V zadnjem tednu se je skozi medije pretočilo več anekdot, tudi o zelo resnih zadevah, ki so sporočilno že tako bizarne, da sem med svojimi kategorijami odprla novo – Bizarke stoletja. Med bizarke dneva ali tedna so ponavadi uvrščeni razni neumni, nerazsodni ali naivni ljudje s podvigi iz marginale, kar se mi zdi zelo krivično. Čemu neki? Bizarno je, da se nam ne zdi bizarno, kar nam z absurdnimi dejanji kroji usodo na odrih za kralje, kraljice ter druge prasice.
NAŠA ZOKI IN JOC GA BIKSATA
3. mesto na lestvici najbolj zabavnih dogodkov tedna si delita protagonista anekdote – Zoran Janković s piarovsko ekipo in še eden izmed tipičnih zvezdniških menedžerskih pojmov uspeha po slovensko, Joc Pečečnik. Zorana Jankovića je doletela denarna kazen, ker je v predvolilnih materialih objavil fotografijo svoje visokosti z obveznim kronično zalimanim nasmeškom na obrazu in nedolžnimi otroki, ki jih je s tem dejanjem na veke vekomaj proti volji staršev obsodil, da so evidentirani ob veseljaškem druženju z njim. Nezaslišana pornografija! Ker ni nujno, da se bodo vsi ti otroci razvili v izjemen značajski potencial tipa Joc Pečečnik, bi se lahko kdo izmed malčkov kasneje počutil zlorabljenega. Predvidevat in predvsem upat moramo, da se značajski model po Jocu Pečečniku ne bo preveč kopiral, sicer osnovnim moralnim pravilom igre družbe res trda prede. Gospod namreč nerad manjka, kjer se obeta zmaga določene politične stranke in je s tem le eden izmed nedostojanstvenih, ki sporočajo mladim, kako se pri nas kujejo na trgu zgodbe o uspehu, poštenju in celo slavi. Le da se v njegovem primeru resničnostni šov za javnost še ne konča. Pečečnik je utrdil slavo celo s tem, da je razbobnal, kako je pripravljen kar odpuščat svoje zaposlene, če bodo kdaj koli in kjer koli nekaj žaljivega bleknili na račun oblasti. Nikakor ne, ker bi zaposlenega piarovca prepoznal kot komunikacijsko neprimernega, neprofesionalnega ali nesposobnega, saj je bil dolgo zaposlen pri njem. Niti ga že prej morda ni motilo, ker je omenjeni piarovec objavljal že vrsto drugih neargumentiranih žaljivih izjav preko svojega osebnega twitterja na račun drugih oseb, kar je, če že, mnogo bolj primitivno od klasičnega pljuvanja po politikih in drugih slavoželjnih zvezdnikih. Ne, razlog, bojda pika na i za odpustitev je osebna objava žaljive izjave na račun oblastnikov. Pika na i pa taka!
In še to ni vse. Pri nas se nek menedžer z odpuščanjem na tako primitivni poilitikantski podlagi v javnosti celo hvali, se javno opravičuje vladajoči stranki ter jim prepeva hvalnice o odlični organizaciji in sploh in oh. In ob vsej priloženi tragikomediji ga ni nič sram!!! Tako vsebinsko perverznega trača v smer spodbujanja pokvarjene mentalitete že dolgo nisem zasledila. To, da o Marku Žitniku kot medijskem osebku predvidljivo nimam dobrega mnenja, nima seveda nobene zveze z dotično zgodbo. Jocu Pečečniku se je očitno dolgo zdel odličen kader in očitno sta vredna drug drugega, le da se je Žitniku zgodila krivica, saj je bil še bolj očitno odpuščen predvsem zato, ker se je Pečečniku pač zdelo, da bi bil lahko oviran pri ritolizniških politikantskih podvigih oziroma je celo zlorabil Žitnikove osebne internetne facebook hobije, da se je lahko javno pohvalil, kako je pripravljen odigrat za politikantske namene najbolj nizkotnega eksekutorja na področju svobode posameznika in svobode govora. Ogabno! Kam smo padli. Je sploh mogoče še globlje? Nekateri pa mislijo, da je Tito umrl.
Samo sprašujem se, kako je Pečečniku uspelo, da ga zaradi te perverzije s strani odpuščenega ne bo doletela tožba. Ne, lažem. Seveda se ne sprašujem. V Sloveniji, kjer neodvisno od zaslužnosti in sposobnosti brez kruha na cesti dandanes ostaneš še hitreje, kot je bilo to verjetno v prejšnjem stoletju pod maršalovo oblastjo, se v resnici seveda ne sprašujem. Joc Pečečnik je vendarle dokazal, da poseduje posebne nadpovprečne sposobnosti. Bojda zaskrbljenemu za imidž svojega podjetja mu je uspelo samega sebe oblatit in blamirat bolj, kot bi lahko to uspelo celo Marku Žitniku in njemu podobnim pojmom medijskega in piarovskega uspeha pri nas. V tem smislu je zelo dostojen plagiat posebnih dosežkov naših politikov, ki so se že uspeli kar sami celo s pomočjo Urške Čepin bolj blamirat, kot bi kdaj koli kaj podobnega lahko pomotoma uspelo omenjeni gospodični, ki predstavlja še en tipičen pojem uspeha po naše.
No, vsaj Zoran Janković je verjetno nedvomno prepričan, da Tito umrl ni. Zato globoko verjamem v njegovo nedolžno motivirano prostodušnost ob slikanju z otroki v politične propagandne namene, ki je zagotovo daleč od zavestne kršitve sodobnega pravnega reda, ki ga v tem primeru zastopa informacijska pooblaščenka. Dogodek je komičen v primerjavi z obnašanjem Joca Pečečnika, ki bi spadal v kategorijo srhljivega, če ne bi bilo psihični stabilnosti na ljubo nujno v tej državi ohranjat smisel za črn humor. Dve omenjeni pravili igre pod Titom sta bili jasni. Na njegov račun in na račun njegove politike nisi smel svobodno izražat negativnega mnenja, ker si je gospod v nedemokratični državi lahko prisvojil pravico, da ljudi eksistenčno okrutno oškoduje, in rad se je slikal z otroki, ki so jih starši še raje oblačili v pionirske uniformice in jim potiskali zastavice v ročice. Ne samo to. V šoli s(m)o se morali na pamet učit tudi ideološke zaobljube. Takrat je bil verouk (v tem primeru komunistična religija) še del obveznega šolanja! Dve minuti sem se smejala, ko sem si predstavljala izraz na obrazu Zorana Jankovića – najbolj odkritega in prepoznavnega fena popzvezde maršala Tita, ko je fasal kazen zaradi priljubljenega hobija po vzorniku Titu. Njegov imidž je brez dvoma ugledna kopija Tita. Porkaduš, nekoč so bili starši in otroci skupaj ponosni, če so se lahko slikali ob vrhovnih politikih in drugih verskih vodjih! Danes mora plačat kazen, ker … hmmm … ima človek samo rad otroke in jim očetovsko izkaže dolžno pozornost. Kam smo padli! Da ne bo pomote … v tem primeru celo sočustvujem z Zoranom Jankovićem, sicer tudi odkritim fenom in podpornikom plagiatorskih menedžerskih uspešnežev po slovenskem modelu Marka Jakliča, s čimer pa ne sočustvujem niti pomotoma.
DIPLOMIRANCI, REVOLUCIONARJI IN DRUGI GENIJI NA OD SONCA ZASLEPLJENI IN PREKURJENI STRANI ALP
2. mesto na lestvici najbolj zabavnih bizarnih dogodkov tedna si je prislužila aferica ponarejenega srednješolskega spričevala v izvedbi DeSUSovega poslanca Ivana Simčiča. V tej zgodbi mi je najbolj všeč poglavje, ki opisuje protagonista, ki ni uspel gostinske srednje šole spackat v Bosni (očitno je imel pomembnejše in predvsem bolj daljnoročno profitabilne opravke), je pa postal vzoren diplomant Filozofske fakultete. Stvar je povsem logična. Bizarno komični so ljudje, ki se jim zdi to dejstvo nekaj nezaslišanega in se počutijo užaljeni, ker kaj takšnega evidentno mogoče je, ne le teoretično in v kakšnih izjemnih primerih psihološko nenavadnih genialcev. Noro se zabavam ob mrkih izrazih na obrazu bedakov, ki pridobijo uradno potrdilo, da se lahko celo življenje precenjujejo za prazen drek in se naposled sesedejo na prestolu trenutka resnice. V drugačnem primeru namreč ni razloga za togoto in nejevero, kako neki bi bilo z vidika zmogljivosti kaj takšnega mogoče, ker samo bedaku lahko kaj takšnega ni jasno.
Ampak do tega trenutka zabava še ni vredna huronskega smeha. Ta se začne z informacijo, da sta poslanec Ivan Simšič, ki je že takoj pokazal zavidljive dosežke na področju okoriščanja s plagiatorskimi podvigi, in poslanec SDS Branko Marinič, ki je osumljen poneverbe o opravljenem univerzitetnem izpitu iz nemščine, člana Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino. Uau! Mladina od naših najslavnejših in najbolj odgovornih zvezdnikov vsrkava polno izredno koristnih in vzgojnih sporočil za delovanje in napredek družbe. Ob pogledu na spisek članov parlamentarnega odbora za izobraževanje, znanost in celo kulturo s športom v paketu nastopi vrhunec vica predvsem ob pogledu na predsednika Branka Grimsa. Plagiatorji, ponarejevalci ali goljufi gor al’ dol. Vse omenjeno še nič ne pomeni in nič ne pove o realnem stanju stvari na področju razgledanosti ob določenih formalno izobraženih likih v tipičnem butalskem resničnostnem stripu.
V zgodbico pa se je za moje pojme omembe vredno vmešal še najbolj bran, slaven in politično preganjan slovenski popfikšn popisovalec mračnih političnih ozadij Mitja Kunstelj, ki pred sodno sproduciranimi pregoni zelo v slogu sodobnega virtualnega časa beži z informacijami po internetnem svetu s portala na portal. Enkrat so ga že odstrelili in izgnali, ampak je preživel, pobegnil v drugo državo … pardon … na drug portal in obljublja skandirajoči javnosti, da se ne bo predal zlahka in ne bodo ostali brez izjemne literature. Sodobni časi trga so precej kruti, saj brez prodajanja pornografije in raznih psihofizičnemu zdravju škodljivih cenenih snovi nikamor ne prideš. Še huje je. Brez omenjenega še zastonj nikamor ne prideš. No, mikstone blog ponuja obilico soft pornografije, kjer nastopajo liki, ki si jih najmanj radi predstavljamo, da sploh fukajo, še manj radi, da imajo čas za izvenserijske orgije, medtem ko državljani trpimo pomanjkanje … vsega. Obvezni plagiatorski neizviren del se odraža v že neštetokrat obdelanih najbolj popularnih fuk položajih in praksah, na kakršne raja v povprečju pač že milijonkrat preverjeno najbolj tripa. Vodijo gejevske in pasje orgije. V vsakem primeru pa je Mitji Kunstlju uspelo nekaj, v čemer prekaša svetovno znanega bleferja Juliana Assangea. Čeprav je profit učinka zapisov Mitje Kunstlja prav tako predvsem v tem, da bilda imunost javnosti na negativitete in blatenja političnih osebnosti, ki nam krojijo usodo, procentualno gledano zagotovo mikstone blog z veseljem in prekleto nasmejano prebira mnogo več ljudi kot Wikileaksovo solato v imenu politično relevantnih informacij. Ker pa je Mitja Kunstelj ujetnik slovenskega jezika in prostora o slovensko butalskih peripetijah, od vsega skupaj ne bo pokasiral praktično nič zavidljivega, tudi če bi ga kdo podkupoval in tudi če bi celo uspešno prodajal knjigo, v primerjavi z mednarodnim bleferjem Julianom Assangeom, ki je za svoje podvige preizkusa stopnje otopelosti večinske drhali po svetu že vnaprej pobasal obilen prekomilijonski honorar za kvazi biografijo, od katere se je moral itak osebno distancirat, ker javno objavljena ne more obstajat drugače kot fikcija za idiote. Popolnih kretenov, ki bi verjeli v kakšno relevantno biografijo človeka, ki je praktično dolgo obdobje brez evidence o obstoju, odkar so ga kot hekerja (podpisovanega Mendax, kar pomeni lažnivec) aretirali in čudežno popolnoma oprostili, pa tudi ne more bit ravno veliko. Vsaj upam, da ni tako hudo in bi si kdo res obetal relevantno biografijo od nakupa. V primeru Mitje Kunstlja pa vendarle še nihče naiven zaradi posedovanja zaupnih informacij ne trohni v čuzi, medtem ko rešetke namesto Juliana Assangea, najbolj popularnega okoriščevalca s posredovanimi vsebinami drugih, še vedno guli edini javnosti poznan vojak Bradley Manning (posebej omenjam besedno zvezo “javnosti poznan”, ker bi me zanimalo, kolikor dobrodušnežev so v mrežo Wikileaks bojda zaupanja vrednega posredovanja podatkov še ujeli in jih disciplinirali za kulisami), pri čemer je Wikileaks doniral za odvetnike predvidljivo absurdno minorno vsoto. Wannabe človekoljub in popzvezda ameriškega dokumentarnega filma Michael Moore, ki je zaslovel s trivialnimi dokumentarci o krivicah po svetu, kjer si žal privošči polno brez potrebe prikrojenih informacij (tudi Slovenci smo blesteli v njegovem filmu Sicko, ker nas je prodal kot like iz Naše male klinike Đuro – kdo pa drug) pa je tako človekoljuben, da je ob milijonih na svojem računu, pri čemer ni uspel spackat niti dostojnega dokumentarca v hollywoodskem rangu Inside job, doniral presunljivih 5000 dolarjev. Slinjenje in skakanje okrog Juliana Assangea je izrabil za samopromocijo in do tod je segala njegova človekoljubnost in borba za pravice, za razliko od popularnega meinstrimovskega filozofa Noama Chomskega, ki je seveda takoj zavrnil Assangeve lažnive navedbe o njunem druženju in sodelovanju (ne pa tudi slovenski najbolj popularen filozof v svetu Slavoj Žižek, ki bi se verjetno le še z lady Gago raje podružil in pofotkal). No, Julian Assange služi naprej, saj je sklenil pogodbo za vodenje talk showa z raznimi znanimi osebnostmi iz sveta politike, znanosti in kulture. Po dosedanjih podatkih mu je na voljo ena frekvenca, ki jo je dobil od … hahahaha … Rusov. Putin in Medvedjev sta, ofkors, njegova velika politična podpornika. Toliko o bizarki navdušencev nad pop revolucinarcem stoletja. Kaj se je dogajalo z Adrianom Lamom, ni več pomembno. Po izdajstvu Bradleya Manninga se je iz hiperaktivnega deklicam bojda najbolj seksi slavnega hekerja, ki so ga nekoč enako kot Assangea ujele oblasti (in seveda zaposlile, ker sta se s Kevinom Poulsenom najbolj reklamirala s svojimi zavidljivimi podvigi in pustila ujet, da bi ju zaposlili), čez noč prelevil v totalno zadrogiranega in napihnjenega bolnika, ki bojda kar naenkrat hudo boleha za prikladno diagnosticiranim Aspergerjevim sindromom, o čemer prej ni bilo ne duha ne sluha. V Sloveniji o vsem omenjenem itak nismo prejemali nobenih informacij, saj je bila tema rezervirana za soft porn nivo poročanja Braneta Kastelica.
Vse skupaj bi bilo seveda lahko celo koristno, če bi uspeli iz šodra napraskat, preverit in izpostavit kaj informativno omembe vrednega. Ampak ravno v tem je štos pornografskih podvigov, da se to ne zgodi in da postanemo slepi in imuni za fukanje. Mitja Kunstelj je na primer zapisal tole:
Simčič je kot še kup ostalih vojakov na MORS-u dobil befel, da izpopolni izobrazbo, sicer bo degradiran. Samo v Specialni brigadi MORIS je spričevala s srednješolsko peto stopnjo kupilo več kot dvajset fantov. Da bi zadostili zahtevam kadrovske službe na Kardeljevi ploščadi, so v Morisu sami poiskali diplome na črnem trgu. Šef birgade brigadir Krkovič ni imel pete stopnje. Niti Njavro in ostala vodstvena struktura ni imela več kot osnovne šole. Danes imajo vsi neke “Simčič” diplome. Njavro je kupil PTT šolo in na ŽIP se je zaposlil s tem spričevalom.
Kar se tiče diplome poslanca Simčiča, še en nezamerljiv podatek. Leta 1992 so trije sodelavci iz MORIS-a pridobili isto diplomo, kot jo kaže poslanec Simčič. Pridobili pa so jo na sledeč način. Vsak je plačal tečaj, cca 1500 takratnih mark. Potem so štiri vikende zapored hodili nekam na Reko ali Opatijo in tam poslušali, kar so pač poslušali. Po zadnjem vikendu so dobili spričevala šole, kot ga ima poslanec.
Dva od trojice je leta 2006 doletela preiskava. Oba sta trdila, da je diploma pristna. Oba sta izgubila službo. Vendar ne zaradi ponarejanja ampak zaradi tega, ker diplome niso bile zavedene v podatkih omenjene šole. Eden od odpuščene dvojice je hotel tožiti sarajevsko šolo. Potem je izvedel, da je bil žrtev natega. Nekdo je kvazi organiziral tečaj za pridobitev nazive srednje “ugostiteljske”….. in pobral denar. Tečajniki pa so dobili originalne diplome.
Zanima me, ali kdo od vrlih raziskovalnih novinarjev preverja to govorico oziroma ali se sploh uspevajo dokopavat do takšnih morebitnih podatkov, glede na to, da še Simčičevo nadoriginalno srednješolsko spričevalo ni pristalo v rokah nikogar. Gre namreč za izpoved, ki deluje verjetno, logično in ne nepoznano. Eden izmed tistih primerov, o kakršnih se veliko govori in bojda vsi vemo, da se dogaja, a ponavadi ni konkretnih dokazov. Še takrat, enkrat na stoletje, ko se pohvalno aktivira kričač s trenutno zadovoljivim zaledjem Rado Pezdir in trdi, da določene koruptivne in podkupovalske zgodbe konkretno pozna, pa smo le v fazi čakanja na konkretne podatke, razpletov sankcij si niti ne obetamo več v tej deželi dragih prijateljev. V vsakem primeru smo že izvedeli, da se to, kar je zapisal Kunstelj, predsedniku vlade Janezu Janši ne zdi nič neverjetnega, saj bojda tudi sam ve za razna kumrovška spričevala. Super! Kar na dan z besedo! To so podvigi, ki so vredni ljudske podpore. Vednar je žal Janša podal izjavo v slogu javne ponudbe za izmenjavo tišine, češ, pustite ubogega Simčiča na miru, kot imate mir kumrovški izobraženci. Nastop je tako izpadel bolj vreden poziva k večji pozornosti na Kunstljevo pripombo znotraj mikstone porn bloga, saj je bil predsednik vlade sam ravno v spornih časih morebitnega podeljevanja omenjanih spričeval vmes tudi minister za obrambo. Kasneje pa pod Janševo vlado prav tako Simčičev šef, vodja stranke DeSUS Karl Erjavec, ki so ga odnesle smeti, pa si gotovo ne želi še post festum namakanja glave na deponiji. Če bi trditve Mitje Kunstlja držale vsaj delno, bi bilo jasno, da Simčič ne zmore izdat javnosti še kolegov, ki so prišli do spričevala na enak način, poleg tega pa bi si lahko po tem scenariju obetal še kruto maščevanje dveh bivših obrambnih ministrov na vrhovnih položajih, pri čemer mu je vsaj eden izmed njiju tlakoval obetavno kariero. O zaslužnosti in upravičenosti Simčiča za takšno kariero pa si lahko mislimo svoje, kot ponavadi. Na žalost še najmanj kaj slabega zaradi verjetnega nakupa ponarejenega srednješolskega spričevala. To bi še pozabili in prosili, naj gre pač naknadno nekam spackat maturo, če bi si ga le kdo na svetu želel za poslanca z maturo ali brez.
BALKANSKE PLAGIATORSKE BIZARKE S STILOM IN NAUK O RACAH
1. mesto na spisku zabavnih bizark pa si zasluži kralj srbske popularne glasbe, mojster zavidljivo uspešne zlorabe izjemnih plagiatorskih veščin, ki se bo s svojimi sposobnostmi izkazal na Eurosongu. Razlog, da sem naslednjo anekdotico uvrstila na prvo mesto, tiči v upravičenem sarkazmu do slovenske politične, medijske in splošne družbene klime in ker se simptomi z nivojem nastopajočih likov vred nikakor ne razlikujejo od vicev, ki krasijo našo vsakoletno pot od EME do Eurosonga. Politika, pristopi in mentalitetne nebuloze koreninijo v isti sferi. Predvsem me pa vedno fascinirajo novinarske presoje. Primerek, okrog katerega se bom “pohecala”, opisuje najbolj komičen princip produciranja slovenskih novičk, ki ob ponesrečenem razkrivanju nečesa, kar ne prenese omembe vredne informacije, pomotoma razkrijejo nekaj drugega omembe vrednega, ne da bi se tega zavedali.
Željko Joksimović, ki je seveda po uspešnih konceptualno očarljivih nastopih na Eurosongu, o kakršnih smo Slovenci sicer le sanjali, tokrat pridobil direktno zaupanje s strani srbske javnosti, da spet zastopa državo, je končno predstavil pesem. Predvidljivo in ziheraško je spet dobro skombiniral ščepec balkanskega patosa z zavidljivim nastopaškim in izvedbenim stilom. Ampak! Ni prvič, da so Joksimoviću očitali plagiatorske podvige v določenih segmentih, tudi na Eurosongu konkretno s pesmijo Lane moje, ki je bila tudi v Sloveniji velik hit. A to mu nikoli ni preprečilo odlične uvrstitve. Jebi ga. Zna se prodat kot eleganten človek s slogom in močno nastopaško prezenco, zato je tudi tiste koščke, ki jih je pokradel naokrog, javnost še raje prebavila servirano od njega kot od izvirnika. Našo deklico Evo Boto, brez izgrajene identitete in z delnim plagiatom uspešne srbske popevke Molitva, pa bodo izjemni stilisti verjetno tako neokusno iznakazili, da ne bo vredno plagiata.
Pred časom sem se nasmejala nekemu zapisu na blogu, ki je skušal prepričat bralce, da je razkril, kako je lady Gaga ukradla košček komada naši izvajalki Evi Moškon. Nisem mogla verjet svojim očem, da lahko komu kaj takšnega pade na pamet. Ne da bi na primer, če že, prej preveril, ali ni morda Gaga kvečjemu okradla kakšnega drugega izvajalca, enako, kot je to morda storila Eva Moškon. In sem poslušala komad Ti znaš slovenske izvirne pop ustvarjalke in takoj ugotovila, da je ključen del refrena od a do ž skopiran od znane štance Maneater. Tako očitno, kot drobec kopiranih delcev v Gagini proizvodnji ni bil niti blizu v predrznosti. Bloger je torej pomotoma namočil v drek slovensko izvajalko, ki jo je želel pravzaprav povzdignit kot morebiten vir presežnega navdiha plagiatorke lady Gaga. Zabavno.
A kaj ko podobno za plačilo počnejo naši novinarčki. Na 24 ur so objavili prispevek o predstavitvi skladbe Željka Joksimovića za nastop na Eurosongu in se sklicevali na sume javnosti, da je avtor kopiral pesem Paradise znane pop rock zasedbe Coldplay (boljšega imena za svoj bend si ne bi mogli zamislit). Na koncu je pribito, naj presodimo sami. Joj, kaj ko bi novinarji kdaj premogli kaj presoje vsaj pri bizarno enostavnih vsebinah. Podobnost s komadom Paradise je seveda zanemarljiva in se bolj očitno veže le na uvoden del s frulico, kar je minornega pomena v primerjavi z resničnim ozadjem plagiatorstva.
Coldplay so namreč plagiatorji že pred Joksimovićem, Joksimović pa je za razliko od Coldplay, ki so ukradli predvsem le omenjen fruličarski del, pokradel kar celoten “dramaturški” paket od a do ž. Slovenski izjemen novinarski dosežek je torej v tem, da so nevede kvečjemu razkrinkali plagiatorje Coldplay, čeprav pojma nimajo, kaj je v resnici kopiral Željko Joksimović, pred njim pa očitno delno tudi že Coldplay.
Joksimovićeva lepa pesmica Nije ljubav stvar je namreč melodično zelo dosledna kopija pesmice Is it you v izvedbi Dane Glover s soundtracka Shrek. Tako Coldplay kot Željko Joksimović so najbolj očitno skopirali seveda najbolj učinkovit fruličarski del. Ne dvomim, da se je Joksimović potrudil, da formalno po štetju zaporedja tonov pesem le ne bo izključena. Za odlično izveden in zapakiran ponaredek pa bo verjetno nagrajen z zavidljivo uvrstitvijo.
Z rekom o nekom ali nečem, ki izgleda kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca, namreč dandanes v dobi plagiatorstva ni tako enostavno balinat, kakor je nazadnje opredelil predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič v Odmevih, ko je presojal o srednješolskem ponaredku spričevala poslanca Ivana Simčiča. Se strinjam seveda in do zdaj spoštujem nastope Gorana Klemenčiča. A problem je predvsem v tem, da kar in kdor je več kot očitno raca, po zakonih ali drugih pravilih “zaporedja tonov in taktov” lahko ni raca, čeprav je raca. Odvisno od interesov elit in s tem obubožanosti nivoja družbe. Že brez bariere izjemnosti pravil igre pa je treba najprej sploh prepoznat izvirnik, nato polovit armado ponarejevalcev in okoriščevalcev s ponaredki ter opredelit stopnjo predrznosti pri vsakem posamezniku, za posladek lahko sledi še tragikomična razprava o estetski vrednosti in dejanskem izkoristku ponaredkov. Ogromno dela. V deželi na presončeni strani alp, kjer so že takoimenovani izvirni pridonosi jalovi, so na temu podobnem nivoju tudi ponaredki. Iz svojega srednješolskega obdobja se spomnim anekdote, ki odlično opiše realno stanje povprečnega slovenskega uspeha. Dijak se je dokopal do testa iz latinščine in spoznal, da bi se bilo dobro tudi za uspeh preko kraje morda vendarle vsaj nečesa malega naučit. Da ga učiteljica ne bi osumila morebitne goljufije, ker bi se predobro odrezal pri pisanju testa, je namenoma naredil nekaj napak. Ravno toliko, da bi še dobil dobro oceno in popravil predhodne serijske šuse. Vendar je po piflanju pravilnih rešitev na pamet vseeno med pisanjem testa tolikokrat v temo brcnil, da je na koncu pokasiral spet šus. Takšnim šusom sledimo v slovenskem parlamentu tja do evropskega odra dan za dnem. Le da v tem primeru nihče nima posledično niti uničenih počitnic zaradi popravnega izpita, kaj šele, da bi frčal iz šole ob serijskih goljufijah. No, v bistvu je že naš piflarsko naravnan izobraževalni sistem nauk o goljufiji. O ustvarjalnem in koristnem delu pa nima smisla izgubljat besed, ker ga je premalo in še tisto peščico, ki obstaja, raja izloči iz šole, ker preprosto ni vajena prepoznavat izvirnih kakovostnih del in zaslug. Če se že na žalost zgodi, da celo prepoznajo, pa izkažejo zavist in sovražnost do nečesa, čemur pač sami ne sledijo v življenju.
Coldplay so seveda angleški bend 🙂 Drugače pa super zapis, kot vedno.
Uf,
to je pa nekaj takega kot politično družabni pregled tedna.
Vsak je dobil vsaj majhno porcijo. Z mnogočem se je mogoče strinjati, kakšna stvar pa je vendarle vredna polemike. (ja, ja, vem da ti je vseeno za mojo oceno 🙂 ).
Ampak tokrat ti pišem zaradi druge stvari, zaradi stvari, ki me je povsem šokirala:
“V šoli s(m)o se morali na pamet učit tudi ideološke zaobljube. Takrat je bil verouk (v tem primeru komunistična religija) še del obveznega šolanja!”
Je to mogoče Simona? 1) Da si ti že toliko stara, da te je še dosegla stroga in pravoverna ideološka vzgoja? Da nisi morebiti tudi bila prisiljena še nositi tiste zavržene socialistične rutice in kurirčkovo kapico? To je bil čas, ko smo otroci dobili kolektivistično zavest že z materinim mlekom.
2) Le kako je torej moglo iz tistega kolektivistično nabitega okolja in enosmerne genetske zasnove, nastati tako čisto, eksemplarično individualistično bitje kot si ti? Bitje, ki ne premore kolektivizma niti za trohico? Si se pojavila kot napaka narave, ali kaj?
To me pa res zanima!
Zgodba z Žitnikom ni omejena samo na FB status. Verjemi, da Žitnik že dolgo časa ni dosegal ciljev v Kongu kot vodja marketinga. FB status je bil samo pika nad i. Ekstremno beden izgovor, se strinjam, a ne glavni razlog.
btw: kako je z maturo Jurčka J. 🙂
Ne moreš verjeti v kakšni Drekoveniji živimo. Vse je gnilo in vse je zanič. Najbolj gnila država na svetu! Več kot 100%! Toliko mafije in koruptivnosti kot je v tej mestni državici ne premorejo tisočkrat večje države!
Jaz se predvsme sprašujem, kdo je bolj odvratno ritolizniški – Žitnik ali Pečečnik?
Ja, ni čudno, da je šolstvo tako na psu. Eno samo sranje, ki kaže na to, da na ministerstvu ni zdravega organizma, ki bi prosveto spravilo v nek “kurikularni” red.
@Anubis:
Drži, ofkors, hvala. Sploh ne vem, zakaj sem te sicer tipične angleške dečke, ki jih kot angleške dečke definira predvsem temu primerno javkanje prosto po modelu kopipejst Oasis in izvirniku Beatlih, kakor koli opremila s pridevnikom, precej nezavedno oziroma v mislih sem imela svetovno razsežnost. Ker gre spet za poanto race … tudi oni so že dolgo pač svetovni bend, kar pomeni (prosto po velesili brez katere noben bend, ki ni na njihovi MTV in se ne drenja na njihovih grammyjih ni svetovni) ameriški. Nekaj malega bolj so mrzlibrenkarji še res britanski, kolikor so na primer U2 irski bend -brez amerikškega hajpa verjetno ne bi vedeli, da so Irci … hehe …
@Rado:
1. Mislim, da sem, nesrečnica, pripadala zadnji generaciji, ki smo bili še pionirčki, ja. Ampak na naši osnovni šoli. Ker mislim, da se obredi niso povsod furali povsem enako dolgo. Mi smo bili pod Angelco Likovič sigurno zadnja generacija med vsemi OŠ, ki je morala bit še našemljena v pionirčke in gledat uokvirjeno fotko Tita na steni. V prvem razredu smo se še vsako jutro pozdravljali “Za domovino” (je rekel pred tablo reditelj) “S Titom naprej” (smo bili prisiljevani tulit ostali v razredu). Angelca, ki je to furala, dokler se je le dalo, je tako prekleto pogrešala religiozni radikalizem, da je pač potem odpeketala med zavednejše katolike. Kamor koli pač, da le lahko laja v diktatorskem duhu in pridiga pisana pravila, kakršna pač že so. Nekdaj zagrizeno partijsko trobilo na ravnateljskem mestu je pristalo v Janševi stranki, kot si lahko zasledil po medijih, a je bila stranka očitno premalo zategnjena za njen preoblečen verski okus, pa je izstopila in pristala v krščanski nevemkajže pod Duhovnikom – ta stranka, kot izgleda, je propadla. Višek njene kariere pa je seveda vreščanje nebuloz po resničnostnih šovih, s čimer je pokazala vse o tem, kaj prenesejo naše osnovne šole, kamor starši vodijo najranljivejše človečke.
Če bi pa rad izvedel, koliko sem stara, pa ni problema. Sem ena izmed tistih žensk, pri kateri ni nič nevljudnega to preprosto vprašat, ker ne premorem dovolj vsiljene frustracije iz prejšnjega stoletja na področju staranja. Sem letnik 1976, tako da lahko izračunaš, kdaj je naša Angelca s svojimi zaposlenimi ovčicami v prvem in drugem razredu še maltretirala otroke – ko je bil Tito že več let pod rušo. Saj bi ti povedala še točen datum svojega rojstva in naslov bivališča, da bi mi lahko poslal darilo za rojstni dan, ampak raje ne bi, da mi ne bo kaj eksplodiralo v faco.
2. Mogoče si ti od vsega skupaj pridobil kolektivistično zavest, jaz kvečjemu paranojo pred obnorelo robotizirano drhaljo, ki prdi na ukaz. Mogoče sem napaka narave, mogoče je napaka kar narava. Ti prepuščam presojo, ker se ne da zgrešit v zgrešeni enačbi … hehe …
@cyco:
Z lahkoto ti verjamem, da ni šlo le za facebook konflikt. Tudi to o piki na i sem itak omenila, kakor je omenil Pečečnik. Ampak to nima nobene zveze s poanto te zgodbe. Izgovor ni samo beden, ampak bi bilo bolje, da bi ga Pečečnik kvečjemu malo zakril, ne pa celo razbobnal medijsko in zlorabil za pisakanje ritolizniških opravičil in hvalnic SDS-u z ibljubami o ukrepanju nad zaposlenim. Halo?!!! In to je bistvo. Mark Žitnik za oči in uboga ušesa javnosti ni odletel, ker ne bi dosegal pričakovanih rezultatov na delovnem mestu. Da ni dosegal rezultatov se Pečečniku očitno ni zdelo dovolj hudo, pa je rabil piko na i. Poleg tega je bil Žitnik pri njem zaposlen zelo dolgo in verjetno nikoli ni delal kaj dosti drugače, a ne, pa se je Pečečniku zdel okej. Še huje je očitno. Praviš, da naj bi bil Žitnik celo vodja marketinga. Ta je šele bosa. Pečečnik ga je namreč predstavil kot enega izmed stotih piarovcev pač, ki ga malo serje. Če ga je postavil celo za vodjo marketinga, ga je moral zelo cenit, kar še več pove o Pečečniku. Žitnik je pa o sebi s svojimi podvigi in nivojem nastopanja povedal že zdavnaj več kot dovolj.
@Jernej:
Ja, saj ravno to, da smo majhna dežela, kjer vsak vsakogar pozna, je še toliko slabša okoliščina, idealna za toliko več korupcije in svinjarij, ki se toliko hitreje razpase in celo zavleče v mentaliteto slehernika. Tragično je predvsem to, da naše okoliščine niso slabe. Imamo lepo deželo, smo del civiliziranega dela sveta, nismo najebali z vojno po osamosvojitvi in še kaj. In vseh izhodiščnih dobrobiti ne znamo izkoristit oziroma jih zanemarjamo in futramo lopove, kretene, bleferje in manipulante na vsakem koraku, država pa tone, z njo pa naše denarnice in smisel življenja. To je v bistvu večja tragedija od slabega življenja zavoljo slabih okoliščin.
@chef:
Mislim, da je tako, kot sem zapisala … da sta povsem vredna drug drugega. Zato je še toliko bolj neznosno, da očiten ritoliznik odpusti ritoliznika, ker je ritoliznik … haha … in se s tem še javno hvali. Mediji so pa sploh kretenski, da take objavljajo na način, kot paše protagonistu novičk. Odurno škodljivo. Podoben primer je v javnost prikapljal pred leti, ko je Vodušek frčal z nacionalke. Ne zato, ker so ptiči čivkali, da je Vodušek zgrešil poklic, ampak zato, ker je ujezil političarko, ker ni ubogal. In potem je še celo karierno napredoval in dobil dovolj podpore, da ni bil le ponesrečen voditelj oddaje, ampak kar ševe nove tv postaje. Žitnik bo pa mogoče že jutri postal direktor oglaševalskega podjetja par ekselons, pomagali mu bodo pa levi botri iz hvaležnosti, ker je opljuval ta desne. Take zajebancije moramo prebavljat pri nas.
@fuga:
Seveda ni zdravega organizma, ker pri nas sploh govora ni o živih organizmih – torej kadrih, ki se samo prekladajo z mesta na mesto, spreminjajo se samo nazivi področij dela in temu pravijo manipulanti spremembe in nadgrajevanje procesov.
Lahko pa Kunstlja vprašamo, kdo je koga nategoval na relaciji Žitnik-Pečečnik, hehe.
“…ne pa celo razbobnal medijsko in zlorabil za pisakanje ritolizniških opravičil in hvalnic SDS-u z ibljubami o ukrepanju nad zaposlenim.”
Glede na Pečečnikov odnos do podrejenih (sem bil tudi sam eden od njih), me res zelo čudi taka reakcija, saj je bil Joc vedno izjemno prijazen in spoštljiv.
Ja, mi pa ne gre v glavo dolžina Žitnikovega delovnega razmerja, saj tip ni nikoli blestel v poslih. Prav tako mi ne gre v glavo, kako so ga lahko (dejansko) dali na čelo marketinga. Kot hišni dizajner sem bil podrejen Žitniku in verjemi, da včasih ni bilo lahko delat z njim.
Skratka, ena od hišnih špekulacij je bila tudi ta, da mora imeti Žitnik kar lep kup umazanega perila proti Pečečniku, saj je Joc vedno skrbel da so njegovi zaposleni sposobni ljudje. Žitnik ni bil eden od njih, pa je bil v Kongu kar nekaj let.
kunstelj tega ne ve!
Dober prispevek, Simona! Prava hudourniško-blogosferna osvežitev – v bolj ali manj že pregretih termalnih fontanah (na replay) hehe. Ob morju takih in drugačnih ponaredkov se bojim, da niti ljubki podalpski naši, ne bo prizanešeno z globo valom, ki utegne proti toku plavajoče (v družbeno konstruktivno-kritičnem smislu) potegniti v brezdanji vrtinec časa, kjer se, ob vsem čemur smo že priča, lepega dne zlahka začnejo dogajat še kraje kompletnih identitet, s podtikanjem bogsigavedičesa vsega (od sproduciranih nezgod, do ubojev in drugih kaznivih dejanj). Ne, nisem nikakršna fanatična podpihovalka teorij zarot, pač pa občasno tudi kakšno svojih misli zalotim med spogledovanjem s paranojo. Kar nekaj konkretnih (zdaj že preperelih) primerov bi lahko navezala na temo plagiatorstva, pa jih je za celo svinčenih trnkov polno ribiško mrežo, ki je nekje nekoč zaflenčano potrgana obležala na oceanskem dnu, medtem, ko so ribice in ostale morske pošasti zapletene v njej, le nemo odpirale usta. Kajpavem, lahko da so tudi na ves glas vpile nekaj o kdo je komu kaj in zakaj ukradel, a tudi če so, jih od pristojnih obalostražnih, ni slišal (upošteval) nihče. No. Če zaobidem vse mornarske vozle, naj omenim le ključnega, gordijskega, katerega gordijski ključar, je z enim potegom zategnil vse konce (konce!) mreže vkup in izpostavljeno, žižkološko, skorajda privedel do samega roba obskurnosti. Odgovoril nam je namreč z vprašanjem – “ja kdo je pa izvorni avtor (recimo miselno prenosljivih, kakršnihkoliže) navdihujočih idej? Lahko kdo to dokaže, mislim, zares dokaže?” Nakar smo se, tedaj še mozoljasti adolescentniki, zagledali nekam tja med oblake in zavzdihnili ….. aaaah! Ujetniki zaflenčane mreže pa v vse kalnejši vodi še kar preštevajo izgubljene luske dragocenega časa, ter volje do kreativnosti. Ampak koga to sploh briga!? Razen budnih. Žalost našega naroda in sramota države, zaradi dopuščanja nedopustljivega!!! “Pa kaj pol”, bojo morda pomislili ta najbolj arogantni, rekli indiferentni, zamahnili z roko najbolj izmozgani, “človk je trpežna žvau, vsega se navad, važn, da se prežvi.” A res? Mandy gleda boj za golo preživetje, pravim, če oblast ne izkazuje dovoljšne mere interesa za (plačano ji!) motivacijsko vsebino in kakovost bivanja. Pravzaprav na vseh področjih. Toleranca nevrednot pa ob takem “pa kaj pol state of mind-u” veselo širi svoje meje, a ne. Kako prikladno gojišče za (nadaljni) razvoj ambicioznega anarho-diktatorskega elitizma. Z neučinkovitostjo kompetentnih na pozicijah vred. Ali, kot praviš, z že itak mizerno politiko kadrovanja. Ravno zato močno upam, da medtem, ko si uporabniki te klavrno-funkcionalne zakonodajne mreže v vse bolj NEMOgo(b)č(n)ih pogojih lomimo škrge, kakšna jata pobeglih zlatih ribic, vendarle čimprej izpolni željo (kako absurdno, to, kar vsem živim bitjem že osnovi pripada) – svobodo dihanja. In izražanja. Po možnosti z motiviranjem do višje stopnje zavedanja in stem civiliziranosti, ter človečnosti, ne pa v vzvratno smer. Nič gulp, pa milni mehurčki. Povedat. Na glas.
//”Ogabno! Kam smo padli. Je sploh mogoče še globlje? Nekateri pa mislijo, da je Tito umrl.”//
Tale zmaga, hehe. Mater si me sprovocirala. Hvala ti.
Jest in moj dvojni haruvardski duktoratović
Če bi se še enkrat rodila, bi popolnoma drugače zastavila svojo pot. Ko se samo spomnim, na čem je bazirala moja vzgoja… Ja, ja, je treba delat in pošten bi moral človek bit, dobro je treba mislit in potlej vse lepo bode. Ja, ja, kar pridna punčka bodi, lepo pridno se uči in doma pomagaj pa ti bo vedno sončece sijalo.
Za začetek bi se na litanije moje mamice odzvala kot tale dojenček iz reklame http://www.youtube.com/watch?v=KxkBqnkkP40#t=21s
Vem, grozno se sliši oz. vidi, ampak današnja realnost je tako daleč od tistih neverland zgodbic, da mi nič drugega niti ne pride na misel.
Kaj bi si svetovala za nazaj? Draga N., work smat not hard. Ne pusti se nategniti in ne poslušaj, kaj ljudje govorijo, ampak glej izključno, kaj delajo. Od slovenskih šol si ne obetaj veliko, vendar definitivno posveti dosti časa svojemu izobraževanju – v pravo smer, seveda. Uriti se moraš v veščinah mreženja po ključu koristi – nikarte simpatij in iskrenosti, to je kvečjemu ovira – hvataj krivine tudi v primeru, ko je vsenaokrog novozapadel sneg. Če dobijo tvojo pregrešno sled, boš vedno lahko rekla: to nisem bila jaz, to je bil ženska brez obraza..ali noge. Karkoli. Saj še Prešernov nagrajenec v eni od pesmi pravi: ma, resnice ne mara člouk, prou neč kej dosti, a ne in to je potrebno dosledno upoštevati. Oborožena s tem presvetim gralom spoznanja, bi se vpisala samo in edinole na prestižni Haruvard v Spodnjem Podjebovcu pri Fukovnici in to kar direktno z zibke. Diploma mi ne bi bila dovolj – pomislite, celo Jurček ima menda že mahisterij dandanes – ne, ne, glede na mojo ambicioznost bi ciljala vsaj na dvojni duktoratović. V prelestno lepoto svojih haruvardskih ocen ne dvomim niti najmanj! Kakor tudi ne v brezmejne karierne priložnosti.
Če se malo vrnem v sedanji trenutek in malenkost bolj resno pokomentiram dogajanje okrog poslanca Simčiča, bi izpostavila samo nekaj. Pogovarjala sem se v teh dneh z nekaj ljudmi in vedno smo prišli na isto. Namreč, resnično srednja šola ni predpogoj za vpis na fakulteto. Simčič kot kaže ni imel prav nobene cokle oz. usodnega manka znanja pri visokošolskem študiju. Kaj, hudiča, nam to pove o kvaliteti našega »prep« izobraževanja?! Morda poreče nekdo, da tako enostavno pa le ni, saj je nekdo na fakulteti lahko izbral stvar, ki ga resnično zanima in se mu je šele tam prikazala mati božja dol z nebes. Perhaps.
Ampak, ampak! Že nekaj časa sem mnenja, da je sedanji koncept šole povozil čas. Ne predstavljam si, da bi zdajle, v tem trenutku, sedela za kakšno mizico in poslušala, kako mi ena teta ali stric na popolnoma osnovnem nivoju razlagata nekaj, kar je 10x bolj zanimivo predstavljeno na netu. Na primer. Res je, da je potrebo znati angleško, ampak ta je itak postala že second language. V šoli bi morali nadgrajevati osnove, odpirati vprašanja, ne pa se na pamet guliti faze v celični delitvi. Še danes se spomnim gimnazijskih blastul, gastrul, morul, ampak kakšnega globljega razumevanja »kako deluje« pa nisem uspela odnesti. Vsaj ne od tam. Moja tedanja profesorica biologije je pa zato enkrat javno povedala, da se je v biologinjo prekvalificirala iz učiteljice razrednega pouka. Uuuu, ti bogca, še ena z mahisterijem iz Podjebovca! Velika škoda, da šele danes jasno vidim, koga bi morala vprašati za karierno pot. Trola čorava!
Da ne bo pomote: kljub vsemu zgoraj napisanemu, bi moral Simčič iz parlamenta odleteti kot knof pr’ gatah. Zaenkrat uradno še vedno pristajamo na eno samo moralo, knede? Torej odločen fakof! Vsaj dotlej, dokler ne bodo »uni tam gor« javno priznali, da je edina relevantna izobrazba v Slovehniji tista iz podjebovškega Haruvarda. Vse odločujoče naprošam, naj se čim prej sproži urgenca v to smer, ker se ne sme izgubiti niti minute več. Naj se vsaj prihodnjih generacij nadobudnih otročkov ne usmerja na brezplodne stranpoti, s katerih potem ne bodo in ne bodo znali. Tako kot npr. jaz, ki vedno znova zaman blodim okrog horizonta in hrepeneče vzdihujem: ah, Fukovnica, daljna in v gužvi, koliko korakov mi daš, da pridem do tebe…?
@chef:
Evo, nam je že odgovoril. Ni bil (še) aktiven na tem področju in pojma nima. Sramota.
@cyco:
Haha … verjamem, da ni blestel v poslih in da je bilo še manj lahko delat pod njim, ampak očitno ni bilo potrebno po Pečečnikovem mnenju. Tako se pač pri nas dela, zato smo pa tako prekleto produktivno uspešni, ko imamo na vodstvenih mestih same perle, pa če gre za zasebno ali pa državno podjetje, a ne. Pri nas itak tudi zasebniki potrebujejo štango politik(ant)ov, kar je Pečečnik s svojim obnašanjem v zadnjem primeru še posebej ovekovečil. Saj, super, dobro, da se vidi “raskoš”, kar se sicer itak ve in tudi marsikdo tudi občuti na lastni koži.
Bedno je, da sposobni ljudje pokrivajo luknje nesposobnih na vodilnih pozicijah, ker so direktorji polni osvinjanega perila. No, ampak, ne vem, če gre le za to. Zdaj je nasledila Žitnika neka nekdanja misica Neža Marolt, ki po besedah nekoga blizu tvojemu poznavanju stvari, vse skupaj doživlja podobno kot v primeru Žitnika, le da dekletu pripisuje še manj soli v glavi. Kakšne sposobnosti po tvoje pa ona poseduje? Ima Pečečnik preprosto rad “misice” in “mistre” na odgovornih pozicijah v svojem podjetju, ali so naši mistri in misici polni žongliranja z umazanim perilom? Vprašanja so le retorična seveda.
Sicer pa fajn, da si se oglasil. Tudi povsem verjamem, da zna bit Pečečnik korekten in prijazen, a kaj ko to pogosto ni celostna slika in morda le najbolj droben košček.
@mikstone:
Škoda, škoda … Razočarani. Upam, da boš nadoknadil luknjo v svojem poslanstvu.
@nika:
Hvala. Me veseli, da si se osvežila. Na vse, kar si priložila, nimam kaj dodat. Razen še posebej pikrega smeha na anekdotico z Žižkom, ki si jo zlahka v živo predstavljam. Verjamem, da njemu ni jasno. Klasičen telebanski prijem relativiziranja in pavšaliziranja pojavov pa nobenemu intelektualcu ni v čast, tudi če se samo tako samooklicuje in tudi če je pop! Nekdo mora samo zelo preprosto in glasno kdaj presekat bleferske podvige in zatulit: “JAZ lahko rečem … kaj pa tebi ni jasno?” Nekaj v tem smislu, ker kakšen bolj dostojen diskurz nasproti nedostojnim manipulacijam za otroke žal nima smisla. nekateri ljudje preprosto premalokrat doživijo repliko v svojem lastnem slogu in ne pridejo zlahka k sebi.
@Horizont
Ja, tako gre vse skupaj. Samo še en dodatek. Ni treba kakšnega posebnega zanimanja za izjemne dosežke, tudi če si sredino izobraževanja prešprical. Lahko si samo preprosto zelo priden in bi marsikaj na tak način lahko predrsal, čeprav se ti o ničemer za pol kinte ne sanja in od uporabne vrednosti ne bo nič. Pridnim je naš sistem v celoti na kožo pisan, ne pa nujno tudi ustvarjalnim in koristnim … še posebej če niso pridni na pričakovan industrijski način kovanja populacije. Simčič se meni zdi en tak priden fant, samo da je bil verjetno v času srednje šole pač priden in ubogljiv v vojski, kasneje tudi na faksu po potrebi, pa zdaj je tudi priden in ubogljiv. Brrrr …
Glede Simčiča se mi zdi ves medijski cirkus totalno pretiravanje, ja je sporno, narobe…amapk če leti en Simčič naša živlejnja ne bodo niti trohico boljša, ni Simčič glavni problem, jih je nekaj drugih bolj perečih. Ampak zdaj je sezona lova na kurje tatove, tako kot Vaskrsić, in preko nkega mi vsi, smo dobili lekcijo kaj se zgodi, če ne plačaš svojih obveznosti. Ker se je v Sloveniji pač razpaslo neplačevanje -eto vam kaj se vam lahko zgodi. Stavim, da se Hildi Tovšak in Dušanu Černigoju tresejo gate! Ampak začeli bomo pač s kurjimi tatovi, da ne bo naša fara mislila, da ne mislimo resno, ko čistimo nepoštenje in korupcijo. V glavnem za bruhat! In še bolj za bruhat, da mnogi novinarji ne vidijo čez to ampak pridno poročajo kar pač morajo.
Glede našega šolstva pa, poznam fanta,ki je zbolel za pri nas še precej neznano kronično boleznijo…v smislu zdravljenja. In se je odločil poiskati odgvore, in s eje učil in učil in učil po spletu, iz medicinskih knjig in na koncu o tej bolezni debaitral z največjimi strokovnjaki, ki verjeti niso mogli, da govorijo z nekom, ki ni zdravnik. V glavnem tudi an zdralvjenju v Ameriki mu je dal zdravnik priporočilo za študij medicine, bil bi idealen zdravnik, ima empatijo, ve kako je trpeti te bolečine, poleg tega pa ve več od marsikaterega zdravnika….Ampak na medicinsko fakulteto pri nas ni bil sprejet. Ker ni imel dovolj visokih ocen v srednji šoli..pred stotimi leti, ko je hodil na elektro in še ni odkril svoje prave strasti-medicine. In je kasneje končal ekonomski faks, bil mlad perspektiven ekonomist …potem pa osem let intenzivno študiral medicino sam….amapk ne, naša medicinska fakulteta takšnim izjemam ne odpira vrat! Smo pač smrdljivo močvirje!
@Vanja
Sicer se popolnoma strinjam s teboj, kar se tiče sezone lova na male ribe (primer Vaskrsić). Zadeva je degutantno prozorna v večini primerov in zelo, zelo predvidljiva. Nekje je pač potrebno začeti delati red, a ne, in vsi vemo, da riba smrdi pri glavi, čisti se pa pri repu – tako da…
Ampak v primeru poslanca Simčiča mene sploh ne moti njegova izobrazba ali pomanjkanje le-te (v svojem prejšnjem postu sem se samo malo ponorčevala iz oslovske šole pod mostom po slovensko, ki je seveda izjemno donosna za vse tiste učence, ki složno v srcu mislijo haha). Ne, ne. Primer Simčič ni sporen z vidika dosežene stopnje izučenosti – konec koncev za poslanca niti ni predpisana nikakršna izobrazba, mar ne. So pa za predstavnika ljudstva skrajno sporne značajske lastnosti kot so lažnivost, prevarantstvo, sprenevedanje in nagnjenost h krivemu pričanju, oziroma, bi morale biti skrajno sporne v normalnih okoliščinah. Celo tako sporne, da nekomu ne bi niti na misel prišlo, da bi vztrajal v laži, ki je že davno uradno dokazana kot navadna fabrikacija. Ampak v Sloveniji, kjer se že kritična masa ljudi ponaša z mahisteriji in duktoratovići s podjebovškega Haruvarda, pa temu seveda ni tako. Pri nas je treba vztrajati v laži do konca in še čez, kar je tudi edino logično, saj imaš podporo z najvišjih krogov. Prav vseeno je ali si Simčič ali pa morda Jaklič. Prav vseeno ali Erjavec ali pa Janković.
Ena sama olajševalna okoliščina za Simčiča obstaja. Namreč, da je pri nas podjebovška mentaliteta res tako razpasena, da je prav, da imamo take predstavnike ljudstva. Tipični eksemplarji pač. Slovenistan – dober dan!
P.S. Komentar ni bil toliko namenjen repliciranju tebi, Vanja, kot samo dopolnilo moje zgornje zajebancije, ki je v resnici (žal) odraz naše realnosti. Sem se pa malo naslonila na tvoje male ribe hahah… Na splošno se povsem strinjam s tvojim postom, še posebej glede onemogočanja izobraževanja nekomu, ki je za neko področje resnično poklican. Taki pri nas mnogokrat odletijo najprej.
“Skrivnost kreativnosti je v znanju kako skriti svoje vire”
(ta žižkast citat je sicer pripisan A. Einsteinu, nisem šel preverjat, se pa pogosto ob tovrstnih citatih pokaže, če gre človek vrtat, da so podatki o izvoru lahko prav zanimivi)
Berem med Požarjevimi naslovi danes: Plagiator Bojan Kranjc se poslavlja z ekranov. Dnevnik ima na prvi strani še vedno Simčiča in njegove ponaredke. O ponaredkih in plagiatih berem na Facebooku, ki je, mimogrede, tudi sam plagiat. Si že mislim, da bi bilo treba nekaj naredit, recimo iti demonstrirat _v podporo_ ACTA, ki nazivno preganja trgovino s ponaredki, ali pa primaknit kakšen tolar SAZAS-u, da bodo bolj učinkovito rubili nadebudne mlade bende, ki v garaži vsem sosedom v posluh in obup nevatorizirano preigravajo, ne vem, Hendrixa, čez čas pa bodo skupaj zmašili najbrž najprej kakšen originalni plagiat, kot so ga zmožni recimo čelniki pri SAZAS-u.
Sevda pa se strinjam, da je treba tiste, ki se poskušajo neposredno okoristit s tujim trudom namočit v katran in perje, če seveda nimajo ustrezne pogodbe, ali navedka. Če to imajo, potem jih je treba seveda povabit v kakšen ekskluzivni klub oz. združbo med menda posebej iznajdljive in ustvarjalne.
Čeprav se mi zdi, da bi se kar vsi odlično znašli v industriji, ki si še najbolj glasno deli nazive in nagrade za kreativnost, ker toliko očitnih plagiatov in njih avtorjev, kot se jih najde v oglaševanju, se najbrž težko najde še kje drugje.
Tako da se naš človek na koncu morda celo vpraša, če ne gresta posnemanje in ustvarjalnost, kot pravi Einsteinov citat, nekako skupaj z roko v roki. Tukaj pa potem pridemo od vaške veselice do čisto resnih vprašanj: kaj, koliko in kdaj ščitit, kaj smešit in kaj preganjat. Ker ko bodo nekoč olastninjene ideje in pred dostopom zaščiteno znanje, ne vem če bo ostalo še kaj dosti prostora za kakšno ustvarjalnost.
Simona se tukaj dereš, da veš, da se kakšnih sedem taktov pesmi Moškonove ne razlikuje za kaj več kot za pol tona pri eni noti od Hall & Oatseve. Pravzaprav to niti ni tako težko preverit. Dalo bi se stvari celo avtomatizirat, kot so že avtomatizirane za iskanje plagiatov v seminarskih in podobnih nalogah, kar uspešno uporabljajo po ameriških univerzah (ne pa še po naših). Verjetno bi se dalo to uporavit tudi za preverjanja originalnosti glasbe, paradoksalno pa to preprečuje najverjetneje copyright in pa strah, da bi iz omare popadalo veliko veliko preveč okostnjakov. Skratka to bi lahko vedeli, pa raje mižimo (oz. bolj mižijo, sam sodim samo med poslušalce). Močvirij kolikor hočeš, nekatere ribe pa pač bolje uspevajo v kalnem.
@Horizont: ta mentaliteta gre preko vseh nivojev, tudi kakšen kolikor toliko pravi doktorat tu ne pomaga.
Prvič sem slišal za dr. Ludvika Toplaka slučajno pred nekaj več kot dvajsetimi leti, pritegnil me je naslov obsežnega članka v Delu(vse citiram po spominu) v stilu slovenski znanstvenik prejel nagrado človek leta uglednega ameriškega inštituta. Inštitut je bil seveda kasneje prosluli Ameriški Biografski Inštitut Severne Karoline, za katerega sem kasneje zasledil, da ga verjetno ni znanstvenika, ki ne bi prejel njihovega verižnega pisma, v katerem ga proglašajo za človeka leta ali kakšen podoben naziv za to ali ono reč, ki jo je objavil v tej ali oni strokovni reviji ali konferenci. V pismu so prosili za manjše denarno nadomestilo, kakšnih par deset do sto dolarjev, za administrativne stroške in pošiljanje diplome ali plakete, če pa bi si nagrajenec zaželel morda takšno iz brezovega furnirja ali lubja, pa približno dvakrat toliko.
Članek in vsi se mi je takrat zataknil v spominu, ker ob tako bombastičnem naslovu in tudi obsežnem članku, nikakor nisem mogel razbrat, kaj za vraga je g. Toplak odkril ali storil za tako hud častni naslov. Kot tudi ne uspem razbrat še danes, kako je bil lahko do leta 92 imenovan za kaj več od asistenta, kaj šele za rektorja Univerze v Mariboru, razen seveda političnega delovanja in smisla za samopromocijo.
In še, ko smo ravno pri smiselu za samopromocijo in aktualnih temah: nobena hodlivudska starleta niti diva ni po mojem mnenju na tem področju tako talentirana, kot je Rado Pezdir.
Plagiatorstvo je le oblika parazitiranja na ‘copyrigtu’, ki je sam paritizem v najbolj čisti obliki. Plagiator in lastnik avtorskih pravic nista niti konkurenta niti nasprotnika, kaj šele sovražnika, ampak zaveznika inštituta zaščite avtorske lastnine. Če namreč avtorstvo lastniško ne bi bilo zaščiteno, za njegovo krajo ne bi bilo niti motiva. Plagiatorju tako ni za odpravo avtorske zaščite, saj ta zagotavlja avtorskemu delu tisto vrednost, ki jo je palgiatorju šele vredno krast. Plagiatorji in lastniki avtorskih pravic se tako med sabo medsebojno podpirajo in vzdržujejo, z ustvarjanjem videza medsebojnega ogrožanja pa samo dvigajo prah, s katerim prekrivajo dejstvo, da so oboji skupaj zgolj plevel.
http://www.iprok.org/fileadmin/Datoteke/drugo/IPROK_pirati_pred_vrati.pdf
@Vanja:
Se strinjam, kar se tiče samega zgražanja zaradi spričevala. Zato sem tudi na ta račun zapisala, da je precenjevanje “izobraženih” butasto in komično ter da je problem obstoja poslanca problematičen z maturo ali brez. Ker!!! Ni pa, kot je že Horizont odgovorila, neproblematičen značaj in dejanske sposobnosti oziroma vizija na funkciji, za katero državljani neposredno ne volimo. Tudi Simčič je, kot vsi poslanci, pač podtaknjenec in ne neposredno izvoljen. Ne trdim, da bi bilo kaj bolje, če bi preračunljivi poslanci sprejeli spremembo zakona na tem področju. Simčič primer je pač eden izmed primerov pridobivanja prednosti s prevaro, uklonljivostjo in zvezami. Obstajajo še tipi alias Jaklič in mnogi drugi. Tudi problematiziranje Meršola kot nekdanjega sodelavca udbe na primer ni neproblematično. Zakaj? Ker gre za pridobivanje prednosti po nezaslužnosti v preteklosti, kar je vplivalo tudi na to, kjer je danes. Morda ne bi bil, če ne bi predstavljal v preteklosti, kar je. In bi bil na njegovem mestu nekdo drug, boljši v svojem poslanstvu. Mi vsi zasedamo mesto nekomu drugemu, kjer koli že smo, zato je odgovornost vsakega posameznika izredno pomembna. Ker odgovornosti ni, je pomembno na to v imenu klime družbe opozarjat. Smo pa izredno nizko. Porazno v mentaliteti.
Kar se tiče Vaskrsića, se popolnoma strinjam in del medijskega hajpa spet odkriva porazno mentaliteto. Ampak o tem več kasneje, ker tudi je pomembno, ne zaradi Vaskrsića, ampak zaradi zgodbe, ki je razkrila luknjo v mentaliteti in jo še poglablja na podlagi odzivov nekaterih hipokritov v imenu stroke.
Kar tiče primera v zvezi z univerzo, se pa sploh strinjam, zato sem napisala že večkrat o nujnosti uvedbe sprejemnih izpitov, ki mora pomenit ključno merilo za sprejem na študij in ukinitvi maturitetnega točkovnega debakla. Matura se lahko tudi skrči in v državi pod mojo oblastjo za sprejem na fakulteto ne bi štela več kot 20%, 80% pa sprejemni izpit, na katerega bi se morali pripravljat postopoma že v zadnjih dveh letnikih srednje šole s temu primernim prilagojenim programom izbirnih predmetov in osnovnih.
@bp:
“Tako da se naš človek na koncu morda celo vpraša, če ne gresta posnemanje in ustvarjalnost, kot pravi Einsteinov citat, nekako skupaj z roko v roki.”
Seveda gresta, saj konec koncev lahko rečemo, da je že komunikacija na nivoju, ki je v družbi pričakovana, posnemanje, torej plagiat, ki v izvoru kraca tam nekje po kamnu in brez česar ne bi zmogli izrazit nič sapo jemajočega. Skratka, mislim, da se rado meša učenje in plagiatorstvo, kadar se debata o tem spravi na nivo pavšaliziranja in relativiziranja. V vsakem primeru vsi uporabljamo neke vire, iz katerih črpamo. Ampak jih vsi pač zgolj ne ponavljamo, posnemamo ali prepisujemo in se podpisujemo pod kopipejst z namenom kraje. Nekdo, ki delčke posnemanja uporablja za predelavo v nekaj novega ali v nekaj starega na drugečen način, pomeni ustvarjalnost, pri čemer lahko potem debatiramo o kvaliteti dosežka oziroma doseženemu ali nedoseženemu cilju. Potem je tukaj povsem jasno povzemanje nečesa z namenom, da ustvariš komentar, repliko z določenim motivom, kar je možno na različne načine, kot tekst, pesem, slika, eksplicitno diplomska naloga konec koncev ali kako drugače. To pomeni uporaba sredstva drugega, da bi spet pridodal nekaj novega, drugačnega.
Enkrat sem na primer skoraj padla s stola, ko je nekdo označil Makarovičevo za navadno plagiatorko, ki prepisuje motive iz ljudske pesmi. Dejansko je bilo razvidno, da tip misli, kako je razkrinkal nekaj, kar nihče pred njim bojda ni opazil. Saj če bi šlo za nekega forumaša, stvar ne bi bila frapantno komična, ampak je šlo za pisatelja, torej kolega iz foha. Svetlana je na primer odlično uporabljala motive ljudske pesmi, da je poustvarila svoje sporočili, ki je hkrati učinkovalo tudi kot komentar. In v njenem interesu je seveda bilo, da se prepozna uporabljen motiv, saj se sicer sporočilna vsebinska vrednost ob bralcu, ki ne prepozna, celo izgubi, kaj šele, da bi hotela to prikrivat.
V popkulturi so na primer na tem področju najbolj zanimivi reparji, s tem da je velika večina totalno nezanimivih, ker poustvarjanje (ne gre za priredbe komadov) izvajajo slabo. To namreč ni hec. V tem je daleč najboljši Eminem na primer, kadar se že tega loti. Najbolj mi je všeč tale njegova, ki je ni izdal na albumu, ker so jo premalo studijsko izpilili:
http://www.youtube.com/watch?v=pA477TARcQI
To je lirična superiornost na tem področju, ki te sili kar na smeh. Valjda, tukaj ne gre za krajšnico, kjer bi govorili o tem, kako je nekdo ukradel refren Mednessom. Ustvarjalni vložek je enak, če ni, vsaj, kar se teksta tiče, v primeru poustvarjene verzije, ki je popolnoma avtorska in čisto nekaj drugega, če za večjo vloženo kreativno mujo.
No, in ravno za to gre, kadar debatiramo o tem, kaj sploh je izvirnost in ali sploh obstaja. Ne, formalno že ne, in o tem debatirat je pravzaprav nesmiselno in hipokritsko. Pomembno je, kaj iz česa nastane in kakšen je vložek v določen podvig in koliko je avtorskega s čim uporabljenim ali pa ne.
Lastninjenje idej se mi ne zdi nič slabega oziroma manj nelogično kot lastninjenje teritorija!!! Kjer pomotoma pač nekdo najde na primer nafto, nekdo pa ne. Pa eden žre vole, drug pa suho plesen. Medtem ko bi morali neko idejo ali ustvarjalni produkt nekoga, ki se je dejansko potrudil in nekaj ustvaril, dojemat kot last vseh! Jok, brate. S tega vidika osebno nisem radikalen borec proti akti, sem pa proti teritorialnemu in materialnemu lastninjenju, ki ne pomeni nič! Na primer. In ne, to ne pomeni, da umevam komunizem kot idealno družbeno ureditev, daleč od tega. Ampak to je že druga debata, ki zahteva natančnost v pojasnilih.
Skratka, lastninjenje idej in intelektualnih dobrin, je nekaj najbolj normalnega in pravičnega, da ostanejo tam, kjer so nastale, kar se tiče lastnine … in to nikakor ne sme pomenit oviranja dostopa do teh produktov. Mora pa pomenit prepoved prilaščanja zaslug oziroma ignorance do zasluk ustvarjalca.
Z vsem v zadnjem odstavku se seveda popolnoma strinjam. In vse zapisano se itak že da, samo, ja … oksotnjaki.
no, originalni problemi ne obstajajo in tudi originalnost kot čist pojem ne more obstajati. to je domena božanskega. originalnost, ko pa jo dojemamo, je posledica izjemnega talenta in okoliščin ter napora, posamič, v kombinacijah ali skupaj za doseganje božanskega preko neštetih že neštetokrat uporabljenih vzorcev. teorija relativnosti je eden takih primerov in tu se da po mojem einsteinov citat dobro razumeti. glede na to, da je bila možnost originalnih filozofskih problemov nekako že ovržena, sta znanost in v enako redkih primerih umetnost tisti, ki lahko posegata v božansko, misel pa je tista, ki prepriča z osvetlitvijo nekega neviđenega zornega kota na stvar, ki je načeloma vsem blizu. tu govorim o redkih, enkratnih genijih tipa da vinci, einstein, newton, kant … razumem, kaj je hotel einstein reči. v umetnosti pa to, kar opisuje simona pri eminemu in rapu (čeprav, če sem popolnoma iskren, jaz to pri eminemu vidim v veliki meri in predvsem skozi njeno opisovanje, sekundarno). originalnosti ni mogoče napovedati, ko se zgodi, se zgodi, vendar se vedno gradi na neštetih “plagiatih.”
lp,
jst
kar se tiče pa einsteinovih citatov, je meni pomenljiv, glede njega samega in glede našega dojemanja talentov, tisti, kjer pravi, da ni ekstremno pameten, ampak, da se samo več časa ukvarja s problemi kot vsi drugi (sindrom rubikove kocke). kar se pa seveda ne da zbanalizirati na uravnilovko in izenačevanje sposobnosti.
@Simona: Credit to where the credit is due. The Bank.
SSKJ pravi, da je lastnina pravica do stvari in do vseh koristi, ki jih le ta daje. Ker ideje niso stvari, koristi pa so kar precej širša reč kot zasluge, potem pridemo do čudnih situacij, ko obsojajo kmete na visoke odškodnine, ker jim je veter slučajno onesnažil polje oljne repice s pelodom gensko spremenjenih organizmov s sosednje njive, zaradi kršitve patentnih pravic na nekaterih genih v tem pelodu. Da bi kdo ščitil kmetov morda ekološki pridelek pred tovrstno kontaminacijo seveda ni nobenega govora. Ali recimo prepoved reprodukcije video posnetkov zabave otrok, ker se v nekem delu v ozadju za par sekund pojavi na TV video in zvok Jacksonove Billy Jean (za kar pa že obstajajo avtomatizirani sistemi za detekcijo tovrstnih kršitev avtorskih pravic!) Pa še marsikaj še bolj absurdnega, zatorej ni čudno, da se po svetu ustanavljajo Piratske stranke, da ne bi šle tovrstne reči daleč preko vseh meja smiselnega in družbi koristnega.
Ali če bi Stiff Records, ali kdorkoli je že lastnik avtorskih pravic za Our House, ceno za uporabo refrena postavili na več kot 5.000 €, bi moral Eminem, če bi se mu zdelo to 2much in bi pesem brez tovrstne avtorizacije izdal na nosilcu zvoka v Sloveniji, lepo na sodišče in morda tudi v zapor, pregon pa bi prevzela kar Policija, ker gre za kaznivo dejanje, ne več za civilno pravdo (pridobitev večje premoženjske koristi s kopiranjem zaščitenih avtorskih vsebin z namenom prodaje).
@Nidurun:
Kaj vidiš sekundarno??? Da včasih uporablja motive drugih za poustvaritev? Menda ne.
@bp:
Ja, ja … tudi pomen besedne zveze intelektualna lastnina je že zdavnaj opredeljen, hvala kurcu. Ker pač ne živimo več v gozdu, kjer bi bil najpomembnejši in edinstven človeški produkt le materialna stvar. Ideje, to je že drugo področje, niso stvar, so pa ideje – intelektualna lastnina.
Kar se tiče o pojavljanju nekaj sekund tega in onega, se popolnoma strinjam, da bi šlo za navadne rope, v kolikor bi se preveč razpaslo in radikaliziralo. Za to je treba pač določit meje po dogovoru. Drugače ne gre. Za vse ostalo seveda velja enako, kot za citate … teh pač ne plačujemo avtorjev, jih pa navajamo kot avtorje, v čemer ne vidim problema in posebno težkega napora. Razen seveda za reke itd., ki so splošno znani in prepoznavni … blabla …. skratka, to je stvar dogovora, kar se detajlov tiče.
No, Em je sigurno plačal in nima problemov s tem, ker ima s svojo založbo vred pač denarja kot dreka. In v takšnem primeru, menim, da je prav, da se plačujejo avtorske pravice, čeprav je po drugi strani zajebano, ker je zadeva vezana, s tem pa tudi ustvarjanje, na denar. Zato bi s tega vidika lahko vezali samo na jasno navedbo vira in morda na kakšen mikroprocent od prodaje. Skratka, možnosti je veliko, če se hoče.
Sigurno se pa ne moremo obnašat arogantno do intelektualne lastnine, medtem ko na drugi strani bogati vsak izdelovalec jebenih zobotrebcev. Na tak način pristajamo na stagnacijo družbe v intelektualnem in ustvarjalnem smislu.
ne, veličino eminema nasploh vidim sekundarno.
btw: spodaj v brskalniku, ko odpiram tvoj blog, mi izpiše naslov: goska.siol.net.
če slučajno nisi vedela in če gre za kakšen prank.
lp
ne, to je pri vseh blogih. ni šlo za provokacijo kot bi se morda dalo pomisliti. samo raztres/šč/en sem zadnje čase. pardon.
@Nidurun:
Debata ni bila o veličinah ali nižinah, ampak o plateh plagiatorstva, kar pomeni krajo dela drugega, pod kar se sam podpišeš kot avtor v celoti, ali izposojanja motivov za poustvarjanje na drugi strani in s tem povezanimi vprašanji pravic do (intelektualne) lastnine.
Eminema sem dala torej samo za primer uspešnega prijema povsem avtorsko dostojnega poustvarjanja znotraj pop kulture, ki s plagiatorstvom nima zveze in je temu primerno zadeva podpisana in plasirana. Zakaj sem dala ta primer? Najprej zato, ker je s fenomenološkega vidika znotraj glasbene pop kulture ravno reparski žanr vnesel ta način kot eno možnost, ki je pustila celo pomemben identifikaciji pečat na tej popglasbeni zvrsti. Drugi razlog, ki se nanaša zgolj na izbiro primera od dotičnega avtorja (poleg najboljšega primera po mojem mnenju na področju slovenske kulture – torej poezije), je pa v tem, da pač nikoli nisem odkrila kogar koli, ki bi to izvajal bolje. Pri repu je namreč še en fenomen v igri. In sicer takoimenovan underground, ki ga feni repa, podobno kot feni rokenrola, dojemajo kot ultimativno sprejemljivega v primerjavi s komercialno uspešnim, je večinoma totalen krep – odraz nizkointeligenčnega in ustvarjalno precej hromega odraza bednih okoliščin in s tem povezanega primitivizma brez soli. Medtem ko se komercialen uspeh pokriva s precej boljšimi, celo odličnimi rezultati. Torej vse skupaj v odnosu med publiko in avtorji deluje precej drugače od rokenrola. Na blogih je najboljši primer tega dejstva očiten pri Gartnerju, ko razlaga, kaj naj bi pomenil dober rep in se filozofija pokriva pravzaprav z vsebinsko in produkcijsko ubožnostjo. Bedak ga gre pač srat na cesto in laja stokrat slišane floskule v tri pizde s stokrat ukradenimi motivi za mešalko. Medtem ko bo taisti predstavnika vox populija dojemal na primer Bon Jovije za ultimativen dober rock bend, ki naj bi bil dokazano superioren v zvrsti zaradi komercialnega uspeha, kar bi nešteto ljubiteljev rokenrola seveda upravičeno zelo razburilo … hehe … Zelo zabavno. Toliko o veličinah.
Če imaš kar koli argumetiranega za povedat, kaj neki in kako vidiš, kar koli že vidiš, ali če imaš na voljo kakršen koli primer, ki se ti zdi primaren v primerjavi s sekundarnim, bom, kot vedno, samo vesela. Argumentirani komentarji me vedno veselijo, če se strinjamo ali ne, otročje jamranje in boksanje na horuk me pa ne veseli in ne premorem dovolj tolerance, zato bi bila po tej plati sigurno slaba mama oziroma bi se morala naučit bolj globokega dihanja skozi nos, preden popizdim.
Me veseli, da si se sam dokopal do spoznanja, da smo vsi blogerji in blogerke goske. Na kar se je dalo pomislit, se je pomislilo že prej, ko se zi je utrgalo ob veličinah (verjetno ob uporabljeni besedni zvezi “lirična superiornost”) tako da je bila tale z gosko samo pika na i prikladnega naključja.
Kako je mogoče, da človek pri preseku dela in lika naroda Butalije v tvojem blogu celo uživa. No ja, saj Milčinskega in njegove Butalce se tudi lepo čita, sploh od začetka, zadnji del je malo manj lušten, ker že malo prežvekuje že opisano. Verjetno nas nekaj takega čaka tudi v reali našega (ne bom napisal “tega”) naroda. Da bo postalo nezanimivo, ker smo v zadnjem stadiju prežvekovanja samega sebe, ali kako se naj izrazim. 🙁
p.s. še vedno mi gredo hudo na q…. naši politiki, ker še vedno vsi v svojih veleumnih govorih, kadar govorijo o Sloveniji uporabljajo izraz: “te države” in ne “naše” države. Vsi gledajo na to ubogo izsušeno kravo, kot nek stvor, ki bo počasi moral iz hleva v zakol, ker ne izstisne več dovolj mleka. Mačehovski odnos do domovine.
Na novico o plagiatorstvu v zvezi s Coldplayi in Joksimoviću sem naletel na treh portalih in na vsakem je na koncu pisalo “presodite sami”. Nič, niti namig na kaj naj sem pozoren, kaj naj poslušam. Kot da bi samo skopirali en od drugega, brez raziskovanja kaj, kje, od kod … Razočaranje.
Sem se pa, kar se tiče plagiatorstva, spomnil na tole odmevno zgodbo iz začetka devetdesetih. Gre seveda za zgodbo o Vanilli Ice in Queenih. Tale video je preveč super, da ga ne bi dal zraven. Malce spomina na samega sebe in na vse, ki so rojeni okoli leta 1980, hehe.
http://www.youtube.com/watch?v=1s0hEi8zhmg
Njegova razlaga, da ne gre za isto stvar (1:50) je za anale, hehe. Neverjetno, ampak tale preseratorček je res mislil, da bo obstal v biznisu.
Sicer pa je iz semplanja konec devetdesetih doktoriral Puff Daddy, ki je nakupil ta najdražje semple in z njih naredil instantne pop hip-hoperske uspešnice brez kakršnekoli elaboracije ali opaznejših lastnih vnosov. Pokazal je le, da je dober biznismen. “Škoda” semplov za take. Po Come with me, v katerem se nahajajo Zeppelini, ni šlo več više, zato je kar rajši malo izginil s scene, hehe.
Kar se tiče semplanja, tehnologija je dandanes zelo v prid tistih, ki si kaj “sposodijo”. Recimo na prvencu Francozov Justice se nahaja baje 400 nerazčiščenih semplov, a težko pokažeš s prstom na njih, ker so tako kratki.
Kot sama pravita: …we do sample really small bits of things that nobody can recognize. “Say we use the ‘In Da Club’ hand clap – not even 50 Cent would notice but if you listen to ‘Genesis,’ the first track [on †], there are samples of Slipknot, Queen and 50 Cent, but they are such short samples no one can recognize them. The ones from Slipknot, for example, are just tiny bits of the voice.”
Kako se to rešuje pravno, nimam pojma, verjetno se ne. Vem pa, da je sample “sample”, pa če je dolg stotinko ali 10 sekund.
@David:
Vsaj nekaj je od vsega skupaj – malo užitka na mojem blogu. Najs.
Ne more se prijet besedna zveza naša država, če nihče ni več siguren, kdo vse jo je ugrabil in je prvi na lestvici. Sem jaz? Ali mogoče ne (več)? Khm … bolje se je izognit (pri)svojilnemu pridevniku … hehe …
@mgerencer:
Joj, hvala za tole. Tisti košček dingdingding, ko pribije, da ni isto, je res legendaren. Mislim … Vanilla je bil tak kreten, da je bil že simpatičen, res.
Nisem pa vedela v bistvu, da je obstajala kdaj sploh diskusija o tem, ali je zadeva – kar bistvo komada – od Queenov in D. B. ali ne in da je res kar lopnil in čao.
Ja, ja, nisem sicer sledila Puff Daddyju, da bi vedela, ali je bil serijski seplač, je bilo pa že po dveh hitih jasno, da drugega ne zna počet. Neverjetno, da so taki spuščeni s povodca. On se mi zdi primer ekstra ogabnega šarlatana na primer. Ker z Vanillo na nek način začneš že kar sočustvovat, še posebej če vidiš njegov izjemen film. Če še nisi, si moraš nujno ogledat. To je za crknt od smeha. Tako neverjetno zares je.
In ja, se strinjam … sample je sample. In zadevo brez dodane vrednosti ne priznam kot izdelek sploh. Je pa seveda v teh primerih, ko je sample praktično nerazpoznaven, ker je tako kratek, vse skupaj res samo še stvar prava. Ker na poslušanje nima učinka v smislu presoje.
Super si izpostavil tole s Francozi … v bistvu nasploh kot posebna branža plagiatorske dobe, kjer obstaja tekma, kdo bolj obvlada nerazpoznavno samplanje. Odbito.
@Simona:Ja, pojem intelektualna lastnina je res opredeljen in obsega industrijsko lastnino in pa copyright oz. avtorske in avtorskim sorodne pravice. Avtorsko pravo pa zelo jasno ščiti izraz posamezne ideje v določenem mediju, ne pa tudi ideje same.
Tako lahko kak osnovnošolec ali pa (vsaj mislim da je bil) B. Gradišnik še v svojem postmodernističnem in predpsihoterapevtskem obdobju napiše okorno obnovo Prežihovih Solzic z naslovom Murke in je to povsem novo avtorsko delo. Pri učiteljici mulc sicer ne bo dobil prav dosti pik za originalnost, Gradišnik zadevo seveda zraven postavi še v hudo zavit kontekst (se ne spomnim prav dobro), ki lahko vključuje celo avtorsko pravo, vendar pa tak na prvi pogled in celo namerno očiten plagiat ni vedno povsem enostavno tudi iztožljiv.
Glede tistega “vse se da, če se hoče”, je včasih problem v drugem delu. Nosilec avtorskih pravic ima monopol nad določeno stvaritvijo in če pač noče, ga ni mehanizma, ki bi ga lahko pripravil do česa še tako smiselnega in vsem udeleženim koristnega. Da o situacijah, ko ni mogoče najti nosilca avtorskih pravic in se potem ne sme nič (ker lahko sicer zagrešiš pri nas tudi kaznivo dejanje), niti ne govorimo.
Meni je intelektualna lastnina zanimiva, dokler spodbuja ustvarjalnost, če jo zavira, je bolje da (recimo posamezne oblike, kot naprimer softverski patenti) je ni. V tem pogledu je zame bolj zanimivo vprašanje, zakaj so proizvajalci zobotrebcev uspeli ustvariti okolje, kjer njihovo delovanje (lahko od lastnine zemljišč do sprejemljivosti eksternalizacije stroškov) ni in ne more biti vprašljivo, kot pa kaj in koga vrednotimo primerljivo višje.
saj se mi ni utrgalo zaradi tvojega pisanja. sem čisto pobit trenutno in nimam energije za to. hehe. razlog je drugje. nimam namena jamrat -> utrgalo se mi je nasploh, ampak tako, da se brez energije neprimerno odziv na vse.
če se sputim na ta nivo, ki ga ne maraš in razumem zakaj ne. mislim, da sem ti enkrat omenil nekaj o pravilih undergrounda.
nasprotno mislim, da večina underground rapa ni nizkointeligenčni krep – bolj ludizem. po vsebinski plati lirik je stvar seveda v glavnem popoln nesmisel. ampak se ti raperji dokazujejo z drugimi stvarmi – z inovacijami v beatu, ki se odvijajo v gibanjih in so stvari podobne zgolj po plati skupne ideje, z besednimi igrami, s specifičnimi flowi. vse se odvija na predpomenskem nivoju. s tega vidika se že bliža občutku elektronske glasbe. v ospredju je pač zvok sam po sebi. vem pa, da tebi elektronski ritmi načeloma, rave kultura niso blizu. no, jaz v tem odkrivam bogastvo. lahko dokazujem, da se v tem okolju odvijajo inovacije in teoretiziram, argumentiram svojo sodbo neke elektronske glasbe (pa ne, da sem kakšen poseben poznavalec). in v tem vidim pozicijo, na kateri underground rap lahko tudi obstoji kot dober. po drugi strani pa je vprašanje, kdaj kakšne principe jemati resno. in tu sem v dvomim glede sebe.
seveda je eminem neprimerno bolj originalen kot vsi ti mali raperji. v tem je njegova veličina. po drugi strani pa ga ne morem začutiti – mogoče, ker mi je, pa ne da bi se hotel povzdigovati na ta nivo, njegov izraz preblizu. mogoče, ker sem njegove motive že bral v knjigah. ker sem jih bral v poeziji. in se mi zdi, da ga ne morem gledati kot raperja. s tega vidika pa mi nekje izvisi v zraku in ga ne morem absorbirati kot ga lahko ti. skozi tvoje teoretiziranje o njem pa lahko jasno vidim njegovo veličino v okviru popularne glasbe.
@bp, za tisti citat velja, da se ga Einsteinu samo pripisuje, podobno kot se Picassu pripisuje tistega, da si dobri umetniki sposojajo, veliki umetniki pa kradejo. Internet je tako postal neka drugačna ponarejevalnica, ki se bi ji lahko reklo pripisovalnica (če hočeš narediti vtis moraš citirati kakšnega od prvih ameriških predsednikov ali pa vsaj velikega znanstvenika ali razvpitega umetnika)…
Je pa Simona še ena skupina največjih lopovov, ki so hkrati tudi najbolj zaščitniški do svojih nakradenih in recikliranih izdelkov – ekipca iz Hollywooda krade, oziroma si sposoja na veliko – je že težko pogledati kakšen njihov izdelek ne da bi v njem našli najmanj tričetrt tako ali drugače nakradene robe. Sicer pa je najbrž zadeva na nivoju literature najbrž precej bolj kompleksna in zanimiva. Načeloma me niti ne zanima toliko, če je izvorni avtor dobil svoj delež, kot se mi zdi bedno, da niso več zmožni ustvarjati novega in se zato raje zatekajo k reciklaži starega in mi to poskušajo prodajati kot nekaj novega.