Logično. Vesna V. Godina podpira praznike, predvsem decembrske, a sovraži valentinovo. Obožuje zapovedano družinsko idilo s polno darili za novo leto in zvrti se ji v glavi od gneva ob drastično manjši potrošniški blaznosti okrog čokoladnih srčkov, ko se na koledarju prikaže praznik zaljubljencev.
Važno, da partnerstvo deluje, nas je v novi zastareli pridigi podučila najbolj medijsko oglaševana promotorka tradicionalne discipline ljudstva. Ja, trditev je v sozvočju s konservativno logiko, po kateri so koristoljubno dogovorjene poroke najbolj sprejemljive, vključno z zapovedmi, kako se mora obnašat udeleženec v partnerstvu, da se bo lahko reklo, da deluje. Ljudstvo je namreč v suženjstvo zakleta množica, ki mora opravljat svoje dolžnosti. Partnerstvo je podjetje, ki služi predvsem proizvodnji potomcev (bodoča cenena delovna sila). Najbolje deluje partnerstvo, ki sploh ne stavi na ljubezen, kaj šele na erotiko, ampak se predvsem vsak zaveda nalog, ki jih mora opravljat in po potrebi dotrpet v partnerstvu do groba (razhodi so potratni). Prostituiranje v imenu višjih ciljev je treba sprejet.
Kaj so višji cilji, vam bodo ideologi tipa Godina vedno z veseljem pojasnili. Pojasnili vam bodo tudi, da se ne smete imet v življenju fajn, saj se vendar niste rodili za to. Fajn se imajo lahko tisti, ki jim služite in za katere se prostituirate. In tistim se fučka, kaj lapa Godina, tolpa kupljenih in indoktriniranih psihoterapevtov ali kateri koli drug politikant, medtem ko skušajo vplivat na krojenje vašega zasebnega življenja. Strah pred osamljenostjo in eksistenčnim nezadovoljstvom garantira voljnost osebnostno šibke večine, da boste prisluhnili morebitni rešitvi iz godlje. Za to, da ste v godlji, bo vedno poskrbljeno. Da boste prisluhnili, kako lahko služite višjim ciljem, čeprav se vlečete po svetu z dolgim nosom, zjebani v glavo ob partnerju, za katerega vam dol visi, ampak partnerstvo deluje. Kaj pa deluje? Predstava za javnost? Kosilo na mizi? Kuhinja pospravljena? Računi s skupnimi močmi za silo poravnani? Otroci pred vprašljivo prihodnostjo zmerno do znosno nezadovoljni in tečni, ampak za silo preskrbljeni? Ste se ob branju te kolumne vprašali, kaj naj bi pomenilo, da partnerstvo deluje in komu ali čemu na ljubo neki deluje, tudi če ste erotično, čustveno in duševno otopeli? Verjamem, da boste tudi o tem dobili kmalu v kolumnah navodila, ki vas bodo toplo nagovorila, kako lahko prešpricate svoje življenje. Namesto da bi ga odživeli, ga raje odslužite. Umrite pri živem telesu in nič več vas ne bo bolelo.
Mimogrede … Na Kinsey institutu je opazovanje in merjenje kemičnih procesov v možganih zaljubljencev, ki so seveda zgolj posledica narave odnosa in ne vzrok, pokazala, da nekateri doživljajo zaljubljenost tudi po enaindvajsetih letih in več skupnega življenja. Nabrali so celo skupino parov, ki so se sami javili k raziskavi s trditvijo, da se po desetletjih ljubijo enako kot prvi dan. Trditev, v katero raziskovalka in asistenti seveda niso verjeli (in hoteli verjet, ker nič ne vzbuja večje zavisti od srečnih parov, ki jim oči žarijo, zato si večina ne želi verjet, da kaj podobnega sploh lahko obstaja). A se je izkazalo za resnično. V povprečju traja največ od dve do treh let (doba, v kateri naj bi se po naravnem ritmu brez kontracepcije že rodil prvorojenec, torej doba, v kateri zaljubljenost ni nujno stvar umetnosti v možganih ustvarjalnega, umsko in psihološko kompleksnega človeka). In v tem je ravno problem. Seveda lahko doživite ljubezen, o kakršni sanjate in bo tudi trajala dolgo – da vas inspirira, navdihuje, daje moč in voljo do življenja, doseganja ciljev, samouresničevanja … Vendar je možnost precej bolj redka od povprečja. Ne doživi vsak vsega. Tega se dobro zavedamo pri vseh drugih pojavih, ne pa pri vprašanju ljubezni.
Do partnerske ljubezni se obnašamo, kot da naj bi imeli vsi enakovredne možnosti in pravico do nje. Za vse naj bi veljalo enako. Tako razlaga zadevo tudi Godina. Ne sanjajte, realnost je takšna, kot jaz pravim, da je! Ne, ni res. Realnosti so zelo različne, kot je zelo različna intima v podrobnostih, ki največ štejejo. Takšna je morda pogosta realnost površinsko bednih partnerstev, ne pa nujna. Pač nimajo vsi sreče v ljubezni. Ne sreča vsak najbolj primernega partnerja, da bi razvil potencial za svoj scenarij zgodbe, in tudi ni vsak mentalno pripravljen in osebnostno zrel za srečo v ljubezni. Ljubezen razkriva konflikte v človeku in sili k premišljanju sebe in drugih. Sili k čiščenju, refleksiji in razvoju. Zahteva pogum in dejaven um. Ljubezen je gibanje! In sreča v ljubezni se seveda ne meri v kvantiteti (koliko časa sta zdržala drug z drugim), ampak v kvaliteti. Enega leta z nekom v navdihujoči ljubezni ne more nadomestit trideset let mlačne vode operativne funkcionalnosti. Zakaj pa bi bilo treba??? Bo župnik povedal. Ne bi poslušala. Raje ustvarjajte enakopravnejši svet in ugodnejše pogoje za mentalni in umski razvoj ljudi, da bodo imeli možnost do izbire. Da se bodo z manj paranoje pred porazom in ogroženosti odločali za ljubezen v vseh ozirih. In da ne bodo v delujočih partnerstvih le iz strahu pred eksistenčnim polomom ali osamljenostjo – oboje je najslabši in žal najbolj pogost razlog za dolga mučna partnerstva, ki, heh, na videz delujejo povsem dobro.
Ljubezni ni mogoče uokvirit in zrežirat. Vedno bo prišla, kadar in kakor ji paše, zahtevala svobodo in improvizacijo! Sicer bo iz forme, bolj kot bo forma trdna in neprehodna, preprosto izpuhtela. Za njo bo ostala samo prazna škatla s pentljo. Moja ljubezen ne deluje. Ona je ali pa ni. Ja, tisti zlizani “biti ali ne biti” deluje.