načine, da bi šli raje v disko oziroma od utrujenosti kar spat. Tako je še bolje. In takoj ko prve tri opeke priletijo kam, ko se na kakšnem izmed redkih shodov že ravno trije napijejo, je to osrednja novica za razglabljanje o nasilju in morali. Pa gredo spet vsi raje spat ali pa na še en glažek.
In tako se sčasoma začne lepo bohotit navadna sociopatija, kot sem poudarila tudi v zapisu. Ker to, kar si povzel o razlogih na primer za določeno presojo in kaj kje nima kaj iskat, je jasno kot beli dan. To sploh ni več preizpraševanje o zadovoljivi stopnji inteligence na določenih položajih, niti o nikoli popolnem sistemu (mi ga ustvarjamo) ali podobnih nebulotičnih izgovorih, ampak gre za visok prag tolerance do zločinskega, apatijo in posledično sociopatijo. Tako kot je v primeru, ki ga opisujem, popolnoma jasno, da izvršba nima kaj iskat med postopkom preiskave, že dodelitev sama glede na predhodne okoliščine je tako sporna, da bi zahtevala temeljito preiskavo, kaj se dogaja v teh postopkih.
Tako da, ja, se popolnoma strinjam s tabo, da so sumi o visoki stopnji koruptivnosti še kako relevantni. Osebno glede na neke anekdote iz preteklosti mislim celo, da konkretna koruptivnost itak funkcionira preveč zlahka, ampak da je pri nas v nejaterih primerih že dovolj samo grožnja ali hipotetični mobing, da se doseže koruptiven cilj. Ker prepričljivost organov, ki bi morale ščitit ljudi pri nas, je nična na podlagi preveč znanih izkušenj, medtem ko je obratno vse že javno znano koruptivno praktično nedotakljivo. Zelo slaba klima, ki daje spodbudo zločinskemu umu v zadnje pore delovanja. Ljudje se v taki klimi sploh ne počutijo več slabovestne, če delujejo koruptivno ali kako drugače protičloveško, zločinsko, ker se sami počutijo žrtve sistema oziroma, kot se rado reče, takšno je pač življenje, takšna je pač kruta realnost, v kakršni moraš preživet … hmmm … tudi svoje otroke, a ne.
V takih okoliščinah pač intelekt samo še pada, sociopatija in toleranca do sociopatskega vedenja pa samo narašča.
@Simona:
Primera nisem poznal. Napisano me je vrglo na rit…mislim, ne morem verjet…redko ostanem brez besed, ampak, pizda ne morem skupaj spravit komentarja kot se spodobi, pa da me ubiješ…kva?!
simona: ja, sem mislil naplesti še ta primer funkcionalne nepismenosti, ki neposredno sovpada z opisanim stanjem duha. prispevek na to temo sem, mislim da na oddaji preverjeno, zasledil ob začetku srednje šole in že takrat nisem bil popolnoma nič presenečen, ker sem na podlagi nacionalne razdeljenosti znotraj svojega kroga znancev videl jasne razlike v primerih, ko je treba to pismenost uporabit. čefurji smo temu sloju ljudi, ki se očitno funkcionalno nepismeno tudi obnaša, rekli “rovtarji”. pa nima veze s kakim nacionalizmom – hude napake v mentaliteti so tudi pri naših ljudstvih, vendar povsem druge narave. ta funkcionalna nepismenost izvira ravno iz te introvertiranosti, nepripravljenosti širiti duha, ustvarjati dinamiko znotraj sebe. podobno je seveda z razgledanostjo. mene večkrat zmoti, kadar ljudje pri nas kritizirajo domnevno neumnost američanov in strežejo z youtube posnetki. češ, postavijo ime ene države na avstralijo in ljudje potem vzamejo zdravo za gotovo,d a je to tista država. nisem prepričan, da je pri nas kaj bolje. iz srednje šole se spomnim, da večina ni imela blage veze, kje na zemljevidu je sarajevo. pa so neposredne zgodovinske povezave. kaj vem, verjetno dobršenj odstotek ne bi znal niti poiskati tiste države z napačnim imenom. heheh.
in by the way, še eno anekdoto bi zapisal. ko je bil anthony kiedis, frontman RHCP v ljubljani, je odšel na kavo v center mesta. pričakoval je, da bo deležen obleganja … potem pa nič. menda je bil šokiran, ker so se ljudje delali, da ga ne poznajo. frontman srbskih repetitorjev mi je povedal, da je edini razlog, zaradi katerega bi raje ostal v beogradu (mislim, da v primerjavi z ljubljano) ta, da si lahko tam izbiraš ritem življenja. ob katerikoli uri dneva lahko dobiš hrano in družbo. v lj je bil šokiran nad prav depresivno praznoto. pa ni povezano z velikostjo mesta, po mojem.
kot si napisala, je iz zgodovine takšno stanje razumljivo, po drugi strani pa seveda ni opravičljivo.
kar se tiče zlorabe morale, je pa tudi cela zgodba. na pamet naučene zapovedi, ki se jih ne zna uporabljat, ja. skromnost? da, toda kdaj, kje in zakaj? nacionalna zavest? kako in kdaj. delavnost? enako. strpnost. družina. šport (a nas sploh čudi, da imamo najboljše ekstremne športnike, hehe). jezik. sami temeljni pojmi.
kar se lepo pokriva s tem, o čemer z beatnikom pišeta – primer, ko se sodnikom zdi relevantno to, kar se njim zdi, da je nekdo občutil pri ravnanju z objektivnim zločinom. to se popolnoma poklapa v ta sklop zlorab morale.
Zgornji zapis je zelo aktualen, ker odraža ta naš zeitgeist. Ali pa je to kar duh vseh časov? Pred kakšnim tednom, dvema sem v Spieglu brala razprave na temo afera Strauss-Kahn. V glavnem so bili članki spodobni, primerni kot se za sum resnega kaznivega dejanja spodobi, vendar, vendar!!! Večkrat se je piscem zapisalo, da v rodni Franciji DSK ne bi tako strogo obravnavali, saj so do tovrstnih sumničenj mnogo bolj strpni kot v puritanski Ameriki. No, to me še ni razburilo (konec koncev gre res le za sum kaznivega dejanja), ampak v naslednji ediciji »Ogledala« se je pa uredništvu zdelo primerno objaviti intervju s Catherine Millet, francosko umetnico, ki je seksualno očitno precej svobodna. Tako zelo svobodna, da se ji zdi posilstvo pač nekaj, kar je manj hudo kot npr. izguba očesa (http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-78689668.html). No, malo huje kot če se ti prismodi kosilo. Se pa da brez posledic preživeti, če je le ženska dovolj pametna in samozavestna. Dovolj samozavestna, da loči svoje telo od svoje osebnosti in da zna nasilnežu zabrusiti, da je navadna ritna luknja, ups, Asshole, hmph, Arschloch. Vse lepo in prav, če omenjeni gospe tako ustreza, vendar je njena posplošitev po moje malo prehuda, al’ kako? Ona tako, drugi pa lahko tudi precej drugače. Kot potrditev DSK-jeve nedolžnosti, potem ko je precej razpravljala o tem, kako bi ga morala sobarica ugrizniti v kurac, pa Milletova zmagoslavno potegne iz rokava karto prevarane žene. Poglejte, ljudje, še žena mu stoji ob strani! Zihr ni naredil nič narobe. Aja? Kdo se že zavzema za pravno državo?
Zgoraj omenjeni intervju mi ni šel v nos, zato ker bi mislila, da je DSK že dokončno ena navadna posiljevalska baraba. V svoji karieri je sicer nabral kar nekaj prijav za spolno nadlegovanje svojih mladih sodelavk, ampak bom poštena: naj sojenje pokaže, kako in kaj. V nos mi je šel ton intervjuja, ki je nasilno dejanje hotel prikazati kot nekaj, kar niti ni tako hudo. Ja, sobarica bi lahko tudi umrla, a ne? Moški pa so pač moški, pravi Milletova. Mislim, zakaj objaviti tak intervju? Da se pokaže druga plat medalje? Mar je druga plat medalje razvodenitev in banalizacija kriminalnega dejanja?!!! Katastrofa od urednikovanja!
Članek Lesničar Pučkove me je prav neprijetno spomnil na omenjeni intervju. Saj jo je samo otipaval po joškah, ki so se najbrž tako vabeče napenjale pod oprijetim puloverjem, mar ne? Saj jo je hotel samo sprostiti … in še sebe zraven, če bi le gospa dovolj dolgo zdržala z vsem tistim hardwarom v ustih. Zlega naklepa torej ni mogoče določiti. Obrambo so kot kaže kopirali od Pluta, ki se je po umoru Ljubice Ulčar branil nekako takole: Ne, ne, nisem imel namena ubiti gospe, padla je na nož. Trikrat. Jaz sem ji samo pomagal in jo dvakrat pobral. Dobra duša, skratka.
Sramota, da se kaj takega dogaja, ampak pri tem mediji odigravajo izjemno veliko vlogo. Prav zato se mi zdi intervju v Spieglu, ki ne velja za kakšen pogrošen časopis, precej problematičen. Konec koncev se da vsako stvar predstaviti kot ne preveč tragično. Pogorel ti je dom? Ni panike, sezidaj novega! Umrl ti je otrok? Kaj se cmeriš, »naredi« novega! Posilili so te? Ah, kaj, glavno, da imaš še obe očesi! Nekdo ti je pokradel vse, kar imaš? Iii, saj imaš še dve zdravi roki! Hja, vse je videti tako enostavno, rešitve so kot na dlani, pa vendar…
Civilizirani ljudje bi se morali na težke stvari odzivati zelo odgovorno in z občutkom za žrtve (ne pa v prvi vrsti za storilce). Niso kar vsa dejanja na svetu enaka. Posilstvo ni enako grobemu konsenzualnemu seksu. Sum spolne zlorabe otroka je tako huda in resna obtožba, da ji je nedvoumno potrebno priti do dna, preden se otroka vrne v potencialno patološko okolje. Napada na spolno nedotakljivost osebe se ne da opravičiti s (pre)globokim izrezom žrtve. Prav tako pa tudi ne s kakšno novodobno (bejž no?) sprostitveno tehniko. Mar nam ni to jasno vsem?!!! Človek bi mislil, da vsekakor, ampak potem se pa malo sprehodi po internet portalih, odpre televizijo, posluša radio. Tam nekje Jelinčič igra na puško mitraljez, poleg njega bi Ruparji preiskovali mednožja nekaterih poslank, pomemben del Slovencev bi se odkrižal Romov in izbrisanih, drugje spet vpijejo smrt pedrom in katoliški veljaki jim svetohlinsko prikimavajo, češ da gre pač le za družinske vrednote. In kaj se zgodi? Se dvigne tako opevana civilna iniciativa? Mar se tako ravnanje obsodi? Pajade. Nič preveč. Potem pa še Godnič primakne svojo in grozi z, nič manj kot Hudo jamo. Odzivi v najboljšem primeru mešani. Prejšnji teden se je nekaj na to temo razpravljalo na Gartnerjevem blog in nekritičnim oboževalcem Tita, ki menda hkrati ne odobravajo povojnih pobojev, zastavim preprosto vprašanje: »Je možno resnično obsojati in prezirati bilo katero zavrženo stvar na tem svetu, če istočasno nekritično slavimo glavnega akterja te iste zavržene stvari kot superzvezdo, največjega džeka in dih jemajočo osebnost? Dobim odgovore v smislu, da so si izdajalci to zaslužili, ker so bili krivi. In jih spet vprašam: »Kako pa vemo, kdo NI bil ubit po nedolžnem, če ni bilo nikomur omogočeno pošteno sojenje?« No, to vprašanje je bilo gladko prezrto. Preveč neudobno za orto oboževalce, ki radi nezavedno zaidejo v kontradikcije, kajne?
Kaj želim povedati? Sovražni govor je sovražni govor je sovražni govor. Je brutalen, je brezobziren, hujskaški, nereflektiran, samopašen, nemalokrat intenzivno zarukan. Obsoditi ga je treba. Ostro! Sicer iz besed lahko hitro preidemo k dejanjem. Saj marsikateri bumbar misli, če tisti strici in tete tako govorijo, potem pa že ne more biti preslabo. Kdo bi poslušal razumnike, če se pa prostaški »kič« tako dobro sliši, resnih in jasnih obsodb pa ni? Ma, treba je reči, dovolj! Sicer bo tako kot je že davno zapisal Niemoller: ko bodo prišli po nas, ne bo nikogar več, da bi sploh kaj rekel. Tako se bo zlahka zgodilo, da se bo kakšna nesposobna sodnica obesila na nerazumljivo tehnikalijo pri ekskulpaciji njej všečnega storilca. Brez posledic za svojo karierno pot. Lahko se bo zgodilo, da bodo malo deklico vrnili v potencialno grozljivo okolje, še preden bodo dokončno ugotovili njegovo (ne)varnost. Spet nikome ništa. Lahko se bo zgodilo, da bodo posilstvo poskušali enačiti z žvižganjem na cesti. So what…
Hej, ta čas je že tukaj in zdaj, porkaduš! Zdaj prihajajo po nas! Seveda ni edini vzrok samo v sovražnem in podcenjujočem govoru, ki ga je povsod dovolj, vendar tudi v njem oz. v njegovi neobsodbi (odsotnosti posledic). Ker če se tolerira javna sovražnost in širjenje raznih populističnih neumnosti na prvo žogo, potem se še marsikaj: od slabe aplikacije zakonskih podlag do omalovaževanja žrtev težkih prestopkov. Na žalost in grozo vseh čutečih ljudi.
Koroški deklici samo želim, da ji življenje nameni čim prej uživati kolikor toliko brezskrbno otroštvo. Zarukanim, primitivnim, nesposobnim, brezčutnim, najbrž korumpiranim, arogantnim odraslim osebam z avtoriteto navkljub. Res ji to želim. Od srca.
kar nekaj zanimivih poant si izpostavila, horizont. si bom drznil pristaviti še svojo skledo.
nemško sicer ne znam. ampak ta pojav žensk, ki “moškemu” oprostijo je vreden svojstvene obravnave. ker gre za primer umetnosti, ki je podajala takšne izjave, toliko bolj. kolikor so lahko umetniki pronicljivi, pravični in širokogrudni, toliko so lahko arogantni, če ne pokvarjeni in škodljivi. to pa zato, ker pojem umetnika ni smiselno razdelan, se mi zdi, da nasploh. v glavnem velja, tudi pri sami vzgoji umetnikov, za ideal, o katerem se ne pomišlja, njegova dejanja niso v javnosti pretehtana, amapk se vse prerado vse skupaj stlači pod imidž, s čimer pridobijo večkrat, ne samo nepotrebno toleranco, ampak tudi značaj nečesa, kar je dobro, ker je to storil umetnik. pa ne da bi hotel enačiti karakter povprečnega državljana z vrhunskim umetnikom. daleč od tega! vendar so dejanja stvar objektivne sodbe. kadar merimo njihovo vrednost za družbo, jih moramo meriti z drugačnimi merili kot merimo njihovo vrednost za umetnika, ki je ta dejanja sprožil. šele, ko nam je to jasno, lahko oba svetova povezujemo. tako so izjave te umetnosti relevantne samo v študiji njenega, morebiti zanimivega, vznemirljivega karakterja. če pa so vključena kot element ustvarjanja javnega mnenja, pa stran s tem. če urednik objavi takšen intervju, mora imeti obvezno vključeno noto, kjer se da razbrati, zakaj in čemu je ta intervju tam! tako lahko potešimo oba segmenta bralcev. najpametnejši itak oba rabijo in ju povezujejo, ker sta oba relevantna.
druga stvar je stvar žensk, ki moške branijo, ne glede na njihove svinjarije. glede na to, da gre v tem primeru za politika, ki naj bi posiljeval, je čisto verjetno, da mu je žena “oprostila” iz koristoljubja. pogosti so primeri, ko se take situacije dogajajo ob podobnih incidentih s strani športnikov (politik in športnik sta oba lahko velikokrat že v bistvu nagnjena k neprestanemu pršenju testosterona in agresivnega vedenja) ali drugih javnih osebnosti. ne samo v primeru posilstev, ampak tudi v primeru prevar, kar je za širši družbeni milje še bolj pomenljivo. ni pa seveda nujno, da gre za materialno koristoljubje, hlepenje po visokem položaju in ugledu. še prevečkrat se dogaja, da v najbolj razširjenih slojih ženske raje kopljejo oči drugim, kot da bi sterale v kurac svojega primata. v službi, v družini … pljuvanje v lastno skledo. seveda je zgodovinsko gledano razumljivo, vendar, seveda, spet ni opravičljivo. če bi bilo opravičljivo, potem ne bi bili ljudje. ko v 21. stoletju uletim na nek forum, v temo o tem, zakaj ženske ne kuhajo več, v kateri se nadebudni moški izjavljajo, da nočejo imeti babe (kako antierotičen kmetavzarski izraz), ki ne zna kuhat in potem ženske pišejo, da one pa le znajo in pljuvajo po tistem delu ženske populacije, ki tega ne zna in/ali noče, vmes pa je kakšen zdravorazumski krik del minimalnega procentualnega deleža, se vprašam, kje so te ženske, ki nočejo ali/in ne znajo kuhat? opičnjaki pač postanejo paranoični ob prvi pojavi drugačne barve od njihovega sivila, tako čefurji že na široko kvarijo slovensko mladino, moških, ki si ne bi brili nog ni in žensk, ki kuhajo, tudi ne. prepričan sem, da ne gre za specifično nrva spletnih forumov! te ženske psihoze so nekaj, kar sodi v druge debate, skupine za samopomoč in psihologe. ampak skupine za samopomoč so samomorilno nalaganje dreka, kar počnejo bolniki, ki nimajo ne vodstva, ne prave ideje in drug drugega obremenjujejo s svojimi težavami in se pehajo v prepad znotraj depresivnih hermetično zaprtih družb … dobri psihologi so zelo redki, vsaj pri nas, kar se tiče pa drugačnih, kvalitetno sumerjanih in smsielnih janvih debat, pa sem že popisal, ko sem omenjal sistem vrednot, ki ni bil znotraj tega okolja kvalitetno vzpostavljen, za razliko od domnevnih in nedomnevnih civiliziranih družb, kjer je to bilo storjeno.
kar se tiče pa tita – po eni strani se ga po mojem da dojemati kot džeka in superzvezdo (ne pa kot dih jemajočo osebnost), ker je dejansko imel neke osnove, da takšen imidž tudi izraža. samo pri nas se tega ne zna smiselno ponotranjit. da človeka kot takšnega dojemaš, skoraj nujno pomeni tudi, da ga obožuješ in da si privrženec njegove ideologije. in znotraj samega privrženstva ideologijem pomeni, da požreš vse, kar se je v imenu te ideologije kdajkoli zgodilo in vse, kar je znotraj nje bolno in pokvarjeno. podobno kot pri dojemanju umetnikov v širšem svetu, samo, da se v teh krajih spusti še na nižji nivo. pač, med oboževanjem politika in umetnika je vendarle razlika! politika lahko obožuje samo človek, ki ni bil deležen osnovne umetnostne vzgoje. umetnostna vzgoja pa je stvar mentalitete, sistema vrednot in širine duha. kako se stvari povezujejo, a ne. sploh pa se z nekimi golagi in hudimi jamami pri nas prerado žuga tudi med izobraženo, razgledano, v alternativnih medijih ali zduržbah delujočo mladino. bizarno se mi zdi, da ima časopis filozofske fakultete, tribuna, po drugi, isti, strani na zadnji strani v vsaki izdaji tarčo, v katero umesti kakšna glava, ki njim ni naklonjena. potem ta “alternativna” mladina to lepi postenah, dela luknje noter in piše gor polpismene zmazke. da bi se povezala, začela uporabljat ideje, delala na svojem karakterju, to pa ne. je lažje biti znotraj neke klike, sploh, če velja za “alternativno”. stari prdci, mladi prdci, always the same story.
za takšno stanje, kot si opisala, da bi moralo biti, pa ni treba celih družbenih revolucij delat. dovolj bi bilo, da se ljudje na pravih položajih, v medijih, sodstvu, šolstvu, zavejo kaj je njihova naloga, osvojijo najprej neke osnovne profesionalne standarde in začnejo primerno kadrirat. saj ni tako težko, a ne? gre za majhen procent populacije, nekaj dodatnega izobraževanja, vsaj za silo … tako blizu in tako daleč. dobra stara zgodba.
http://www.delo.si/mnenja/kolumne/kje-si-deklica.html
…brez besed…
@Sašec:
Ja, razumem. Saj to je, da te vrže na rit.
Nidurun in Horizont:
Se strinjam z vajinimi mnenji. In nimam kaj dodat. No, tudi zato, ker se ravno zdaj cirkulira puč prispevkov na temo Koroške deklice, ki mi je v tem primeru prioriteta za javni diskurz in pripravljam drugi del. Ker je toliko dodatnega materiala zdaj, ki je isto sranje, kot se je svaljkalo že prej in s strani iste novinarske klike, ki ima, kot izgleda, zelo nenavadno domačo nalogo v odnosu do določenih inštitucij in kot kaže tudi do določenega odvetnika, je zalogaj kar obilen. Sranje je namreč veliko.
@ajicul:
Ja … ko še osli obmolknejo. To je od Merljakove že peta domača naloga, isto brez kakršnega koli dejstva, podatka, nič, samo hujskanje. Grozljivka. Vse njene umotvore bom pokomentirala v naslednjem delu.Pa še nekatere druge na istem nivoju (Dnevnik, Jana, Slovenske novice … gre torej za Dnevnik, Delo in Delo revije državne proizvode).
Aha, po nekaj dnevih dodajam, ker sem kak dan nazaj omenila tvoj zapis in naše, mariborske sodne mline v zvezi s spolnim nadlegovanjem znancem, ki imajo nekaj vpogleda v dogajanje. Nisem mogla verjet, kako so se sogovorniki razgovorili ob omembi nekaj primerov, v katerih je šlo za nadlegovanje otrok in mladostnikov – resnično je izpadlo, kot da nekaj ljudi zagovarja nadlegovalce, ker so sami to. Katastrofa.
Prenašam repliko na pravi blog: (sorry)
Dejte se zmenit Simona s Sonjo Merljak, Sobotna priloga Dela.
Katera ima prav?
Njena ocena dogajanja je diametralno nasprotna tvoji.
@Špelca:
V bistvu je hecno, da ob tolikšnih možnostih socialnega mreženja in komunikacije, v Sloveniji to še precej invalidno funkcionira. Je hecno ni pa presenetljivo. Hočem reči, da me ob vseh teh naplavinah slabih izkušenj čudi, da se ne oblikuje vsaj kakšen Facebook jamralnik, ki bi opozarjal na razne pomembne zadeve, ki niso tako pop popularne kot nastop Erjavca.
@Rado:
O tem bo govoril moj 2. del tega zapisa. Ker je udaril spet puč tovrstnih prospevkov, ki jih osebno lahko dojemam le kot piarovske smeti, se material še zbira. Tudi odziv varuhinje, ki je milo rečeno vsebinsko mizeren.
Sicer pa na kratko … Katera ima prav, bo vsak bralec presodil sam. Za razliko od Merljakove ne bom vsiljevala mnenja in nakladala, ampak serivirala podatke in na tej podlagi ponujala, da si bralec ustvari svoje mnenje (in za razliko od primerov tekstov Merljakove lahko vsak bralec tudi kaj vpraša na blogu, če mu kaj smrdi, in avtorica Simona ponavadi odgovori). Prosti spisi Merljakove namreč niso ocene, ker ne posreduje bralcu informacij, konkretnih podatkov, ki so pomembni za razumevanje problema, ampak samo besediči in skuša pritiskat na čustvene vzvode v pristransko smer, na katero se je podala, mestoma na žalost tudi natolcuje in hujska. Skratka … to so prispevki, za kakršne menim, da se jih v poanti še Požar ne bi upal objavljat. Pa ne zaradi skrbi za etiko ofkors, ampak ker bi se ustrašil, da bo izpadlo premalo prepričljivo v očeh bralcev in mu bo začel padat rejting, pa fura tabloid, kjer je meja tolerance do površnega, natolcevalskega oz. “neresnega” pristopa vedno mnogo višja. Če bo šlo z našimi kao resnimi mediji, ki se jim očitno fučka za drastično padajoči rejting, profesionalnost in novinarsko etiko, ki je v kolapsirajočem stanju očitno, tako naprej, se nam zelo slabo piše. In točno tako gre.
Najprej o primeru: priznam, premalo sem se poglobil v stvar, ampak nekaj mi je popolnoma jasno: najbolj bo najebal otrok. Žalostno, tragično, kriminalno in nekoga bi morali za to dati iz kože.
Bi pa še nekaj, ker pač pišeš, o slovenskem novinarstvu, pa recimo o Jani, ko že omenjaš njihovo kulinarično strokovnjakinjo. Danes sta v Studiu City bili gostji Bernarda in Alma in govorili o položaju novinarjev in honorarcev v podjetju Delo Revije. In potem je Bernarda Jeklin malo preklinjala in se vprašala, v kakšni državi živi, da se dogaja to, kar se pač dogaja. Za Božjo voljo ženska, živiš v državi, ki si jo soustvarila in ki so jo vodili tisti, ki si jih tako poveličevala in lepo opisovala v svojih revijah in člankih. Vsi tvoji Milani in Gregorji in podobni zase zelo uspešni politikanti so pač iz Slovenije naredili tisto, kar smo jim mi ovce dovolile. In kot je nekoč nekdo rekel, da so dovoljene sanje. Ja, so, vendar večina državljanov danes ne sanja in ne sanjari, ampak nas tlači mora in nam je slabo, ko gledamo, kaj se v tej vukojebini dogaja. In ja, Bernarda, stopi pred zaposlene in honorarce Dela Revij in se jim opraviči, ker si podpirala svojat, ki je kriva njihove (bodoče) bede.
@AndrejM:
Ja, seveda, najbolj bo najebal otrok, ampak še najbolj, če se zadeva ne bo razrešila tako, da bo najbolje za otrokovo prihodnost. Za tiste moraliste namreč, ki danes po medijih tako radi vzklikajo, kako hudo jim je za otroka v trenutni situaciji, bi bilo za njihovo moralno držo mnogo bolj prepričljivo, če bi se spraševali tudi o otrokovi bodočnosti, v kateri bo lahko najebal mnogo bolj, kot bi bilo potrebno, v kolikor je zaskrbljenost večja za ugled institucij ne glede na dejansko postopanje, kot pa skrb za konkreten otrokov blagor. V zadnjem intervjuju z Gorškom, si je gospod mirno privoščil servirat izjavo v zvezi z izvršbo nad koroško deklico, kako se policija ne bo postavljala na nobeno stran (mati ali oče), saj ni v njihovi domeni, da presoja o tem, ampak izvajajo ukrepe izključno v korist otroka. Kakšna korist otroku je pa lahko izvrševana, če izvrševalca boli kurac za konkretno stanje stvari, torej v tem primeru, kaj bi bilo bolje za deklico pri presoji o skrbništvu. Kako lahko Goršek trdi, da deluje v korist otroka, če so asistirali izvedbi izvršbe, in to v času, ko preiskava o sumu spolne zlorabe ( med katerimi je osumljenka tudi mati) ni bila še dokončana, deklica ni bila pregledana in ravno zaradi izvršbe še zdaj ni. Pri tem neskončno sebično in amoralno sprenevedanje Gorška še niti ni tako presenetljivo, kot je nezaslišano obnašanje novinarja, ki takšno nelogično nakladanje brez podvprašanj in opomb dopusti. Starši so po logiki stvari lahko rablji otrok, ker je pravica do starševstva pač absolutna . vsak lahko postane starš, medtem ko odgovorne osebnosti v imenu strokovnosti in profesionalnosti rablji ne bi smeli bit, ampak jih družba plačuje za obratno delovanje.
In ja, Andrej, sem gledala Studio City včeraj in se popolnoma strinjam s tabo. Že pred časom sem se, kar se tiče Jeklinove v enem zapisu (ne spomnim se več v katerem izmed), obregnila ravno ob to, kar si omenil. Šlo je za obdobje, ko je Jeklinova na veliko propagirala nostalgijo, ko so bojda tabloidi pod njeno taktirko objavljali same lepe stvari o pomembnežih raznih sort in so se izogibali takoimenovanemu nezaslišanemu pljuvanju in blatenju. V resnici je tudi leporečenje o nekih ljudeh ali zaslugah enako pristransko moralno zgrešeno kot pristransko pljuvanje. Samo druga plat medalje istega konvanca. In to se je seveda v tistih časih počelo pod taktirko te gospe, ki danes spet govoriči tako, kot se ji zdi, da bo izpadlo najbolj všečno. Naj se raje posveča tistemu, česar še vedno ni na vidiku – sposobni novinarji, ki poročajo in obravnavajo pomembne stvari objektivno in so zavezani razodevanju večplastne resnice.
Osnovni problem v tej zgodbio je klinično psihološki ceh brez nadzora in protokola.
Sodba v primeru te deklice je njej v škodo. V konkretnem primeru namreč ne gre za PAS ali PA dinamiko(odtujitveni sindrom) ampak za z gotovostjo pri punčki izraženo spolno zlorabo. Kadar gre za zlorabo pa se metodolija PAS na sodišču ne sme in ne more niti tehtati še manj uporabiti kot osnovo za meritorno odločitev. S tega vidika je dodelitev materi s strani sodišča ne samo nestrokovna in malomarna odločitev ampak celo sistemski zločin in dejanje Sodišča lahko opredelimo le kakor teror(terorizem).
Vzrok za trplenje te deklice pa je seveda sitemske narave. Klinična psihološka stroka v R Sloveniji nima nobenega nadzora, še manj protokola ravanja. Ministrastvo za zdravje, ki je dolžno opravlajti nadzor v konkretnem primeru pa si kot že v nekaj že videnih kričečih primerih pomaga z adminstrativno korucijo in namerno slepoto da še naprej prikrivajo svojo nesposbnost in denar porabljajo za druge
“pomembnejše” stvari.
Otoci umirajo, njihovio starši pa se pobijajo med seboj.
Druga plat je tožilstvo in policija. Tu se ravna po metodah gestapa.
Otrok nima nobenih pravic, varuhinja človekovih pravica pa za varovenje pravic ottroka v takem primeru(ko klinično sihološko delo ni opravljeno) nima nobenih pooblastil.
Vse je en sam Catch 22. Sicer pa koga briga. Volili boste itak spet iste Potrate …
@Rick:
V vsakem primeru, se strinjam, je sodba neverjetna, glede na to, da suma spolne zlorabe sploh preverili in raziskali niso, ampak samo zavrnili predložen dokazni material. V takih primerih bi morali namenit ustrezno pozornost, kaj je na zadevi, v vsakem primeru.
O fantastično delujočih institucijah in kadrih se strinjam. Še posebej smešne so na primer ugotovitve, kako naj bi bila naša sodišča zasuta s primeri in sodni zaostanki posledica preobremenjenosti sodnikov. Ob drugi priliki pa dobimo podatek, da ima Slo največ sodnikov na glavo. Kaj ko bi kdaj tako paradoksalna spoznanja obravnavali hkrati in prešli k dejanjem – čiščenju. To je samo en primer seveda. Prečiščenje bi potrebovale tudi druge sfere, skoraj od A do Ž.
Problem je v tem, da tudi če ne nameravamo volit istih potrat, nam pretkano ne bo na voljo nihče drug kot leva ali desna potrata. Še do preferenčnega glasu na volitvah se očitno ne bomo dokopali preko pohlepnih nesposobnih in manipulitivnih politikantskih buč, ki se nam podtikajo, ker jim samo tako lahko uspeva vegetirat na plačani poziciji, kjer ne bi smeli bit. Brez sramu.
Očeta deklice je banda zaklenila še za naslenja dva meseca.
Tako je ko situacijo prevzame munc in čeferinovi ilč7zo6čl,yx,lmbecili.
@Rick:
Ja, in kaj neki ima pri tem Munc in Čeferini? Je v njihovem interesu, da je oče priprt? Od kod si pa to “zaroto” pobral in po kakšni bizarni logiki?
Simona, poskušaj pridobiti tajno “Listino z navodili ravanja po 200 čl KZ” od VDT. Potem ti bo jasno, da za zaroto gre.
To bo dalo odgovor zakaj po nedolžnem sedi B. K.(deklica je od rojstva živela z njim, on pa je, naiven da bo z otrokom vse v redu, na stik otroka celo nekajkrat dal) in ne cela armada bab, ki to(kradejo očetom otroke/preprečujejo in onemogočajo stike) počnejo.
Da pa ge za “zaroto je pa jasno”. A ti je jasno kako mora sedet že 3 mesece osumljen samovoljnega ravanja(mimogrede kako se pa v čuzi lahko samovoljno ravna).
Kar se tiće Čefotov in ostalih advokatkih imbecilov pa ja.
Nepoznavanje evropskega prava in slovenkhih sodb ESČP škodi.
A je kdo sploh zahteval izredni strokovni nadzor nad nepopolnimi mnenji klinične psihologije ? Jasno da ne, saj ga Minister Maruščič še danes ni podelil. MInistrstvo pa je v določenih primerih ta nadzor že opravilo(sicer v kartelu in krdelu kliničnih psihologov popolnoma diletantsko). Skratka drek od advokatov, drek od države, drek od nesposobnih novinarjev, ki niso sposbni zadevi priti do dna.
Primernost in sposobnost obeh staršev v konkretnem primeru ni bila ugotavljana. Sodišče bi ravnalo prav, če bi temeljito evaluiralo navedeno. Kdor zlorabi otoka ni primernen starš.
In tu bi zloraba otoka morala biti predmet evaluacije in taka bi morala biti tudi sodba. Tako pa je ve krču vse, tožilkam je slabo.
Muncek in njegova Natali pa sta dobr “svetovala” ni kej, dokler je bil še dnar od “strank” seveda. Zdej pa ko ga jebe.
Naj segnije v čuzi a ? Dvoje življenj je uničeno. Odgovarjal za to ne bo nihče. Sodnici, ki je punčko iztrgala očetu ni mogoče očitaiti kaznjivega dejanja pristanskega sojenja, “ker so ji tako svetovaii CSD”. CSD bo opran “ker je tako odločilo sodiče”. Predsednik države je tiho, Ministra namesto prava zanima teror. Predsednik Vlade pa je itak izjavil, da ima pomemebno vlogo v odraslosti njegova mamica….
Raziskovalni novinarji pa tiho kot miške …
So what. Državjani pa se lahko le zgroženo sprašujemo ali vse shupaj to vladanje vendale ni podobno Himlerjevemu načinu…
kjer so sicer navadni ljudje pošeli strašne stvari.
@Rick:
Polno ime v komentarju sem spremenila v inicialke zaradi zaščite identitete deklice.
Zarota itak ni vprašanje, ampak zakaj in v imenu česa ter kako se z zadevo čim bolj učinkovito spopast, glede na to, da je interes javnosti v stanju apatičnosti, globina in omreženost “zarot” pa zelo zažrte in prepredene. Ali vprašanje, kdo je toliko brez slabe vesti ali pa pogumen, da ne bo sodeloval v zaroti že zato, da zaščiti sebe in posledično najbolj popularen izgovor – svojo družino (pred težavami, sramoto itd.).
Da je arest, celo sramotno neutemeljeno podaljšan arest za očeta rak rana našega omreženega bolnega sistema, ki take anomalije dopušča, je itak jasno. Ampak to, da je nekaj jasno, v naši družbi ni niti približno dovolj, da se ne bi dogajalo.
In ni problem samo v nesposobnih novinarjih, ki ne znajo prit zadevi do dna, ampak je še večji problem v nesposodobnih novinarjih, ki sploh nimajo interesa, da bi zadevi prišli do dna, ampak ravno obratno – in le taka ravnanja in pisakanja po navodilih jim daje upanje, da bodo obdržali službo. Na tak način so jo kot nesposobni že dobili in na tak način se skušajo obdržat. Torej problem ni le sposobnost ali nesposobnost, ampak je tudi vprašanje osebnosti.
Ne vem, od kod ti ideja, da sta bojda Munc in Natali svetovala, dokler naj bi bil nek denar od stranke. In da se jima bojda zdaj jebe. Na kakšni podlagi gojiš tako mišljenje. Kolikor vem Munc na zadevi še vedno deluje, pošilja tudi obvestila za javnost, vendar mediji ne objavljajo več njegovih informacij, ker za njih pač ni več vroča novica. Objavlja na svojem facebooku, hodi na zaslišanja in vedno poroča, kaj se dogaja, poziva k pomoči in ukrepanju. Spiderman pa pač ni, da bi delal lahko čudeže proti celemu državnemu aparatu in hinavskim novinarjem, ki se kar po spisku tresejo za svoje službe in v cehu to postaja prioriteta. Lastniki medijev in faktorji vpliva pa vemo, da so fascinantni, če kaj vemo o tem področju.
Ni se treba površno in kar počez znašat še na tiste redke, ki delujejo in so prekleto v manjšini. To vsesplošno škodo samo še poglablja. Javnnost bi morala takšne podpirat in spodbujat, ne pa da še njim pripisujete kar neke zle namene na nični paranoidni podlagi.
Po pazljivem branju teksta obeh najetih in plačanih, Natalije Markač in Matica Munca ter opazovanju vsega in vseh v oddaji “odmevi”, se moja tehtnica simpatij nagiba k materi. Vse bolj je očitno postaja, da je oče bogat, njegov ego pa užaljem in tu so vzgibi in motivi za podtikanje spolnih zlorab človeku, ki po mojih občutkih tega ni sposoben. In konec koncev tudi nihče od kopice inštitucij ni potrdil tega suma. Povsod pa le niso sami pokvarjenci !? Če je gostota pokvarjencev res tako velika, ali ni potem sumljiv lahko tudi novopeči privatnik – psiholog Munc – ki se pri premožni stranki bori za svojo lastno poslovno afirmacijo in zaslužek ?
Uf kakšna zgodba!
Veliko je bilo povedanega in težko je na podlagi tega hitro dati meritorno sodbo.
Me pa začne skrbeti takoj, ko ljudje začno opuščati argumentacijo in posežejo po avtoriteti. In sklicevanje na avtoriteto organov se v dosti večji meri poslužuje materina stran.
Meni se zdi – na podlagi povedanega, da ima oče bolj prav.
P.S.
To, da je pa pravnik varuh otrokovih pravic, to je pa “tumač”!
Varuh otrokovih pravic mora biti socialno čuteč psiholog (ali kaj podobnega)
Pa še to bi izpostavil,
na kar sta opozorila Jež in zaščitnica žrtev spolnih zlorab.
– Da višje instance trdovratno pokrivajo odločitve nižjih instanc, kljub temu da so se izkazale za napačne. Nižje sodišče “pokriva” socialne službe. Višje sodišče pokriva napake nižjih sodišč . . .
V Ježevem slučaju je trajalo celo 7 let, da se je prvotna napaka popravila. Pa še to le zaradi izjemne vztrajnosti, ki jo je pokazal Jež.
@popaj:
1. Kateri tekst Natalije Markač in Matica Munca neki pa si tako pazljivo bral? Ne poznam njunega teksta. Pazljivo sem prebrala kopico dokumentov, ki so bili dostopni javnosti tudi na novinarski konferenci in objavljene dokumente na facebooku ter sledila medijskim objavam z vseh strani. Še posebej podrobno sem sledila medijskim objavam s strani novinarjev, ki na nobeni novinarski konferenci Munca in Markačeve niso bili sploh prisotni. Prosim za informacijo, kje najdem nek tekst Markačeve in Munca, da bi vedela, o čem neki govoriš?
2. Če te res tako zelo zanima primer in si nevtralen opazovalec, težko razumem pisakanje komentarja med oddajo Pogledi Slovenije, kjer ravno teče pogovor o tej temi in sklepam, da je to tudi spodbuda za podajanje komentarja na to mesto. Ne bi raje počakal vsaj do konca oddaje in pozorno spremljal. In ne, niso vsi pokvarjeni, nesposobni in površni, ampak absolutno preveč in gre za ene in iste ljudi, ki visijo predolgo na istih pozicijah, drug drugemu krijejo hrbet že leta in se lepo razumejo. To v mali Sloveniji ni nobena fikcija. In če takšni večni starešine rekrutirajo nove delovne sile, tudi ta po logiki stvari ni nič prida, ampak je predvsem hvaležno ubogljiva za delovno mesto in tako se začne plest mreža slabovestnih in neprofesionalnih. Gotovo se zaposluje tudi preverjeno enaka mentaliteta. Lepega dne pa poči balon in vidimo, da imamo totalno nakopičeno sranje. Podobno kot s privatizacijskimi posli in še marsikod. v takih okoliščinah je borba posameznikov za profesionalno in načelno delovanje trd oreh, zelo trd. In nemogoče je ostat v sistemu, ki je pokvarjen in jalov ter kot tak ustreza predvsem že večno zaposlenim, ki pač ne nameravajo kar tako zapustit delovno mesto, čeprav so zgrešili poklic. Ne vedo, kam naj grejo. Področje socialnega dela pa vemo, kako je pokrito na univerzi in kdo vse se vpiše brez kakšnih zahtevnih sprejemnih izpitov. Ponavadi bejbe, ki niso bile sprejete na FDV in nekaj entuziastov, ki so nad študijem in svojimi bodočimi sodelavci globoko razočarani. O našem sodstvu je bilo pa povedanega že preveč in dovolj. Nimamo vzpostavljenega niti modela precedenčnih primerov, ki bi sodnike zavezovali pri odločanju. Vemo, da vsak po svojih muhah odloča, kakor mu paše in so sodbe za isto stvar lahko različne v popolnosti. To je nezaslišano in žalostno. Ob tem imamo pa še trajne mandate. Žalostno.
In kako si razlagaš potem primer, ki je bil prav tako predstavljen, v katerem so obe hčeri dodelili materi, ju celo ločili čez nekaj let, čeprav sta obe jasno izražali željo, da živita z očetom in v odrasli dobi pogumno tudi iztožili odškodnino? Kako se lahko kaj takega dogaja, saj vendar ne morejo bit vsi tako pokvarjeni, da se zadeva leta preko vseh institucij ni obrnila v prid pravični in otrokom koristni razsodbi? In koliko ljudi izbere toliko moči, da se kasneje ukvarja s tožbami države in se s tem tudi medijsko zelo verjetno izpostavi? Kolikšna je verjetnost za takšne poteze še posebej v primerih, kjer so posredi še spolne zlorabe ali nasilje, kjer odigra pomembno vlogo še sram?
3. Koga brigajo simpatije in občutki. A se hecaš? Gre za otrokovo življenje, ti si pa drzneš opletat z občutki, kako bojda spolne zlorabe nekdo ni sposoben … nekdo, ki ga še v življenju nisi srečal in pojma nimaš, za koga sploh gre. Štejejo dokazi in argumenti, ne pa občutki na mistični podlagi.
4. Od kod ideja in informacija, da je oče bogat? In od kod ideja, da je osumljen dedek s hčerjo manj bogat ali celo reven? Razpolagaš s kakšnimi podatki o dohodkih in premoženjskem stanju vpletenih familij? Ah, verjetno samo občutki.
5. Očitno nisi prebral nobenega relevantnega teksta. Še posebej pozorno ne. Primer je prezapleten, da bi površno in amatersko vpletal kar z neko kopico institucij. Nobene kopice ni. Zelo jasno je, katera institucija, kdaj, kako in kdo je kaj potrdila, ovrgla ali sploh ni raziskala. Sum spolne zlorabe je še odprt in ni raziskan. Ne zavajaj in ne oklicuj se za pozornega bralca in opazovalca, ampak to kvečjemu dokaži, če se že repenčiš. O simpatijah in občutkih greš pa lahko plozat zaradi mene na Dajanin blog. Nivo simpatij in občutkov me na tem mestu ne zanima, ker ne objavljam pornografije.
6. Seveda je lahko sumljiv tudi Matic Munc. Zakaj pa ne. Vsak je lahko sumljiv. Zato je pa tako pomembno pozorno spremljanje vseh razpoložljivih dejstev preko dokumentov, argumentov in pričevanj, preden začnemo opletat s simpatijami, za občutke pa mesta ne sme bit!
@Rado:
Ja, je težko. Še posebej ob gori dokumentov. Praktično je nemogoče razumet, kako je vse skupaj potekalo in kaj vse se je dogajalo, če ne slediš tem formalnostim. Potem so tu še pojasnila, kako se je delalo, kdaj in zakaj tako … o tem je bilo tudi v Pogledih vsaj nekaj okvirnega povedanega in brez dvoma je situacija porazna. In to ni edini primer, ko smo imeli priložnost to več kot očitno opazovat. Nazadnje pri grozljivi tragediji smrti deklice na Zaloški.
Kar se pa tega namestnika varuhinje človekovih pravic tiče, pa mislim, da je sam dovolj jasno pokazal, kako deluje. In nič ne pomaga, čeprav je varuhinja iz psihiatrične stroke. Nobene odgovornosti ni, ampak samo umivanje rok. Ta položaj lahko kar ukinemo, ker preprosto ni zaseden z entuziastično močno osebnostjo z jajci ali jajčniki. Brezvezno mencanje po liniji najmanjšega odpora, podajanje formalnih izjav in pisanje formalnih poročil. Brezvezno stran metanje davkoplačevalskega denarja in še škoda se dela z brezpredmetnim blebetanjem v javnosti.
Epilog (pobran s FB statusa Matica Munca):
Torej, pišem Jerneja Munc, Maticu je bila pravkar odvzeta prostost, prav tako Nataliji Markač. Matica so odpeljali na Policijsko postajo Moste, kjer bo verjetno vsaj 48 ur. Prostost mu je bila odvzeta zaradi odvzema mladoletne osebe in izsiljevanja. Ko izvem več vas obvestim.
Jerneja Munc
Obup. Hvala za tole, tega še nisem zasledila. Vem samo, da so tako pritisnili na očeta, ki je dobil tri leta in pol zaporne kazni, da Munc ni več njegov zagovornik, ker se je oče zlomil in namerava ustreči pritiskom, da preda deklico, ne da bi obnovili postopek preiskovanja zlorabe in preklicali izvršbo, ki je bila izvršena, ko je bil postopek preiskave spolne zlorabe še v teku in zloraba ni bila raziskana.
Noro. In sedaj bomo tem istim službam dali še več pooblastil. Noro!