Ne razumem zgražanja in posmehovanja Trumpovi poslovni ponudbi za odkup Grenlandije. Kot da se ne bi zavedali, kaj živimo in kam plovemo. Trumpovo pomanjkanje smisla za diplomacijo in bonton včasih zgolj pomaga, da pokaže tisto, kar v resnici živimo pod popolnim ameriškim kulturnim monopolom nad Zahodom. Trump je pač samo politik sodobnega kova, tipična neoliberalna lenoba, ki razume prednosti kapitalskih prevzemov v primerjavi z napornimi arhaičnimi roparskimi pohodi. Razume, da je že dolgo vse naprodaj. Kar naprodaj še ni, pa zagotovo še bo. Zgolj stvar potrpežljivosti. Razume ekonomsko razvito in civilizirano bodočnost, v kateri zasužnjevanje družb in plenjenje teritorija ne poteka več s puškami, tanki in bombami, razen če je nujno, ampak elegantno, kravatarsko, z manirami in možgani strateško drznega poslovneža. Trump je miroljubnež sodobnega kova. Kdor ima, kupuje. Kdor ponudi več, kupi. Tako preprosto je to. Zakaj bi bilo z državami drugače. Saj smo že dodobra pokupljeni in zasužnjeni. Nikoli ne naletim na salve posmehovanja in zgražanja, kadar se pojavi na primer naslov prispevka: “Ko se na nemškem trgu zatrese zemlja, se Sloveniji obeta rušilni potres”. Kako pa to? Smo okupirani? Mar se nismo v šoli učili, da je Nemčija izgubila zadnjo največjo teritorialno vojno? No, ekonomske vojne očitno izgubila ni.
Trump se je v zadnjem domnevno komičnem primeru obnašal kot popoln predstavnik sodobnega pojma uspeha, mentalitete in celo kot vizionar, ki razume poanto globalizacije povsem v skladu s sistemom, ki nam vlada in ki ga obvlada. Povsem primerno je ubesedil tudi poklon “posebni Danski in danskim neverjetnim ljudem” (beri: čudaškim poslovnim nesposobnežem, ki nočejo prodat zanemarjenega konja, ki jim že leta prinaša samo finančno izgubo). Grenlandcev niti omenil ni. Tistih luzerjev, ki so že leta 1970 referendumsko izrazili hrepenenje po samostojnosti, a so se morali sprijaznit, da lahko preživijo le kot lastnina Danske, kot kraljičini hišni ljubljenčki. Ekonomsko pač nesposobni, torej nepomembni. Za hipotetičnega kupca tega otoka je nekaj deset tisoč prebivalcev približno toliko pomembnih kot razmislek o najbolj poceni delovni sili, ki letno nalovi določeno količino rakcev. Kaj pa če bo nekoč kakšna večja in močnejša država želela kupit Slovenijo, sem prebirala sarkastične pripombe med raznimi komentarji. Aja? A še ni prodana?