[youtube width=”400″ height=”300″]http://www.youtube.com/watch?v=FGXNQu3fpP8[/youtube]
Režija:
Nikolaj Arcel
Scenarij:
Bodil Steensen-Leth (po romanu), Rasmus Heisterberg (scenarij)
Igrajo:
Alicia Vikander, Mads Mikkelsen, Mikkel Boe Følsgaard …
DRAME S KRALJEVSKIM BUDŽETOM
Zgodovinske drame, ki se lotevajo zdrah po kraljevskih dvorih in s tem povezanih tragedij ljudstva, bi lahko dobile svojo kraljevsko žanrsko oznako, vendar ne trpanja v tako bedasto besedno zvezo, kot je na primer kostumska drama. Kostumska? Ja, dandanes pač nosimo drugačne “kostume”. V vsakem primeru me je večina filmskih ustvarjalcev s prislovično pravljičarsko politikantsko korektnostjo prisilila v nenaklonjen odnos do kraljevskih dram, a jih vseeno z zadovoljstvom spremljam, čakajoča, da mi enkrat za spremembo ne bodo lasje skočili pokonci ob raznih drobnih pralnomožganskih posilstvih za košček neupravičeno prodane všečnosti, ki bo servirana ob ponavadi posebej vloženem trudu v dobro produkcijo z zavidljivim budžetom in v preplačana zveneča ustvarjalska imena. Ob takoimenovanem blišču in bedi v kraljevskih filmih se snovalci večno modnega produkta ponavadi potrudijo, da izpade beda čim bolj vzvišeno pomembna ali pa vsaj perverzno atraktivna, košček blišča pa manj kičast in vsaj bolj ganljiv, kot je kiču sicer lastno. Ni pomembno, ali gre za stoletja v preteklost stare zgodbe po resničnih motivih, za zgodbo o jecljajočem kralju na pragu 2. svetovne vojne ali pa za zgodbo o še aktualni potomki, ostareli klošarki, ki jo narod bogato vzdržuje na britanskem dvorcu še danes z vso familijo primoženih in priženjenih v paketu. Košček srednjeveške plesni še danes dobimo večinoma serviranega kot posebno vrsto sira, ki mu niti francoski recept ne parira. Lahko ga imaš rad, lahko ne. Ve pa se, da je par ekselons, ker je par ekselons.
No, bolj so filmične kraljevske štorije blizu sedanjosti, bolj maske in kostumi popadajo, romantično nostalgična scenografija se razblinja. Ostane le še prazen dolgcajt brez fuka in seveda korektnost s ščepcem posiljene ganljivosti. Kot žalovanje za kostumskim patosom iz najbolj zlatih časov po rodu posvečenih.
KO POPULIZEM POSTANE SREDSTVO ZA SMISEL
Ampak zdaj sem si ogledala dansko zgodovinsko dramo (v koprodukciji s Švedsko in Češko) Kraljevska afera z ne tako zavidljivim budžetom, kot je ponavadi namenjen tovrstnim filmskim produktom z oskarjevskimi ambicijami, kar je eden izmed dokazov, da visoki budžeti kraljevih dvorov, Cerkve in Hollywooda večinoma povzročajo vernikom in pristašem prej veliko škode in malo muzike za preveč denarja. Naslov, ki mi je obetal vse, ob čemer ne vidim razloga za obetavna pričakovanja, kvečjemu za obilno dozo mentalnega šodra, se je izkazal za povsem ustrezno in upravičeno zavajanje s smislom. Krasno je naletet na inteligentnega ustvarjalca, ki zna populizme in klišeje izrabit predvsem za to, da lahko podtakne raji nekaj več in ne obratno, kot se dogaja ponavadi. Režiser Nikolaj Arcel in scenarist Rasmus Heisterberg sta ljudem po svetu omogočila, da pokonzumiramo ne le z vseh vidikov odlično ustvarjen film, ki sicer temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih, ampak tudi zelo poučen in pomemben film točno tukaj in zdaj, še posebj v Evropi. Film, ki je dovolj resnicoljuben, poantiran in inteligenten, da v ZDA ni imel šans za oskarjevsko priznanje. Toliko manj možno, če ob Kraljevski aferi mežika Ljubezen (Amour) iz zaprte sobane vase in v svoje projekcije zazrtih ter vase zagledan Hollywood, ki ne izbira sredstev za zavajanje, ko hoče čestitat predvsem sebi v imenu patriotskega plapolanja ameriških zastav (Argo). Kraljevska afera je preveč pomemben film za zasebne orgije in drogiranje ljudstva. Kraljevska afera je film o zasebnih orgijah, drogiranju ljudstva, sili populizma in senzacionalizma.
V VARČEVALNE UKREPE ZAKLETI
Kraljevska afera je film o varčevalnih ukrepih. O sili upora minljivosti, spremembam in napredku s strani starim vzorcem zapriseženih konzervativcev, ki radi varčujejo in posledično še raje zasužnjujejo in razčlovečujejo. In na drugi strani o socialnih liberalcih, ki se z večnostjo zlijejo, ker stavijo na spremembe po potrebi, neradi varčujejo, posledično pa raje osvobajajo in počlovečujejo. Je film o lobistih in lobiranju. O stricih iz ozadja. O Cerkvenih dostojanstvenikih, ki k Bogu moliJO, ga prosijačijo za odpustke in slavijo na drugem svetu, a služijo, sodelujejo in se pogajajo raje s stricem iz ozadja – satanom tukaj in zdaj. O klientelizmu, nepotizmu in korupciji. O slaboumnih in pokvarjenih politikih, o brižnih in morali zavezanih idealistih, ki se podajo v politiko, da bi spremenili “svet”. O medijih, ki so s produciranjem senzacionalizma in zlizanostjo s politikanti namesto suverenega, brižnega, pametnega, objektivnega in raziskovalnega novinarstva le pika na i škodljivega politikantstva, pa če jih klesti cenzura ali pa če uživajo svobodo govora. In o ljudstvu! O vodljivem ljudstvu, ki s svojim glasom za ali proti tripa le na puhel učinek moči. Kdor jih prepriča, da poseduje moč za premikanje gora, mu bodo jedli iz roke, pa četudi jih bo pod goro pokopal. Okrutnost, pohlep in aroganca se vedno kiti na moči, zato je v ljudskih srcih v prednosti. Če se ljudstvo ogreje za inteligentnega, duhovno razvitega vodjo s socialnimi in pravičnimi idejami, gre zgolj za neljubo naključje. V resnici se je le pojavil človek, ki uspeva zavajat z vtisom moči, velikimi jajci in slogom sveto preproste mentalne povprečnosti, da se sveto preprosta raja lahko identificira z njim. Dokler bo zmogel izigravat v vseh ozirih skromnega bukslja z velikimi ambicijami, mu bo ljudstvo hvaležno jedlo iz rok. On je eden izmed nas!, bo meketala človečnjaška drobnica, kot da bi šlo za razveseljivo informacijo. Ko ne bo več zmogel lagat, ker ima za razliko od arogantnih sociopatov z določeno zalogo energije več dela in spopadov s silo upora v življenju, mu bo ljudstvo obrnilo hrbet.
Vse, kar je živo še danes tukaj in zdaj se s Kraljevsko afero začne že leta 1766. Ali nismo vse omenjene teme že večkrat videli in slišali? Ali nismo floskulo, kako se v bistvu stvari nič ne spremeni, že velikokrat pokonzumirali? Smo. In je kljub koščku resnice zgolj zavajajoča floskula brez upoštevanja bolj bistvenega bistva, ki se skriva v podrobnostih. Zelo redko imamo priložnost zaužit na zgoščen, vsebinsko kompleksen, z več vidikov in na ustrezen način predstavljeno poanto in sporočilo, kako še zdaleč ni vseeno, ali smo zgolj zadovoljni s floskulo o bistvu, ki se bojda nikoli ne spremeni, ali s preprostimi odgovori zadovoljni pač nismo. Na pozitivne spremembe vplivajo podrobnosti in zaradi teh vendarle obstajajo razlike med danes in včeraj kljub enakemu osrednjemu bistvu. In hkrati obstajajo tudi velike razlike v kakovosti življenja danes med različnimi predeli sveta. Ponekod ostaja osrednje bistvo enako, vendar se pozitivne spremembe v podrobnostih predvsem zaradi pristajanja na univerzalne in večne “resnice” ne odvijajo ali pa uničujoče počasi. Ustvarjalcem Kraljevske afere je na konkretnem primeru pomembne razlike med klimo in podobo Danske danes in nekdaj poleg vsebinsko in konceptualno odličnega prikaza omenjenih razlik v podrobnostih, ki lahko obrnejo kolo usode v nepredstavljivo različne smeri, uspelo ustvarit še zelo gledljivo, igralsko vrhunsko uprizorjeno, trpko in hkrati pikantno duhovito filmsko stvaritev.
RESNIČNOSTNA PRAVLJICA, V KAKRŠNE SI NE UPAMO VEČ VERJET
Resničnostna zgodba se začne kot se za pravljice o princesah spodobi. Komaj petnajstletni angleški princeski se obeta poroka z danskim kraljem, ki ga še nikoli ni srečala, vendar na podlagi pripovedi fantazira o pravljični romanci ob izobraženem, uglajenem in sofisticiranem kralju, ki ga zanima umetnost. V realnem življenju je sicer kraljevsko lepo vzgojena in načitana angleška princesa Caroline Matilda (of Wales) le žrtev prostitucije v hierarhično najvišje pozicioniranih družbenih krogih. Prodana hči finančno slabo stoječe kraljevske družine v dosmrtno sopotništvo s krono okinčanemu bratrancu (po pokojni materi) za okrepitev družinske gmotne stabilnosti in vpliva. Na danskem dvoru jo pravljica čaka, ampak v horor žanru. Christian VII je tako popoln primerek nerazgledanega primitivca, objestneža in infantilnega kretena brez osnovnih manir, da princesa že za dober dan nima druge izbire, kot da se le še zresni in globoko zamisli. Christian VII se po logiki stvari, kar se ljubezni do umetnosti tiče, kot mali otrok zabava le ob telenovelastih Shakespearjevih štorijah (z izjemo stavka “Nekaj gnilega je v deželi Danski), v katerih skoraj praviloma vzvišeno trpijo všečni, a premladi herojski protagonisti z manj omembe vrednih osebnostnih vrlin od svojih tiranov. Christian je mali delinkventen otrok, ujet v telesu odraslega človeka na najbolj odgovorni funkciji v državi. Premore ravno dovolj inteligence, da zmore razsajat z manično ogroženostjo zaradi zavedanja, da ne ustreza merilom, ki bi bili v čast kralju. Histerično uprizarja blesave burke in gnjavi z izbruhi nasilja, s čimer si poleg nesposobneža izbori še sloves mentalnega in duševnega bolnika, čeprav kakršna koli diagnoza na podlagi izročil nikoli ni bila potrjena, govorice o halucinacijah pa so lahko tudi posledica veseljaško opojnega načina življenja. Skratka, egocentričnemu kravalistu je bilo jasno predvsem to, da je bolje bit popularen norec kot obče prepoznaven nihče. Opravilno nesposoben kralj na oblasti pa je v močnem interesu tete iz ozadja, njegovi mačehi Juliane Marie, ki v resnici vodi politiko iz zakulisja s pomočjo državnega sveta, v katerem odločajo o usodi družbe privilegirani konzervativci, ki se v srednjeveški destruktivni klimi počutijo udobneje od virusov in bakterij v slabih imunskih in higienskih razmerah. Slaboumnemu kralju se je treba znat le podpisovat pod dekrete. Medtem ko se Evropa že spogleduje z razsvetljenskimi idejami, Danska, ki danes med skandinavskimi deželami predstavlja zgled socialne države v Evropi, stabilno zaostaja v fevdalnem mračnem veku.
Prva noč Caroline Matilde s kraljem v postelji se izkaže za tako travmatično izkušnjo, da bi vsaki devici verjetno še apetiti po masturbaciji crknili. Delno svobodo in pravico do odločanja o sebi si je Caroline lahko izborila šele po tem, ko je izpolnila svojo ključno dolžnost, zaradi katere je bila odposlana na dvorec. Zato je kmalu spravila na svet prestolonaslednika in kralju prepovedala vstop v svojo spalnico, kar ni bil težaven podvig. Pobalinski Christian je bil itak razočaran nad darilom v podobi angleške princeske. Razgledana in lepo vzgojena Caroline je seveda le potencirala njegove komplekse. Opisoval jo je kot za crknit nezabavno in dolgočasno žensko, ki jo je doživljal kot nadomestno mamo. Seveda v primerjavi z “zabavnimi” ženskami, ki so ga prenašale – prostitutke po bordelih, kamor je redno zahajal.
Strici v državnem svetu in teta iz ozadja pa niso bili edini strici v državi. Predvsem nekateri pripadniki mlajše generacije so uporniško in na skrivaj že intenzivno koketirali z razsvetljenskimi idejami, prebirali Voltaira in Jean-Jacquesa Rousseauja. Eden izmed njih je bil tudi karizmatičen zdravnik Johann Friedrich Struensee, ki sta ga razsvetljensko obžarjena strička iz ozadja našuntala, naj se prijavi za kraljevega osebnega zdravnika. Dobro bo zaslužil, pa še njiju bo lahko spravil v igro. Zakaj bi blizu kralja spustili nekoga iz množice plebsa? Meja verjetnosti se je skrivala ravno v razlogu, zaradi kakršnega so konzervativni strici odločili, da kralj potrebuje konstantno spremstvo, varuško pravzaprav. Inteligentni Struensee z levo roko opravi avdicijo. Kralju popiha na dušo tako, kot se seveda nobenemu konzervativnemu kandidatu ne bi moglo niti ponesrečiti. Osamljen in lahkoživ Christian je dobil nadomestnega očeta in sopotnika, s katerim se bo končno lahko zabaval, in Straunsee je svojo vlogo uprizarjal tako dobro, da si je zlahka izboril še pot do “pacientke”, ki mu je kos in je edina prepoznala zdravnikovo masko na obrazu. Kraljica naj postane bolj zabavna in sproščena ženska, ga poprosi kronično sebičen dvorni norček Christian. Nič lažjega.
Depresivna Caroline se je ob pravem kralju po stasu, duhu, razumu in glasu, o kakršnem je sanjala, preden je doživela nočno moro na danskem dvorcu, tako razživela, da so ji še prekmalu eksplodirale gate. S Struenseejem sta postala vzorčni primer popolne pravljične ljubezni, ki ni bila toliko slajša zgolj zato, ker je bila prepovedana, ampak ker je postala njuna ljubezenska evforija dobro naoljen motor za voljo do uresničevanja idej, ki so ju družile. Ideje, ki bodo povzročile temeljne družbene spremembe. Kralj je moral le postat njuna marioneta namesto marioneta stricev v državnem svetu. Podvig spet ni bil težak. Struensee je globoko od občutka nepomembnosti frustriranemu Christianu predlagal, da z njegovo pomočjo končno postane nekdo. Le nekaj besedila bi se moral naučit na pamet in nastopat. Christian zagrabi vabo. Obupno nenadarjen igralec se izkaže, a se mukoma kot zelo vzoren šolarček uspeva dovolj dobro napiflat tekst in po potrebi celo improvizirat, da lahko prestol odločanja zavzame bodoči najbolj vpliven stric iz ozadja v državi – Struensee, kralj po naravi in značaju. Christianu, ki je po naravi in značaju tipičen ljudski človek, zakompleksan hlapec, pa se v zameno dvigne samozavest in še zabava se pač. In drama se začne.
Struenseeju je uspelo vpeljat ključne reforme za socialno državo. Obdavčevanje plemstva, prepoved mučenja in popolne oblasti nad delavci, razdeljevanje zemlje kmetom, reforma zdravstva z uveljavitvijo obveznega cepljenja in izboljšanje higienskih standardov z rednim odvozom smeti z ulic, uvedba svobode tiska, klestenje vojaškega proračuna, ustanavljanje sirotišnic za zavržene ali osirotele otroke … “Biznismenom”, zasužnjevalcem in prijateljem pri koritu na obeh straneh politikantskih bregov profiti in neupravičeni privilegiji na račun drugih niso šli več tako gladko od rok. Straunsee se je namreč upiral tudi klientelističnemu delovanju med svojimi zavezniki in ni hujšega sovražnika med sovražniki od zamerljivega prijatelja. Zgodila se mu je tudi nenačrtovana družina v zakulisju in s Christianom se preprosto ni imel več časa igrat tako kot nekdaj, tako da dvorni lutki spet postane preveč dolgčas.
EDEN IZMED NAS
Situacija, v kateri Straunsee v osvežitev spomina zatuli raji, ki ji je skušal življenje spravit na višji nivo smisla, “Jaz sem eden izmed vas!”, je ganljiv in zelo poveden moment. Ker ni bil eden izmed njih. On je bil resnični kralj – inteligenten, razgledan in duhovno razvit. In Caroline Matilda je bila prava princesa (fluid kraljice bi lahko prišel do izraza ob pravem kralju na pravem mestu) – inteligentna, razgledana in duhovno razvita. Večina med ljudstvom pravih kraljev, kraljic, princev in princes ponavadi ne uspe niti prepoznat in če jih prepozna, se ne zmore z njimi identificirat, torej jih v vsakem primeru zasovraži. Elitni položaj s podporo večine najlažje izigravajo eni izmed njih, pri čemer ni pomembno, ali so rojeni ali pahnjeni v privilegirano družbeno klientelo ali se prikomolčajo h koritu. Bistveno je, da so povsem navadni sveto preprosti brezvezniki z vsemi možnimi slabiškimi lastnostmi in nagnjenji. Plebs je ponavadi pripravljen potrpet tudi vse slabo, da jih le pastirji spominjajo na njih same.
PRILJUBLJENI ZNAČAJI NA VELIKEM PLATNU IN MED NAMI
Mads Mikkelsen je Johanna Friedricha Struenseeja, najbolj redkega žlahtnega tipa zapeljivca z vzvišenim smislom, ki je večji in močnejši od mej verjetnosti v okovih posameznikovega življenja, upodobil pričakovano več kot prepričljivo. S stoično hladnim, konstantno prisebnim imidžem in hkrati z gorečnostjo v duhu (in jajcih seveda) je izjemno lahkotno drsel skozi prizore. Predstavil je lik, ob kakršnem izpadejo kazanova in donhuanovska bulšitovanja tako očitno poceni in brez smisla, da se jim od dolgočasja in brezjajčnosti še prizanesljivo smehljat ne moreš več, v kolikor seveda opazovalec ni zamrznjen v nedonošeni fazi.
Posebno presenečenje filma pa je brez dvoma Mikkel Boe Følsgaard, ki se je z vlogo Christiana VII prvič predstavil občinstvu na filmu. Følsgaard je vrhunsko uprizoril človeka, ki se je znašel v povsem zgrešeni prezahtevni vlogi in se histerično zateka v izigravanje norca, tako da postaja meja med uprizarjanjem odfukanosti in dejansko prifuknjenostjo zabrisana. Vloga je zahtevno zasnovana, ker lik intenzivno prehaja med različnimi čustvenimi stanji in barvami osebnosti. Følsgaard od začetka do konca ne popusti v polni formi. Njegova vloga je sicer za samo poanto predstavljene zgodbe tudi najbolj delikatna oziroma hitro lahko sporna. Christian VII naj bi bil po izročilih v resničnem življenju še precej bolj neprijeten in predvsem nasilen, kot naj bi bil prikazan v Kraljevski aferi. Šlo bi lahko torej za tisto vrsto dekoriranja lika z namenom približanja občinstvu, ob kakršnem mi ponavadi stopijo lasje pokonci in so tipično lastni uprizarjanju kraljevskih maškarad. Vendar je v tem primeru lik predstavljen v vseh ključnih negativitetah, ki so imele močan vpliv na neljub tok dogodkov, le da ni simplificirano zgolj demoniziran čez mejo absurda. Zelo dosledno je prikazana tudi barvna paleta povsem človeške stiske in hrepenenj takšnega značaja, ki vodijo k posledičnim ravnanjem. Osebe, ki povzročajo škodo ali kako drugače brez upravičenega smisla otežujejo in komplicirajo življenje drugim, so demonizirani ponavadi iz strahu pred sočustvovanjem občinstva oziroma ljudstva, ki se v večini najbolj zlahka identificirajo ravno z nizkotnimi in frustriranimi značaji, saj so jim sami najbolj podobni, le da jim ustrezne okoliščine ne ponudijo možnosti, da bi namesto sebe in svojih bližnjih hote ali nehote zjebali kar cel narod ali svet. Zato še danes večina nič relevantnega ne ve niti o največjih klavcih in diktatorjih. Za vsak slučaj raje ne.
Toliko šolskega nakladanja in neučinkovitega pranja možganov o Hitlerju, najbolj popularni demonizirani karikaturi politika, pa se celo naši nekdanji bratski sodržavljani niso uspeli izognit Miloševiču. Vedno isto. Norec pač! Od kod toliko sledljivih norcev v podporo, ostaja kot misteriozna neznanka, ki se skriva tam nekje v kaosu političnih zarot, ki mešajo štrene ubogi, nedolžni in zavedeni raji, ki zgolj sledi mislim in izpolnjuje navodila nadrejenih ali močnejših (vsak dan tudi na delovnih mestih, društvih in gostilnah). Ko se v kinodvorani sredi ZDA pojavi našemljenec v Jokerja ob predvajanju Batmana in pošica nekaj ljudi, je vse okej, ker je padla diagnoza. Avtist pač. Nasilen avtist, khm. Neka vrsta norca pač. To pa že nismo mi, a ne, torej je vse okej! Ko se pojavi prav nič na prvi vtis usekan Breivik, ki gre s celo orožarno na morilski pohod nad valilnico podmladka politične stranke, pa nastane že problem. Toliko javkanja o neznosnih medijih, ki bi morali presekat s pisanjem o “norcu”, že dolgo ni bilo na tapeti. Hočemo diagnozo in zaključek zgodbe! Hočemo samo slišat, da to nismo mi! Slavoj Žižek je odfukan redek primerek javne osebe, ki je v oddaji Nedjeljom u 2 z veseljem povedal, da je prebral Breivikov manifest in spregovoril o nekaterih zanimivostih in zaskrbljujočih doslednostih v načinu razmišljanja s strani omenjenega nacionalista, na kakršnega bi morali bit pozorni, ker je lastno tudi premnogim ljudem na zahodu, ki jim nikoli ne bi zalimali simplificirane oznake nedoumljivega norca na čelo, ampak ravno obratno. Od tu dalje, ko se bistvo v detajlih razmisleka o pravi naravi stvari in ne le populizmih z enega ali drugega brega šele začnejo, pa seveda ni več šlo. Žižek si je moral že zgolj za nastavek izborit besedo, kar mu štejem v čast, ker je tudi voditelj Stanković hotel na hitro zaključit že uvod v klepet z diagnozo norca in popolnega butca kakopak.
Od kod strah pred razumevanjem stvari (kar ne pomeni nujno tolerance ali naklonjenosti), namesto zgolj pred stigmatiziranjem, se je lepo izkazalo tudi v primeru vloge Christiana v Kraljevski aferi, ki na srečo ni bila pavšalno strpana v zono absurda. In kar nekaj navdušenim gledalcem, po nekaterih komentarjih sodeče in celo po kakšni vsebinsko zelo osnovnošolski in brez dometa v slovenskem mediju objavljeni recenziji (sicer edina takšna v uredniško nadzorovanih medijih objavljena z umanjkanjem osnovnega razumevanja poante koncepta in vsebine filma), se je lik neverjetno prikupil. Tudi tako zelo, da so izražali želje po različici filma, v kateri bi bil osrednji protagonist zgodbe on. Identifikacijski model filma pri povprečnem tipu gledalca ni izpadel herojsko navdahnjen in inteligenten Struensee, še manj idealistična princesa, ampak frustriran psihopatek, ki je bil pač zgolj toliko in tako obvladljiv, kolikor in kakor so okoliščine zadovoljevale njegove povsem sebične cilje. To je kratka, povsem prozorna in nadležna zgodba. Nič posebej veliko resnično zanimivega se ne da povedat o jebivetrski marioneti, ki se skriva za afenguncem, na dvoru, na cesti ali pa pod kozolcem, pa če bi večina lutk enakega značaja iz vrst plebsa še tako želela, da bi bolj zanimivi bili, kot lahko so. Travme iz otroštva so prozorne v tem primeru. Ali pač ne? Že prikaz, da globoko v sebi tudi kdaj pa kdaj trpi, sproži reakcijo. Trpljenje infantilnega klovna v ljudskih srcih zaigra na najbolj napeto čustveno naklonjeno struno. Oh, kako ganljivo! Jebeš maltretiranje, preganjanje in padanje glav bistroumnih, duhovno krepostnih in pogumnih posameznikov, od kakršnih bi ljudstvo dejansko lahko kaj imelo od življenja in tudi ima nekaj od njih, pa če se tega zaveda ali ne. Kva si pa ta misli, da je?! Srhljivo. Krut “film” tukaj in zdaj po filmu, pri čemer je za vlogo nedonošenega kralja Mikkel Boe Følsgaard sicer upravičeno prejel srebrnega medveda na berlinskem festivalu (in Rasmus Heisterberg za scenarij).
Švedska igralka Alicia Vikander, ki so jo “uvozili” v danski film, podobno kot Caroline Matildo iz Anglije na danski dvorec, je imela na voljo precej manj manevrskega prostora za posebne prizore od soigralcev, vendar je bila za vlogo preprosto odlična izbira, ker z vsakim gibom in pogledom ustreza prototipu princese v povsem klasični maniri. Alicia Vikander je tako klasična in uglajena gospodična s temu primerno energijo in povsem naravnim nastopom, da ji pravzaprav ni bilo treba igrat. Gre pa brez dvoma za najbolj tragičen lik iz trikotnika. Caroline Matilda, ki je preko pisma izpovedala dogajanje in s tem predala bogato duhovno doto prihodnjim generacijam, je umrla pri triindvajsetih letih! Vse, kar je doživela, pa se zdi dovolj materiala za vsaj dober korak v pozna srednja leta. Neverjetno, kako relativna komponenta je čas. Verjetno najbolj relativen pojem med pojmi v življenju.
UČITELJI BI SE LAHKO KAJ NAUČILI
Na Danskem so se o tem delu njihove zgodovine seveda učili v šoli, drugod po svetu večinoma nismo imeli takšne sreče, kar je popolnoma vseeno, saj bi nam popredavali o vsem skupaj zelo verjetno na tako benigen način in zahtevali od nas nekaj napiflanih odstavkov brez poante, da se vseeno ne bi nič o ničemer naučili. Veliko uslugo bi naredili našim mladim generacijam, če bi četrtošolskim srednješolcem predvajali tudi takšne in podobno pomembne filme. Če bi kasneje še kakšno pametno in prisebno dorekli na temo, da bi se imeli mladi priložnost učit malo razmišljat s svojo glavo in ne le piflat podrobno o vsem splošnem, bi bili pa sploh lahko počasi mentalitetno že vsaj na dobri poti do poti. Dijaki bi se imeli za spremembo celo fajn med učenjem, pa še kaj koristnega in poučnega bi res pojedli za spremembo. Lahko jih pa vrli pedagoški analfabeti še naprej vztrajno futrajo le s stripi brez podob o satanu v podobi Hitlerja in silijo še naprej k ogledu Hamleta ob kulturnem dnevu enkrat na leto, da bi lahko nediscipliniranim podelili neopravičene ure za prešpricano doživetje ali opomine zaradi neprimernega obnašanja v teatru.
Točno tako. Ta film je učna ura za vse tiste, ki ne razumejo poante komerciale v umetnosti, nad njo vihajo nos, samo zato ker so jo pri nas navajeni v obliki raznih špasteaterov in stozvezdichotel nadaljevank, ki komerciala nikoli niso bili, ampak navadna debilija in poneumljanje. Učna ura je tudi za vse tiste, ki se s tem poneumljanjem profesionalno ukvarjajo, češ nimajo za kruh, so na robu preživetja, ampak statistično gledano je največ igralcev in režiserjev stalno zaposlenih po gledališčih in televizijah. Hočem reč, vse se da, če le ima pravi smisel in smoter.
@Sašec:
Ja, vračam “točno tako” z dodatkom. Iz tega, kar si zapisal, se razvije še hujša mentalitetna šlamastika, češ, špasni teatri so okej in tudi mi, ki se imamo za režiserje ali igralce par ekselons, radi sodelujemo, ker je važno, da ostane t. i. komerciala tam na dnu, kamor mi po bordelsko hodimo samo honorarje pobirat, a smo bojda vseeno cenjene in spoštovane osebnosti, ker sicer v gledališče in na film spuščamo le ponesrečen ali posrečen art … hehe … Za crknit. In potem se dogaja celo to, da nekaj, kar sploh ni dobro izpeljana komerciala, postane celo tretirano kot posebne omembe vreden art in če se pomotoma celo zgodi, da se posreči vsaj relativno dobra komerciala, jo je treba seveda raztrgat, ker bi moral bojda nastat art. Skratka, take zmešnjave okrog pojmov verjetno nikjer kot pri nas. In dogaja se okrog filma, gledališča in literature. Na vseh področjih totalen kaos mešanja pojmov. Kar je škodljivo. Ker radikalno vpliva tudi na mešanje pojmov pri presoji o videnem. Skratka, ja. Se strinjam. Kraljevska afera je pa prvoklasni primer dobre komerciale, kjer so populizmi in klišeji res le uporabljeni za nekaj več. Krasno. In ja, vse se da, če le ima pravi smisel in smoter, kot si zapisal. No, in bi še dodala, da se vse da, če sploh veš, kaj delaš, in imaš razčiščene pojme, kaj in zakaj je kaj. Pri nas se že na tem uvodu zašteka. Na žalost.
Se strinjam z zapisanim; eleganten, poucen in odlicno odigran film. Jaz sem si ga, kako prikladno, pogledal med letom v Ameriko, ker je bil edini vreden ogleda med sodrom, ki ga je ponujala (sicer neameriska) letalska druzba. Takoj po pristanku na posvecenih tleh dezele, kjer menda lahko uspe vsakdo – ce le dobro zaviha rokave, sem dobil se lekcijo o Argo mentaliteti mahanja z zastavicami s suho zemljo v zepu (oz. ce smo natancni, s porcijo Mcdreka) oziroma o razclovecenju in zasuznjevanju za ceno sanj, ki se zacnejo in koncajo tam nekeje v priseljenskem Queensu z blescecimi Manhattanskimi neboticniki kot fatamorgano v ozadju. Skratka dober vpogled v alternativen konec filma.
Sicer pa pohvale, da si vzela pod lupo dansko filmsko produkcijo. Lov sem si nameraval pogledati, vendar me je zelja nenadoma minila, ko sem prebral tvojo recenzijo. Tako da, hvala no. Najbrz ze ves, ampak Danci ustvarjajo tudi dobre nadaljevanke. Toplo priporocam politicno dramo Borgen ( http://www.imdb.com/title/tt1526318/ ). Sicer vsebuje nekaj flopov, v glavnem v znamenju simplifikacij, vendar zlahka oprostljivo. V marsicem podobno dogajanju na slovenskem politicnem prostoru, s pomembno razliko, da bi moral biti reziser slovenske razlicice David Lynch ali kdo podobno navdusen nad svetom surrealnega.
Se zelo strinjam z zapisanim. Ko sem sedela v Kinodvoru med odjavno špico in požirala cmok, ki se mi je v drugi polovici filma začel delati v grlu, me je spreletelo – pa zakaj zavraga se nekaj bunim in vreščim “dol z lopovi”, ker je situacija pred tristo leti identična sedanji. Odraz današnjega časa. Res, ta izjemni film me je za tri dni zamoril. Ljubezenska zgodba (kemija med igralcema je bila gatetrgajoča, ampak, ok, komu ne bi razneslo gat pri MMju)je tako zasedla le manjši del vidnega polja, v bistvu me je bolelo srce, ko sem gledala, kako dobro deluje mehanizem zaviranja. Noro. Niti optimistični zaključek ni pomagal. Skratka – vsaka čast režiserju. Da o igralcih niti ne govorim. 🙂
@beatnik:
O, popotnik! Tokrat v ZDA torej. In ja, ne bi si mogel izbrat bolj prikladnega filma med poletom proti deželi izbire in sanj, a ne.
“… dezele, kjer menda lahko uspe vsakdo – ce le dobro zaviha rokave,…”
U, ja, hvala za grenak smeh. Pozabil si dodat še krilatico o sposobnosti, ob kateri iz leta v leto bolj sebi nevarne napade besnila dobivam, ko jo slišim. Torej “vse za vsakogar, če le dobro zaviha rokave in je sposoben.”
Skandinavska produkcija že dolgo zaseda top na moji lestvici smisla konzumiranja filmov. Seveda tudi pri njih ni vse odlično in kaj tudi bolj zreklamirano, kot da bi bilo v resnici vse po spisku fenomenalno z vseh vidikov (na primer von Trier), ampak kar je res top, je pa top na tretjo potenco. Preprosto so se predvsem po hajpu z Dogmo 95 resnično skoncentrirali na tisto, kar je resnično pomembno za kakovosten film v temeljih, pa je vseeno, ali gre za dogmo ali pa ne. Da je treba malo razmišljat, ustvarit dober scenarij celo z neko poanto in res servirat kvalitetno naturalistično igro. In njim uspeva. Včasih se pohecam, čeprav se niti ne hecam povsem, da imajo na severu očitno dovolj ohlajene glave, da jim uspeva naklepat kritično maso ljudi, ki se jim ljubi in jim celo uspeva o čem razmišljat (na več področjih). Severnjaška podnebna depresija pa očitno tudi pomaga, da ne temelji vse samo na vročekrvno podnebni histeriji in testosteronski poblaznjenosti od sle po t. i. zabavi in sproščanju, kar naj bi pomenilo ekvivalent plehkemu afenguncu na predšolskem nivoju. Tako da na koncu ni bolj depresivnega območja od obmčij s prijaznejšim “podnebjem”, konkretno in metaforično mišljeno. Hvala za spodbudo za objave danske produkcije, ker je sicer interes izrazito nespodbuden v vse, kar ni ameriška kokičarija. In želela bi objavit še mnogo več, ampak se težko razporedi, ker zgolj za hobi ne morem objavljat pogosto. Norveški film Oslo, 31. avgust, ki je bil tudi predvajan v Kinodvoru pred nedavnim, je na primer čisti masterpis v vseh ozirih o našem času ambicij in tako prekleto popularnih uresničevanj sanj, ki so v resnici nož v hrbet vsaki dodani vrednosti duha. Saj veš, tisto o materialni krizi, ki v bistvu ni materialna, ampak duhovna in spusti skozi sito predvsem tiste, ki se o tem sploh ne sprašujejo, ampak samo drvijo s tokom in verjamejo oglasom. Zelo priporočam.
Kar se Lova tiče, pa tako … da ne bom imela slabo vest:):) Ne pozabi, da sem sicer pohvalila odlično režijo, nekatere kultno izpeljane prizore in izjemno vlogo MM. Hočem reči, da se zagotovo ne boš dolgočasil, če si ga ogledaš. Je zapomnljiv film. Vendar pa sem hkrati prepričana, da boš kar precej hude vsebinske zdrse oziroma posiljenost pri neki osnovni logiki stvari, ne le pri psihologiji, ampak tudi mejah verjetnosti, opazil. Še posebej ker, če me spomin ne vara, si tudi precej na tekočem s pravnimi zadevami in delovanjem organov pregona, pa ti naivnost v določeni izpeljavi brez pojasnil, verjetno ne bodo ravno teknile oziroma jih ne boš prezrl. Ker v zapisu nisem mogla vsega pojasnit, kar se logistike tiče, ker bi šlo za spoiler. Trdim pa, da če se neka drama na policiji, ki je niti ne vidimo, kot samo po sebi umevno rešljivo odvije na podlagi govoric (in to celo skupine otrok), kar temeljno vpliva na odločitev, ali je nekdo nečesa kriv ali ni, je to pač nedopustno poniževalna naivnost do gledalcev. No, saj zaradi več neizpeljanih ali pa na horuk izpeljanih zadev v scenariju verjetno film tudi ni pobral nagrad v Cannesu, razen Mads Mikkelsen seveda. Ker hajp je bil takšen, da se je pričakovalo in obetalo, ampak preko nekih zadev gre lahko kokičarska publika na IMDB, žirije pa vendarle ne bi smele, čeprav so daleč od popolnosti in nešpekulatirvnosti ali antipopulizma. Tako da ti od Vinterberga veliko bolj priporočam Submarino, če še nisi gledal, čeprav je Lov bolj gledljivo “zabaven” v svoji nezabavnosti, vendar Submarinu v poanti in doslednosti ne seže do kolen. Pa Festnu tudi ne seveda. Menim, da ga je pri Lovu usral le v tem, da ni bil zmožen peljat dveh poant hkrati, čeprav jih je vpeljal, in potem je eno kar zanemaril in na hitro podelal. Tako pri Festen kot Submarino je lepo in posvečeno skozi prizore fural le eno poanto in zaplet, tako da za nič ni zmanjkalo municije, filozofije ali prostora. Je pa, kot zanimivost, Vinterbergu lastno, da se zatakne in ne najde poti ven. Ko je snemal zelo ponesrečeno mega produkcijo It’s All about Love, je baje kolapsiral sredi filma (izpovedano v enem interjuju z njim) in na pomoč poklical celo Bergmana. In to že med snemanjem za popravke v scenariju … hahaha … No, in Bergman ga je nahrulil, da tega pač ne počne in mu svetoval, da se loteva in izpeljuje le tisto, kar res pozna in obvlada, vse ostalo pa vrže ven. Ampak Vinterberg ni mogel več sredi dela tega naredit in nastala je štala. Ker seveda je zelo sposoben in temu primerno egocentričen, pa še danes vztraja, da je ravno ta film njemu najljubši od vseh, kar jih je posnel. No, verjamem, da njemu, ne pa tudi nam.
Najlepša hvala tudi za predlog serije Borgen, ki je ne poznam. Se bom dokopala do nje v prihodnosti. Zabeleženo.
@Nataša:
A samo za tri dni te je zamoril? Mene je zamoril, še preden sem ga videla in me še drži. Po ogledu Osla, 31. avgust sem pa skoraj ugotovila, da sem bila zamorjena, še preden sem se rodila, ampak da je to tudi nekaj najbolj kvalitetnega, kar vsebujem in kar daje smiselne podledice, pa čeprav jih “nihče” ne jebe, ker je bit ignorant ali morilec pač zakon in recept za t. i. uspeh v sistemu, ki ga živimo, po povprečni mentaliteti človečnjaka:):)
In ja, hahahaha … z MM-jem v roli ni težko gate trgat. To še kako velja, ker MM sicer za vlogo v bazi sploh ni bil primeren, ker je več kot desetletje prestar, ampak v njegovem primeru to res ni problem in ziher je ziher. Neverjetno prezenco ima ta človek, poleg tega, da je vrhunski igralec. To se še posebej opazi v filmih (videla sem večino, v katerih je igral), ki niso ravno najboljši na svetu, čeprav vendarle MM vedno izbira interesantne zgodbe, koncepte in predvsem vloge. Ampak ko sem ga na primer gledala v filmu Prag, je bila končna diagnoza povsem jasna, da bi film s tako zgodbo, ki res ni nič posebnega, kaj šele presežek, težko tako zainteresirano spremljala, če ne bi on uspel vsak prizor napolnit s takim klimaksom, da preprosto ne moreš smuknit raje proti hladilniku vmes. Neverjetno. Iz vsakega drekca pekca od reakcije ustvari že samo z mimiko vsaj poezijo, če že ne hude drame.
Sicer pa tako … ja, mehanizem zaviranja deluje odlično, vedno bolje kot mehanizem ustvarjanja, gradnje itd. To je že po naravi stvari tako. Vsako stvar je sila enostavno in hitro mogoče zrušit, gradnja je dolgotrajna in težka v primerjavi z nekaj pohodi z bagrom ali aktivacijo eksplozije. Padec proti tlom je hitre in zelo smrtno suguren v primerjavi s plezanjem na goro. Lasje rastejo dolgo, če se še malo pohecam, v primerjavi s tem, kako hitro jih lahko odstraniš. Skratka, destrukcija in gravitacija navzdol je močnejši zakon od ustvarjanja, napredovanja, gradnje itd. In vse, kar si že pridobil ali ustvaril, lahko zelo hitro izgubiš. In tako je tudi s pravicami in podobnim. Človek, ki se obrača bolj po naravnem zakonu, je pač temu primerno bolj primitiven in destruktiven. Zato tudi na tem področju odnosov nikoli ne izgine sila upora in nikoli ni nič samo po sebi umevno. Je pa to bunjenje in marter vseeno pomemben in zato je tisti optimistični konec vendarle pomemben. Lahko bi ostali tam v tistem mračnem srednjem veku. Še vedno pa lahko tam spet pristanemo, če se tega ne bomo dovolj zavedali. Tako da bunjenje ni zaman, čeprav nismo pred pragom raja v vsakem primeru. Ampak ta svet definitivno ni raj, ker je sila negativitete (rušenja) tako evidentno po naravi stvari močnejša. Torej ni namen, da bi bil raj. Je pa lahko bolje ali slabše in ni nepomembno, ali je bolje ali slabše. Tako nekako sem jaz doživela ta vidik.
Jah, klinc, tri dni sem obsedeno razmišljala o filmu in njegovem sporočilu, svetobolje pa me daje že od cca. šestega leta starosti. 😉 Vem, da se ne bo zgodilo za časa mojega življenja, ampak, upam, res močno upam, da bomo enkrat presegli kurčevi naravni zakon in se začeli obnašati kot bitja, ki vsebujejo tudi duhovno komponento. Saj ni treba, da se nam skozi možgane vsak dan razlije hektoliter serotonina, ampak… čeprav, kaj pa ta čudovita raznolikost, kaj pa če se v silni duhovnosti robotiziramo… haha, ne, ne bom šla v “za” in “proti”, v glavnem, bunila se bom še naprej, vsekakor pa se moram bolj poglobiti v severnjaško kinematografijo. 🙂 Spomnila sem se na otroško nanizanko Beli kamen, mimogrede. Zelo rada bi si jo še enkrat ogledala.
@Nataša:
Podpišem vse upe. Ehmmm … razen čudovite raznolikosti … Ne bojim se, da bi raznolikost crknila v svoji čudovitosti, če se povprečje homo sapiensa dvigne na višji nivo od gozdnega. Bi se povsem razveselila pogreba vseh jebenih odtenkov sive v raznolikosti degeneriranosti.
Jaz sem janez janša, Jaz sem janez janša