Omreženi, bogati in vplivni

Zločinca in hkrati možne priče proti ostalim sovpletenim zločincem na visokih položajih ni več med živimi. Premožen bančnik Jeffrey Epstein naj bi v zaporu storil samomor. Kako prikladno. Življenje osebnostno sprevrženega jaza se poruši v trenutku, ko se poruši fasada lažnega javnega imidža.

Kakršno koli zadovoljstvo, kadar postane določen visoko rangiran, omrežen in bogat legaliziran zločinec prepoznan kot nelegalen zločinec in mu je temu primerno sojeno, je povsem odveč. Elitno omreženi pristanejo v zaporu predvsem v primeru, ko jih konkurenca v konstantni vojni za profit potolče, ker je prišlo do pomembnega rivalstva ali konflikta za pogačo, in se nekoga pač izloči iz igre, ko izgubi pri “pokru” (če se ga ni mogoče znebit drugače). Ali bo oseba v primežu organov pregona za rešetkami preživela ali preživela ne bo, je odvisno od pomembnosti izobčenca v vlogi priče, ki se pogaja za ugodnosti ali maščuje za izdajstvo drugim omreženim. Zato se skoraj praviloma vsi tovrstni kriminalci počutijo žrtve, če jim je sojeno, kot naj bi bilo običajno pravilo za državljane. Tudi aretacije iz kotla korupcije in zlorabe ljudi v gradbenih in drugih poslih na Slovenskem niso presekale z legaliziranim ali spregledanim kriminalom na dotičnih področjih, ampak so bili za krajši čas strpani v zapor le igralci igre, ki jih je bilo po volji drugih lobijev na trgu povsem zaželeno izločit iz konkurence. Ivan Zidar je malo zaspal na starih kompanjonskih lovorikah, ki niso imeli več močne politične in kapitalske funkcije nadzora, Hilda Tovšak ni bila del pravih lobijev iz politikantskih vrst, pa tudi v svojih vrstah očitno ni imela več zadostne podpore, da bi se obdržala. Izkoriščevalske in koruptivne prakse z gradbišč se niso končale. Bine Kordež je bil tudi zelo potrt. Iz njegovih javno objavljenih zapisov je vel verjetno utemeljen občutek, da je bil zgolj žrtvovan, ker se konec koncev ni lotil mahinacije, ki bi presegala predrznost, krajo in oškodovanje družbe ob siceršnjem delovanju drugih, sorodnih kalibrov poslovnežev. Kar je v določenem primeru poimenovano dobra praksa in spopad s tveganimi izzivi, je v drugem primeru lahko označeno za kriminal. Skratka, tovrstnim plejerjem se nič ne zgodi, če jih ne linčajo soigralci v isti igralnici z enakimi pravili igre nad in pod isto mizo. Enako velja za zaupnost zasebnega oziroma zakulisnega značaja. Kdor je patološko ali celo psihopatsko predrzen, izkoriščevalski in nikoli sit, bo precej sorazmerno patološki ali psihopatski tudi prostočasni in zabavni del njegovega življenja, ki se vedno prepleta s poslovnim. Enako se je po mojem mnenju dogajalo tudi v Hollywoodu ob primeru škandaloznega izbruha rumenila okrog megaprofitabilnega producenta Harveya Weinsteina, ki je doživel javni linč zaradi veselja do serijskega seksualnega nadlegovanja in zlorabljanja žensk na pragu uveljavljanja v igralski karieri. Preveč lagodno in neprevidno je ostarel na gori denarja in privilegijev pri lobiranju za svoje produkte. Nobeno žensko gibanje takrat žal ni bilo še tako močno, da bi obglavilo takšno kapitalsko živino Hollywooda. Je pa izločitev težkokategorne finančne živine iz kapitalske igre okrepilo moč feminističnega gibanja Metoo. Zgolj nepredviden stranski učinek.

V vsakem primeru tudi zgodba Jeffreya Epsteina, ki je na svojem zabaviščnem letalu »Lolita express« gostil tudi mnoge prijatelje iz vrst vrhovne politike (logično, da sta Clinton in Trump zraven) in gospodarstva, ne predstavlja posebej ekscesen škandal. Gre le za še en primer v vrsti primerov izrojenosti iz sfere finančne diktature omreženih in zavarovanih, ki vsebuje bistvo o izrojenem temelju neoliberalnega kapitalizma. Kakšno zvezo imata mentaliteta in sistem, v katerem živimo, s pedofilsko morbidnostjo iz sfere bogatih in politično vplivnih? Vso zvezo ima, ker:

1. Kdor ne razume, da je dnevno ukvarjanje s pridobivanjem presežnega bogastva neobhodno povezano z mentalno mrtvim, ne-umnim, neustvarjalnim, neempatičnim in temu primerno psihopatsko patološkim značajem, ki se ne brani teka čez trupla in ki dan za dnem v vseobsežni praznini pojma nima, kaj bi s svojim življenjem bolj žlahtnega in pametnega počel, kot divjal v tekmi za pridobitništvom in se skušal psihično ohranjat na nogah z adrenalinsko zlorabo drugih, pač ne razume osnov mej verjetnosti tuzemske eksistence človeka.

2. Sistem, ki dovoljuje tako presežno bogatenje posameznikov in ga brezsramno podpira celo z davčnimi oazami, kar neobhodno pomeni vpliv na politiko in obratno, ne more zagotavljat osnovne meje pravičnosti t. i. pravne države in enakopravnih temeljev, kaj šele razvoja človeštva na višji stopnji učlovečenja od animalne.

3. Socialno degeneriran sistem, ki se ne ukvarja z vsebino recipročnega odnosa med nagrajevanjem in smiselnostjo produktov oziroma produktivnosti v obče dobro, je sistem, ki postavlja učinek prevare in patologije posameznikov hierarhično v prednostni položaj. To med drugim pomeni, da finančno nagrajevanje, ki omogoča posameznikom manj ali več svobode pri delu in osebnem življenju, učinkuje demotivacijsko in zatiralsko do produktivnosti, ki ni zgolj sama sebi v namen (bogatenje), ampak dejansko doprinaša k smotrni dobrobiti vseh udeležencev v družbi in razvoju človeka na ravni uma in duha. Vse, kar spominja na kulturni razvoj, postaja temu primerno marginalizirano, dobrodelne dejavnosti in pozivi k prostovoljni pomoči popolnoma degradiranim se množijo, kar pomeni, da je tudi osnovna človečnost – dobrota, sočut, razumevanje – finančno kaznovana. Zato ni čudno, da nam vladajo najbolj predrzni predstavniki neumnosti, nerazgledanosti, brezdušnosti in izrojenosti. Njihova neomejeno presežna privatna lastnina ne služi ničemur in nikomur, tudi njim samim ne. Erotična zavrtost in posledična seksualna primitivnost je zgolj logična spremljevalka praznega materialističnega životarjenja.

4. Redki izbruhi zločinskih škandalov iz sfere bogatih, politično vplivnih in po logiki stvari moralno iztirjenih, so pravzaprav pesek v oči. Po navadi ne gre za nikakršne posebne škandale v smislu ekscesnosti, ampak zgolj drobce peska, ki se skotalijo malo čez dobro varovano mejo pravil igre, edine igre, ki obstaja in je po defoltu izrojena.