Je nasilna družina?

V članku o umoru očeta s strani treh hčera je dobro predstavljena ena verzija obravnave patriarhalnega nasilja v patriarhalno psihopatski družbi, čemur sledi tudi nedelovanje organov pregona in zakonodaje, ki ne sankcionira ustrezno premosorazmerno storilcev.

Morda se bo komu interpretacijska krilatica, da fizično in/ali psihično nasilje pomeni izraz ljubezni, zdela na prvo žogo sama po sebi smešna in preveč banalna, da bi verjeli v njeno sprejemljivost s čustvenega aspekta katerega koli posameznika. V teoriji se tako zdi, v praksi pa gre za duševno in osebnostno izrojeno obliko izkazovanja čustvene pozornosti, ki lahko temu primerno duševno ranjeni osebi v spontanem čustvenem doživljanju sporoča prav to. Mar mu je zame, moja dejanja ali besede se ga dotaknejo, ga jezijo in spravljajo ob živce. Ob moškem, ki se ljubezen boji doživljat, saj jo že preventivno potlači ob vsakem signalu, kaj šele da bi jo razvijal in znal izražat (kar je temelj patriarhalne vzgoje moških – ubijanje občutka ranljivosti, ki je pogoj za ljubezen), je edina možnost vzpostavitve čustvene vezi preko nasilja in celo sovraštva. Po takšni shemi odnosa v zraku visi vprašanje: Če mojemu tiranu ne bi bilo mar zame, bi me verjetno ignoriral ali zapustil. Omenjena interpretacijska logika čustvenega odnosa po patriarhalno izrojeni mentaliteti, ki jo privzgojeno v svoji podporni in komplementarni vlogi ponotranjijo tudi ženske, ni nikakršna posebnost. Še najmanj zgolj ruska. Zaenkrat se predvsem v zasebni sferi tovrstne patološke igre odvijajo v bolj ali manj izrojeni razsežnosti še po celem svetu. Ker se pač še nikjer nismo v zadostni meri znebili patriarhalne vzgojne dresure. Izjemen srbski film Klip dobro pojasni proces vzpostavljanja tovrstnih odnosov med spoloma že v najstniškem obdobju, ob prvem stiku s hipotetičnim drugim v imenu ljubezni. Tudi v Sloveniji še zelo živa patologija. In če se zdrznemo šele ob najhujših fizično dokazljivih prizorih, je jasno, kako daleč smo v povprečju šele od razumevanja psihičnega nasilja oz. osebnostnih motenj, ki prav tako in zaradi prikritosti še bolj učinkovito povzročajo nepopravljivo duševno škodo žrtvi. Upor lahko v skrajnem primeru rezultira v enakem obrambnem aktu uboja, kot ga je lažje razumet v primeru fizične ogroženosti, ki je vedno hkrati tudi psihična. Psihično nasilje ne vsebuje elementov fizičnega, vendar pa vsako fizično nasilje vsebuje tudi spremljevalno psihično nasilje.

Seveda bi morale bit po logiki stvari v aktualnem ruskem primeru tri sestre, ki so bile prisiljene živet bolj surovo razburljivo življenje, kot bi si ga drznil predstavljat Čehov, oproščene umora na podlagi olajševalnih okoliščin – neukrepanje države ob pozivih k pomoči. Žal je takšen epilog nemogoče pričakovat, saj je ravno družba, ki sploh ne vzpostavi učinkovitih mehanizmov za izkoreninjanje družinskega nasilja, sama po sebi patološka in ustvari temu primerno pravno obravnavo in sodno prakso. Tudi v Sloveniji so sankcije zoper izvajalce nasilja v družinah sramota za družbo, ki si dosoja precej visoko stopnjo mentalnega razvoja, kultiviranosti in civiliziranosti. Mile sankcije, odsotnost ustreznega terapevtskega pristopa in kaznovanje žrtev (žensk in otrok) z umikanjem v “varne” hiše bolj sovpadajo s ponesrečeno dramo drhali. To je divjina. Patriarhalna logika se itak sklicuje predvsem na bios, na zgolj osnovno ne-umno animalno plat načina življenja in odnosov, pri čemer razne oblike nasilja rezultirajo v hierarhiji gospodovalnosti in upoštevanju še tako jalovih, nekonstruktivnih in škodljivih izplenov uma tistega, ki uveljavi premoč s takšnimi in drugačnimi nasilnimi vzvodi, od zastraševanja, ignorance in diskreditacije pa do diskriminacije. Takšno je sprejeto pravilo igre in temu primerne posledice prioritet, ki jih živimo na vseh področjih, trenutno v kapitalistični sistemski obliki.

Tudi v Sloveniji se zakonodaja še vedno norčuje iz stopnje možne razvitosti inteligence človeka. Celo ob nesporno dokazanem družinskem nasilju sodišča mahajo s pildki o prepovedi približevanja žrtvi. Ukrep, ki po logiki stvari niti ne pomaga niti ni ustrezno družbeno sporočilo storilcu in javnosti. Zelo verjetno tovrstni pildki še podžgejo v besnilo zaciklanega in frustriranega tirana, kar v prenekaterih primerih tudi rezultira v umoru. Problem globoko ponotranjene privzgojene neozaveščenosti v zvezi s čustvenim dojemanjem nasilja obstaja na strani obeh spolov v heteroseksualni zvezi (v homoseksualnih zvezah je dinamika možnega fizičnega nasilja za razliko od samostojnega ali spremljajočega psihičnega nasilja manj predvidljiva). Ženske ne prepoznavajo dobro predhodnih signalov v značajski strukturi osebnostno pohabljenega moškega ter se tudi kasneje v razmerju spontano neustrezno odzivajo na znake nasilja zaradi nerealnega doživljanja situacije. Po navadi se ustvari t. i. travmatična vez (trauma bond), pri čemer ženska sprva občuti predvsem ranjeno, travmatizirano in frustrirano plat nasilneža. To naj bi bila tudi njena “razumevajoča” in “skrbniška” spolna vloga, ki jo ponotranji in se ji čustveno podredi. Odreagira s temu primernim pretiranim razumevanjem in odpuščanjem (po navadi sledi tudi temu primerno opravičevanje in dobrikanje storilca), kar nasilnež ne le po logiki stvari izkoristi in okrepi sadistično obnašanje tudi v prihodnosti, ampak dvoumno reakcijo tudi doživlja kot dejansko vez v razumevanju. Patologija psihično ali/in fizično nasilnega moškega zavoljo pridobljene mentalitete v primarni družini, travmatičnih izkušenj in pritiskov pri vzgoji v t. i. “pravega dedca” s strani staršev in družbe sama po sebi učinkuje na moškega kot frustracija. Po izbruhih izgube samonadzora nad potlačenimi frustracijami sledijo občutki samopomilovanja, z vsemi razpoložljivimi izgovori za svoje destruktivno ravnanje. Soodvisno motena ženska se s časom spusti v boj na samodestruktiven način. Tudi ko od občutka povezanosti in medsebojnega razumevanja dokončno ne ostane več nič in možnosti za samoprevaro zmanjka, se ženska večinoma še vedno bori, da njena tvegana čustvena investicija ne bi bila zaman. Patološko upanje in pričakovanje, kdaj se bo tiran zavoljo njene “ljubezni” spremenil, se lahko zavleče do smrti. Ta perverzen cirkus kroji tudi odnos do otrok in se seveda kot vzgojno-izobraževalna predstava na otroke prenaša, okuži in pohabi večji ali manjši delež naslednjega rodu.

Družba, ki se s ponosom oklicuje za tehnološko razvito, a ni storila omembe vrednega koraka v razvoju učlovečevanja, kar loči divjaka od evolucijske naprednosti razuma in duha, pač ni civilizirana, izobražena in kultivirana družba, ampak samo družba bolj ali manj kultiviranih divjakov z bolj ali manj obsežno količino informacij, ki jih uporablja temu primerno divjaško – nekonstruktivno, osebnostno izrojeno in ne-umno.

In nehajmo že enkrat navadno moško nasilje nad ženskami in otroki hinavsko zakrivat s splošnim poimenovanjem “družinsko nasilje”. Preveč prozorno in neokusno je. Kdo je nasilen? On, ona, babica, dedek, otroci, hišni ljubljenčki …? Kdo?!

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

1 thought on “Je nasilna družina?”

  1. “In nehajmo že enkrat navadno moško nasilje nad ženskami in otroki . . . ”
    Simona patologijo posamičnega nasilja posplošuje na ves moški rod. Ne govori o Janezu, ki je pretepel svojo babnico in ne govori Juretu, ki je svojo porinil po stopnicah. Ne, Nasilje očita vsem moškim. Gre tako rekoč za razredni boj. Uboge ženskice in nasilni primitivni moški. Zato je treba vsem moškim nadeti uzde! (beri, jih že v štartu pravno onemogočiti – vsak moški je kriv – razen če ne dokaže drugače)

    Odgovori

Leave a Comment