Na podlagi uradnega poročila evropske komisije za lansko leto je v Sloveniji statistično še vedno kar 55 odstotkov državljanov mnenja, da je najpomembnejša vloga ženske skrb za dom in družino. Med članicami Evropske unije se s tako visokim odstotkom tipične konservativne oziroma patriarhalne mentalitete uvrščamo med vzhodnoevropske države.
Precej kontradiktorno pa so se pred leti (2014) na podlagi raziskave OECD slovenski moški uvrstili kar na prvo mesto po opravljenem neplačanem delu v okviru doma in družine (homework). »Raziskava« je temeljila na vprašanju, koliko minut dnevno naj bi moški opravljali neplačano delo ob domačem ognjišču. Kriteriji in način pridobivanja podatkov niso jasni. Še bolj kontradiktorno visoko na sedmem mestu se namreč pojavi na lestvici Poljska, ki doživlja pravi šovinistični udar konservativne patriarhalne mentalitete z vrhuncem v uličnih protestih leta 2016 (30.000 protestnic) zaradi poskusa uvedbe popolne prepovedi abortusa, ne »le« prepovedi z izjemo v primeru posilstva, ogroženega zdravja ženske ali nezdravega ploda. Gre za tipičen političen ukrep, ki predvsem najbolj ranljive predstavnice revnejšega sloja peha nazaj v tradicionalno vlogo ženske. So moški torej lahko zelo pridni in dejavni v skrbi za dom in družino, čeprav si zagrenjeno mrmrajo v brado, ker menijo, da opravljajo dejavnosti, ki ne bi smele bit njihov problem? Ali pa je problem v šibko razdelanih kriterijih tovrstnih raziskav, ki merijo čas. Slovenci smo namreč pretežno ruralna družba in brez dvoma zelo zapečkarski narod, kar se rado interpretira kot družinski narod. V primerjavi z drugimi zahodnimi prestolnicami ali večjimi mesti zato v Sloveniji vlada zvečer pravo mrtvilo (razen v turistični sezoni) in nepestra ponudba za kakovostno preživljanje prostega časa. Slovenci vidimo družino predvsem za štirimi stenami doma ali na nedeljskem izletu. V to, da se po preživetem času doma slovenski moški in ženske zlahka uvrstimo na vrh svetovne lestvice, ne dvomim. Pomembno je tudi vprašanje, kaj se podrazumeva pod hišna opravila. Nikakor ne dvomim, da slovenski moški potrošijo veliko minut za košnjo zelenic, vsa tradicionalna moška dela okrog, pred, za in v bajti in da radi kdaj pa kdaj kaj skuhajo ali spečejo, še posebej specialiteto ali čevapčiče na vrtu. Kakšna ali katera dela opravljajo? Pomembno vprašanje je tudi, ali se pod domača opravila podrazumeva tudi igranje z otroki. To vprašanje je pomembno zato, ker v kolikor se prepušča igro in sprehode z otroki predvsem moškemu, ker to pač rad počne, medtem ko ženska za mimogrede pere, pospravlja in skrbi za otroke v tistih, tudi otrokom manj prijetnih obveznostih, se lahko slika o enakopravnem odnosu med družinskimi člani precej razpacka. Pomemben faktor je tudi to, kdo poroča o meritvah in koliko časa nekdo potroši za določeno opravljeno delo. Če nekdo kuha pet ur in sesa kot polž, medtem ko nekdo drug za mimogrede hitro postori to in ono, kot da ni počel nič posebnega, je merjenje časa pri opravljanju kakršnega koli dela povsem irelevantna informacija. Pomemben je tudi psihološki faktor, kako kdo vrednoti svoje delovanje oziroma kako visoko ga ceni. V družbah z izrazito patriarhalno mentaliteto se seveda ženske v skladu s ponotranjenim vzorcem tradicionalne spolne vloge do moških celo nezavedno obnašajo izrazito podporniško, ne da bi enako pričakovale do sebe. Tudi same visoko vrednotijo vsak korak partnerjev, delujejo motivacijsko in po potrebi podcenjujejo sebe, svoj pridonos in lastne dosežke, da se patriarh ne bi počutil frustriran, preobremenjen in premalo zadovoljen. Razlog za kontradiktornosti v raziskavah ni razjasnjen, v vsakem primeru pa je v odnosu med moškim in žensko mnogo pomembnejša psihološka dinamika od mehanske funkcionalnosti, kar lahko v izrazitih razlikah v dojemanju stvarnosti vodi ravno do takšnih in drugačnih kontradiktornosti pri interpretacijah zadovoljstva drug z drugim.
Ob interpretacijah pomena vlog po spolu vlada v sodobnem obdobju na splošno na Zahodu precejšnja zmeda. Po eni strani je emancipacija žensk v napredni in napredujoči fazi, po drugi strani je predvsem pri starejši konservativno vzgojeni populaciji še močno prisotna klasična patriarhalna ideologija. Znotraj tranzicije odnosov med spoloma in redefincije le teh ni več povsem jasno, zakaj nekdo goji določeno vrsto prepričanja. Nikakor ne pomeni nujno, da se povprečen sodobni moški, ki se sicer dojema kot zagovornik enakopravnosti spolov in nasprotnik šovinistični nastrojenosti, ne lovi v interpretacijsko prilagojene pasti seksizma. Mišljenje, da je za žensko najpomembnejša vloga skrb za dom in družino, je po logiki stvari posledica zastarele patriarhalne ideologije, ki je v posamezni družbi bolj ali manj aktivno živa še danes, vendar se interpretacijsko prilagaja tudi sodobnejšim liberalnim pogledom na odnos med moškim in žensko.
Odtujenost – ideal dopolnjevanja za vzdrževanje trajnosti zveze
Če je v določeni družbi večina obsojena na kmetovanje, lov, težka fizična dela ali vojskovanje v primeru vojne, kot je bilo v preteklosti značilno tudi za Slovence, se zdi logično, da se fizično močnejši moški vojskuje, gara in služi denar, ženska pa skrbi za red, preskrbljenost in urejenost družinskih članov doma, ker jo na dom že itak privežejo serijska obdobja nosečnosti in skrb za bolj ali manj številne otroke po vsakem porodu. Breme ženske se po takšnem konceptu kaže v eksistenčni odvisnosti od moža, ki predstavlja gospodarja doma, ženska pa delavko, mater potomcev in »stalno zaposleno prostitutko« zvodniku, v kolikor je seks zapovedan v okviru zakonske dolžnosti. Breme moškega se kaže v stalni izpostavljenosti hierarhiji in tekmovalnosti med moškimi na legalnem ali ilegalnem terenu boja za preživetje, da bi lahko poskrbel za eksistenco celotne družine. Zdi se, da so prednosti in bremena spolno določenih vlog logično porazdeljene, kar naj bi predstavljalo pravično ureditev odnosov v boju za preživetje. Nihče ni bolj ali manj pameten, nihče ne sanja o karieri in kakovosti preživljanja prostega časa. Gospodar je moški, ki več tvega zunaj trdnjave doma, v primeru vojne tudi življenje. Od gospodarjeve volje je odvisna ženska, ki naj bi zaradi deprivilegija podrejenosti uživala več varnosti in miru. Premožnejši, aristokratski način življenja je žensko sicer bolj odvezal od hišnih opravil in celotne oskrbe otroka, a hkrati bolj zaposlil s skrbjo za osebni videz, s prirejanjem družabnih dogodkov, izobraževanjem, ukvarjanjem z dobrodelnostjo v skrbi za navidezni ugled visoko pozicionirane družine in podobno, medtem ko je moški še vedno predstavljal gospodarja, ki skrbi za eksistenčno stanje družine, se udejstvuje v vojnah, politično deluje in skrbi za družben ugled. Zakonske zveze so se sklepale pragmatično, s prioriteto v ohranjanju visokega gmotnega statusa družin iz roda v rod. V premožnejših in statusno višje pozicioniranih družinah so bile ženske pogosto enako izobražene kot moški in gotovo hitreje zaznale deprivilegirano obravnavo enakim sposobnostim ali celo dosežkom navkljub.
Koncept gospodarja in priležnice kot optimalen pragmatičen konstrukt zveze omogoča predvsem trajen zakon, ki ne temelji na zvezi, ampak na odtujenosti partnerjev in zavezanosti k opravljanju vlog. Ni razloga za resno konfliktno situacijo, ki bi jo bilo treba enakovredno razrešit, sicer bi rezultirala v ločitvi, saj se nikoli sploh ne vzpostavi vzajemno močna čustvena in erotična bližina. Gre za podjetje in za zavezanost obeh igralcev v predvideni dosmrtni predstavi, v kateri vsak ustrezno igra svojo vlogo na svojem koncu odra. Od ženske se pričakuje popolna podreditev gospodarju v izogib nastajanju konfliktov, s kakršnimi bi se bilo treba ukvarjat na sporazumen način. Gospodar ima vedno prav, tudi če nima prav. Gospodar je vedno pameten, tudi če je trapast. Gospodar je vedno razsodnejši, tudi če je blazen. Od vloge žene se pričakuje, da bo po potrebi zatajila svojo osebnost v prid želenim občutkom gospodarja. Gospodarju predstavlja dom predvsem pribežališče in okrevališče. Zatajevanje se razteza od izražanja mnenja, preko lastne pameti, vednosti in želenih dejanj, pa do popularnega hlinjenja orgazmov. Vloga žene je, da pomaga krojit in bildat ego gospodarja. Ego, ki se redno obrača tudi proti spoštovanju volje servilne žene. Ego, ki se praviloma obrača tudi proti njenemu dostojanstvu v očeh otroka in v otrokovem dojemanju ženske kot naivno ljubečega bitja s šibko osebnostjo, nerazumno naravo in z manjvrednim položajem na terenu osebnih ambicij, prostočasnih interesov in želja. Tovrsten psihološki spin se za zidovi domačega ognjišča med heteroseksualnimi pari vrti še danes, navkljub formalni emancipaciji zunaj doma – na trgu dela. Da se feministična gibanja začnejo v višjih slojih in morda napredujejo proti nižjim slojem, ni nenavadno niti z vidika zainteresiranosti v ozaveščanje osebne situacije namesto vdajanja ponotranjenim vzorcem niti z vidika eksistenčno pogojenega pritiska.
V družinskem gnezdu spimo, v bordelu seksamo, za plotom doživljamo erotično razmerje
Partnerski koncept dopolnjevanja med spoloma prenekateri še danes opevajo kot idealno obliko zveze med moškim in žensko, kar je seveda velika zabloda, ki sloni na enoumni interpretaciji. Noben feminističen upor se pač ni zgodil zaradi idealnih odnosov in medsebojnega razumevanja. Ideja o dopolnjevanju pomeni namreč tudi optimalno obliko odtujenosti med spoloma, pri čemer družina deluje predvsem kot podjetje za reprodukcijo potomstva. Redko se moški in ženska srečata v skupni funkciji, v enakem položaju ali enakovrednem pogovoru o skupnih temah. Temu primerno odtujena je tudi zgodovina spolnosti, ki se na tak način razdeli na duhamorno zakonsko obveznost na eni strani in na seksualno zabavo za moške v bordelu na drugi strani. K tradicionalnemu družinskemu modelu je od nekdaj spadal tudi bordel za vogalom navidezne družinske idile, čemur je z moralističnega vidika zgolj teoretično nasprotovala vsaka verska oblast v zgodovini, praktično pa nobena! Po stari patriarhalni shemi pristanejo v prostituciji zapostavljene, deprivilegirane ali patriarhalni dogmi neprilagojene hčere, kamor zahajajo seksualno zavrti, nezadovoljni ali podhranjeni aktualni ali bodoči očetje. »Časten« trud ohranjanja svetosti zakonske zveze in družine ni odvisen od realne vsebine za štirimi stenami. Žene naj bi v zakonu po seriji porodov in odtujenosti od partnerja gojile bore malo poželenja in naj bi si ob obstoju bordelov celo oddahnile, da se jim ne bi bilo treba predolgo v starost prostituirat možu in bi se hkrati lažje izogibale preštevilnim nosečnostim.
Moške se je celotno patriarhalno zgodovino vzgajalo in spodbujalo, da se njihovo poželenje psihološko veže na občutke uveljavljanja moči nad žensko in ne na erotični čar ustvarjalnega in globokega povezovanja. Pred romantiziranimi odnosi in zaljubljenostjo, ki je pravzaprav indikator podzavestnih procesov, se je moške od nekdaj zastraševalo. Izguba popolnega nadzora nad emocijami v odnosu do soljudi je interpretirana kot šibkost, v predvidevanju, da lahko razum učinkuje samostojno optimalno konstruktivno navkljub zatajevanim in zanemarjenim čustvenim procesom. Razum in duševnost sta seveda neodtujljivo povezana. Po navadi že fantki izkazujejo sram in strah pred občutki ranljivosti in posledične čustvene podredljivosti v odnosih z deklicami. Že v šolah se deklice in dečki večinoma raje družijo s sebi enakim spolom. Oblikujejo se dvojice in skupine fantov ali deklic, ki se mešano družijo le priložnostno. Najbolj sproščeno se počutijo med sebi enakimi. Prijateljstva med dečki in deklici so redka. Razvijanje empatije je pod patriarhatom pri moških zatirano in večinoma uspešno nerazvito. Do izraza naj bi prišla moč na povsem prvinski ravni nadvladovanja. Ženske naj bi bile zaradi iskanja lastne eksistenčne rešitve in varnosti podvržene ravno ideji občudovanja moči pri moškem. Po tistem, kar jih zasužnjuje, naj bi hrepenele. Ženske so tiste, ki naj bi se zaljubljale, njim so bili namenjeni ljubezenski romani. One naj bi bile zapeljane v podrejen odnos z moškim, v brezno ranljivosti pred podobo vzvišene in nedotakljive moškosti, ki gospodari ženskemu svetu. Moški naj bi v zameno za čustveno odtujenost in v skrajnem primeru otopelost podrejeno sledil imaginarni vzvišeni volji Boga, ki je »začuda« v dobrem in predvsem v zlu na las podoben patologiji povprečne moške žrtve patriarhalne dresure. Moški naj bi se odločali za življenjsko partnerico previdno in racionalno, ne na podlagi zaljubljenosti, ki se z ustreznim razumevanjem sebe, drugega in narave odnosa razvije v ljubezensko razmerje. Zaljubljenosti je možno avanturistično doživljat tudi izven družinskega gnezda in v trenutku močne vezanosti na objekt poželenja »odskočit«, ženske pa naj bi kot plen v imenu ljubezni padale v naročje idealiziranim podobam osvajalskih plenilcev, ki jih kategorično razočarajo, ko je ob kopici otrok že prepozno za treznejši razmislek. V igri romantičnega odnosa ne sodelujeta oba polnovredno in z enakimi nameni. Igra posnema najbolj primitivno raven eksistence po zakonu narave plena in plenilca. Čustvena investicija in pripravljenost na povezovanje v odnosih med spoloma je ostajala na različnih bregovih, temu primerno odtujena in v najslabšem primeru podvržena bolj ali manj travmatičnim zvezam do groba. Radikalna ločenost po spolu vlada v konservativni patriarhalni ideologiji povsem odkrito in se je povsem konkretno uveljavljala z ločenimi šolami za dekleta in fante, z vikanjem med zakoncema ipd. Odtujena moški in ženska sta bolj vodljiva. Hierarhično najvišje pozicionirani moški z lahkoto vplivajo, usmerjajo in manipulirajo z obema. Objektivizacija ženske na misteriozen fizični pojav v očeh moškega je logična posledica dejstva, da je ženski z odtegovanjem izobraževanja, svobode gibanja in pravice do enakovrednega ustvarjanja in izražanja mišljenja, idej ali želja pravzaprav odtegovana pravica do izgradnje lastne, od moške volje neodvisne osebnosti. Od tod tipične konservativne interpretacije ženske kot mističnega in kaotičnega podaljška narave, ki ni niti žival niti človek. Je predvsem mati, vir nerazumnega poželenja (kurba) in uporabno bitje za dela pod nadzorom moškega, saj nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od ženske, če uveljavi svojo voljo. Kdo ali kaj sploh je ženska? Odtujenost je izvor pasivne vojne med spoloma, ki se je s časom začela izražat v aktivnejši obliki preko feminističnih revolucionarnih valov. Zadnji val, ki se je pojavil kot gibanje Metoo, je nakazal še vedno živ obstoj odtujenosti in merjenja moči med spoloma, ki ostaja prikrit za zidovi domov in v zakulisju na trgu dela. Igre podrejanja namesto sodelovanja so še vedno aktivne, ker duševni procesi razvoja v odnosih med spoloma očitno ne sledijo nujno praktičnim političnim ukrepom v smeri formalne enakopravnosti.
Ženske pogoltnejo tabletko in skočijo čez plot
Ko se začnejo z razvojem civilizacije, demokratizacijo in splošno višjo izobraženostjo družbe širit priložnosti za večjo izbiro načina življenja, interesov in kakovosti bivanja, se zamaje edinstvenost koncepta, po katerem je ženska v edinstveni reprodukcijski vlogi matere ter moški na drugi strani predvsem garač, lovec ali vojak, ni pa polnokrven partner in/ali oče. Ker se za moškega odpirajo novi horizonti možnosti izbire, se odprejo apetiti tudi ženskam, ki želijo samostojno in enakopravno vstopat na trg dela, v sfero izobraževanja in odločat o svoji usodi in temeljih usode potomcev. Velikokrat se omenja kot prelomen pojav na poti ženske emancipacije izum kontracepcijske tabletke, ki je ženski omogočila več nadzora nad zanositvami in posledičnega ukvarjanja z drugimi vidiki sloga življenja, kar brez dvoma drži, vendar možnost kontracepcije sama po sebi še ne odreja scenarija v vseh možnih kontekstih kulture bivanja. Kako se odvijajo odnosi med spoloma in stopnja ženske želje po enakopravnejših možnostih odločanja o lastnem (seksualnem) življenju ni pogojena zgolj z obstojem kontracepcije. V izrazito patriarhalnih družbah z močnim vplivom religije možnost kontracepcije ni niti uporabljana. V primeru večje enakopravnosti in eksistenčne svobode žensk pa ni samo po sebi umevno, da bi se ženska v vseh družbenih kontekstih zagotovo odločila za seksualno podredljivost partnerju namesto za osebno svobodo, v kolikor bi postali kontracepcija in pravica do abortusa prepovedani. Morda bi v določenih primerih zavoljo nezadovoljujočih odnosov med spoloma prišlo do prostovoljne seksualne abstinence, ki se v zaskrbljujoče visoki meri danes izkazuje predvsem na Japonskem, navkljub dostopnosti nadzora nad rodnostjo. Do izraza prihaja odtujenost med spoloma, nezmožnost povezovanja na osebni ravni in posledično visoka stopnja devištva po tridesetem letu starosti. Konservativna predstava, po kateri naj bi na Japonskem ženska v trenutku, ko postane mati, še vedno ostala doma, podrejanje divjemu tempu trga dela in umikanje v zasebnost rezultirajo v prenizkem zadovoljstvu s seboj, drugimi in življenjem nasploh, da bi prišlo spontano do motiviranja erotične želje in želje po intimni zvezi.
Kdo je kdo?
Žensko se danes na Zahodu še vedno umeva kot ključno nosilko reprodukcijske vloge, medtem ko moški v vlogi očeta še vedno ne občutijo dovolj soodgovornosti, kot da očetovska funkcija ne odreja enako pomembno življenja moškega. V družbah, v katerih prevladuje starejša populacija, je tovrstna mentaliteta toliko bolj živa. Predvsem mlajše generacije se na prehodu reprogramiranja odnosov med spoloma soočajo z novimi možnimi oblikami narave partnerstva in starševstva. Pojavljajo se na videz kontradiktorne kombinacije interpretacij mišljenja. Tudi če je moški teoretično naklonjen enakopravnosti žensk v vseh formalnih ozirih, zelo pogosto zavedno ali nezavedno ne čustvuje in v praksi ne ravna temu primerno. Vseeno lahko goji mišljenje, da je starševstvo nekaj, kar predvsem v predšolski fazi otrok izrazito pripada ženski. Mišljenje, ki je sicer značilno za zastarelo patriarhalno ideologijo, ostaja enako, le da v sodobni različici, ki naj bi bila antišovinistično naravnana, moški dojema specifičnost ženske vloge v odnosu do otroka kot svoje posebej naklonjeno razumevanje ženske. Po tej interpretaciji se ženska ne žrtvuje zaradi po naravi dane vloge v primeru, da si takšne vloge ne želi in ji niti ne uspeva dobro. Po tej interpretaciji naj bi moški preprosto zgolj spoštoval žensko željo in razumel, da so karieristične ambicije in razne prostočasne aktivnosti, ki sovpadajo z načinom življenja moškega, feministične ideje, ki se jim ženska zavoljo osebnega ugleda v družbi včasih trudi sledit, čeprav si globoko v sebi želi le doma skrbet za družino ter največjo glavnino misli in interesov prvenstveno usmerjat v otroke in partnerjevo dobro počutje. V kolikor se ženske v zasebni sferi temu primerno obnašajo, čeprav tudi one hodijo v službo in prispevajo k družinskemu proračunu, je mišljenje moškega, ki se rad pogovarja in miselno posveča predvsem izzivom zunaj doma, pravzaprav logično. Stvar spretnosti zavajajoče interpretacije, ki podpira enak rezultat patrirahalni mentaliteti, je v tem, da ženska lahko ostaja pač sama z otrokom, ne da bi moški ob tem občutil slabo vest. Tudi fizična prisotnost moškega še ne pomeni ustrezne funkcionalne in čustvene prisotnosti. Predvsem mlajši moški v Sloveniji je danes v primerjavi s patriarhalno preteklostjo lahko predvsem bolj ali manj svobodomiseln pri podpori več ali manj svobode za ženske ob odločanju o nadzoru nad rojstvi, tako v primeru rabe kontracepcije kot dostopnosti abortusa. Podpira tudi pravico žensk do zaposlovanja, kariernega napredka in izobraževanja. Sicer se pa v povprečju še vedno izraziteje osebno identificira z vlogo samouresničevalca v intelektualni, karierni in zaslužkarski tekmi, pri čemer v partnerski odnos z žensko ne vstopa predvsem kot unikatna osebnost, ki se povezuje z drugo unikatno osebnostjo, ampak kot nekdo, ki sklepa prehodne zveze, dokler se ne odloči za družinsko življenje, ko naj bi bil pravi čas za konec podaljšane mladosti. V tem primeru lahko še vedno pričakuje, da mu bo uspelo žensko prepričat, da se ji bo v imenu ljubezni vsaj v zgodnjem obdobju odraščanja otroka zdelo vredno do nezanemarljive mere odpovedat lastnim željam, ambicijam in ohranjanju prijateljski vezi zavoljo skrbi za družinsko gnezdo. V kolikor se takšen dogovor, ki po navadi poteka nemo, konkretno neizgovorjeno, ne uresniči, se moški raje znova in znova odloča za samski stan, ženska pa v primeru tovrstnega »nemega izsiljevanja« enako.
Čas, v katerem je ženska med nosečnostjo in po porodu izrazito vezana na otroka, ni zelo dolg, in nikakor ne pomeni, da partner ne more opravljat nobene koristne funkcije v okviru doma. Niti ne pomeni, da ni pomemben pri ustvarjanju vezi z otrokom. Pa vendar še vedno veliko žensk prevzame največji del skrbi za otroke in gospodinjstvo za nedoločen čas, ki krepko presega zgolj najzgodnejšo fazo novorojenca, pri čemer postavi svojo karierno vlogo, družabnost in druge interese na stranski tir. Politika in trg dela krepi neenakopravnost obeh staršev v zasebni sferi, saj se moški in ženske v bitki za finančno preskrbljenost ne morejo odločit, da bi oba starša enakovredno za dlje časa ostajala doma. Uvedba pravice moške porodniške je lahko zato zgolj mrtva črka na papirju. Za odraslega moškega ostajata sfera dela in karierne ambicije prva tema pogovora in miselne osredotočenosti. Dom mu še vedno predstavlja predvsem pribežališče, kjer naj bi se razveselil obstoja svojih potomcev in si nabral novih moči za izzive izven partnerskega ali družinskega gnezda. Tudi v partnerski zvezi doživlja frustracije bolj na podlagi svojih dosežkov ali problemov v karieri in v tekmi z drugimi moškimi, manj se razvija kot unikatna moška osebnost v dobrem in zlu, ki se s partnerico povezuje in ne predvsem pred njo dokazuje. Ženske še vedno v veliki meri igrajo vlogo požrtvovalne osebe, ki potlačuje lastne želje, raje skriva lastno pamet in hlini orgazme, da bi se zveza obdržala.
Moški se vse zmenijo na »piru«
Bitka za enakovreden odnos se iz zasebne sfere prenaša na trg dela in v politiko kadrovanja. Če se moški v zasebnem življenju večinoma povezujejo z moškimi in se počutijo precej odtujeni od žensk, temu primerno čustveno frustrirani vstopajo v zveze in pričakujejo predvsem tisto, kar so bili vajeni pričakovat od mater in kar so ponotranjili v zgledu očeta. Nemogoče je pričakovat, da bi moški na trgu dela dojemali ženske kot enakovredne kolegice, od katerih lahko pričakujejo enako motiviranost in osredotočenost na področje dela, če v zasebni sferi enakovrednih stremljenj in odnosov niso vajeni. Že sama ideja jih frustrira, češ, kaj pa potem nam moškim še ostane v življenju, razen manj delovnih mest in visokih položajev na razpolago. Če ženske hočejo »preveč«, so hitro dojemane kot lopovi na moškem igrišču. Še vedno se tudi na trgu kariernih priložnosti moški tvorno družijo večinoma le z moškimi. Ženske marsikdaj niso povabljene na pivo in sproščujoč klepet ob neformalno vzpostavljenem omizju, kjer se bo za mimogrede poklepetalo tudi o še kako formalnih zadevah. Neformalno druženje močno vpliva na formalne karierne priložnosti, razdeljevanje delovnih mest, položajev in drugih privilegijev. V Sloveniji še posebej. Večina tovrstnih dogovorov se odvije povsem neformalno, ob prostočasnem druženju, formalno pa kasneje zgolj zakoliči. Če ženske niso vabljene »na pir« in če tudi sicer za razliko od moških večinoma takoj po opravljenem delu hitijo domov domačim delovnim nalogam naproti, so že v kali obsojene na manj priložnosti za neformalne dogovore. Zaposlitve, napredovanja in karierni preskoki so še posebej v Sloveniji večinoma plod neformalnih dogovorov.
Ženske ne pijejo »pira«, moški pa še vedno ne berejo ljubezenskih romanov
Začne se že v otroštvu in nadaljuje v najstništvu. Pubertetniki gredo še danes večinoma v zadregi pred puncami najraje na pijačo v skupini samih fantov. Poseben izziv jim predstavlja, da se jim kdaj pa kdaj pridružijo tudi dekleta, pri čemer imajo v mislih predvsem motiv osvajanja. Če motiva osvajanja ni, se zdi druženje z ženskami čustveno naporno in nesmiselno. Seveda se zgodi večkrat kot nekoč, da tudi v prostem času pristanemo moški in ženske v spolno mešani družbi, vendar je izključno moško druženje še vedno zelo pogosto in med moškimi predvsem zelo zaželeno. Druženje med ženskami se radikalno omeji ali celo izgine, ko postane ženska mati. Ženske niso v enakopravnem položaju pri vključevanju na trg dela, obravnavi dosežkov in zaslug predvsem zaradi vpliva zgodovine odtujenih odnosov med spoloma v zasebni sferi. Moški in ženske na sodobnem Zahodu še vedno v redkih primerih sklepajo prijateljske vezi. Če so prijateljstva med spoloma redka, je nemogoče pričakovat bolj poglobljene in kakovostne vezi med spoloma v kakršnem koli smislu. Ljudje se zaradi silne želje po družini lahko zatekajo v razmerja iluzorne dobrobiti dopolnjevanja, ki pravzaprav pomeni odtujenost, pri čemer ženska postavlja svoje interese izven družinske sfere na stranski tir in moškemu dopušča, da prihaja domov kot nekdo, ki bolj ali manj pomaga, kar se interpretira kot sodelovanje. Velikokrat sem zasledila, da se moški pohvali z besedami, da doma pomaga, kot da je nekdo, ki nekam in k nekomu prihaja in pač pomaga. Kot da se ne bi počutil del družinske skupnosti. Spontano težko izrazi, da sodeluje. Težko si predstavlja, da bi bil njegov status očeta lahko enakovredno pomemben statusu matere, ki otroka rodi in doji. Moški je ob takšnih predpostavkah lahko že z mislimi večinoma izven doma, medtem ko je ženska misel navkljub prezaposlenosti izven doma večinoma posvečena domu in otrokom. Ne govori veliko o svojih izzivih in problemih na delovnem mestu. O svojih hobijih. O doživetjih s prijatelji, v kolikor jih sploh še ima. Nemogoče je pričakovat od moških, da bodo razmišljali drugače, kot opažajo, da se realno dogaja. Logično je, da si še vedno večina predstavlja kot žensko tipično značilnost, da rada skrbi le za dom in družino. Žal si marsikdo enako značilnost težko predstavlja za moškega. On samo pomaga. Koliko rad pomaga ali nerad pomaga, na koncu preštevamo v minutah. Oni pač niso nujno prisotni. Tudi če so prisotni fizično, je vprašanje, na kakšen način so prisotni miselno, praktično in čustveno. Ženske so v tej igri prilagajanja in hlinjenja interesov enako odgovorne kot moški.
Na koncu tunela je nič
Opeharjena sta oba spola, saj je moški po takšnem programiranem čustvovanju drastično oropan pristnih vezi z drugimi, ženskami, otroki in moškimi, kronično osamljen v množici in dolgo računa na zadovoljstvo, ki naj bi mu ga prinesla kariera, status ali denar, pri čemer naj bi bili občutki ljubezni in spoštovanja le pozitivna posledica. Razočaranje in praznina sta ob čustveni zatrtosti in brezosebni funkcionalnosti neizbežna. Na koncu tunela mita o uspehu ni ničesar. Ženska je opeharjena za enakovredno obravnavo na vseh frontah stikov z moškimi in ženskami, saj tudi med ženskami na trgu dela poteka nepoštena bitka za privilegije, ki jih večinoma še vedno omogočajo moški na položajih moči. Ob pretirani usmerjeni energiji v partnerja pa izgublja tudi prijateljske vezi in interes za zanimanja v druge sfere družbe. Pričakovanja, da bo moški razvil sorodno čustvovanje in obnašanje v partnerskih zvezah in/ali družinah se zlahka izjalovi, ker je nemogoče pričakovat od moških razumevanje in čustvovanje, ki ju na psihološki in osebnostni ravni sploh razvili niso kot empatično možnost. Da bi moški enakovredno obravnaval žensko na trgu dela je nemogoče, če mu izkušnje z ženskami sporočajo, da ženske svojega dela v zasebni in javni sferi ne vrednotijo visoko, ampak se izražajo in obnašajo, kot da počnejo nekaj samo po sebi umevnega, nikoli dovolj pomembnega, medtem ko moški svoje delo doma in na delovnem mestu visoko cenijo. Samohvala ima tudi realen odraz cene na trgu dela. Ženske so na trgu dela obravnavane enako dvomljivo s strani moških, če so samske brez otrok, samske z otroki ali vezane in z otroki. Tudi v samski ženski vidijo verjetno bodočnost, ko se bo preusmerila v zasebno sfero ali pa zajurišala po »moškem« terenu, čeprav ji v resnici kariera ne pomeni toliko kot povprečnemu moškemu. Verjetno se sili v »tekmo« z moškimi zato, ker je nesrečna v ljubezni. Ženski se privošči zaposlitev kot delavki, ki se predvsem v aktualni ali bodoči materinski vlogi trudi tudi sama plemenitit družinski proračun. Moški nimajo nič proti, če je pri bajti več kapitala. To pa še nikakor ne pomeni, da bo ženska s strani moških enakovredno obravnavana, ko bo izražala višje potenciale in ambicije. Ob takšni skrenitvi s poti patriarhalno skonstruirane ženske vloge bo ženska zlahka doživela kaznovanje za poseganje na »moški« teren. Kaznovanje se izraža predvsem v obliki ignorance dosežkov, zaviranja napredovanja in predvsem v podpori predvsem tistim ženskam s strani moških , ki ne izkazujejo veliko samoiniciativnosti in sposobnosti, pa jih je zato mogoče zgolj uporabit kot prilagodljive, hvaležne in upogljive lutke, ki delujejo v interesu »stricev iz ozadja« na močnih položajih v različnih sferah družbe. Z negativno selekcijo se zadošča kriterijem raznih formalnih ali neformalnih statističnih spolnih kvot, ne pa tudi stvarni enakopravni obravnavi ženskih sposobnosti in realnih dosežkov. Zato se morajo ženske še vedno ne le veliko bolj izkazovat, ampak imet tudi veliko več sreče v naklonjenih okoliščinah, da uresničujejo svoje potenciale, pri čemer je lahko še vedno ključna okoliščina ta, da ravno partner sam ali z močnejšo mrežo poznanstev pripomore k boljšemu uveljavljanju partnerice na trgu dela. Samske ženske so zato še vedno eksistenčno najbolj kaznovane. Ker imajo v primerjavi z moškimi slabše pogoje za mreženje in lobiranje na trgu dela ter nižje dohodke in pokojnine tudi za enako opravljeno delo, ker z nikomer ne delijo stroškov bivanja in morda tudi nimajo potomcev, ki bi jim lahko pomagali preživet, ni čudno, da na lestvicah merjenja socialne ogroženosti med upokojenci ravno samske ženske zasedajo zmagovalno mesto.
Srečna mati v moralni pasti
Če se ženske, da bi uresničile trajno partnerstvo in družino, pač prilagodijo neenakovredni porazdelitvi skrbi za dom in družino, si seveda želijo vsaj pohvalo za svojo požrtvovalnost. Ampak ali se spodobi, da jo pričakujejo? Ženske danes lahko ne vedo prav dobro, ali bi na ves glas slavile predvsem svojo materinsko vlogo, ali bi se v skladu s feminističnim prizadevanjem pritoževale nad situacijo in zahtevale več enakopravne obravnave na vseh frontah delovanja, s čimer bi izražale pripravljenost, da so se podobno moškim pripravljene fokusirat bolj izrazito na delo, kariero in bolj pestro preživljanje prostega časa. Moški v nezanemarljivem odstotku tudi iz tega razloga še vedno menijo, da je najpomembnejša vloga ženske skrb za dom in družino, ker skušajo na tak način izrazit poklon in hvaležnost svojim mamam in partnericam. Pričakujejo, da jim bodo ženske hvaležne za njihovo mnenje, ki naj bi bilo posledica izraženega spoštovanja »ženskim zadevam«. Ženska, ki danes prevzame vlogo žrtve, ker enako kot moški hodi v službo, a se v večji meri osredotoča na dom in družino, se lahko znajde v čustveni in moralni zagati. Po eni strani bi rade pojamrale na ves glas, ker še vedno niso dosegle enakovredne porazdelitve priložnosti, vrednotenja dela in obravnave po spolu, po drugi strani pa jamranje lahko izzveni, kot da ne marajo dovolj svojih otrok, saj bi sicer morale na vse grlo izražat srečo, da lahko ob službi ali brez službe živijo samo za blagor otrok. Potisnjene so v igro hinavščine in zadrege. Moškim je s to vrsto hinavščine in zadrege lažje upravljat, da ne bi izpadli pretirano amoralni. Do velike mere se lahko tudi upravičeno sklicujejo na grozne razmere na delovnem mestu, ki jih silijo, da nimajo več prostega časa tudi za partnerico in ukvarjanje z otroki, kar bi sicer srčno radi, da bi jim bilo omogočeno, a kaj ko se bije trda bitka za vsak cent. Moški se še vedno postavi v pozicijo, ki je odvisna od dela in s tem povezanih ambicij, medtem ko se žensko še vedno v preveliki meri obravnava, kot da se sili med moške na trg dela, namesto da bi »uživala« v udobju doma in z otroki, če le lahko in kadar le lahko. Če se ženska sili na trg dela, pa naj tiho trpi, če ji kaj ni prav. Ženske še vedno velikokrat pokleknejo pred tovrstnimi prozornimi triki discipliniranja. Poklekajo na tiho, v zasebni sferi, v odnosu s partnerjem, tudi če sicer teoretično zagovarjajo enakopravnost spolov. V praksi za štirimi zidovi pokleknejo.
Preteklost je danes drugačna
Osebno ne mislim, da je na Zahodu pojav odtujenosti med spoloma in individualnosti na sploh zgolj stvar sodobnega trenda, zaradi česar zveze niso več v tolikšnem odstotku dolgotrajne kot nekoč in zaradi česar se stopnja samskosti povečuje. Zaradi večje samostojnosti žensk in bolj podobnega načina življenja in prioritet z moškimi je prišla zgolj bolj do izraza resnična narava odnosa med spoloma. Z realno naravo moškega in ženske se v povojih seznanjamo šele v dobi višje enakopravnosti, ko privrejo na plano pričakovanja in želje obeh vpletenih v možen odnos. Vsi potlačeni konflikti in frustracije iz zgodovine patriarhalnega koncepta privrejo na plano in se odrazijo v vseh sferah delovanja družbe. Pojavljajo se nove možne oblike sprejemljivih razmerij, ki so nekoč veljale za moralno nedopustne ali manjvredne koruzniške odnose. Tisti moški, ki še niso in verjetno tudi nikoli ne bodo uspeli premagat frustriranega odnosa do žensk, pred katerimi naj bi se morali dokazovat z dosežki in prikrivat svoje slabosti, namesto da bi razvijali osebnost in se z ženskami povezovali, bodo vedno žensko najraje videli zaprto doma in čim manj kot kolegico ali celo vodjo na delovnem mestu. Ranjeni in negotovi moški bodo žensko vedno skušali na vse načine podcenjevat ali poniževat, ker imajo občutek, da na takšen način v ženskih očeh krepijo lastno večvrednost. Menijo, da na tak način na eni strani pridobivajo možnost za spoštovanje s strani žensk, na drugi strani pa lažje prikrivajo svoje hibe in slabosti. Patriarhalno vzgojeni in čustveno zatrti moški občutijo enakopravne možnosti in prisotnost žensk na trgu dela, kot da jih ženske razgaljajo, razkrinkavajo in jim sodijo na tistem področju, od koder so se nekoč hodili domov bahat in po svoje interpretirat pomen svojega delovanja za prihodnost. Zdaj pa tudi ženske sodelujejo, presojajo o vsem in postavljajo sodbe o stanju družbe danes in nekoč. Ne le da sedanjost in možna prihodnost nista več enaka v interpretacijah, ampak je postal tudi pogled na preteklost drugačen. Dokler moški in ženska ne bosta vzpostavila prijateljstva in zavezništva, se ne bodo sprostile napetosti med njima nikjer, niti doma niti na delovnem mestu.