Moti me lahkotnost članka o napovedani kandidaturi Miroslava Škora za bodočega predsednika. Tisti, ki sredi Slovenije ne vedo prav dobro, kdo pravzaprav je Miroslav Škoro, zlahka zaključijo, da gre pač za enega izmed sodobnih pojavov politično ambicioznih narcističnih estradnikov. Ker je v prispevku omenjena celo kritičnost do aktualne predsednice, ki pripada desnemu političnemu polu, bi lahko na podlagi skrbno zrežiranega promocijskega oglasa kdo celo pomislil, da je Škoro politično precej neprofiliran kandidat. V resnici je glede na aktualno politično stanje Hrvaške neprofiliran približno toliko kot trenutno v Sloveniji Bernard Brščič. Le z eno pomembno razliko. Škoro ima v primerjavi z nekim Brščičem kot pevec in javna oseba tako mogočno in privrženo fen bazo, da lahko o njej razni brščiči le sanjajo vsako noč in bo pri sanjah tudi ostalo.
Ko sem na HTV 1 prvič ob prenosu nekega mega festivala hrvaške popevke pred mnogimi leti slišala Miroslava Škora, sem ob patosu, ki je seval tudi z malega ekrana, takoj identificirala težavo, večjo od drobne. Težava, ki se je kasneje razraščala po Hrvaški, Sloveniji, Madžarski, Poljski, Ameriki … Popevali bi kar koli, da bi bil le občutek podobno orgazmičen. Škoro je zmagal brez konkurence s pesmijo “Svetinja”. Komad je brez napake, kar se tiče pravil igre folkpopa, besedilo Svetinje pa je urnebesna nacionalistična molitev. Že refren je tako izjemen, da sem ob izpovedani paranoji pred čudnimi ljudmi s čudnim imenom padla v krohot:
“Ko to moje, ime doziva
čudni ljudi, čudnog imena
pa mi kunu, što je svetinja
vjera, ljubav i domovina.”
Ampak to še ni patriotski vrhunec Miroslava Škora. Vrhunec so nastopi s komadom “Sude mi” v duetu s Thompsonom. Srce parajoča izpoved fašistoida, ki mu bojda sovražniki sodijo, ker moralno in pogumno brani tisto, kar je “svetinja”. Solze špricajo v potokih. Dramaturgija izjemna. Končni prihod Thompsona na oder skozi nebeško meglico kot spust boga na zemljo je epohalen. Posnetek s koncerta deluje srhljivo v svoji odličnosti izpeljave in je šolska demonstracija silnosti uprizarjanja emocij. Kdor uspe prebudit emocije in strasti, bo vladal v vsakem primeru. Pred ali za kuliso. Zato so prerekanja na ravni raz(uma) ob ideoloških blaznostih, kamor se prenesejo vse osebne frustracije in nerealizirana čustva na kolektivno raven enostavnega pamfleta, neučinkovita.
Obvezen ogled posnetka: Sude mi
Kandidatura mega zvezdnika Miroslava Škora, “svetinja” vzora tradicionalnih moških in mokre sanje o “pravom muškarcu” patriarhalno zdresiranih žensk predvsem na ruralnem območju Hrvaške, se mi zdi pozornosti vredna predvsem zato, ker se v pomisleku zagotovo ne bi zgodila, v kolikor ne bi bil teren volje ljudstva zelo obetaven in posledično volilna baza dovolj aktivirana. Miroslav Škoro je namreč bolj šarmantna, artikulirana in seksi verzija slavnega divjaka Thompsona. Če je Thompson v očeh ljudstva primeren za gverilsko aktivističnega patriarhalnega nacionalista z vsemi fašistoidnimi pritiklinami, je Miroslav Škoro idealna elegantno obrušena embalaža enake vsebine za politični parket. Vse predvidene primitivizme zna izrazit na bontonu sprejemljiv način in emocije na odru spominjajo na globoko ljubezen namesto predvidenega besnila po Thompsonu. S Škorom so zadovoljni tudi bolj formalno izobraženi in na videz kultivirani predstavniki primitivne skrajno desničarske religiozne, “domoljubne” in “družinske” blaznosti. Če Thompson fuka ljudi v glavo napadalno in strastno, jih Škoro fuka romantično in strastno. Skupaj sta kot dan in noč istega planeta. V zasebnosti sta prijatelja, “kuma” – drug drugemu botra enemu izmed otrok – in ljubosumna tekmeca, kot je običajno zabrisana meja med ljubeznijo in sovraštvom v odnosih, ki veže narcistične osebe. Zato Thompson v bitki za politični prestiž prvega estradnika na vasi ne podpira predsedniške kandidature Miroslava Škora jasno in glasno. Sam je namreč že od prej zveneč podpornik HDZ-ja in aktualne predsednice Kolinde Grabar Kitarović in nič mu ne diši, da bi igral drugo violino v vlogi podpornika estradnemu kolegu, duši dvojčici in “kumu”.
Miroslav Škoro ima enak tip frustracije kot Donald Trump, le da je za razliko od Trumpa privlačen, kar mu kdaj koristi, kdaj pa škodi, tako da je pod črto meja verjetnosti v izkoristku priložnosti podobna. Dosegel je vse, česar se je lotil, da bi utišal intelektualno podkovane kritike s slabšalnimi oznakami, da je neumen, primitiven, zarukan in fašistoiden. Zato se je izkazal v podjetništvu, postal direktor Croatia Records in po že vzpostavljeni zvezdniški karieri pridno doštudiral ekonomijo vse do doktorata. Javno je izpovedal, da se je študiju intenzivno posvetil tudi zato, da bi dokazal pamet in sposobnost vsem tistim, ki ga ponižujejo zaradi njegovih mnenj in prepričanj. In potem je še naprej totalno nerazgledan blebetal in prepeval same puhlice in neumnosti. To so zavidljivo pridni, učljivi in vztrajni ljudje, s čimer skušajo na vse kriplje sebi in drugim zakamuflirat dejstvo, da se marsikaj lahko zgolj napiflajo po potrebi, a dejansko razumet in ustrezno povezovat so sposobni bore malo in jih niti ne zanima. Mentalno lenobno čepijo do smrti na največ desetih banalno oskopljenih ideoloških zapovedih, ki so jih ponotranjili že v vrtcu. Za osebno zadoščenje uma in duha seveda blefiranje s formalnimi titulami ne pomaga. Ne pomaga niti osvojitev milijonov src z odrov, pa naj gre za osvajanje s smehom ali jokom. Ob pomisleku, kakšno je tvoje občinstvo, bo ambicioznega bleferja vedno žrl tisti del občinstva, ki mu ne nasede. In ki se ima za nekaj več. In ki mu ne nameni priznanja. Ja, seveda. Za občutek osebne vrednosti je petčlansko anonimno občinstvo lahko mnogo več vredno od petmilijonskega, ki kriči na ves glas in ploska pač bebavo sveto preprostim bedastočam. Naskakovanje predsedniške funkcije je za ljudi tipa Trump, Škoro ipd. zadnja in najvišja postaja njihovega blefa pred obličjem sodbe ljudstva.
Kaj pa naj človek še postane višje rangiranega od predsednika države, da mu bo priznana veličina? Odgovor je preprost. Majhnost in nizkotnost je enako majna in nizkotna tudi na najvišji stopnici. Samo bolje se opazi, bolj globoko lahko pade in pod sabo pokoplje več žrtev. Skratka, era Donald Trump simptoma, ki vzhaja kot množična umska in mentalna podhranjenost od spodaj, s strani volivcev, ni era Donalda Trumpa, ampak era dopuščenega mentalitetnega brodoloma na Zahodu.